VSM Sodba I Cp 843/2020

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Pravdni stranki krijeta vsaka sama svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo razsodilo, da je tožena stranka (v nadaljevanju: toženka) dolžna plačati tožeči stranki (v nadaljevanju: tožniku) odškodnino v skupnem znesku 20.945,36 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 7. 2018 dalje do plačila, vse v roku 15 dni pod izvršbo (točka I izreka). V presežku, to je v razliki od prisojene do vtoževane odškodnine, je tožbeni zahtevek zavrnilo (točka III izreka) in odločilo, da je toženka dolžna tožniku v roku 15 dni od vročitve sodbe povrniti še pravdne stroške v višini 4.543,53 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje do plačila (točka II izreka).

2Zoper citirano sodbo sodišča prve stopnje se pritožuje toženka, in sicer iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) ter predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne oziroma podredno, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, vse s stroškovno posledico za toženca.

Bistvo pritožbene graje je, da zavarovancu toženke ni mogoče očitati protipravnega ravnanja, ki bi bilo v vzročni zvezi z obravnavanim škodnim dogodkom, saj tožnik ni uspel dokazati, da je do škodnega dogodka prišlo v zatrjevanih okoliščinah. V postopku zaslišane priče .P.B., K.Š. in R.F. so namreč vse zainteresirane za uspeh tožnika v pravdi, zato bi moralo sodišče prve stopnje njihove izpovedbi šteti za neverodostojne. V tej zvezi pritožba še dodaja, da je bila fotografija kraja škodnega dogodka, ki jo je kot dokaz predložil tožnik, posneta šele 8 dni po škodnem dogodku, zato ne more odražati realnega stanja prehoda za pešce v času škodnega dogodka. V zvezi s temeljem tožbenega zahtevka pritožba še dodaja, da je tožnik vedel, da so na prehodu za pešce ostanki snega in ledu, saj je isti prehod za pešce tega dne že prečkal, zato bi mogel in moral paziti, kako stopa. Tožnik tudi ni dokazal, da je imel v času škodnega dogodka obuto zimsko obutev, zato je po mnenju pritožbe k nastanku škodnega dogodka prispeval vsaj 70%. V nadaljevanju pritožba poudarja, da je sodišče prve stopnje zmotno presodilo, da toženka ni uspela dokazati, da je njen zavarovanec sporno ulico, na dan škodnega dogodka ali kakšen dan prej, očistil. Slednje namreč izhaja iz delovnega naloga z dne 17. 1. 2017, iz katerega je razvidno, da se je posip tega dne izvajal po naročilu dežurnega, in sicer ves dan od 7.00 do 19.00 ure. Tudi s strani toženke predlagane priče A.K., Ž.V. in D.K. so potrdile, da se območje K. ulice in predmetnega prehoda za pešce redno pluži, čisti in posipava, in sicer v skladu z rednim planom "PLAN2" in dodatnimi navodili dežurnega v zimski službi. V tej zvezi pritožba še dodaja, da je sodišče prve stopnje obšlo v sodni praksi zavzeto stališče, da je nerazumno pričakovati, da bo zagotovljena očiščenost vseh javnih površin v vsakem trenutku in posledično ni presojalo, ali je pohodna površina na delu, kjer je tožnik padel, še ustrezala standardu normalne pohodne površine. Po mnenju pritožbe je namreč prehod za pešce bil očiščen vsaj toliko, da je omogočal varen prehod. Nazadnje pritožba izpodbija še višino prisojene odškodnine in meni, da je ocena izvedenca glede trajanja občasnih zmernih bolečin pretirana in da iz zdravstvene dokumentacije ne izhaja, da je tožnik dne 23. 6. 2017, 30.8.2017 in 29. 9. 2017 trpel res tako hude bolečine, kot je zatrjeval. Prav tako pritožba izpodbija tudi višino prisojene odškodnine iz naslova tuje nege in pomoči ter poudarja, da je izvedenec pojasnil, da je tožnik tujo nego in pomoč potreboval predvsem v času hospitalizacije, kjer pa mu jo je nudilo bolnišnično osebje, zato mu sodišče prve stopnje te postavke premoženjske škode ne bi smelo priznati. Vsled pritožbe zoper glavno stvar toženka izpodbija tudi stroškovno odločitev sodišča prve stopnje.

