VSL Sklep I Cp 1610/2020

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

1Tožnica od toženke na različnih pravnih podlagah zahteva plačilo 81.728,95 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 6. 2014. Sodišče prve stopnje je zahtevek tudi v tretjem sojenju zavrnilo in tožnici naložilo, da tožencu povrne 5.708,02 EUR stroškov s pripadki.

2Proti takšni odločitvi se pravočasno pritožuje tožnica. Uveljavlja vse pritožbene razloge po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga spremembo izpodbijane odločitve tako, da bo zahtevku ugodeno, podredno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša pritožbene stroške.

Uvodoma opozarja na stališče pritožbenega sodišča v sklepu I Cp 2199/2019, da je dokazno breme za to, da so bila sredstva porabljena namensko, na tožencu ter stališče, da je mogoče sredstva zahtevati kadarkoli, če so bila v času izvajanja projekta porabljena nenamensko.

Nasprotuje zaključku sodišča prve stopnje, da nima aktivne legitimacije, da bi na podlagi pogodbe zahtevala vračilo nenamensko porabljenih sredstev. S pogodbo je bila dogovorjena namenska uporaba, kaj to je, pa določa Uredba o normativih in standardih za določanje sredstev za izvajanje nacionalnega raziskovalnega in razvojnega programa (v nadaljevanju Uredba¹). Ker mora pogodbena stranka obveznost izpolniti tako, kot je bilo dogovorjeno, je bil toženec vsa prejeta sredstva dolžan uporabiti le za stroške raziskovalnega projekta v skladu z Uredbo. V konkretnem primeru je jasno, da je toženec sredstva porabil nenamensko. Kot je višje sodišče že povedalo, je dokazno breme za namensko porabo na tožencu, ta pa tega ni dokazal. To pomeni, da obveznosti ni izpolnil tako, kot je bilo s pogodbo dogovorjeno, tožnica pa ima zato že na podlagi zakona pravico plačana in nenamensko porabljena sredstva zahtevati nazaj. To pravico ima tudi po že končanem projektu. Sodišče je torej pri presoji, zgolj zato, ker ni bilo s pogodbo o sofinanciranju dogovorjeno morebitno vračilo nenamensko porabljenih sredstev, popolnoma spregledalo navedbe tožnice glede odškodninske odgovornosti toženca zaradi nepravilno izpolnjene pogodbene obveznosti, ki jih je ponudila že v tožbi. Opredelilo se je le do navedb o odškodninski odgovornosti toženca zaradi nepredložitve računovodske dokumentacije. S tem je storilo kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Zaradi opisane zmotne uporabe materialnega prava je izostala tudi opredelitev do bistvenega dejstva, to je do s strani toženca nenamensko porabljenih sredstev, kar pomeni kršitev po 8. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Nenamensko porabljena sredstva je dolžan vrniti toženec, saj je bil le on pogodbena stranka. Sodelovanje soizvajalk je bilo stvar dogovora med tožencem in soizvajalkama. Opozarja, da pogodba ustvarja pravice in obveznosti le za pogodbene stranke (125. člen Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ). Toženec je bil po pogodbi tisti, ki je bil dolžan skrbeti za namensko porabo sredstev za celoten projekt in vsa ravnanja soizvajalk spadajo v njegovo poslovno sfero. To pomeni, da se šteje nenamenska poraba soizvajalke za nenamensko porabo toženca. Ima pa toženec v takem primeru regresni zahtevek.

Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo tudi pri presoji zahtevka na podlagi neupravičene obogatitve. Dejanski prejemnik sredstev je bil toženec, projekt je bil njegov, financiran je bil njegov projekt in on je imel korist od izplačanih sredstev. To, da je tožnica po nalogu in za račun toženca del sredstev nakazala družbi A., d. o. o., na to ne vpliva. Na drugi strani je bila tožnica tista, ki je bila prikrajšana za višino sredstev, ki jih je plačala.

