VSC Sklep I Ip 163/2020

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

II. Upnik krije sam svoje stroške odgovora na pritožbo.

1Sodišče prve stopnje je z v uvodu navedenim sklepom delno ugodilo dolžnikovem ugovoru po izteku roka z dne 25. 9. 2019 in ustavilo izvršilni postopek za v I. točki izreka navedena delna plačila, v preostalem delu pa je ugovor dolžnika zavrnilo (I. točka izreka). Dolžniku je naložilo, da mora v roku 8 dni povrniti upniku 298,65 EUR nadaljnjih izvršilnih stroškov, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po poteku tega roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila (II. točka izreka).

2Dolžnik pravočasno pritožbeno izpodbija ta sklep iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) v zvezi s 366. členom ZPP in s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju: ZIZ). Sodišču druge stopnje predlaga, da izpodbijani sklep delno razveljavi in zadevo v razveljavljenem delu vrne v novo odločanje.

Navaja, da za utemeljenost predloga za izvršbo glede zakonskih zamudnih obresti in glavnice 136,69 EUR ne zadošča materialnopravna zakonska podlaga. Obširno pojasnjuje, da lahko izvršilno sodišče skladno z načelom stroge formalne legalitete dovoli izvršbo le za v izvršilnem naslovu določeno obveznost (prvi odstavek 17. člena ZIZ in prvi odstavek 21. člena ZIZ). To v predmetni zadevi pomeni, da mora izvršilno sodišče upoštevati, da zakonske zamudne obresti od posameznih zneskov izterjevane glavnice in stroškov prenehajo teči šele z dnem plačila, zato je sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom nezakonito poseglo v pravnomočen sklep o izvršbi. Sodišče prve stopnje je s sklepom 25. 9. 2019 sklenilo, da se izvršba ustavi, sodišče druge stopnje je s sklepom 22. 1. 2020 zadevo vrnilo v nov postopek, sodišče prve stopnje je ponovno odločilo z izpodbijanim sklepom 10. 3. 2020. Razlika 6 mesecev se lahko prepozna v izračunih obresti, stroškov in glavnice na škodo dolžnika. Iz prejetega izračuna upnika izhaja, da je dolžan poravnati še račun v vrednosti 910,36 EUR, kar je več od zneska, ki ga je dolžan povrniti. Meni, da je aplikacija o obrestni meri Vrhovnega sodišča zgrešena. Sodišče je dolžno slediti navodilom Vrhovnega sodišča RS, da v postopkih izvršbe, razen v nujnih zadevah, od 16. 3. 2020 dalje ne odloča, torej ne izdaja novih sklepov o izvršbi. Prilaga svoj izračun, v katerem so navedeni stroški v vrednosti 519,22 EUR in nastale obresti za dve leti. Pojasnjuje linearno in konformno metodo obrestovanja ter navaja, da se obrestovanje ustavi, ko višina obresti doseže višino glavnice.

3Upnik v po pooblaščenki vloženem odgovoru na pritožbo vztraja pri odgovoru na ugovor po izteku roka, predlaga zavrnitev pritožbe in priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4Pritožba ni utemeljena.

5Uvodoma je pojasniti, da dolžnik sicer pravilno pritožbeno izpostavlja, da so na podlagi Odredbe predsednika Vrhovnega sodišča o posebnih ukrepih zaradi nastanka pogojev iz prvega odstavka 83.a člena Zakona o sodiščih z dne 13. 3. 2020 zaradi nastanka izrednega dogodka, t. j. epidemije nalezljive bolezni SARS-CoV-2 (COVID-19) – koronavirus, ki lahko v večjem obsegu ovira nemoteno oziroma redno izvajanje sodne oblasti, vsa sodišča od 16. 3. 2020 opravljala naroke in odločala samo v nujnih zadevah, kot to določa 83. člen Zakona o sodiščih. Vendar to dejstvo ne vpliva na pravilnost in zakonitost pritožbeno izpodbijanega sklepa, saj je sodišče prve stopnje v predmetni zadevi, ki sicer ni nujna, pritožbeno izpodbijani sklep izdalo 10. 3. 2020, torej pred 16. 3. 2020, zato ni postopalo v nasprotju z že navedeno odredbo.

