VSRS Sklep II Ips 71/2020

I. Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Dosedanji potek postopka

1Tožnica zahteva plačilo zavarovalnine iz kasko zavarovanja po polici št. ... in Splošnih pogojih za zavarovanje avtomobilskega kaska PG-aka/11-7 (v nadaljevanju Splošni pogoji), sklenjenega za vozilo Audi 2,0 TDI DPF pri toženki.

2Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek za plačilo 10.650,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi zavrnilo in tožnici naložilo, da toženki povrne njene pravdne stroške.

3Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnice zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

4S sklepom II Dor 616/2019 z dne 12. 3. 2020 je Vrhovno sodišče na predlog tožnice dopustilo revizijo glede vprašanj:

1) ali je v okoliščinah konkretnega primera tožnica zadostila svoji obveznosti iz 3. točke prvega odstavka 28. člena Splošnih pogojev;

2) ali je v okoliščinah konkretnega primera pravilna materialnopravna presoja, da se je tožnica izmaknila preizkusu alkoholiziranosti;

3) ali je pravilno stališče, da dejanskega stanja glede poteka prometne nesreče (nastanka zavarovalnega primera) v konkretnem primeru ni bilo treba ugotavljati.

5Zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožnica vložila pravočasno revizijo iz vseh revizijskih razlogov.

6Revizija je bila v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) vročena toženki, ki nanjo ni odgovorila.

Dejanski in pravni okvir spora

7Bistvene dejanske prvine spora so naslednje:

‒ Tožnica je bila kot voznica 2. 2. 2013 udeležena v prometni nesreči. Sporno je, ali je do nezgode prišlo na način, kot ga zatrjuje tožnica; t. j. da jo je povzročila A. A., ki ji je z vozilom Porsche pripeljala nasproti po zasneženi cesti in jo oplazila, zato je tožnico odneslo s ceste v jablano, kjer je njeno vozilo nevozno obstalo.

‒ Udeleženki sta se neposredno po nezgodi strinjali, da je zanjo odgovorna A. A., zato naj se škoda krije iz njenega obveznega zavarovanja.

‒ Ni dokazano, da bi tožnica po nesreči poklicala policijo. Klic je opravil B. B., sopotnik A. A., pri čemer vsebina klica ni izkazana, saj policija posnetke hrani le 1 leto, tožnica pa je kljub obvestilu v dopisu policije, kakšen je čas hrambe posnetka klica, prepis tega posnetka zahtevala šele dan po tem, ko se je rok za hrambo iztekel in je bil posnetek izbrisan,

‒ Tožnica je škodo najprej uveljavljala iz obveznega zavarovanja A. A. pri zavarovalnici C., čez več mesecev pa je zahtevek umaknila in vložila zahtevek pri toženki iz naslova kasko zavarovanja.

‒ Po 28. členu Splošnih pogojev je dolžan zavarovanec v primeru prometne nesreče takoj obvestiti policijo in navesti, katere stvari so bile uničene, poškodovane ali so izginile v zavarovalnem primeru, in dati zavarovalnici vse potrebne podatke, ki jih ima na voljo in ki so nujno potrebni za ugotavljanje vzroka, obsega in višine škode.

‒ Po 4. točki prvega odstavka 12. člena Splošnih pogojev se šteje, da je zavarovanec ali oškodovanec pod vplivom alkohola, če se po nastanku zavarovalnega primera izmakne preiskavi svoje alkoholiziranosti.

Nosilni razlogi sodišč prve in druge stopnje

8Izhajajoč iz predpostavke, da se je nesreča zgodila tako, kot je zatrjevala tožnica, je sodišče prve stopnje presodilo, da je tožnica kršila določila zavarovalne pogodbe in pripadajočih Splošnih pogojev, ker ni dokazala, da bi o prometni nesreči obvestila policijo. Zato se je vzpostavila domneva alkoholiziranosti in je zavarovalne pravice izgubila. Udeleženci nezgode so se po prepričanju sodišča strinjali, naj se škoda na tožničinem avtomobilu uveljavlja iz obveznega zavarovanja A. A.. To je bil razlog, zakaj je policijo poklical B. B., sopotnik A. A., in sporočil, da je na vozilu nastala le materialna škoda. Opisano ravnanje bi bilo ustrezno le, če bi tožnica uveljavljala svoje pravice iz obveznega zavarovanja A. A., ne pa iz kasko zavarovanja, ki zavarovancu nalaga obveznost, da v vsakem primeru obvesti policijo.