Tožnica se ne strinja s tem, da bi bil njen odškodninski zahtevek zastaran, saj zastaranje ni začelo teči že 22. 4. 2011, ko je prejela zaključno poročilo. Sodišče za to ni imelo nobene trditvene podlage. Sama je trdila in dokazovala, da je za nenamensko porabo izvedela konec leta 2012, ko je prejela dopis toženca z dne 16. 11. 2012. Takrat je bilo prvič pojasnjeno, da družba A., d. o. o., ni sofinancirala projekta z denarjem, ampak v obliki domnevnih delavnic, hkrati pa priložen sporni aneks. Zastaranje je zato lahko začelo teči šele 19. 11. 2012. Pred tem ni bila seznanjena s tem, da je prišlo do spremembe pri izvedbi projekta. Le na podlagi zaključnega računa, v katerem je bilo navedeno, da je družba A., d. o. o. projekt financirala v vrednosti 1 EUR, čeprav bi ga morala v višini 25 %, ni mogla narediti zaključka o nenamenski porabi. Kot skrben in vesten gospodarstvenik je zato od toženca, kot pogodbene stranke in nosilca raziskovalnega projekta, zahtevala pojasnila in dodatno dokumentacijo. Ob tem dodaja, da sama sofinancira veliko število raziskovalnih projektov, zato v primeru suma, da so bila sredstva nenamensko porabljena, zaprosi za predložitev dodatne dokumentacije, po potrebi pa izvede tudi revizijo. Tako je ravnala tudi v konkretnem primeru. Ker toženec navedbam, kdaj se je tožnica seznanila z vsemi podatki za vložitev odškodninske tožbe ni nasprotoval, bi moralo sodišče to dejstvo šteti za priznano (214. člen ZPP). Ker je dejstvo, kdaj se je tožnica seznanila z nenamensko porabo, sodišče ugotovilo mimo trditev, je storilo tudi kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Še veliko kasneje pa se je tožnica seznanila s tem, da toženec ni vodil računovodske dokumentacije glede celotnega sofinanciranega projekta, zaradi česar je tožnica podredno tudi uveljavljala odškodninsko odgovornost. S tem se je lahko najhitreje seznanila 2. 9. 2013, ko je prejela dopis toženca z dne 30. 8. 2013, v katerem je nasprotoval predložitvi dokumentacije, ki se je nanašala na družbo A., d. o. o. Obrazložitev glede zastaranja je tudi nejasna, saj sodišče govori o zastaranju odškodninskega zahtevka zaradi nepredložitve računovodske dokumentacije, kot začetek zastaranja pa šteje trenutek, ko naj bi se tožnica seznanila z nenamensko porabo sredstev. V tem delu je bila storjena kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Zaradi napačne ugotovitve, kdaj je začelo teči zastaranje, je bilo zmotno uporabljeno tudi materialno pravo, to je 352. člen OZ.

V zvezi z ugotovitvijo, da toženec ni kršil pogodbe, ker ni predložil računovodske dokumentacije, pojasnjuje, da jo je zahtevala na podlagi 227. člena ZPP, da bi dokazala nenamensko porabo. Podredno, če bi ji sodišče očitalo, da ni dokazala nenamenske porabe, pa je zatrjevala odškodninsko odgovornost toženca, ker te dokumentacije ni hranil ter predložil oziroma, ker je ni vodil. Sodišče od toženca na podlagi 227. člena ZPP vnovič ni zahtevalo njene predložitve in se tudi ni opredelilo do navedb tožnice, da bi tako dokumentacijo toženec moral voditi in pridobivati. S tem je storilo kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ter kršitev 227. člena ZPP. Če bi določbo 227. člena ZPP uporabilo pravilno, bi moralo šteti, da so bila sredstva porabljena nenamensko. Tudi sicer je zaključek, da pogodba s tem, ko toženec ni predložil računovodske dokumentacije, ni bila kršena, napačen in posledica napačne razlage pogodbe o sofinanciranju, sodišče pa je tudi tu spregledalo navedbe s katerimi je sama utemeljevala drugačno stališče. V nadaljevanju jih povzema. Ne drži, da naj bi izvajalec in soizvajalka odgovarjala vsak zase. Tožnica se glede odgovornosti za vodenje računovodske dokumentacije sklicuje na pritožbene navedbe o relativnosti obligacijskih razmerij. Tožeči stranki ni jasno, od kje je sodišče ugotovilo, da so ji med trajanjem projekta zadostovali podatki v excell obliki, saj tega stranki nista trdili, nasprotujejo pa ji tudi izvedeni dokazi. Tožnica je zahtevke predložila, bili so dani v fizični obliki. Takih zahtevkov toženec ne bi mogel dati, če ne bi razpolagal z zahtevano računovodsko dokumentacijo. Tudi do teh trditev se sodišče ni opredelilo in je s tem storilo kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. To, da je toženec razpolagal z zahtevanimi računovodskimi listinami, je dejansko ob zaslišanju priznal tudi B. B., saj sicer porabe ne bi mogel preverjati.