6Predmet pritožbenega preizkusa je sklep o ugovoru po izteku roka. Sodišče prve stopnje je pri odločanju uporabilo pravilno pravno podlago, ki je podana v 56. člena ZIZ. Ugovor, ki temelji na dejstvu, ki se nanaša na samo terjatev, in je nastopilo po izvršljivosti odločbe oziroma po sklenitvi poravnave, lahko dolžnik vloži tudi po pravnomočnosti sklepa o izvršbi, vse do konca izvršilnega postopka, če ga brez svoje krivde ni mogel uveljavljati v ugovoru zoper sklep o izvršbi (prvi odstavek 56. člena ZIZ). Dolžnik je dolžan v takem ugovoru navesti vse razloge, ki jih lahko uveljavi v času vložitve. Sodišče zavrže kasnejši ugovor, če temelji na razlogih, ki bi jih dolžnik lahko uveljavil v prejšnjem ugovoru (drugi odstavek 56. čelna ZIZ).

7Sodišče prve stopnje je na podlagi izračuna izterjevane terjatve, ki ga je opravilo s pomočjo Verificiranega programa izračuna obresti RS, pri katerem je upoštevalo vsa delna plačila, ki jih je upnik priznal v odgovoru na ugovor dolžnika, in izračunalo zakonske zamudne obresti od glavnice in izvršilnih stroškov, pri tem pa po uradni dolžnosti upoštevalo omejitev teka zakonskih zamudnih obresti od zneska 163,69 EUR, ugotovilo, da dolg ni v celoti poplačan, dolžnik pa za preostanek izterjevane terjatve v ugovoru po izteku roka ni predložil dokazil. Zato je ugovoru dolžnika po izteku roka delno ugodilo, v preostalem delu pa ga je zavrnilo.

8Uvodoma je pojasniti, da je v obravnavani izvršilni zadevi že pravnomočen sklep o izvršbi z dne 12. 2. 2018, s katerim je dovoljena izvršba za izterjavo 136,69 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 10. 1999, 74,11 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 4. 2002, 28,09 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 1. 2008, 232,48 EUR z zakonskimi zamudnimi obresti od 25. 2. 2008 dalje in 44,55 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 11. 2009 dalje (kar pritožbeno ni sporno).

9Dolžnik neutemeljeno pritožbeno izpostavlja, da je sodišče prve stopnje z izpodbijano odločitvijo nezakonito poseglo v pravnomočen sklep o izvršbi in da je kršilo načelo stroge formalne legalitete. Stališče Vrhovnega sodišča RS, zapisano v več odločbah je, da so zakonske zamudne obresti v izrekih izvršilnih naslovov določene lahko zgolj opisno. Pri tem je odločitev o njih dovolj določena, če so opredeljene glede zneska glavnice, od katerega tečejo, glede časa (od kdaj do kdaj), v katerem tečejo, in glede obrestne mere. Če so za opredelitev obsega dolžnikove obveznosti plačati zakonske zamudne obresti v izvršilnem naslovu navedeni vsi našteti parametri, nominalno višino obresti ugotovi izvršilno sodišče. S tem ne odstopa od načela stroge formalne legalitete kot enega od temeljnih načel izvršilnega postopka in ne posega v časovne meje pravnomočnosti izvršilnega naslova, saj ugotovi višino zakonskih zamudnih obresti prav na podlagi kriterijev iz izvršilnega naslova. Vrhovno sodišče RS je tudi odgovorilo na vprašanje, kako je potrebno razlagati izvršilne naslove, v katerih je v izreku zapisano, da tečejo zakonske zamudne obresti do plačila. Zavzelo je stališče, da odločitev o teku zakonskih zamudnih obresti od določenega dneva do plačila ne pomeni, da obresti po zakonsko določeni obrestni meri nujno vselej dobesedno tečejo do plačila, pač pa, da to pomeni do prenehanja obveznosti. To pa pomeni, do kateregakoli zakonsko predvidenega načina prenehanja obveznosti, kar je glede zakonskih zamudnih obresti lahko tudi njihovo prenehanje teka zaradi pravila ne ultra alterum tantum (prim. sklepe Vrhovnega sodišča RS II Ips 136/2011, II Ips 557/2009 in II Ips 10/2011 in sklep VSL III Ip 3797/2014). Sodišče prve stopnje je pri izračunu izterjevane terjatve v delu, ki se nanaša na izterjavo zakonskih zamudnih obresti od 136,69 EUR, utemeljeno upoštevalo odločbo Ustavnega sodišča U-I-300/04-25. Obveznost dolžnika plačati zakonske zamudne obresti od glavnice po 1. 1. 2002 je ex lege prenehala na podlagi (tedaj veljavnega) 376. člena OZ, uporabo katerega je za prej nastala obligacijska razmerja vzpostavilo Ustavno sodišče RS z odločbo U-I-300/04-25, ko je razveljavilo 1060. člen OZ, kolikor se je za zamudne obresti iz obligacijskih razmerij, nastalih pred njegovo uveljavitvijo, ki tečejo po 1. 1. 2002 uporabljal 277. člen ZOR, čeprav so že dosegle ali presegle glavnico. Sodišče prve stopnje je ob upoštevanju navedene ustavne odločbe utemeljeno omejilo tek zakonskih zamudnih obresti od zneska 136,69 EUR od 7. 10. 1999 dalje, saj so obresti do 1. 1. 2002 že dosegle glavnico, in kot dolžnikov dolg utemeljeno štelo le dvakratnik zneska 136,69 EUR. Pojasniti je tudi, da je sodišče prve stopnje pri obračunu izterjevane terjatve utemeljeno uporabilo Program za izračun zamudnih obresti, ki je v uradni rabi pri sodišču in je dostopen na spletni strani Vrhovnega sodišča RS.