3Tožnik se v odgovoru na pritožbo toženke zavzema za zavrnitev le – te kot neutemeljene, predlaga potrditev izpodbijane sodbe in priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4Pritožba je neutemeljena.

5ZPP v drugem odstavku 350. člena določa, da sodišče druge stopnje preizkusi sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa pazi po uradni dolžnosti na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. (razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za zastopanje pred sodiščem prve stopnje), 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da ni podana nobena izmed uradoma upoštevanih ali s pritožbo zatrjevanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo, kot bo to podrobneje obrazloženo v nadaljevanju te sodbe.

6Iz pritožbeno nespornih zaključkov sodišča prve stopnje izhaja:

- da se je tožnik poškodoval dne 17. 1. 2017, ko je ob prečkanju prehoda za pešce v križišču K. in J. ulice v M. padel in si poškodoval desni gleženj,

- da je tožnik v predmetnem škodnem dogodku utrpel bimaleolarni zlom desnega gležnja (fractura bimalleolaris dex.) in odrgnino desnega gležnja (excoriatio ATC dex.),

- da zimsko javno komunalno službo na kraju škodnega dogodka opravlja zavarovanec toženke N. d.d., ki ima pri toženki, po polici št. 511-0163562 z dne 16. 1. 2017 (priloga spisa B1), sklenjeno zavarovanje civilne odgovornosti.

7V skladu s 163. členom Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ) tisti, ki opravlja komunalno ali drugo podobno dejavnost splošnega pomena, odgovarja za škodo, če brez utemeljenega razloga neha opravljati ali neredno opravlja svoje storitve. V skladu z 57. točko prvega odstavka 2. člena Zakona o cestah (v nadaljevanju: ZCes-1) je prehod za pešce označena površina vozišča, ki je namenjena prehajanju pešcev čez vozišče. Vozišče pa je v skladu z 14. točko prvega odstavka 2. člena ZCes-1 del cestišča, za redno vzdrževanje katerega je v danem primeru zadolžen zavarovanec toženke N. d.d., ki mora poskrbeti, da je javna cesta vzdrževana tako, da jo lahko ob upoštevanju prometnih pravil in vremenskih pogojev varno uporabljajo vsi uporabniki (prvi odstavek 15. člena v zvezi s prvim odstavkom 16. člena ZCes-1).

8Upoštevajoč zgoraj povzeto dejansko stanje in citirano materialnopravno podlago sodišče druge stopnje pritrjuje zaključku sodišča prve stopnje, da je podana subjektivna (krivdna) odgovornost zavarovanca toženke za obravnavni škodni dogodek in vtoževano škodo, saj slednji ni, v skladu z dolžno profesionalno skrbnostjo (6. člen OZ), redno in ustrezno izvajal zimske javne komunalne službe (163. člen OZ) ker ni poskrbel, da bi bil predmetni prehod za pešce kritičnega dne varen za uporabo (prvi odstavek 15. člena v zvezi s prvim odstavkom 16. člena ZCes-1).

9Iz fotografije v spisu (priloga spisa A21) namreč nedvomno izhaja, da je bil prehod za pešce v križišču K, in J. ulice v M. poledenel, saj so bile na njem in okoli njega velike zaplate ledu oziroma zmrznjenega zbitega snega. Res je, kot to izpostavlja pritožba, da je bila navedena fotografija posneta šele 8 dni po obravnavanem škodnem dogodku, vendar iz skladne izpovedbe prič S.P.B., K.Š. in R.F. izhaja, da je bil predmetni prehod za pešce na dan škodnega dogodka prav tako poledenel oziroma še bolj. Slednje potrjuje tudi poročilo o vremenu Agencije RS za okolje (v nadaljevanju: ARSO), št. 35900-122/2019-2 z dne 21. 6. 2019 (list. št. 31), iz katerega izhaja, da so bile temperature na dan škodnega dogodka in dan pred tem pod lediščem ter da je višina snežne odeje oba dneva znašala 8 cm.

10Nasprotno zapisanemu toženka ni uspela dokazati svojih trditev, da je njen zavarovanec N. d.d. redno opravljal svoje delo in je dne 17. 1. 2017 vršil čiščenje oziroma posip predmetnega prehoda za pešce in K. ulice v M. (prvi odstavek 131. člena OZ). V dokaz svojih navedb je namreč toženka predlagala zaslišanje prič A.K., Ž.V. in D.K., izpis sledenja z dne 14. 1. 2017 in delovne naloge.