9Sodišče druge stopnje je soglašalo s sodiščem prve stopnje, da je prišlo do izgube zavarovalnih pravic tožnice. Ker tožnica ni obvestila policije niti ni na drug način poskrbela za preizkus alkoholiziranosti, je nastopila domneva alkoholiziranosti. Namen sodelovalne dolžnosti je v tem, da se zavarovalnici omogoči ugotavljanje, ali so izpolnjeni pogoji za izplačilo zavarovalnine, saj ta drugače do podatkov ne more priti. Policija se mora odzvati na obvestilo udeleženca prometne nesreče tudi, če je nastala le materialna škoda. V obravnavanem primeri je dokazan le klic B. B., ne pa tudi vsebina tega klica. Ni torej dokazano, da bi bila policija obveščena o okoliščinah nesreče, ki so se nanašale na škodo na tožničinem avtomobilu in so bile pomembne z njenega vidika. Ker je sodišče prve stopnje štelo, da že drugi razlogi zadostujejo za zavrnitev tožbenega zahtevka, se o dokazanosti navedb o nastanku škode – in s tem tudi ne o morebitnem neobstoju vzročne zveze med alkoholiziranostjo in nastankom zavarovalnega primera – ni izreklo. O tem bi se moralo izreči, če bi tožnica podala navedbe, iz katerih bi izhajalo, da te vzročne zveze ni, in v zvezi s tem predlagala dokaze, česar ni storila.

Povzetek relevantnih revizijskih navedb

Nižji sodišči sta materialnopravno zmotno presodili, da tožnica ni izpolnila svoje obveznosti, ki ji jo nalaga 3. točka prvega odstavka 28. čl. Splošnih pogojev. Pravdni stranki si to določilo razlagata različno, tožnica vztraja, da v primeru prometne nesreče I. kategorije, pri kateri je nastala samo materialna škoda, obveščanje policije v skladu s 4. točko 2. odst. 110. člena Zakona o pravilih cestnega prometa (v nadaljevanju ZPrCP) ni potrebno. Pri tem se sklicuje na odločbi VSL II Cp 1036/2018 in I Cp 2763/2015. Toženka nasprotno meni, da mora zavarovanec policijo poklicati v vsakem zavarovalnem primeru, nastalem zaradi prometne nesreče. Nekorektna je ugotovitev sodišča druge stopnje, da je tožnica trdila, da je navedena določba Splošnih pogojev jasna, to je tožnica trdila le glede besedne zveze „takoj obvestiti policijo“. Sodišče prve stopnje, ki se je sicer strinjalo s tožničinim stališčem, da ni pomembno, kdo je poklical policijo, je z razlago, da mora zavarovanec policiji povedati, da ima sklenjeno kasko zavarovanje, zahtevati njen prihod in pri tem vztrajati, ter pojasniti, katere stvari so bile poškodovane ali uničene, določbi pripisalo pomen, ki očitno presega njen jezikovni okvir. Iz dejanskih ugotovitev izhaja, da je tožnica zadostila zahtevi iz Splošnih pogojev, saj je bila policija o prometni nesreči obveščena, s čimer je bila zagotovljena možnost njenega prihoda. Nihče ne more prisiliti policije k prihodu in preiskavi alkoholiziranosti. Jezikovni okvir norme razlage, ki jo je sprejelo sodišče, sploh ne omogoča; če je norma nejasna, pa jo je treba v skladu z 83. členom Obligacijskega zakona (v nadaljevanju OZ) razlagati v korist zavarovanca kot šibkejše stranke. Zaradi premajhne konkretiziranosti sodelovalne dolžnosti v Splošnih pogojih sklep o pogodbeni kršitvi in izmiku preizkusa alkoholiziranosti ni mogoč. Opozarja na sodno prakso (II Ips 266/2018 in II Ips 331/2013), da neobvestitev policije sama po sebi ne pomeni izmikanja preizkusu alkoholiziranosti in posledično izgube zavarovalnih pravic. Takšna določba bi bila v skladu z 942. členom OZ nična. Nikakor ni mogoče skleniti, da se je tožnica preiskavi alkoholiziranosti izmikala, še manj, da je to storila namerno. Udeleženci prometne nesreče so se sporazumeli, da je zanjo odgovorna A. A. in da bo škoda krita iz njenega obveznega zavarovanja, policiji pa so sporočili, da se je nezgoda pripetila, torej se tožnica ni ničemur izmikala. Če je do nezgode prišlo iz vzroka, ki ni povezan z zavarovančevo alkoholiziranostjo, zavarovanec ne izgubi zavarovalnih pravic, čeprav je nastopila domneva alkoholiziranosti. V obravnavanem primeru pa je sodišče izhajalo iz tožničinih trditev, da je do prometne nesreče prišlo zaradi ravnanja A. A., kar izključuje vzročno zvezo med tožničino domnevno alkoholiziranostjo in prometno nesrečo. Napačno je zato stališče sodišča druge stopnje, da bi se prvostopenjsko sodišče moralo izreči o vprašanju vzročne zveze le, če bi tožnica ugovarjala, da vzročne zveze ni, česar ni storila. Ker je bil potek prometne nesreče med pravdnima strankama sporen, je nesprejemljivo, da se je sodišče izognilo ugotavljanju dejanskega poteka prometne nesreče.