Tožnica vztraja, da je bila dolžnost toženca nadzorovati porabo sredstev in voditi dokumentacijo o porabi za celoten projekt. Če dokumentacije ni vodila, niti je ni pridobila od družbe A., d. o. o., je kršila pogodbo, to pa predstavlja njeno protipravno ravnanje. Poleg kršenja pogodbe je kršila tudi Uredbo, Zakon o javnih financah, Zakon o računovodstvu ipd. V kolikor bi sodišče presodilo, da je dokazno breme glede nenamenske porabe na tožnici in mu ta ne bi mogla zadostiti zato, ker je toženec ravnal protipravno na način, kot je opisan, je bila tožnici onemogočena preverba namenske porabe, posledično pa ji je zato nastala škoda v višini vtoževanega zneska. Je pa predpostavka škode odvisna od odločitve sodišča o dokaznem bremenu glede nenamensko porabljenih denarnih sredstev. Tožnica je zato ta zahtevek uveljavljala le podredno.

3Toženec je na pritožbo odgovoril. Meni, da je neutemeljena in predlaga zavrnitev. Priglaša stroške.

V zvezi z sporno aktivno legitimacijo opozarja na svoje navedbe, da tožnica za financiranje ni porabljala svojih sredstev in ji zato tudi škoda ni mogla nastati. Tožnica dejansko zahteva varstvo tujih pravic, zato ne manjka le aktivna stvarna legitimacija, ampak tudi procesna. Vztraja, da ni pasivno stvarno legitimiran v postopku. Manjkajo tudi predpostavke neupravičene obogatitve – sredstva so bila nakazana iz proračuna tretji osebi, poleg tega pa so bila nakazana na podlagi pogodbe, ki še vedno velja. V zvezi z odškodninsko odgovornostjo je tožnica ves čas postopka zatrjevala le obstoj škodljivega dejstva (domnevna kršitev pogodbe), ni pa dokazala obstoja ostalih predpostavk. Opozarja na stečajni postopek nad družbo A., d. o. o., in s tem povezano vprašanje vzročne zveze ter specifično ureditev pogodbene odškodninske odgovornosti, pri kateri je pomembno načelo predvidljivosti škode. Tega pa tožnica ni zatrjevala. Toženčeva odgovornost za namensko uporabo sredstev ne pomeni, da bi moral ali mogel razpolagati z listinami, ki tvorijo poslovno dokumentacijo tretje pravne osebe. V nadaljevanju predstavi še svoje stališče glede edicijske dolžnosti in priznavanja stroškov za odgovor na pritožbo.

4Pritožba je utemeljena.

5Tožnica v tem postopku trdi, da so bila sredstva, ki jih je po pogodbi o financiranju nakazala soizvajalki projekta, to je družbi A., d. o. o., porabljena nenamensko in zato od toženca kot izvajalca in podpisnika pogodbe, zahteva njihovo vračilo na pogodbeni, odškodninski in obogatitveni podlagi. Zgolj podredno, če bi sodišče menilo, da nenamenska uporaba sredstev ni dokazana, pa vračilo zahteva na podlagi odškodninske odgovornosti zaradi kršitve pogodbene obveznosti voditi/pridobiti in hraniti računovodsko dokumentacijo za celoten projekt.