11Iz izpovedbe prič A.K. in Ž.V. izhaja, da sta pri N. d.d. zadolžena za čiščenje in posipavanje pločnikov v skladu s "PLAN-om 2", ki med drugim obsega tudi območje med L., B., F., D., J. in K. ulico v M., ne pa tudi cest. Iz izpovedbe priče A.K. še izhaja, da dne 17. 1. 2017 sploh ni bil v službi, iz izpovedbe priče Ž.V. pa še, da nobeden izmed njiju ne čisti J. in K. ulice, saj sta zadolžena za čiščenje in posipavanje pločnikov, ne pa tudi cest. Upoštevajoč citirano nadaljnja izpovedba priče Ž.V., da se predmetni prehod za pešce spluži in posipa zgolj, če ta ni predhodno očiščen že na račun pluženja K. ulice, ne more spremeniti odločitve sodišča prve stopnje, saj je imenovana priča izpovedala še, da se tudi izpis sledenja njegovega delovnega vozila z dne 14. 1. 2017 (priloga spisa B4) nanaša na čiščenje in posipavanje pločnikov in ne cest, iz tega izpisa pa je razvidno, da je v križišču med J. in K. ulico v M. prišlo do odklona vozila vstran od pločnika v cestni svet J. ulice, kar prav tako dokazuje, da predmetni prehod za pešce tega dni ni bil splužen in posipan. Da je temu tako nenazadnje izhaja tudi iz izpovedbe priče D.K., ki je pri zavarovancu toženke zadolžen za čiščenje in posipavanje cest. Slednji je namreč izpovedal, da niti ne ve, kje K. ulica v M. je, saj opravlja zimsko službo na območju Vinarij in da v njegovo območje dela ne sodi L. ulica v M. ali območje v njeni bližini. Imenovana priča je sicer dodala, da je mogoče, da je po navodilu dežurnega kritičnega dne čistila tudi na J. ulici v M., čemur pa sodišče prve stopnje utemeljeno ni sledilo, saj toženka kot dokaza ni predložila ne izpisa sledenja delovnega vozila D.K., niti ni predlagala zaslišanja priče B.L., ki je bil kritičnega dne dežurni vodja zimske službe pri zavarovancu toženke. Odločitve sodišča druge stopnje tako ne more spremeniti niti delovni nalog D.K. z dne 17. 1. 2017 (priloga spisa B2), iz katerega izhaja zgolj, da je delal od 7.00 do 19.30 ure in koliko materiala za posip je uporabil, ne pa tudi kje je čistil in posipaval. Vsi ostali predloženi delovni nalogi prič Ž.V., A.K. in D.K. pa se nanašajo na dni pred obravnavanim škodnim dogodkom (5. do 14. januar 2017) in so, upoštevajoč že obrazloženo, irelevantni za odločitev v zadevi.

12Vsled obrazloženega sodišče druge stopnje pritrjuje zaključku sodišča prve stopnje, da je bil predmetni prehod za pešce na dan škodnega dogodka poledenel in da je tožnik padel na zatrjevanem mestu. Slednje so namreč skladno potrdile priče S.P.B., K.Š. in R.F., ki so prepričljivo izpovedale, da je tožnik padel na zatrjevanem mestu in da je hodil z normalno hitrostjo ter je imel obute zimske čevlje s podplatom. Res je, kot to izpostavlja pritožba, da so imenovane priče mama, partnerka in prijatelj tožnika, kar pa še ne pomeni, da so njihove izpovedbe neverodostojne. Dejstvo sorodstvene oziroma prijateljske povezanosti s tožnikom namreč samo po sebi še ne izpodbija verodostojnosti njihovih izpovedb. Toženka namreč konkretizirano ne očita morebitnih notranjih protislovij v izpovedbah prič, ki jim odreka verodostojnost¹.