10Dolžnik se v pritožbi ponovno sklicuje na izračun izterjevane terjatve, katerega je že priložil k ugovoru po izteku roka. Konkretizirano pritožbeno pa ne nasprotuje izračunu izterjevane terjatve, razen v teku zakonskih zamudnih obresti od zneska 136,69 EUR, ki ga je opravilo sodišče prve stopnje in pri katerem je upoštevalo vsa opravljena delna plačila, ki jih je upnik priznal v odgovoru na ugovor po izteku roka, dolžnik pa za preostala plačila k ugovoru po izteku roka ni predložil dokazov, prav tako pa je upoštevalo nadaljnje izvršilne stroške ter tek zakonskih zamudnih obresti od glavnice in izvršilnih stroškov, kar je takšna pomanjkljivost, ki ne omogoča preizkusa utemeljenosti njegove pritožbene trditve o popolnem plačilu izterjevanje terjatve. Ob obrazloženem je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da na dan zadnjega izvrševanja plačila s strani dolžnika znaša dolg dolžnika še 34,37 EUR in dvakratnik zneska 136,69 EUR, kar skupaj znaša na dan 27. 9. 2019 še 307,75 EUR dolga.

11Kot navaja dolžnik, je sodišče prve stopnje s sklepom 0113 I 94/2018 z dne 11. 12. 2019 sklenilo, da se predmetna izvršba ustavi, sodišče druge stopnje pa je s sklepom I Ip 2/2020 z dne 22. 1. 2020 pritožbi upnika ugodilo, sklep sodišča prve stopnje z dne 11. 12. 2019 razveljavilo in zadevo vrnilo v nov postopek, v katerem je sodišče prve stopnje o ugovoru po izteku roka ponovno odločilo z izpodbijanim sklepom 0113 I 94/2018 z dne 10. 3. 2020. Vendar pa dolžnik neutemeljeno pritožbeno smiselno izpostavlja, da navedeno postopanje izvršilnega sodišča nezakonito vpliva na izračun zakonskih zamudnih obresti od izterjevane terjatve.

12Iz navedenih razlogov je sodišče prve stopnje utemeljeno na podlagi četrtega odstavka 58. člena ZIZ delno ugodilo ugovoru dolžnika po izteku roka in izvršbo za opravljena delna plačila s strani dolžnika ustavilo, v preostanku pa ugovor po izteku roka dolžnika zavrnilo.

13Dolžnik posameznih postavk izvršilnih stroškov in njihove višine, ki jih je sodišče prve stopnje priznalo upniku, ni konkretizirano pritožbeno izpodbijal, zato je sodišče druge stopnje v tem delu opravilo le uradni preizkus, ki ni pokazal nobenih nepravilnosti.

14Ob obrazloženem je sodišče druge stopnje v skladu z določbo 2. točke 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ pritožbo dolžnika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje, saj je ugotovilo, da niso podani pritožbeno uveljavljeni razlogi, niti ni zasledilo tistih kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti na podlagi drugega odstavka 350. člena v zvezi s 366. členom ZPP in s 15. členom ZIZ.

15Upnik krije sam svoje stroške odgovora na pritožbo, saj se ni obrazloženo opredelil do pritožbenih navedb dolžnika, zato stroški v zvezi z odgovorom na pritožbo niso bili potrebni za izvršbo (peti odstavek 38. člena ZIZ).