6Sodišče prve stopnje je najprej, ne da bi se pred tem ukvarjalo z vprašanjem, ali je trditev tožnice o nenamenski uporabi resnična ali ne, presojalo, ali je tožnica do postavljenega zahtevka sploh upravičena. Preverilo je pogodbeno podlago, nato pa še odškodninsko in obogatitveno ter zahtevek zavrnilo.

7Pritožbeno sodišče nima nobenih pomislekov o pravilnosti zavrnitve zahtevka na obogatitveni podlagi, saj manjka že osnovna predpostavka, to je, da za pridobitev koristi (obogatitev) ene stranke in prikrajšanje druge ni (veljavnega) pravnega temelja. Sklenjena Pogodba št. .... o izvajanju in financiranju aplikativnega raziskovalnega projekta z dne --. --. 2008 (v nadaljevanju pogodba o financiranju) namreč ni nična, ni razveljavljena, prav tako pa pogodbeni stranki nista od nje odstopili. Kdo je bil z izplačanimi sredstvi obogaten in kdo prikrajšan, zato ni relevantno in opredeljevanje do tega (sicer spornega) vprašanja ni potrebno (prvi odstavek 360. člena ZPP).

8Glede pogodbene podlage je sodišče prve stopnje ugotovilo, da med pravdnima strankama s pogodbo o financiranju ni bila dogovorjena možnost, da tožnica terja vračilo sredstev, za katera bi po zaključku projekta ugotovila, da so bila nenamensko porabljena. Tej ugotovitvi² tožnica v pritožbi ne nasprotuje³, zato njene pravilnosti pritožbeno sodišče ni preverjalo. Na pravilno ugotovitev dejanskega stanja namreč ne pazi po uradni dolžnosti (glej drugi odstavek 350. člena ZPP). Ugotavlja pa, da je ob taki ugotovitvi, zavrnitev zahtevka na tej podlagi materialnopravno pravilna.

9Pritožbeno sodišče ob tem še dodaja, da soglaša, da (iz v izpodbijani sodbi navedenih razlogov) za presojo tega spornega razmerja in pravic tožnice v položaju, ko je po zaključku projekta ugotovljena nenamenska poraba sredstev, ni mogoče uporabiti Pravilnika o postopkih (so)financiranja, ocenjevanja in spremljanju izvajanja raziskovalne dejavnosti (UL RS 4/11 z nadaljnjimi spremembami). Enako pa velja tudi za 40. člen Pravilnika o postopku (so)financiranja in spremljanju izvajanja raziskovalne dejavnosti (UL RS 23/09), ki je začel veljati 28. 3. 2009. Ne glede na to, da je bil ta sprejet, ko je financiranje še potekalo, pa je bila pogodba o financiranju, na podlagi katere je financiranje potekalo, že sklenjena in bi zato njegova uporaba dejansko pomenila enostranski poseg v pogodbeno razmerje. To pa pomeni prepovedano retroaktivno veljavo pravnega akta (155. člen Ustave RS).

10Tožnica pa v pritožbi vztraja tudi pri trditvi, da je do vračila sredstev, ki jih je plačala družbi A., d. o. o., upravičena na podlagi OZ, saj gre v primeru nenamenske porabe za neizpolnitev pogodbene obveznosti, zaradi katere je toženec odškodninsko odgovoren.

11Pritožbeno sodišče soglaša s pritožnico, da je bilo s pogodbo o financiranju izrecno dogovorjeno, da so sredstva, ki jih je tožnica izplačala, namenska in so jih smeli izvajalec (to je toženec) in soizvajalca porabiti izključno za izvajanje projekta, ki je bil predmet pogodbe (glej 5. člen) in da drugačna poraba teh sredstev, ob upoštevanju prvega odstavka 239. člena OZ, pomeni neizpolnitev te pogodbene obveznosti ter posledično tudi (poslovno) odškodninsko odgovornost nasprotne pogodbene stranke (glej drugi odstavek 239. člena OZ). Morajo pa biti za obstoj take odgovornosti izkazane še določene dodatne predpostavke in sicer: da vzrok za tako nepravilno izpolnitev izvira iz sfere stranke, katere izpolnitvena obveznost je kršena⁴; vzročna zveza med nepravilno izpolnitvijo in škodo ter škoda.