10Revizija je utemeljena.

11Revizijsko sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo le v okviru vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena (drugi odstavek 371. člena ZPP).

Glede prvega dopuščenega vprašanja

12Določba 3. točke prvega odstavka 28. člena Splošnih pogojev se glasi: „Po nastanku zavarovalnega primera mora zavarovanec o vseh primerih, ki so določeni z ustreznimi predpisi, predvsem pa o zavarovalnih primerih, nastalih zaradi […] prometne nesreče, takoj obvestiti policijo in navesti, katere stvari so bile uničene, poškodovane oziroma so izginile ob zavarovalnem primeru.“ Po četrti točki prvega odstavka 12. členu Splošnih pogojev je zavarovalno kritje izključeno v primeru vožnje pod vplivom alkohola, pri čemer se domneva alkoholiziranosti vzpostavi med drugim, če se voznik po nastanku zavarovalnega primera izmakne preiskavi alkoholiziranosti.

13Odgovor na vprašanje, ali je tožnica izpolnila svojo sodelovalno dolžnost iz 3. točke prvega odstavka 28. člena Splošnih pogojev, ni mogoč, ne da bi predhodno ugotovili, kakšna je bila vsebina njenega izpolnitvenega ravnanja. Prav v tej točki pa je jedro spora med pravdnima strankama. Tožnica, opirajoč se na besedno zvezo „ki so določeni z ustreznimi predpisi“, vztraja, da v primeru prometne nesreče I. kategorije, pri kateri je nastala samo materialna škoda, obveščanje policije v skladu s 4. točko 2. odst. 110. člena ZPrCP ni bilo potrebno.¹ Jezikovno sporočilo tako razlago dopušča. Toženka temu nasprotuje in meni, da je tožnico zavarovalna pogodba zavezovala, da pokliče policijo ne glede na določbe ZprCP, ki je v spornem pogodbenem razmerju ni mogoče uporabiti. Tudi ta razlaga, ob dejstvu, da škodni dogodek pomeni uresničitev zavarovane nevarnosti „prometna nesreča“ v skladu s 1.a točko prvega odstavka 4. člena Splošnih pogojev, je znotraj meja spornega pravnega besedila.

14Sodišče druge stopnje pomenski odprtosti ni posvetilo posebne pozornosti – morda tudi zato ne, ker je prezrlo, da je tožnica že v pripravljalni vlogi z dne 26. 9. 2017 ugovarjala, da je določba 3. točke prvega odstavka 28. člena Splošnih pogojev nejasna –, ampak se je naslonilo le na namensko razlago, na podlagi katere je sklenilo, da „je sodelovalna dolžnost zavarovancu naložena, da zavarovalnica pride do podatkov, ki jih potrebuje za obravnavo odškodninskih zahtevkov“ (tč. 15 drugostopenjske sodbe).

