VSC Sodba PRp 87/2020

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Obdolženec je dolžan plačati stroške pritožbenega postopka - sodno takso v znesku 343,50 EUR v roku 15 dni od vročitve tega sklepa, sicer se prisilno izterja.

1Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo obdolženca spoznalo odgovornega storitve prekrškov po 4. točki petega odstavka 105. člena ZPrCP, za katerega mu je določilo globo v višini 1.200,00 EUR ter stransko sankcijo 18 kazenskih točk, po devetem odstavku 27. člena ZPrCP, za katerega mu je določilo globo v višini 500,00 EUR ter stransko sankcijo 5 kazenskih točk, desetem odstavku 101.člena ZPrCP, za katerega mu je določilo globo v višini 500,00 EUR in stransko sankcijo 5 kazenskih točk, ter po šestem odstavku 56. člena ZVoz-1, za katerega mu je določilo globo v višini 40,00 EUR, nato pa mu je na podlagi 27. člena Zakona o prekrških (ZP-1) izreklo enotno sankcijo globo v višini 2.240,00 EUR ter stransko sankcijo 28 kazenskih točk za prekrške, storjene z motornim vozilom B kategorije. Obdolžencu je naložilo tudi plačilo stroškov postopka in sicer sodne takse v višini 304,00 EUR.

2Zoper tako sodbo se pritožuje storilčeva zagovornica zaradi bistvenih kršitev pravil postopka o prekršku, nepravilne uporabe materialnega prava ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (1. do 3. točka 154. člena ZP-1). Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da postopek o prekršku zoper obdolženca ustavi, podredno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovni postopek.

3Pritožba ni utemeljena.

4V predmetnem postopku je sodišče prve stopnje po podanem zagovoru obdolženca v dokaznem postopku zaslišalo policiste M. M., P. P., N. R. in M. G.a ter priče, ki jih je predlagal obdolženec - I. N., S. Č., P. B., D. V. in A. L.. Nadalje je prebralo seznam vodenih postopkov za obdolženca, izpis iz EKT evidence, izpis iz evidence pravnomočnih sodb oziroma sklepov o prekrških, uradni zaznamek o pogojni odložitvi prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja, dopis obdolženca z dne 13. 2. 2020, podatke o vozniškem dovoljenju za obdolženca, zapisnik o preizkusu alkoholiziranosti, potrdilo o začasnem odvzemu vozniškega dovoljenja, račun avtovleke in pomoč na cesti A. L. s.p. z dne 18. 2. 2020 ter fotokopijo posnetkov iz Google maps. Po tako izvedenem dokaznem postopku je sodišče prve stopnje ocenilo obdolženčev zagovor ter izvedene dokaze vsakega zase in vse skupaj v medsebojni primerjavi ter zanesljivo z gotovostjo ugotovilo, da je obdolženec 27. 10. 2019 ob 00.45 uri vozil lastni osebni avtomobil znamke Renault, tip Kangoo, reg. št. ...., po ... cesti v naselju ... iz smeri ... v smeri proti ..., pod vplivom alkohola nad zakonsko dovoljeno mejo, saj je imel v organizmu najmanj 0,73 miligrama alkohola v litru izdihanega zraka, da je v istih krajevnih in časovnih okoliščinah, ko je pripeljal v bližino ... naslovu ..., ni ravnal po predpisanem znaku, s katerim ga je policist pravilno ustavljal in sicer z ročno svetilko rdeče barve, ampak je odpeljal naprej v smeri ... proti ... ulici, nato pa v nadaljevanju tudi ni postopno zmanjšal hitrosti in ustavil vozila, ko sta ga policista pričela ustavljati z modro svetilko in kratkim zvočnim signalom, temveč je nadaljeval z vožnjo proti ... ter ustavil pred stanovanjskim blokom na naslovu ..., v istih krajevnih in časovnih okoliščinah pa je tudi vozil z vozniškim dovoljenjem, katerega veljavnost je potekla 6. 10. 2019, pri čemer pa pogoj za podaljšanje veljavnosti ni predložitev veljavnega zdravniškega spričevala.