12Ker je toženec v teku postopka ugovarjal zastaranje odškodninske terjatve in je sodišče prve stopnje zahtevek na odškodninski podlagi zavrnilo zaradi zastaranja, se pritožbeno sodišče opredeljuje najprej do tega, tudi v pritožbenem postopku spornega vprašanja. Po presoji okoliščin konkretnega primera pritrjuje tožnici, da do zastaranja ni prišlo. Ne sicer zato, ker bi zastaralni rok začel teči šele 19. 11. 2012, ampak zato, ker je za presojo zastaranja odškodninske terjatve treba uporabiti tretji (in ne prvi) odstavek 352. člena OZ, po katerem odškodninska terjatev za škodo, ki nastane s prekršitvijo pogodbene obveznosti, zastara v času, določenem za zastaranje te obveznosti. Ker v konkretnem primeru pri pogodbeni obveznosti ne gre za obveznost, za katero bi ob upoštevanju pravil 347. člena OZ in nadaljnjih veljal krajši zastaralni rok kot sicer velja na splošno⁵, je za zastaranje odškodninske terjatve tožnice treba uporabiti rok petih let. Tudi če je zastaranje začelo teči že 22. 4. 2011, se do vložitve tožbe (16. 9. 2015) še ni izteklo.⁶ Ni pa zastaranje začelo teči že s posameznimi izplačili, saj takrat tožnica še ni bila seznanjena s tem, da je pri izvrševanju projekta prišlo do sprememb brez njenega soglasja (in s tem do nastopa domneve o nenamenski porabi sredstev) oziroma z dejstvi, ki bi opravičevala tak sklep.

13Že zgoraj je bilo poudarjeno, da se sodišče prve stopnje z vprašanjem, ali so bila sredstva, ki so bila izplačana družbi A., d. o. o., porabljena namensko ali ne, ni ukvarjalo. Ker je to posledica zmotne materialnopravne presoje zastaranja odškodninske terjatve ter dejstva, da je sodišče prve stopnje zahtevek na pogodbeni in obogatitveni podlagi zavrnilo iz drugih razlogov, s tem sicer ni storilo očitanih kršitev po 8. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP⁷, je pa v tem pogledu nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Vprašanje, ali so bila sredstva uporabljena namensko ali ne, je namreč za presojo, ali je bila prevzeta pogodbena obveznost izpolnjena ali ne in s tem za presojo, ali je prišlo do nepravilne izpolnitve, odločilno. Ker je zahtevek na odškodninski podlagi zavrnilo že zaradi zastaranja, tudi ni presojalo ostalih (že zgoraj navedenih) predpostavk za poslovno odškodninsko odgovornost.

14Ker gre pri vsem navedenem za sklop dejstev, ki so v pogledu temelja vtoževane terjatve zaključena celota in jih sodišče prve stopnje še ni obravnavalo, se je pritožbeno sodišče ob upoštevanju pravice obeh strank do pritožbe (25. člen Ustave RS), na podlagi 355. člena ZPP odločilo za ponovno razveljavitev odločitve. Ob tem ni zanemarljivo niti to, da je sodišče prve stopnje vse dokaze že izvedlo, pritožbeno sodišče pa bi jih moralo zaradi načela neposrednosti ponoviti (razlog ekonomičnosti) in da ponovno sojenje pred sodiščem prve stopnje ne bo povzročilo hujše kršitve strankine pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. Čeprav je bila tožba vložena v letu 2015, je bila v tem času že trikrat obravnavana na pritožbeni stopnji.