15Vrhovno sodišče identične vsebine splošnih pogojev še ni presojalo. V zadevi II Ips 266/2018 je sicer zavzelo stališče, da določbi splošnih pogojev, ki ne določata voznikove konkretne obveznosti v zvezi s preiskavo in z ugotavljanjem alkoholiziranosti, ne moreta biti podlaga za izgubo zavarovalnih pravic v primeru prometne nesreče I. kategorije,² a vsebina splošnih pogojev v tej zadevi se je razlikovala od Splošnih pogojev, ki so predmet presoje v obravnavani zadevi, saj so ti določali, da je treba obvestiti policijo v skladu z določili Zakona o varnosti cestnega prometa. Take izrecne določbe relevantni Splošni pogoji ne vsebujejo.³

16Vrhovno sodišče je že izreklo,⁴ da pravna narava in posebnosti splošnih pogojev narekujejo korekcijo in delen odmik od splošnih metod objektivistične (jezikovne, logične, teleološke in sistematične) razlage. Splošni pogoji namreč »omogočajo, da tudi zahtevne pravne posle sklepajo prava neuke osebe«⁵, pripravljajo jih skupine strokovnjakov, zato so ta pravila »strokovna in nomotehnično izdelana«⁶ ter so praviloma na »nižji abstraktni ravni, so konkretnejša...«⁷. Ker pa tako zasnovane določbe oblikuje le ena stranka ter so ob vsej »strokovnosti«, »zahtevnosti« in »konkretnosti« lahko precej nejasna, pravičnost (prek načela enakopravnost strank v obligacijskih razmerjih – 4. člen Obligacijskega zakonika – v nadaljevanju OZ) zahteva, da se v takšnem primeru razlagajo v korist druge stranke (83. člen OZ).

17Stališču sodišča druge stopnje, ki je izhajalo iz namena sodelovalne dolžnosti zavarovanca, je z zornega kota razlagalca Splošnih pogojev kot celote in ob uporabi objektivističnega načina razlage vsekakor mogoče pritrditi. Upoštevaje opisano pravno naravo splošnih pogojev pa to ni odločilno. Ključno je, ali to, da mora policijo obvestiti tudi v primeru prometne nesreče I. kategorije, iz sporne določbe lahko nedvoumno razbere zavarovanec. Odgovor je nikalen. Kljub temu, da razlaga, ki jo je kot pravilno izbralo sodišče prve stopnje, bolj ustreza namenu pravila iz 3. točke prvega odstavka 28. člena Splošnih pogojev, ta namen v besedilu Splošnih pogojev ni dovolj določno izražen, da bi utemeljeval pričakovanje, da bo zavarovanec med dvema možnima pomenoma besedila izbral tistega, ki je pravi.

18Zaradi nejasnosti spornega določila, ki je z namensko razlago ni mogoče odpraviti, je treba sporno določbo razlagati v korist zavarovanca. Od tožnice ni mogoče zahtevati, da bi o prometni nesreči, v kateri je nastala le materialna škoda, torej o prometni nesreči I. kategorije, obvestila policijo. V okoliščinah konkretnega primera je bilo ugotovljeno, da je tožnica oziroma B. B. vendarle poklical policijo, toda klic je bil po prepričanju nižjih sodišč vsebinsko pomanjkljiv. Če tožnica ni bila dolžna obvestiti policije, a je to vendarle storila, pravila logičnega mišljenja velevajo, da je toliko manj dolžna nositi posledice po oceni nižjih sodišč vsebinsko pomanjkljivega obvestila policije. Vrhovno sodišče se zato z revizijsko kritiko zaključka nižjih sodišč, da „bi tožnica morala vztrajati pri prihodu policije“, da „bi morala policijo obvestiti o kasko zavarovanju“ in da „bi jo morala obvestiti o poškodovanih stvareh“, ni podrobneje ukvarjalo.

O drugem dopuščenem vprašanju

19Vrhovno sodišč se strinja z izhodiščem sodišča druge stopnje, da za zaključek o izognitvi preizkusa alkoholiziranosti zavarovanca ni nujno, da bi bil podan namen izmikanja preiskavi in da se je tej mogoče izogniti na različne načine. Izmikanje preiskavi je namreč pravni standard, katerega konkretno vsebino je treba prilagoditi okoliščinam posameznega primera.⁸ Te okoliščine so različne in niansirane; ni dvoma, da mednje spada tudi to, kako, kje, kdaj in v kakšnih okoliščinah je nastal zavarovalni primer. V obravnavanem primeru pravni sklep nižjih sodišč temelji izključno na dejstvu, da tožnica ni izpolnila svoje sodelovalne dolžnosti, saj je to, kot se je izrazilo sodišče druge stopnje, „močan indic, da se je zavarovanec izmaknil preizkusu alkoholiziranosti“ (15. tč. sodbe sodišča drug stopnje). Ker je ta sklep, kot je bilo obrazloženo v tč. 12-18 sklepa, materialnopravno zmoten, sodišči pa se z drugimi okoliščinami, ki bi lahko zapolnjevale pojem izmikanja preizkusu alkoholiziranosti in bi bile tožnici lahko bodisi v prid ali v škodo, nista ukvarjali, je zaključek o izmikanju preizkusu alkoholiziranosti najmanj preuranjen.