5Sodišče prve stopnje namreč ni sledilo obdolženčevemu zagovoru, da ga je s kostanjevega piknika v ... domov pripeljala I. N., čeprav je take obdolženčeve trditve potrdila I. N. in sta tudi zaslišani priči S. Č. in P. B., ki sta prav tako bila na pikniku v ... izpovedali, da naj bi se obdolženec in I. N. skupaj pripeljala na piknik in odpeljala s piknika. Pri tem je sodišče prve stopnje prepričljivo obrazložilo, da izpovedbi priče I. N. ni sledilo, ker se le-ta ne sklada z obdolženčevim zagovorom glede časa njunega prihoda pred blok, prav tako pa ni štelo za verjetno, da naj bi obdolženec in priča I. N. prevozila razdaljo ... do ... v ... v zgolj 10 minutah in je kot neprepričljive štelo navedbe v zagovoru in izpovedbo priče I. N., da sta se skupaj z obdolžencem peljala domov skozi Mestinje pred blok v Ž. Prepričljivo pa je tudi obrazložilo, da izpovedbi prič S. Č. in P. B., da sta se obdolženec in I. N. skupaj odpeljala s piknika, ne dokazuje, da obdolženec ni bil udeležen v cestnem prometu v času in kraju storitve očitanih mu prekrškov. Pritožbeno sklicevanje zagovornice, da izračun poti med H. in R. preko M. s pomočjo spletne strani Najdi.si zemljevida pokaže, da je to relacijo v dolžini 7 km ob upoštevanju prometnih predpisov možno prevoziti v 10 minutah ter da od prič B. in Č. ni mogoče pričakovati, da bi glede ure prihoda na piknik bila preciznejša, saj sta bila zaslišana kar nekaj mesecev po pikniku, pritožbenemu sodišču ne vnašajo dvom v pravilnost dokazne ocene prvostopenjskega sodišča.

6Sodišče prve stopnje tudi ni sledilo obdolženčevemu zagovoru v delu, da je njegovo vozilo neregistrirano in že celo leto parkirano pred blokom, čeprav je A. L. kot strokovnjak v računu z dne 18. 2. 2020 zapisal, da avto izgleda kot zapuščeno vozilo, da je nevozen že dalj časa, da ne prižge ter da po sledovih korozije že vsaj pol leta stoji, zaslišan kot priča pa izpovedal, da je vozilo pregledal pred blokom, kjer obdolženec živi. Sodišče prve stopnje sicer v strokovnost priče ni dvomilo, vendar pa je štelo, da zgolj na podlagi splošnega pregleda brez podrobnega pregleda v delavnici ni mogoče z gotovostjo trditi, da avto že vsaj pol leta stoji, pritožbeno sodišče pa dodaja, da ugotovitev glede nevoznosti na dan 18. 2. 2020 še ne pomeni, da avto tudi na dan storitve prekrškov ni bil vozen oziroma da ga ni bilo mogoče prižgati, kot je to bilo ugotovljeno ob pregledu 18. 2. 2020, saj je prekršek bil storjen 27. 10. 2019, torej skoraj 4 mesece pred opravljenem pregledom vozila.

7Povsem utemeljeno pa sodišče prve stopnje tudi ni sledilo izpovedbi priče D. V., obdolženčevega soseda, da v kolikor obdolženec ne bi imel vozila parkiranega že pred polnočjo, po tistem času ne bi mogel najti parkirnega mesta na tem parkirišču, saj se je strinjati z oceno sodišča prve stopnje, da gre zgolj za domnevo priče, ki ni z ničemer dokazana. Upoštevajoč navedeno ne držijo pritožbene navedbe, da sodišče ni navedlo razlogov, zakaj ne verjame priči D. V., pritožbeno izpostavljanje posameznih delov izpovedbe te priče pa pritožbenega sodišča ne prepriča v potrebo po drugačni oceni tega dokaza.

