VSL sodba II Cp 1348/2016

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v I., II., III. in V. točki izreka spremeni tako:

da se zavrne še tožbeni zahtevek za plačilo 7.147,00 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (po spremembi sodbe mora tožena stranka tako namesto 23.249,65 EUR plačati 16.102,65 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 4. 2012 dalje in obresti od glavnice 21.478,50 EUR za čas od 5. 11. 2010 do 26. 3. 2012 ter obresti od glavnice 16.819,45 EUR za čas od 27. 3. 2012 do 5. 4. 2012) in

da mora tožena stranka tožeči stranki plačati 1.466,90 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev dalje.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo, da mora tožniku v 15 dneh plačati 23.249,65 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 4. 2012 (I. točka izreka) in zakonske zamudne obresti od glavnice 28.499,65 EUR od 5. 11. 2010 do 26. 3. 2012 ter od glavnice 23.949,65 EUR od 27. 3. 2012 do 5. 4. 2012 (II. točka izreka) in 2.346,98 EUR pravdnih stroškov (V. točka izreka); višji tožbeni zahtevek pa zavrnilo (III. točka izreka).

2Zoper takšno sodbo se iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov pravočasno pritožuje tožena stranka, ki predlaga spremembo sodbe z zavrnitvijo tožbenega zahtevka ali pa vsaj njeno razveljavitev.

Meni, da je sodišče prve stopnje povsem neutemeljeno in v nasprotju s predpisi ter jasno izoblikovano sodno prakso sodišča ES uporabilo neke večkratne valorizacije. Sodišče evidentno ni uporabilo hrvaškega prava, čeprav je navedlo, da ga je. Valorizacij sodišča prve stopnje ni mogoče ustrezno preizkusiti. Večkratna valorizacija je povzročila, da je odškodnina neupravičeno previsoka. Sodišče prve stopnje pa neutemeljeno ni valoriziralo nesporno plačane odškodnine, a bi jo moralo.

Pritožnico moti tudi to, da je sodišče za telesne bolečine priznalo odškodnino tako pod postavko telesnih bolečin kot pri zmanjšanju življenjskih aktivnosti.

Meni še, da je napačna tudi odločitev o premoženjski škodi. Neupravičeno in neutemeljeno je sodišče dosodilo dodatno odškodnino za zatrjevano samoplačniško rehabilitacijo in prevoze, saj nedvomno ni bila indicirana. Odločitve o tuji pomoči pa ni mogoče ustrezno preizkusiti. Evidentno napačna je odločitev sodišča, da o tem delu zahtevka odloči po prostem preudarku.

Napačna je tudi odločitev o povrnitvi stroškov dopusta, računi se sploh ne glasijo na tožnika, tožnikova žena je jasno izpovedala, da so prikolico koristili že od 1. maja, celo sezona pa so jo koristili otroci in vnuki tožnika.

3Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in predlaga njeno zavrnitev. Meni, da je sodišče prve stopnje pojasnilo vsa odločilna dejstva, pravilno je tudi pojasnilo, zakaj so Kriteriji za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo le orientacijski.

4Pritožba je delno utemeljena.

5Iz obrazložitve izpodbijane sodbe jasno izhaja, kakšna odškodnina je po prepričanju sodišča prve stopnje pravična za vsako od oblik nepremoženjske škode. Sodišče prve stopnje je tudi dovolj določno pojasnilo, kako je odškodnino izračunalo. Takšno sodbo je mogoče preizkusiti, tako da očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena Zakon o pravdnem postopku (ZPP) ni podana.

6Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je glede na kraj nesreče po Konvenciji o zakonu, ki velja za prometne nesreče(1) treba uporabiti hrvaško pravo. Pravilno je tudi obrazložilo, da pravno podlago za odmero odškodnine za premoženjsko škodo predstavlja 1095. člen Zakona o obveznim odnosima(2) (v nadaljevanju ZOO), pravno podlago za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo pa določba 1100. člena ZOO. Pri odmeri odškodnine za nepremoženjsko škodo je pravilno izhajalo še iz Orientacijskih kriterijev za določanje višine nepremoženjske škode, ki jih je sprejel civilni oddelek Vrhovnega sodišča RH (v nadaljevanju Kriteriji) oziroma se nanje oprlo.

7Pritožbeno sodišče pa pritrjuje pritožbenim navedbam, da v relevantni sodni praksi hrvaških sodišč ni podlage za valorizacijo zneskov v Kriterijih. Že zato ne, ker ni bila predvidena njihova matematična uporaba.(3) Tudi ravnanje sodišča prve stopnje, ki je upoštevalo razliko v povprečni plači med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško ne predstavlja pravilne uporabe materialnega prava.(4) Višje sodišče ob pregledu sodne prakse hrvaških sodišč ni našlo podlage za upoštevanje kraja oškodovančevega bivališča oziroma njegovega “življenja v okolju z višjim življenjskim standardom“ kot ene od okoliščin, ki bi lahko vplivala na odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo. Takšno ravnanje predstavlja prikrito uporabo slovenskega prava (oziroma kriterijev) pri odmeri višine odškodnine. Tuje pravo pa je treba uporabiti tako, kot se razlaga na tistem pravnem območju, na katerem to pravo velja.(5) Res je to, kar pojasnjujeta sodišče prve stopnje v sodbi in tožeča stranka v odgovoru na pritožbo, da so Kriteriji le orientacijski in da je pri presoji odškodnine treba upoštevati vse okoliščine konkretnega primera, a okoliščine primera je treba upoštevati tako, da se jih ugotovi in ovrednoti,(6) ne pa z valorizacijo odškodnine po Kriterijih.

8Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik v prometni nesreči utrpel multifragmentarni zlom leve golenice, zaradi katerega je štiri dni trpel hude bolečine, 70 dni srednje hude in 394 dni lahke bolečine, prejemal je zdravila za lajšanje bolečin. Teh ugotovitev pritožnica ne izpodbija. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da bi odškodnina po Kriterijih znašala 7.728,00 EUR, ker pa bo imel tožnik tudi v prihodnje občasne lahke bolečine, je odškodnino zvišalo še za 1.000,00 EUR. Odškodnina v višini 9.000,00 EUR za telesne bolečine je po prepričanju višjega sodišča pravična ob upoštevanju Kriterijev. Razen tega, da je bilo bolečinsko obdobje dolgo in da v času sojenja še ni končano, višje sodišče v izpodbijani sodbi ni našlo nobenih okoliščin, ki bi opravičevale prisojo višje odškodnine. Zato je pritožbi tožene stranke delno ugodilo in odškodnino znižalo.

9Podobno velja glede odškodnine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Sodišče je ugotovilo, da je pri tožniku(7) prišlo do 25% zmanjšanja življenjskih aktivnosti, saj se ne more ukvarjati z rekreativnimi športi, oba sklepa leve noge sta namreč prizadeta v gibljivosti. To je tudi ovira za normalno vožnjo avtomobila. Tožnik šepa in ne sme skočiti niti z nižje višine, pri delu doma se bolj muči. Ima začetno obliko artroze. Takšnih dejanskih zaključkov pritožnica ne izpodbija. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da ob uporabi Kriterijev pripada tožniku odškodnina v višini 4.000,00 EUR. Ob tem ni ugotovilo nobenih drugih okoliščin, ki bi opravičevale ali terjale višjo odškodnino od te. Tudi višje sodišče jih v ugotovljenem ne najde. Podlage za valorizacijo, kot je pritožbeno sodišče že pojasnilo, ni. Pritožbeni očitek, da je sodišče odškodnino za telesne bolečine prisodilo dvakrat, ni utemeljen. Če se oškodovanec zaradi bolečin ne more ukvarjati z neko življenjsko aktivnostjo, s katero se je prej ukvarjal (ali pa le omejeno, težje ...), gre pač za odškodnino zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti.

10Za duševne bolečine zaradi skaženosti (ocena sodišča prve stopnje, da gre za skaženost blažje narave, ki je tretjim vidna le občasno, ni izpodbijana) je tožena stranka tožniku izplačala 500,00 EUR, kar je po prepričanju pritožbenega sodišča glede na to, da so tožnikove brazgotine večji del časa zakrite, povsem primerna odškodnina.

11Nima pa pritožbeno sodišče prav nobenih pomislekov glede prisojene odškodnine za strah. Pri tej je sodišče prve stopnje utemeljeno upoštevalo, da je bil tožnik sprva v resnem strahu za življenje, saj so ga dve uri reševali iz zmečkanega vozila, kasneje pa ga je bilo strah, da mu ne bi odrezali noge, saj se je razvila sepsa. Odškodnina v višini 1.500,00 EUR ustrezno upošteva te pomembne okoliščine primera in tudi Kriterije.

12Pravična odškodnina za nepremoženjsko škodo ob pravilni uporabi materialnega prava po prepričanju višjega sodišča znaša 15.000,00 EUR.

13Višje sodišče tudi v celoti sprejema argumente sodišča prve stopnje glede premoženjske škode za samoplačniško rehabilitacijo in prevoze. Pritožnica v pritožbi preprosto vztraja pri stališču, da ta oziroma ti niso bili potrebni, dokazne ocene sodišče prve stopnje, ki se je v tem delu oprlo na ugotovitve izvedenca prim. mag. S. M. (37. točka obrazložitve izpodbijane sodbe), ki je potrdil koristnost in potrebnost tovrstne rehabilitacije, pa sploh ne izpodbija.

14Da je tožnik rabil najmanj dve uri tuje pomoči dnevno, je sodišče prve stopnje pravilno objektiviziralo s pomočjo izvedenca. Dokazne ocene sodišča prve stopnje, da je tožnik (spet najmanj!) toliko pomoč tudi v resnici prejel (43. točka obrazložitve izpodbijane sodbe) pritožnica konkretno ne izpodbija. Trdi, da je bila izpoved tožnikove žene, smiselno pa tudi tožnika, drugačna (da je tožniku nudila le eno uro pomoči), a pritožbeno sodišče se je z branjem prepisa zvočnega posnetka zaslišanj s 16. 6. 2014 prepričalo, da pritožbena trditev ne ustreza resnici in predstavlja iz konteksta iztrgano predstavitev izpovedi.