13V zvezi z vprašanjem odškodninske odgovornosti zavarovanca toženke sodišče druge stopnje še dodaja, da sodišče prve stopnje ob ugotavljanju stanja prehoda za pešce ter presoji ugotovljenih dejanskih okoliščin glede stanja tega prehoda na kritičen dan, res ni uporabilo izraza „standard normalne pohodne površine“², kot to izpostavlja pritožba. A iz dokazne ocene vseh dejstev, s katerimi je utemeljevalo protipravnost, izhaja, da je ta standard upoštevalo. Pravni standard normalne pohodne površine, kot ga je izoblikovala večinska sodna praksa, je izpolnjen v primeru, če na neravnih pohodnih tleh ni nepričakovanih, zakritih ali prikritih neravnin, ovir in podobno. Če sporna pohodna površina ni urejena, se je potrebno vprašati, ali bi jo normalno pazljiv pešec lahko prehodil brez težav. V tej zvezi je sodišče prve stopnje presojalo tudi, ali je stanje prehoda za pešce z zaplatami ledu (zmrznjenega zbitega snega), terjalo ukrepanje zavarovanca toženke³. Tudi sodišče druge stopnje je prepričano, da je temu tako. Iz fotografije v spisu (priloga spisa A21) je namreč jasno razvidno, da je bila J. ulica v M. splužena in očiščena, kar pomeni, da bi pristojni delavec N. d.d. mogel in moral splužiti, očistiti in posuti tudi K. ulico, ki po izpovedbi priče A.K., prav tako sodi v območje "PLAN-a2". Predmetni prehod za pešce je tako skupaj s K. ulico po (ne)urejenosti cestišča bistveno odstopal od okoliških cest in ob povprečni pazljivosti in skrbnosti ni omogočal varnega prehoda, kar so skladno potrdile tudi priče S.P.B., K.Š. in R.F.

14Sodišče druge stopnje potrjuje tudi zaključek sodišča prve stopnje, da tožniku ni mogoče očitati soprispevka k nastanku škodnega dogodka in vtoževane škode. Vsi očividci tožnikovega padca so namreč sklano izpovedali, da je tožnik hodil z normalno hitrostjo in da je imel obute zimske čevlje s profilom, zato je pritožbeni očitek, da tožnik ni uspel dokazati, da je bil primerno obut, neutemeljen. Tožnik sam je zaslišan kot stranka izpovedal, da je stanje cestišča in prehoda za pešce poznal, saj ima v neposredni bližini poslovne prostore (J. ulica 20, M.), zaradi česar je hodil še posebej previdno. Namreč tega dne okoli 9.00 ure zjutraj je že prečkal predmetni prehod za pešce in da se je počutil kot da "hodi po valovih". Toženka tožniku zgolj pavšalno očita, da pri hoji ni bil dovolj pazljiv, da hoji v zimskem času ni posvečal ustrezne pozornosti in da celotni prehod za pešce ni bil poledenel, pri tem pa ne zatrjuje in dokazuje, da je tožnik npr. hodil prehitro, da je pozornost usmerjal drugam, ipd., niti da je imel na voljo alternativno pot prečkanja K. ulice. V tej zvezi je tožnik zaslišan kot stranka izpovedal, "da bi se neočiščenemu prehodu lahko izognil le na način, da bi šel namesto čez prehod, po sami cesti, torej po J. ulici" (list. št. 59), kar pa je v nasprotju s pravili cestnega prometa (sedmi odstavek 83. člena Zakona o pravilih cestnega prometa, v nadaljevanju: ZPrCP), čemur toženka ni ugovarjala, po drugi strani pa tudi ni zatrjevala, da bi tožnik K. ulico lahko varno prečkal kje drugje.

15Nazadnje pritožba izpodbija še višino prisojene odškodnine, pri čemer pa argumentirano (vsebinsko) izpodbija samo višino odškodnine iz naslova telesnih bolečin (in nevšečnosti med zdravljenjem) ter iz naslova tuje nege in pomoči, zato se bo sodišče druge stopnje v nadaljnji obrazložitvi opredelilo le do navedenih dveh postavk (ne)premoženjske škode.

16V zvezi s prvo postavko nepremoženjske škode pritožba neutemeljeno graja, da je ocena sodnega izvedenca M.K. dr. med. spec. ortopedije (v nadaljevanju: izvedenca), da je tožnik kar 6 mesecev trpel občasne zmerne bolečine pretirana, saj toženka po zaslišanju izvedenca na naroku za glavno obravnavo z dne 3. 7. 2020, na katerem je slednji odgovoril na pripombe toženke iz njene pripravljalne vloge z dne 29. 5. 2020, ni imela pripomb na ustno dopolnitev izvedenskega mnenja in ni predlaga njegove vnovične dopolnitve ali pritegnitve novega sodnega izvedenca, zato je s tovrstnimi pritožbenimi navedbami prekludirana (prvi odstavek 337. člena ZPP). Enako velja za nadaljnje pritožbene navedbe o ocenjeni stopnji bolečin po VAS (vizualni analogni skali), za katero je izvedenec pojasnil, da je z objektivno strokovnega stališča ena najboljših lestvic za oceno bolečin pri hospitaliziranih pacientih.