Glede tretjega dopuščenega vprašanja

20Sodišče prve stopnje je pri presoji izhajalo iz predpostavke, čemur je sledilo tudi sodišče druge stopnje, da se je nesreča zgodila tako, kot je zatrjevala tožnica, torej po krivdi A. A., ki je s svojim vozilom oplazila tožnico, zato je tožničino vozilo odneslo s ceste v jablano, kjer je nevozno obstalo. Tožbeni zahtevek je zavrnilo, ker je tožnica kršila določila zavarovalne pogodbe, zaradi česar je nastopila domneva alkoholiziranosti in je zavarovalne pravice izgubila. Revidentka upravičeno graja stališče sodišča druge stopnje, da bi moralo prvostopenjsko sodišče vzročno zvezo ugotavljati le, če bi tožnica podala navedbe, da vzročne zveze med psihofizičnim stanjem tožnice in nastankom prometne nesreče ni. S tem, ko je tožnica v tožbi in pripravljalnih vlogah podala svojo verzijo poteka prometne nesreče in odgovornosti zanjo, je konkludentno, a substancirano zanikala obstoj vzročne zveze med alkoholiziranostjo in nastankom prometne nesreče. Še več, izhajanje iz navedene predpostavke nujno pomeni, da je tak potek prometne nesreče sprejelo tudi sodišče, kar ne pomeni nič drugega kot to, da je štelo, da morebitna alkoholiziranost tožnice ni v vzročni zvezi z nezgodo.

21Pojasnjeno je bilo, da očitek o tožničini kršitvi zavarovalne pogodbe zaradi nejasnosti 3. točke prvega odstavka 28. člena Splošnih pogojev ne drži, sklep o izmikanju preizkusu alkoholiziranosti pa je preuranjen. O (ne)utemeljenosti zahtevka zato ni mogoče odločiti, ne da bi se sodišče soočilo z glavnim ugovorom toženke, da škodni dogodek ni izkazan, in raziskalo dejansko stanje poteka prometne nesreče. Nenazadnje je treba te okoliščine, kot je bilo nakazano že v tč. 19, razčistiti tudi zaradi odločitve o toženkinem ugovoru, da je tožnica izgubila zavarovalne pravice.

Odločitev o glavni stvari in stroških

22Ker je zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno, je Vrhovno sodišče reviziji ugodilo, sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje ( drugi odstavek 380. člena ZPP).

23Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

24Vrhovno sodišče je odločalo v senatu, ki je naveden v uvodu obrazložitve. Odločitev je sprejelo soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).

¹ Ta določa, da mora udeleženec prometne nesreče po prometni nesreči obvestiti policijo, center za obveščanje ali koga drugega, ki lahko obvesti policijo, razen pri prometni nesreči I. kategorije.
² 9. točka sklepa II Ips 266/2018 z dne 29. 8. 2019.
³ V zadevah VSL II Cp 1036/2018 in I Cp 2736/2015 je bilo ob enaki vsebini sporne določbe splošnih pogojev zavzeto stališče, da je treba policijo poklicati le, če tako določa ustrezen predpis. Pri tem je bilo v zadevi II Cp 1036/2018, drugače kot v obravnavani zadevi, ugotovljeno,, da so splošni pogoji na zadnji strani vsebovali nasvete za lažje uveljavljanje pravic, ki so se sklicevali na ZPrCP.
⁴ Sklep II Ips 142/2017 z dne 11. 10. 2018.
⁵ V. Kranjc v: Obligacijski zakonik s komentarjem, GV založba, Ljubljana 2003, 1. knjiga, str. 631.
⁶ Prav tam.
⁷ Prav tam.
⁸ Primerjaj sklep II Ips 331/2013 z dne 01. 10. 2015.