Tudi uporaba 216. člena ZPP pri odmeri odškodnine za dolgotrajno tujo pomoč je pravilna in skladna s sodno prakso v primerljivi situaciji.(8) Načina uporabe prostega preudarka pa pritožnica ne izpodbija.

15Utemeljeno pa tožena stranka opozarja, da plačilo pavšala v kampu A. ne predstavlja škode, ki bi bila kakorkoli v vzročni zvezi z obravnavano nesrečo. Pravilno izpostavlja, da je bil pavšal plačan (in celo namestitev koriščena) že pred nesrečo. Stroški, ki jih je oškodovanec imel pred škodnim dogodkom, že po naravi stvari niso škoda, ki bi oškodovancu nastala zaradi škodnega dogodka.(9)

16Odškodnina za premoženjsko in nepremoženjsko škodo, ki je nastala tožniku, torej skupaj znaša 21.478,50 EUR. Tožena stranka je tožniku 26. 3. 2012 že plačala 4.550,00 EUR in 5. 4. še 700,00 EUR.

17Iz obrazložitve izpodbijane sodbe sicer izhaja, da je treba plačano akontacijo odškodnine valorizirati, sodišče prve stopnje pa tega ni storilo, zato je to storilo pritožbeno sodišče.(10) Na dan izdaje izpodbijane sodbe valoriziranih 4.550,00 EUR znaša 4.659,20 EUR, 700,00 EUR pa 716,80 EUR. Tožena stranka mora torej tožniku plačati še 16.102,65 EUR.

18Višje sodišče je torej izpodbijano sodbo spremenilo, kot je bilo zgoraj opisano in prisojeno odškodnino znižalo. Odločitev višjega sodišča temelji na določbi pete alineje 358. člena ZPP.

19Sprememba sodbe je terjala tudi spremembo odločitve o pravdnih stroških. Tožnik je po spremembi uspel s približno polovico od uveljavljanega zahtevka. Višje sodišče je zato ob upoštevanju vseh okoliščin primera naložilo toženi stranki, da tožniku povrne ustrezni del stroškov, to je strošek za izvedbo dokaza z izvedencem (1.466,90 EUR), saj je bila izvedba tega dokaza potrebna, na višino stroškov pa višina uveljavljanega zahtevka ni v ničemer vplivala. Stroški obeh pravdnih strank za zastopanje so bili primerljivi, zato je višje sodišče glede na doseženi uspeh odločilo, da krije vsaka stranka svoje stroške odvetniškega zastopanja (kar velja tako za postopek na prvi kot na drugi stopnji).

-------------

Op. št. (1): Uradni list SFRJ, Mednarodne pogodbe, št. 26.

Op. št. (2): NN 35/05 s sprem.

Op. št. (3): Tako tudi Vrhovno sodišče RS v odločbi II Ips 298/2010 z 19. 5. 2011. Višje sodišče podlage za takšno ravnanje tudi ni našlo ob obsežnem pregledu novejše sodne prakse hrvaških sodišč na spletni strani Vrhovnega sodišča republike Hrvatske: http://www.vsrh.hr/easyweb.asp?pcpid=473.

Op. št. (4): Odločba Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 988/2010 s 7. 7. 2011, na katero se sklicuje sodišče prve stopnje, je v tem stališču osamljena, poleg tega pa je šlo tam tudi za nekoliko drugačno situacijo kot v obravnavani zadevi, saj sta bili obe pravdni stranki iz Republike Slovenije.

Op. št. (5): S. Cigoj, Mednarodno pravo osebnih in premoženjskih razmerij, ČZ Uradni list SR Slovenije, Ljubljana 1984, stran 139.

Op. št. (6): Uporaba Kriterijev ne predstavlja enostavne matematične formule za izračun višine odškodnine, saj je treba poleg teh meril upoštevati tudi vse okoliščine posameznega primera, pri čemer imajo trajanje in intenzivnost telesnih in duševnih bolečin ter strahu značaj pomembnih, vendar ne edinih okoliščin, ki jih mora upoštevati sodišče. Iz Kriterijev je razvidno, da je treba pri odmeri odškodnine po hrvaškem pravu dodatno upoštevati tudi starost oškodovanca, poklic, mesto poškodbe in njegove druge individualne lastnosti.

Op. št. (7): Od leta 2010 je upokojen.

Op. št. (8): Odločba Vrhovnega sodišča RS II Ips 298/2010, 13. točka obrazložitve.

Op. št. (9): Tako npr. oškodovanec tudi ne more uveljavljati stroškov za nakup stvari, ki jih je uporabljal pred škodnim dogodkom, pa jih zaradi škodnega dogodka ne more več uporabljati; odločba Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 3062/2013.

Op. št. (10): Po programu na spletni strani Statističnega urada Republike Slovenije: http://www.stat.si/statweb/glavnanavigacija/interaktivno/preracuni.