VSL Sklep V Kp 16170/2019

Pritožbi okrožne državne tožilke se ugodi in se izpodbijan sklep pod točko I

spremeni tako, da se predlog za izločitev dokazov, naveden v tej točki, zavrne.

Pritožba zagovornikov obdolženega A. A. pa se zavrne kot neutemeljena.

1Okrožno sodišče v Novem mestu je z izpodbijanim sklepom pod točko 1 odločilo o predlagani izločitvi dokazov v obsegu kot izhaja iz navedene točke; pod točko II pa zavrnilo predlog za izločitev otvoritvenega poročila stečajnega upravitelja z dne 9. 3. 2017.

2Zoper naveden sklep sta se pritožila:

- okrožna državna tožilka zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka s predlogom, da višje sodišče pritožbi ugodi, izpodbijan sklep razveljavi in zadevo pošlje v novo odločitev,

- zagovornika obdolženega A. A. zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka s predlogom, da višje sodišče pritožbi ugodi in iz spisa izloči tudi del otvoritvenega poročila stečajnega upravitelja z dne 9. 3. 2017; podrejeno, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3Utemeljena je le pritožba okrožne državne tožilke.

4Iz razlogov izpodbijanega sklepa ter spisovnih podatkov izhaja, da je v obravnavani zadevi obtoženi A. A. izvenzakonski partner B. B., slednja pa je, zaslišana kot priča, izkoristila pravno dobroto po 236. členu ZKP in se odrekla pričanju, potem, ko je v prvotno vodenem kazenskem postopku zoper njo in obtoženega A. A., v delu zoper njo bila izdana pravnomočna zavrnilna sodba (v zadevi II K 29841/2012 Okrožnega sodišča v Novem mestu). Predlagana izločitev dokazov, ki ji je prvostopenjsko sodišče sledilo, se tako nanaša na izjave oziroma zapise in povzetke izjav B. B., ki jih je v postopku pod opr. št. II K 29841/2012 dajala v svojstvu obdolženke v vlogah, izjavah in času, kot to izhaja iz izreka izpodbijanega sklepa pod točko 1. Prvostopenjsko sodišče je glede na take ugotovitve ocenilo, da sprememba statusa osebe iz obdolženca v pričo v kazenskem postopku nima avtomatično za posledico izločitev izjav, ki jih je ta oseba kot obdolženec podala v kazenskem postopku, v konkretnem primeru pa je B. B., potem, ko je bila zoper njo izdana zavrnilna sodba, zoper A. A. pa kazenski postopek izločen in voden posebej, v novem postopku imela status privilegirane priče in v takem svojstvu izjavila, da v postopku ne bo pričala. Prvostopenjsko sodišče je ocenilo, da je pravni pouk, ki ga je sodišče dalo B. B. v svojstvu obdolženke, ko je bila v kazenskem postopku skupaj z A. A. kot izvenzakonskim partnerjem, bistveno drugačen in ko v svojstvu obdolženke tudi ni bila dolžna govoriti resnice, zato je sodišče štelo, da je izjave, ki jih je podajala kot obdolženka, podajala z namenom lastne razbremenitve. V točki 5 obrazložitve izpodbijanega sklepa je prvostopenjsko sodišče ponudilo tudi tezo, da v primeru, če tožilstvo zoper B. B. ne bi sprožilo kazenskega postopka, bi ta lahko že v fazi preiskave izkoristila pravno dobroto iz 236. člena ZKP in zoper A. A. ne pričala, kar bi privedlo do tega, da bi že preiskovalni sodnik moral iz spisa izločiti vsa obvestila, ki jih je B. B. dala v predkazenskem postopku policiji.

