VSL Sodba I Cp 68/2021

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnica je dolžna prvi toženki v roku 15 dni povrniti 1.119,96 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev, da so v 1. točki izreka sodbe naštete nepremičnine skupno premoženje tožnice in drugega toženca (1. točka izreka), na katerem sta deleža enaka (2. točka izreka), zato sta oba vsak do ene polovice njihova lastnika (3. točka izreka). Odločilo je, da je tožnica prvi toženki dolžna povrniti 1.947,86 EUR stroškov pravdnega postopka (4. točka izreka).

2Zoper sodbo vlaga pritožbo tožnica iz pritožbenih razlogov napačne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka, predlaga njeno spremembo, tako da sodišče tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje. Opozarja, da v pravdi Okrožnega sodišča v Ljubljani VI Pg 2005/2017 ni sodelovala kot skupna lastnica nepremičnin, zato pravnomočna sodba na njen položaj ne more učinkovati. To izhaja tudi iz izreka, v katerem je odločeno, da se učinki pogodbe o preužitku razveljavijo le med pravdnima strankama. Sodba sodišča prve stopnje je v tej smeri neobrazložena in pavšalna ter ne artikulira jasno pravnega stališča. Tožnica je nesporno skupna lastnica v izreku zahtevka navedenih nepremičnin, zato je uporabila edino možno pravno sredstvo, lastninsko tožbo. Ker pa obseg skupnega premoženja in deleži na njem še niso določeni, je zahtevek usmerila tudi zoper drugega toženca. Vrhovno sodišče je ob odločanju o reviziji v zadevi XI Pg 2005/2017 prekinilo postopek odločanja in začelo postopek za presojo ustavnosti drugega odstavka 34. člena Zakona o spremembah ZFPPIPP, ki je bil podlaga za odločitev o razveljavitvi učinkov pogodbe o preužitku. Če pritožbeno sodišče ocenjuje, da se učinek te sodbe razteza tudi na tožnico, predlaga, da postopek prekine po določilu 3. odstavka 23. člena ZUstS.

3Na pritožbo je odgovorila prva toženka in predlagala njeno zavrnitev.

4Pritožba ni utemeljena.

5Drugi toženec je zakonec tožnice in sin prve toženke, s katero je 10. 12. 2012 sklenil pogodbo o preužitku ter na tej podlagi postal lastnik v tožbenem zahtevku naštetih nepremičnin v k. o. X. V stečajnem postopku nad prvo toženko je stečajna upraviteljica v imenu in za račun stečajne dolžnice ta pravni posel izpodbijala ter v pravdi XI Pg 2005/2017 uspela razveljaviti učinek pogodbe o preužitku in doseči vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja v korist stečajne dolžnice - prve toženke. Ta odločitev je postala pravnomočna 7. 3. 2019, tožnica pa s tožbo v tem postopku, vloženo naknadno, zahteva ugotovitev, da je bilo s pogodbo o preužitku pridobljeno premoženje skupno premoženje nje in drugega toženca, na katerem sta njuna deleža enaka, zato naj sodišče ugotovi obstoj njune lastninske pravice za vsakega do ½. Tožnica skuša torej obiti učinke pravnomočne odločbe glede izpodbijanja pravnih dejanj stečajne dolžnice s sklicevanjem na originarno pridobljeno lastninsko pravico kot posledico premoženjskega režima med zakoncema.

6Skupno premoženje je premoženje, ki ga zakonca pridobita z delom v času trajanja zakonske skupnosti (drugi odstavek 51. člena ZZZDR, sedaj 67. člen DZ). Če zakonca skupaj izvršujeta pogodbo o preužitku, ki jo je kot prevzemnik sklenil zgolj eden od njiju, lahko tudi po tej pogodbi izročeno premoženje sodi v celoto njunega skupnega premoženja. Vendar pa takšnega učinka ne prinese sama sklenitev preužitkarske pogodbe, s katero prevzemnik pridobi premoženje vnaprej v zameno za prevzeto skrb za preužitkarja do njegove smrti, temveč njeno skupno izvrševanje med trajanjem zakonske zveze. Zato je napačno izhodišče tožnice, na katerem gradi svoj zahtevek, da je na prevzetih nepremičninah že s sklenitvijo preužitkarske pogodbe med tožencema originarno pridobila (so)lastninsko pravico, ki obstaja tudi po tem, ko to premoženje ni več del skupnega premoženja¹. Povedano drugače, tožnica bi s svojim tožbenim zahtevkom lahko uspela le v razmerju do drugega toženca, če bi izkazala, da je bilo s pogodbo preneseno premoženje, katerega formalni lastnik je, pridobljeno odplačno v času trajanja njune zakonske zveze in obstajajo pogoji za delitev, ne more pa zahtevka na ugotovitev obsega skupnega premoženja in deležev na njem ter ugotovitev solastninske pravice uspešno uveljavljati od prve toženke kot njegove (ponovne) lastnice. Nepremičnin, prenešenih s pogodbo o preužitku, namreč ni več v masi skupnega premoženja.

7Ker iz trditev v tožbi ne izhaja materialnopravna utemeljenost tožbenega zahtevka (nesklepčnost tožbe), je odločitev sodišča prve stopnje, ki je tožbeni zahtevek zavrnilo, pravilna. Glede na navedeno pritožbeno sodišče tudi ni sledilo predlogu pritožnice za prekinitev postopka po tretjem odstavku 23. člena ZUstS, saj pri odločanju ni bilo dolžno uporabiti določb ZFPPIPP, ki so predmet ustavne presoje, in torej pogoji za prekinitev niso izpolnjeni.

8Ker po povedanem v pritožbi zatrjevani razlogi niso utemeljeni, je pritožbeno sodišče, ob odsotnosti po uradni dolžnosti upoštevnih razlogov iz drugega odstavka 350. člena ZPP, pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

9Tožnica, ki s pritožbo ni uspela, je dolžna prvi toženki v petnajstih dneh povrniti njene stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP), in sicer strošek sestave pritožbe v višini 1500 OT, povečan za materialne stroške in DDV, kar ob vrednosti točke 0,60 EUR znaša 1.119,96 EUR.

¹ Ker je bila pogodba sklenjena zgolj med tožencema, je logično, da v pravdi za njeno izpodbijanje tožnica ni bila zajeta, lahko pa bi svoj položaj varovala kot stranska intervenientka na strani drugega toženca.