15V ponovljenem sojenju⁸ bo sodišče prve stopnje glede na vse doslej obrazloženo moralo ugotoviti, ali so bila sredstva, ki jih je tožnica nakazala družbi A., d. o. o., porabljena nenamensko (bodisi na podlagi pogodbene domneve⁹ bodisi na podlagi predloženih oziroma predlaganih dokazov¹⁰) ter (v kolikor bo na to vprašanje odgovorilo pritrdilno¹¹) ugotoviti tudi (ne)obstoj ostalih predpostavk za (poslovno) odškodninsko odgovornost toženca.

16Pritožbeno sodišče v zvezi z vprašanjem (ne)namenske porabe ponovno opozarja tudi na svoje stališče zavzeto v sklepu I Cp 2199/2019 z dne 8. 1. 2020, da je dokazno breme¹², ob upoštevanju nekaterih s strani tožnice zatrjevanih in neprerekanih dejstev, prešlo na toženca (glej točki 9 in 11 citiranega sklepa) in bo zato to izhodišče moralo sodišče prve stopnje, ko bo ugotavljalo, ali je nenamenska poraba dokazana ali ne, tudi upoštevati. Ko bo presojalo obstoj škode, pa se bo moralo med drugim opredeliti do ugovora toženca (in drugačnih trditev tožnice), da sredstva, ki jih je tožnica nakazala po sklenjeni pogodbi o financiranju, niso bila njena sredstva, ampak gre za sredstva proračuna. Pritožbeno sodišče v zvezi z odškodninsko odgovornostjo zaradi nepravilne izpolnitve pogodbe opozarja še na to, da dejstvo, da je družba A., d. o. o., v stečaju in da je tožnica zoper njo tožbo umaknila, nima nobenega pomena za presojo utemeljenosti odškodninskega zahtevka zoper toženca. Družba A., d. o. o., namreč ni bila stranka pogodbe o financiranju in tožnica zato zoper njo zahtevka iz naslova poslovne odškodninske odgovornosti (zaradi nenamenske porabe) sploh nima. Pogodbo o financiranju sta sklenili le pravdni stranki in sicer tožnica kot sofinancer, toženec pa kot prijavitelj in izvajalec in zato pravice in obveznosti pogodba ustvarja le zanju (125. člen OZ). Obveznost in odgovornost za namensko porabo (vseh) sredstev je prevzel le toženec. Povedano drugače: tudi če je sredstva nenamensko porabila soizvajalka A., d. o. o., to pomeni podlago za sklep, da je toženec tisti, ki pogodbe ni pravilno izpolnil. Je pa zaradi stečaja družbe A., d. o. o., seveda ogrožen morebitni regresni zahtevek toženca do te družbe.

17Ker je bila odločitev sodišča prve stopnje razveljavljena, je pritožbeno sodišče odločitev o stroških postopka na podlagi 3. odstavka 165. člena ZPP pridržalo za končno odločbo.

PRAVNI POUK

Zoper ta sklep je dovoljena pritožba. Vloži se pri sodišču prve stopnje, v 15 dneh od prejema pisnega odpravka te odločbe, v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko. Obsegati mora navedbo sklepa, zoper katero se vlaga, izjavo, da se izpodbija, pritožbene razloge in podpis pritožnika. Če pritožba ni razumljiva ali ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni. Ob vložitvi pritožbe mora biti plačana sodna taksa. Če ta ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo in tudi niso podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks, se šteje, da je pritožba umaknjena. Če pritožbo vloži pooblaščenec, je ta lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit.

Sklep se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitve postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje.

O pritožbi bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije.

