UPRS Sodba I U 651/2019-19

Tožbi se ugodi in se odločba Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-1296/2016/52 (1312-07) z dne 4. 3. 2019 odpravi ter se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

1Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožnikovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite. Pri presoji upravičenosti prošnje glede statusa begunca je najprej povzela tožnikove navedbe iz prošnje za mednarodno zaščito ter obeh osebnih razgovorov, in sicer da mu je bila v Ruski federaciji konec septembra 2015 podtaknjena kazenska zadeva. Obtožen je bil hude goljufije, ker naj bi neupravičeno dovolil nakazilo denarja podjetja A. Kasneje so obtožnico za to kaznivo dejanje umaknili in ga obtožili za kaznivo dejanje zlorabe oblasti, tiralica pa je ostala enaka, čeprav bi morali v skladu s kazenskim zakonikom razpisati novo. V Rusiji je bila sicer dne 24. 5. 2015 sprejeta amnestija za določena kazniva dejanja (med drugim za kaznivo dejanje zlorabe oblasti) za nekatere kategorije ljudi, med drugim za moške, starejše od 55 let (kar je tudi tožnik). Tako tožnik kot njegova žena sta v zvezi s podtaknjenimi obtožbami prejemala grožnje. Če bi se moral vrniti v Rusijo, bi ga dali v zapor, v zaporih pa v Rusiji mučijo ljudi in jim ne nudijo medicinske pomoči, zaradi česar bi tam kmalu umrl.

2Tožena stranka je ugotovila, da tožnik smiselno zatrjuje, da mu v izvorni državi grozi preganjanje zaradi političnega prepričanja, ki mu ga pripisuje uradna ruska oblast. Po izvedenem dokaznem postopku je zaključila, da tožnik v izvorni državi ni bil deležen dejanj preteklega preganjanja, saj so mu kazensko zadevo podtaknili konec septembra 2015, ko je že bil v Sloveniji, po tem pa se v Rusijo ni vrnil. Prav tako naj ne bi tožniku grozilo bodoče preganjanje, saj je Ruska federacija vsakršen kazenski pregon zoper njega nedvomno opustila, tožnik pa za ruske uradne organe sploh ni več operativno zanimiv.

3Oceno o neobstoju nevarnosti bodočega preganjanja je tožena stranka oprla na ugotovitev, da tožniku na podlagi odločitev Okrožnega sodišča v B. in Višjega sodišča v C. ne grozi več izročitev Ruski federaciji ter da je tožnikova izvorna država kazenski pregon zoper njega v celoti opustila.

4V zvezi z izročitvijo je tožena stranka v izpodbijani odločbi povzela sklep Okrožnega sodišča v B. z dne 14. 9. 2017, s katerim je sodišče zavrnilo tožnikovo ekstradicijo Ruski federaciji na podlagi dejstva, da tožnikova kazenska zadeva sodi med tiste, ki so na podlagi akta ruske Dume zaobsežene z amnestijo. Višje sodišče v C. je to odločitev potrdilo.

5Glede obstoja kazenskega pregona zoper tožnika v Ruski federaciji je tožena stranka večkrat vpogledala Interpolove strani iskanih oseb (nazadnje na dan izdaje odločbe) in ugotovila, da tožnika ni med njimi. Prav tako na Interpolovem seznamu ni oseb, ki naj bi bili tožnikovi soobtoženci (D.D., E.E., F.F.). Dodaten dokaz dejstva, da v Ruski federaciji zoper tožnika ne teče noben kazenski postopek, je tudi dokument ruskega ministrstva za notranje zadeve z dne 29. 7. 2016, ki ga je tožnik predložil upravni enoti v G. v postopku izdaje enotnega dovoljenja za prebivanje in delo, iz katerega izhaja, da organi Ruske federacije ne razpolagajo s podatki o tožnikovi kaznovanosti ali kazenskem pregonu zoper njega. To potrdilo je bilo izdano več kot leto dni po tem, ko je bila zoper tožnika izdana tiralica, tožnik pa te situacije ni uspel zadovoljivo in razumno pojasniti.