17Upoštevajoč navedeno in dejstvo, da pritožba vsebinsko ne izpodbija višine prisojene odškodnine iz naslova strahu in duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti ter skaženosti, sodišče druge stopnje ocenjuje, da skupna višina odškodnine iz naslova nepremoženjske škode predstavlja primerno in pravično odškodnino, ki je tudi skladna s sodno prakso odmerjanja odškodnin v podobnih škodnih primerih⁴.

18V zvezi z odškodnino za premoženjsko škodo iz naslova tuje nege in pomoči je izvedenec res pojasnil, da je tožnik tujo nego in pomoč potreboval zlasti v času hospitalizacije, ko mu je bila ta nudena s strani zaposlenih v bolnišnici, kot to izpostavlja pritožba, ki pa spregleda, da je izvedenec v izvedenskem mnenju z dne 8. 4. 2020 pojasnil tudi, da je tožnik v času zdravljenja potreboval tudi pomoč drugih (družinskih članov) pri transportu na kontrolne preglede k osebnemu zdravniku, kirurgu, fiziatru in pri obiskih fizikalne terapije, saj je bil tožnik v tem času uporabljal bergle in je imel prepoved obremenjevanja noge. Navedeno pomoč pa mu je v tem obdobju (skupno 88 dni) nudila mama, in sicer v povprečju dve uri na dan, ker je življenjsko – izkustveno sprejemljivo. Tožnikova mama je namreč v tem času poleg prevoza tožniku pomagala tudi pri preoblačenju, kuhanju, pospravljanju in umivanju. Vse navedeno pa presega pomoč, ki so si jo družinski člani dolžni nuditi v vsakdanjem življenju. Glede na obrazloženo sodišče druge stopnje potrjuje zaključku sodišča prve stopnje, da je tožnik iz tega naslova upravičen do odškodnine v skupni višini 943,56 EUR (176 ur x 5,31 EUR/h), saj pritožba ne izpodbija višine urne postavke in obsega pomoči.

19Upoštevajoč obrazloženo in dejstvo, da pritožba prav tako ne izpodbija višine prisojene odškodnine iz naslova stroškov zdravljenja (potnih stroškov) v znesku 10,80 EUR, sodišče druge stopnje pritrjuje zaključku sodišča prve stopnje, da je tožnik skupno upravičen tudi do povrnitve 945,36 EUR premoženjske škode.

20Toženka tek zakonskih zamudnih obresti od prisojene odškodnine in stroškovno odločitev sodišča prve stopnje izpodbija zgolj v posledici pritožbe zoper glavno stvar, pri tem pa svojih pritožb v tem delu vsebinsko ne utemelji, zato je sodišče druge stopnje pritožbo po tem, ko tudi uradni preizkus ni pokazal kršitev na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti, v tem delu prav tako zavrnilo kot neutemeljeno.

21Glede na obrazloženo je sodišče druge stopnje pritožbo toženke v celoti zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP), pri tem pa se je opredelilo samo do tistih pritožbenih navedb, ki so bistvenega pomena za razsojo (prvi odstavek 360. člena ZPP).

22Toženka s pritožbo ni uspela, zato je dolžna sama kriti svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

23Navedbe tožnika v odgovoru na pritožbo toženke niso v ničemer prispevale k rešitvi zadeve na pritožbeni stopnji, zato je slednji dolžan sam kriti svoje stroške odgovora na pritožbo (prvi odstavek 155. člena ZPP)

¹ Primerjaj sodbo Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. II Cp 2816/2017 z dne 9. 5. 2018 (VSL00011254).
² Primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča RS, opr. št. II Ips 85/2013 z dne 6. 2. 2014 (VS0016712).
³ Tako tudi sodba Višjega sodišča v Mariboru, opr. št. I Cp 448/2019 z dne 13. 8. 2019 (VSM00027853).
⁴ Primerjaj VS002030.