5Višje sodišče takšno razlogovanje ocenjuje za zmotno, na kar pravilno opozarja tudi okrožna državna tožilka, ko navaja, da je bila B. B. pred svojimi zaslišanji v postopku II K 29841/2012 izrecno opozorjena na njene pravice, da se ji ni potrebno zagovarjati in da ni dolžna izpovedovati zoper sebe ali svoje bližnje, kar se seveda razumljivo nanaša tudi na izvenzakonskega partnerja, pa te svoje pravice ni izkoristila in je soobdolženca obremenila. O pravilnosti zatrjevanj pritožnice se je prepričalo tudi višje sodišče glede na v spisu obstoječo dokumentacijo, ki se nanaša na listine oziroma izjave B. B. kot takratne obdolženke in ko iz le teh izhaja, da je bila B. B. že 26. 6. 2012 (uradni zaznamek o izjavi osumljenke) poučena, da ni dolžna ničesar izjaviti in odgovarjati na vprašanja, da pa v primeru, če se bo zagovarjala, ni dolžna izpovedovati zoper sebe ali svoje bližnje, ali priznati krivdo in da ima pravico do zagovornika, ki je lahko navzoč pri njenem zaslišanju, in da se bo lahko vse, kar bo izpovedala na sojenju, uporabilo zoper njo, kar izkazuje popolnost danega ji pravnega pouka v skladu z določbo četrtega odstavka 148. člena ZKP. Popoln pravni pouk je B. B. dobila tudi, ko je bila zaslišana pred preiskovalnim sodnikom 17. 2. 2016, na predobravnavnem naroku 27. 3. 2018, pa tudi na glavnih obravnavah 17. 5. 2018 in 27. 11. 2018. Višje sodišče ob tem dodaja, da iz nobenega dela sodnih pisanj, na katerih so zabeleženi pravni pouki, podani obdolženki, ne izhaja, da bi zoper njo bila uporabljena kakršnakoli sila ali zvijača, ali da ne bi razumela pomena danih pravnih poukov, zato ocenjuje, da je vse, kar je navajala, navajala ob jasnem in popolnem razumevanju situacije, v kateri se je znašla in zaradi katere je bila procesuirana, ter v skladu z njeno voljo. Zato zagovor B. B. ni dokaz, ki bi bil pridobljen s kršitvijo ustavno določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin kot ne s kršitvijo določb kazenskega postopka, ali na podlagi drugega nedovoljenega dokaza, upoštevaje določbe drugega odstavka 18. člena ZKP. Ob ugotovitvi, da se obdolženec res ni dolžan zagovarjati v nobeni fazi kazenskega postopka in karkoli pojasnjevati, tudi ne na vprašanja drugih procesnih udeležencev, pa je potrebno ugotoviti še, da zagovor, ko je podan in če je podan ob zagotovitvi vseh procesnih jamstev, ki jih mora obtoženec imeti in biti z njimi seznanjen, postane - tak kot pač je, tudi predmet dokazne presoje ne nujno le v korist, pač pa tudi v škodo tega ali drugega obtoženca. Res je B. B. v izločenem postopku zoper A. A. bila zaslišana v svojstvu privilegirane priče, vendar navedeno ne more vzpostavljati nezakonitosti njenih izjav, ki jih je podala kot obdolženka v prej vodenem postopku zoper oba obdolženca, čeravno bi se te izjave lahko izkazale za obtoženega A. A. kot obremenilne.

6Pritožnica navaja, da je pravni pouk obdolžencu, ko je ta poučen, da ni dolžan izpovedovati zoper svoje bližnje, izenačen s pravnim poukom privilegirani priči, da ni dolžna izpovedovati zoper svoje bližnje. Višje sodišče zaključuje, da je pravni pouk v smislu določbe 236. člena ZKP pravna dobrota v korist priče, ne pa v korist obdolženca, da se priče same odločijo, če zaradi določenih družinskih vezi zoper obdolženca pričajo ali ne, kar razumljivo prinaša tudi določene posledice take odločitve. V primeru, ko se oseba posluži navedenega privilegija, od priče ni moč zahtevati, da naj priča; v primeru, ko izjavi, da želi pričati pa je tudi privilegirana priča dolžna govoriti resnico, saj sicer lahko stori kaznivo dejanje krive izpovedbe.