¹ UL RS, št. 74/04 s spremembami.
² Ugotavljanje vsebine pogodbe ima značilnost ugotavljanja dejanskega stanja.
³ Zavrnitvi zahtevka v tem delu nasprotuje s trditvijo, da je do vračila sredstev upravičena že na zakonski podlagi, saj gre v primeru nenamenske porabe za nepravilno izpolnitev pogodbene obveznosti, zaradi katere je toženec odškodninsko odgovoren. O tej podlagi se bo pritožbeno sodišče izjavilo v nadaljevanju.
⁴ Tožnica v zvezi s tem v pritožbi opozarja na svoje navedbe, da vzrok za nepravilno izpolnitev izvira iz sfere toženca, saj je bil on tisti, ki je bil dolžan nadzirati in skrbeti za namensko porabo sredstev. Pritožbeno sodišče pa opozarja tudi na to, da velja domneva, da vzrok za kršitev izvira iz sfere te stranke, to domnevo pa lahko pogodbena stranka ovrže (in se s tem razbremeni odgovornosti za nepravilno izpolnitev), če dokaže, da je vzrok za kršitev zunaj njene sfere (primerjaj 240. člen OZ) - N. Plavšak, in drugi, Obligacijsko pravo, splošni del, GV Založba, 2009, stran 859.
⁵ Tako ne gre za občasno terjatev (347. člen OZ). Občasne terjatve so tiste, ki dospevajo letno ali v krajših časovnih presledkih, bodisi da gre za stranske občasne terjatve, kot so terjatve obresti, ali pa za takšne terjatve, s katerimi se črpa sama pravica, kot je terjatev preživljanja. Značilnost občasnih terjatev je njihova samostojnost in določenost oziroma določljivost po višini, zato ne gre za občasne terjatve, če se te nanašajo na dele neke celote. Slednje smiselno izhaja iz drugega odstavka 347. člena OZ, ki izključuje uporabo krajšega triletnega zastaralnega roka za obročna odplačila ali druge delne izpolnitve (glej odločbo VS RS III Ips 7/2019).
⁶ Ker ugotovitev sodišča prve stopnje, da je zastaranje terjatve začelo teči že 22. 4. 2011, ni odločilna, se pritožbeno sodišče do pravilnosti te ugotovitve in do očitka, da je sodišče prve stopnje s tem ugotovilo dejstvo mimo trditvene podlage oziroma ni upoštevalo neprerekanih trditev strank, ne opredeljuje.
⁷ S stališča materialnopravne presoje sodišča prve stopnje to vprašanje ni bilo odločilno, opredeljevanje do navedb tožnice o tem pa zato nepotrebno. Tudi izostanek razlogov o dejstvih, ki so odločilna samo z vidika pravne presoje, ki jo ponuja pritožnik, ne pa tudi z vidika pravne presoje, kot jo je sprejelo sodišče prve stopnje, ne predstavlja kršitve po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.
⁸ Odločitev o tem, ali bo opravilo novo obravnavo ali le izdalo novo sodbo, pritožbeno sodišče prepušča sodišču prve stopnje.
⁹ Glej četrti odstavek 10. člena pogodbe o financiranju ter trditve tožnice, da je toženec o spremembi financiranja projekta (kot izhaja iz že po zaključku projekta sklenjenega aneksa) ni nikoli obvestil.
¹⁰ Če bo uporabilo to možnost, se bo moralo sodišče prve stopnje opredeliti tudi do posledic neuspešnega poziva sodišča danega na podlagi 227. člena ZPP (glej sklep z dne 23. 8. 2017, list. št. 136), v tem okviru pa tudi do relevantnih trditev in dokazov tožnice, ki po njenem prepričanju kažejo, da toženec te listine ima (in so povzete v točki 22 pritožbe).
¹¹ Glede na to, da je tožnica poslovno odškodninsko odgovornost toženca zaradi nepredložitve računovodske dokumentacije uveljavljala le podredno in sicer za primer, če nenamenska uporaba ne bo dokazana, se sodišču prve stopnje v tem primeru do utemeljenosti zahtevka na tej podlagi ne bo treba opredeljevati.
¹² Tožnica je sicer tista, ki nosi materialno dokazno breme za trditev, da so bila sredstva nenamensko uporabljena in s tem obveznost nepravilno izpolnjena. Vendar pa se ne glede na to procesno dokazno breme, ki pomeni strankino dolžnost predlagati dokaz, med dokaznim postopkom premešča. Stranka, ki nosi materialno dokazno breme, z uspešnim dokazom prevali procesno dokazno breme na nasprotno stranko, ta pa se bo z nasprotnimi dokazi trudila ovreči aktualni dokazni uspeh.