8Sodišče prve stopnje je tako sledilo prepričljivim izpovedbam zaslišanih policistov, čeprav nihče od njih ni videl registrske tablice ob tem, ko je policist M. v okviru akcije promil, v kateri sta na mestu ustavljanja sodelovali dve patrulji, vozila izločal iz prometa. Policist M. je namreč prepričljivo izpovedal, da je voznika videl in kasneje, ko sta s policistom P. pripeljala na kraj, kjer sta policistka R. in policist G. obravnavala obdolženca, le-tega prepoznal kot voznika vozila, ki na njegov znak z rdečo lučjo ni ustavil. Ne glede na to, da policist M. obdolženega prej še nikoli ni obravnaval in da daljša brada ter golo postriženi lasje v sedanjem času niso neobičajna podoba moškega, kot izpostavlja zagovornica, gre za precej konkretizirane okoliščine, ki so v obravnavani zadevi lahko znak razločevanja in ob upoštevanju vseh okoliščin konkretnega primera predstavlja zanesljivo podlago za zanesljivo sklepanje, da je policist M. videl v vozilu ravno obdolženca in ne morda koga drugega. Četudi drži, da je policist vozilo ustavljal ob 00.45 uri, torej v času, ko je zunaj tema in je načeloma v takih okoliščinah v premikajočem se vozilu težko zaznati voznika, v obravnavani zadevi ni mogoče spregledati okoliščine, da je policist ustavljal obdolženca v dobro osvetljenem križišču, kar omogoča policistu, da vidi voznika tudi v takih pogojih. Ob navedenem so neutemeljene pritožbene navedbe, da osebni opis policista, da je vozila njemu predhodno domnevno poznana oseba, ni dokaz, na podlagi katerega bi bilo mogoče verodostojno zaključiti, da je dejansko obdolženi vozil vozilo, ki na znak policista kritičnega dne ni ustavilo.

9Nobenega dvoma v pravilnost dokazne ocene sodišča prve stopnje ne vnašajo niti pritožbene navedbe, s katerimi zagovornica poskuša pritožbeno sodišče prepričati, da glede na potek ceste policista N. R. in M. G. nista mogla imeti obdolženčevega vozila ves čas v vidnem polju. Čeprav iz izpovedb policistke R. in policista G. izhaja, da sta se v trenutku, ko je mimo patrulje peljalo obdolženčevo vozilo, nahajala izven avtomobila in sta nedvomno potrebovala določen čas, preden sta lahko zapeljala za pobeglim vozilom, ni mogoče šteti, da v 200 do 300 metrih vožnje po cesti nista mogla slediti obdolžencu, ne da bi izgubila sled za njegovim vozilom, nato pa je na tej cesti krožišče, ki ima 4 izvoze. Glede obdolženčeve vožnje se ne zatrjuje, da bi bila posebej hitra, policista pa sta nedvomno imela kljub temu, da sta morala sesti v službeno vozilo, vso možnost dohiteti obdolženčevo vozilo na razdalji 300 metrov, zlasti ob upoštevanju, da je bilo obdolženčevo vozilo praktično edino vozilo na cestišču in ne glede na to, koliko poti vodi do stanovanjskega bloka na naslovu Ž. policista nista vozila daleč za obdolženim, saj sta se nenazadnje na parkirišče pripeljala za njim, še preden je uspel izstopiti iz vozila. Glede na pojasnjeno ne drži, da sodba v tem delu nima razlogov o odločilnih dejstvih in da je podana bistvena kršitev pravil postopka o prekršku.