V obravnavanem primeru je prvostopenjsko sodišče zgolj zaradi dejstva, da je B. B. v postopku zoper A. A. imela status privilegirane priče, pred tem pa je v postopku bila tudi sama obdolženka, po stališču obtoženčevih zagovornikov in očitno tudi sodišča, podala obremenilne izjave, zmotno ocenilo, da je potrebno navedene listine, v katerih so bile povzete njene izjave, iz spisa izločiti, saj kasnejša sprememba statusa obdolženca ne le v pričo, temveč v privilegirano pričo, nima zakonske podlage za oceno o nedovoljenosti tako pridobljenih izjav - dokazov. Po oceni višjega sodišča je pravni pouk, dan B. B. kot obdolženki, v celoti varoval ne le njene interese, pač pa tudi interese soobdolženca, da je bilo podajanje zagovora njena odločitev, zato je tudi zagovor, tako kot je bil pač podan, predmet dokazne presoje ne le sam zase, temveč v povezavi z drugimi izvedenimi dokazi, ki bodo izvedeni v postopku zoper obdolženega A. A. Pravice sedaj obtoženega A. A. so bile tako že doslej varovane ne le s pravnim poukom, danim B. B. kot obdolženki, pač pa tudi s tem, da je imel možnost tudi sam obdolženko zasliševati o izjavah, ki jih je ta podajala.

7Višje sodišče pa v celoti prepričajo razlogi izpodbijanega sklepa v točki 7, s katerimi je prvostopenjsko sodišče zavrnilo predlog za izločitev dela otvoritvenega poročila stečajnega upravitelja. Ob pravilni ugotovitvi, da je bil s sklepom Okrožnega sodišča v Novem mestu št. St 000/2016 23. 9. 2016 zoper pravno osebo C., d.o.o. začet stečajni postopek (list. št. 131 spisa), ko iz navedenega sklepa izhaja, da je sodišče s sklepom o začetku postopka imenovalo tudi stečajnega upravitelja, je glede na vsebino določbe 294. člena ZFPPIPP, stečajni upravitelj moral izdelati otvoritveno poročilo. To datira z dnem 9. 3. 2017, kar že samo po sebi izkazuje, da je B. B. že pred tem v svojstvu obdolženke podala zagovor, takšen kot ga je pač podala, in da je takrat zoper njo že bil v teku kazenski postopek na podlagi vložene obtožnice, kar pomeni, da karkoli je v svojstvu pooblaščene pravne osebe izjavila, na noben način ni služilo za utemeljevanje kazenskopravnih očitkov njej, niti sedaj obtoženemu A. A.