6Dejstvo, da so bili vsi kazenski postopki zoper tožnika v Ruski federaciji ustavljeni, po presoji tožene stranke dokazuje, da ne držijo tožnikove navedbe, da naj bi politična volja H.H. (po tožnikovih navedbah predsednik družbe A in vsemogočen politik) vplivala na ruski pravosodni sistem, saj mu očitno ni uspelo preprečiti ustavitve pregona zoper tožnika.

7V zvezi z bodočim preganjanjem je tožena stranka še ugotovila, da ni mogoče verjeti navedbam tožnika, da je v Ruski federaciji vrsta tajnih služb, ki ne upoštevajo, da je bil nek postopek zaključen, saj tožnik teh navedb ni dovolj konkretiziral oz. izkazal, da bi bilo mogoče ovreči listinske dokaze (iz katerih izhaja neobstoj kazenskih postopkov zoper tožnika), ki te navedbe izpodbijajo.

8Odločitev, da tožniku ne podeli niti subsidiarne zaščite, je tožena stranka utemeljila z ugotovitvijo, da predložena dokumentacija ni potrdila prosilčevih izjav, da mu v izvorni državi grozi zapor zaradi podtaknjene kazenske zadeve, iz katere je zaključila, da tožniku v Ruski federaciji ne grozi resna škoda.

9Tožnik je zoper odločbo tožene stranke vložil tožbo, v kateri navaja, da je tožena stranka zmotno in nepopolno ugotovila dejansko stanje, kršila pravila upravnega postopka ter napačno uporabila materialno pravo. Predlaga, da sodišče odloči v sporu polne jurisdikcije.

10V zvezi z vprašanjem izročitve izvorni državi tožnik navaja, da je tožena stranka iz sklepov Okrožnega sodišča v B. in Višjega sodišča v C. povzela le eno dejstvo (da naj bi bilo dejanje tožnika predmet amnestije), ni pa se opredelila do veliko pomembnejših dejstev in dokazov (ki jih v odločbi niti ni povzela), ki izhajajo iz navedenih sklepov. Ta dejstva so naslednja: (i) Ruska federacija Okrožnemu sodišču v B. ni predložila dokazov za oceno utemeljenega suma, da je tožnik storil očitana mu kazniva dejanja, (ii) v času izdaje tiralice ni obstajal utemeljen sum, da naj bi tožnik izvršil kaznivo dejanje po 159. ali 201. členu kazenskega zakonika Ruske federacije (v nadaljevanju KZ RF), (iii) Ruska federacija je nejasno navajala, za katero kaznivo dejanje je tožnik sploh obtožen in kakšen postopek se vodi zoper njega, (iv) Ruska federacija je kljub obstoju pogojev za amnestijo zahtevala tožnikovo izročitev in izdala tiralico, po izrecni zahtevi sodišča v B. je potrdila, da bi za tožnika načeloma lahko veljala amnestija, vendar ob tem ni umaknila zahteve za izročitev, (v) sodišče dvomi, da je bil kazenski postopek zoper tožnika sploh uveden, (vi) za kaznivo dejanje, za katerega je bila zahtevana tožnikova izročitev, nikoli ni bila izdana tiralica ali priporni nalog, (vii) zoper tožnika je bila razpisana tudi zvezna tiralica in (viii) sodišče je presodilo, da Ruska federacija v primeru izročitve kljub dani garanciji ne bo v zadostni meri spoštovala tožnikovih človekovih pravic in svoboščin.