10Prav tako se ni mogoče strinjati s pritožbenimi trditvami, da sta neskladni izpovedbi policistke R. in policista G. glede domnevnega priznanja vožnje pod vplivom alkohola s strani obdolženega. Zagovornica ob podajanju svoje dokazne ocene zatrjuje, da se kot neresnična izkazuje izpovedba policistke R., da je obdolženi takoj, ko je pristopila do njega, priznal očitane prekrške. Tako stališče utemeljuje z izpovedbo policista G., da so bili teoretično izpolnjeni pogoji za pridržanje, ki očitno ni bilo izvedeno, ker se je obdolženi nato umiril in v postopku sodeloval, zaradi česar naj bi po mnenju zagovornice bilo potrebno slediti obdolženemu, da se je upiral izvedbi postopka z alkotestom in trdil ves čas, da sploh ni vozil. Nasprotje je podano zgolj ob tolmačenju oziroma dokazni oceni kot jo ponuja zagovornica. Pritožbeno sodišče pa s tem ne soglaša, saj izpovedba policistke R., da je obdolženi takoj priznal očitane prekrške oz. da je vozil vozilo, ne pomeni, da se ni upiral izvedbi preizkusa z elektronskim alkotestom, zlasti ob upoštevanju, da se je zavedal, da lahko to ima za njega hude posledice v obliki preklica odložitve izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja. Glede na navedeno se pritožbeno sodišče ne strinja s pritožbenimi navedbami, da je obdolženemu dokazano z gotovostjo le to, da je bil kritičnega dne pod vplivom alkohola, ne pa tudi, da je bil v kritičnem času voznik v cestnem prometu. Nenazadnje pa je potrebno poudariti tudi, da je skrajno nelogično in neprepričljivo nakazovanje, da bi se policisti iz mesta kontrole prometa, ki so ga izvajali v bližini Term ..., pripeljali pred večstanovanjsko stavbo na naslovu ..., če ne bi pred zaznali obdolženčevega vozila v prometu na Celjski cesti, zlasti pa, da bi pri tem na kraj, kjer sta policist G. in policistka R. obravnavala obdolženca, naknadno pripeljala še druga patrulja, v kolikor ni bilo potrebno potrjevati istovetnosti voznika, ki je bil zaznan ob ustavljanju na Celjski cesti z voznikom, ki sta ga obravnavala policistka R. in policist G..

11Ob pravilnih ugotovitvah, da je obdolžencu v celoti dokazano, da je izpolnil vse objektivne zakonske znake očitanih mu prekrškov, je sodišče prve stopnje prepričljivo obrazložilo tudi krivdo kot subjektivni odnos obdolženca do storjenih prekrškov v zvezi z vsakim posameznim prekrškom in mu v zvezi s prekrškoma po devetem odstavku 27. člena ZPrCP in desetem odstavku 101. člena ZPrCP utemeljeno očitalo ravnanje z direktnim naklepom, glede prekrška vožnje pod vplivom alkohola pa ravnanje z (najmanj) eventualnim naklepom, medtem ko je v zvezi s prekrškom poteka veljavnosti vozniškega dovoljenja utemeljeno očitalo obdolžencu ravnanje z zavestno malomarnostjo.

12Pri preizkusu obdolžencu določenih in izrečenih sankcij je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pravilno in v celoti upoštevalo vse okoliščine, ki v skladu s 26. členom ZP-1 vplivajo na to, ali naj bo določena sankcija večja ali manjša ter mu določilo globe v predpisanih zneskih, za prekršek vožnje pod vplivom alkohola pa v najnižjem predpisanem znesku, prav tako pa mu je utemeljeno in zakonito določilo kazenske točke za posamezne prekrške ter mu nato na podlagi 27. člena ZP-1 pravilno izreklo enotno sankcijo, kot izhaja iz izreka izpodbijane sodbe.

13Glede na navedeno in v odsotnosti kršitev, na katere v skladu s 159. členom ZP-1 pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo obdolženčeve zagovornice kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (tretji odstavek 163. člena ZP-1).

14Ker obdolženčeva zagovornica s pritožbo ni uspela je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 147. člena ZP-1 ter tar. št. 8132 Zakona o sodnih taksah (ZST-1) obdolžencu naložilo plačilo stroškov pritožbenega postopka - sodne takse v znesku 343,50 EUR, ki jih je dolžan plačati v 15 dneh od vročitve te sodbe, sicer se prisilno izterja. Pritožbeno sodišče ni sledilo zagovorničinemu predlogu za oprostitev plačila sodne takse, saj za trditve, da bi s plačilom sodne takse bilo ogroženo obdolženčevo preživljanje in preživljanje njegovih družinskih članov, ker je sam brez zaposlitve in edini dohodek v družini predstavlja plača zunajzakonske partnerke, s katero preživlja še dva mladoletna otroka, zagovornica ni predložila nobenih dokazil, na podlagi katerih bi lahko pritožbeno sodišče odločalo o utemeljenosti takega predloga. Še vedno pa lahko predlog za oprostitev plačila sodnih taks naslovi na sodišče prve stopnje v roku, določenem za plačilo sodne takse.