8Pritožniki sicer nerazumljivo navajajo, da je bilo otvoritveno poročilo izdelano 9. 3. 2007 (kar je še moč pripisati pisni napaki glede letnice), vendar v zvezi s tem navajajo tudi, da je to bilo le tri tedne po drugem zaslišanju takrat še obdolžene B. B., kar pa se s podatki spisa ne sklada. V letu 2017 je namreč na podlagi obtožbe z dne 27. 5. 2016, ki je bila vložena zoper takrat obdolženo B. B., A. A. in pravno osebo, slednja bila, tako kot tudi obdolženi A. A., zaslišana 17. 1. 2017, v preiskavi je bila pred tem zaslišana 17. 2. 2016, na predobravnavnem naroku pa 27. 3. 2018. Takšna navedba pritožnikov je torej protispisna. Ne glede na to pa višje sodišče glede na nadaljnje navedbe pritožnikov o zapisu v otvoritvenem poročilu, kdo naj bi vodil družbo C. d.o.o. ugotavlja, da je podatek o tem, kdo je vodil družbo, sicer razviden iz registrske dokumentacije, vsa pojasnila obdolženke B. B., kolikor jih je podajala stečajnemu upravitelju, pa so, glede na vsebino določb 292. in 294. člena ZFPPIPP temeljila na dejstvu, da mora oseba, ki opravlja funkcijo člana poslovodstva stečajnega dolžnika, ob začetku stečajnega postopka upravitelju takoj, ko sodišče izda sklep o začetku stečajnega postopka, omogočiti dostop do prostorov, v katerih stečajni dolžnik opravlja svojo posle ali hrani svoje stvari; izročiti ključe in drugo opremo, potrebno za dostop in varovanje teh prostorov ter izročiti drugo premoženje, ki ga imajo v posesti, ali opremo ali listine, potrebne za prevzem tega premoženja ter mu v treh delovnih dneh po začetku stečajnega postopka predati posle stečajnega dolžnika in mu izročiti vso poslovno in drugo dokumentacijo, ki se nanaša na stečajnega dolžnika. Tudi iz določbe petega odstavka 292. člena ZFPPIPP izhaja, da stečajni dolžnik, člani njegovih organov vodenja in nadzora, njegovi družbeniki in osebe, ki so bile zaposlene pri stečajnem dolžniku, morajo dati upravitelju pojasnilo o poslih stečajnega dolžnika ter drugih dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za vodenje stečajnega postopka ali za sestavo računovodskih izkazov. Določba 294. člena ZFPPIPP pa okvirja tudi vsebino otvoritvenega poročila, ki obsega opis stečajne mase, ki mora vključevati podatke o vrednosti stečajne mase in premoženju, ki jo sestavlja, ter predlog načrta poteka stečajnega postopka. Že upoštevaje navedeno je jasno, da izjave B. B. stečajnemu upravitelju na noben način ni moč šteti kot izjave osumljenca v predkazenskem postopku, ko ta še ni seznanjen s svojimi pravicami po 5. členu ZKP, zato teh izjav ni potrebno izločiti iz spisa. V obravnavanem primeru namreč stečajni upravitelj ni ravnal v svojstvu zbiranja obvestil od B. B. kot osumljenke, saj je bila osredotočenost suma v smislu dejanskega začetka kazenskega postopka zoper njo takrat že podana, stečajni upravitelj pa je potrebna pojasnila upravičeno lahko pričakoval glede na do takrat listinsko izkazano vlogo B. B. v pravni osebi, zoper katero je bil začet stečajni postopek in stečajni upravitelj tako ni ugotavljal kazenske odgovornosti, temveč upravičeno zahteval podatke (tudi) za sestavo otvoritvenega poročila, ki ga je moral sestaviti glede na vlogo stečajnega upravitelja. Takšno stališče višjega sodišča podpira tudi odločba Vrhovnega sodišča I Ips 72/2004, z dne 21. 4. 2005, iz katere izhaja, da širjenje določb po izločitvi izjav obdolženca, ki jih je dal v predkazenskem postopku policiji na podlagi 148. člena ZKP, na izjave, ki jih je dal drugim državnim organom na podlagi smiselne uporabe določb tretjega odstavka 83. člena ZKP, ni upravičeno. Višje sodišče zato ocenjuje, da je posredovanje in omogočanje dostopa do dokumentacije ter dajanje izjav stečajnemu upravitelju pojasnilna dolžnost člana, ki opravlja vodstvo stečajnega dolžnika ob začetku stečajnega postopka, zato tudi iz tega razloga širjenje določb po izločitvi izjav obdolženca, ki jih je dal v predkazenskem postopku policiji na podlagi 148. člena ZKP, ni upravičeno.

9Pritožniki ne morejo uspeti niti s sklicevanjem na sodbo Evropskega sodišča za človekove pravice (EŠČP) iz leta 1994 v zadevi Saunders proti Združenemu kraljestvu Velike Britanije, ko navajajo, da je v navedeni zadevi ESČP odločilo, da se v kazenskem postopku izjave, ki jih je dal obdolženec davčnim inšpektorjem, lahko uporabijo samo, če je bil predhodno poučen o pravici do molka in da ni dolžan dati obvestil, ki bi mu lahko škodovala.

10Višje sodišče glede na vsebino navedene odločbe ESČP z dne 17. 12. 1996 ugotavlja, da iz navedene odločbe izhaja, da so „obvestila osumljenca, pridobljena od tržnih inšpektorjev, tvorila znaten del tožilčevega primera in ker je bil osumljeni po predpisih svoje države prisiljen sodelovati s tržnimi inšpektorji in jim dajati zahtevana obremenilna obvestila in dokaze zoper sebe proti svoji volji“ (komentar Ustave Republike Slovenije, leta 2002, stran 323 do 325), navedena zadeva ni primerljiva z obravnavanim primerom.

11Ugotovitev, da je pritožba okrožne državne tožilke utemeljena, je narekovala spremembo izpodbijanega sklepa v točki 1 in zavrnitev pritožbe obtoženčevih zagovornikov kot neutemeljene glede odločitve prvostopenjskega sodišča o predlagani izločitvi dokazov.