11Prav tako naj bi bila zmotna ugotovitev tožene stranke, da zoper tožnika v Ruski federaciji ne teče noben kazenski postopek ali pregon. V zvezi s tem tožnik opozarja, da je bila tiralica zoper njega izdana 4. 5. 2016, prošnja za njegovo izročitev dne 22. 6. 2017, potrdilo o nekaznovanosti pa 29. 7. 2016. Iz tega je po tožnikovem mnenju mogoče zaključiti, da skuša Ruska federacija doseči tožnikovo izročitev oz. prijetje z represivnimi, nezakonitimi, lažnimi in neutemeljenimi ukrepi.

12V zvezi s presojo tožene stranke o tožnikovi upravičenosti do priznanja subsidiarne zaščite tožnik navaja, da tožena stranka v tem delu odločbe ni napravila nikakršnega dokaznega sklepa, njen zaključek v tem delu pa je popolnoma neutemeljen in napačen.

13Tožena stranka naj bi z izdano odločbo prekršila tudi načelo zaslišanja stranke, načelo materialne resnice in načelo proste presoje dokazov. Svojo odločbo je namreč oprla le na štiri dokaze, do preostalih šestdeset predloženih dokazov pa se ni opredelila in jih ni analizirala, zaradi česar so zaključki izpodbijane odločbe napačni. Tožnik je namreč predložil vrsto dokazov, iz katerih izhaja, da se postopek zoper njega v Ruski federaciji nikakor ni končal, da ni bil pomiloščen in da je bilo dejanje, ki se mu očita, prekvalificirano iz kaznivega dejanja po 201. člena KZ FR v kaznivo dejanje po četrtem odstavku 159. člena KZ FR, za katerega odločba ruske dume ne predvideva amnestije.

14Ti dokazi so naslednji: (i) odredba preiskovalca J.J., da se preiskava zoper tožnika po četrtem odstavku 159. člena KZ RF prekine in nadaljuje po prvem odstavku 201. člena KZ RF, (ii) zaprosilo tožnikovih zagovornikov preiskovalcu J.J., naj umakne tiralico oz. pomilosti tožnika, (iii) sklep Mestnega sodišča v K., s katerim je bil zavrnjen poziv preiskovalca J.J. za potrditev možnosti uporabe tiralice za tožnika, (iv) odločba Magistratnega sodišča v L. o zavrnitvi izročitve D.D. Ruski federaciji, iz katere izhajajo tudi ugotovitve o moči in vpliva H.H. ter grožnjah M.M. iz družbe A. N.N. iz družbe O., (v) odločba Deželnega sodišča za kazenske zadeve na P. o zavrnitvi izročitve F.F. zaradi obstoja bistvenih dvomov v sum storitve kaznivega dejanja, (vi) zahteva generalnega tožilca Ruske federacije R.R. za odpravo kršitev zakonodaje v postopku predhodne preiskave, razveljavitev sklepa o prekinitvi postopka zoper tožnika (zaradi česar se tožnik zopet preganja po četrtem odstavku 159. člena KZ RF) ter sklep sodišča v K. o zavrnitvi tožnikove pritožbe zoper razveljavitev tega sklepa, (vii) informacijsko pismo Generalnega tožilstva Ruske federacije o odločitvi Ustavnega sodišča Ruske federacije o nezakonitosti ponovnega kazenskega pregona po tem, ko je ta že bil ustavljen (zlasti po poteku enega leta od ustavitve) in večkratni ponovitvi kazenskega postopka po isti obtožbi in (viii) izjava S.S., da je njegovo pričanje, da je večinoma komuniciral s tožnikom, laž in da je to povedal po navodilu svojega nekdanjega odvetnika in pod pritiskom in grožnjami preiskovalca T.T., češ da bo, če tega ne pove, aretiran.

15V zvezi z navedbo, da kazenski pregon zoper njega v Ruski federaciji še poteka, je tožnik tožbi priložil še (i) sklep Vrhovnega sodišča Ruske federacije, s katerim je bila zavrnjena pritožba tožnikovih zagovornikov glede nezakonitega ravnanja tožilca, ki je odpravil odredbo preiskovalca J.J., (ii) tožnikovo ustavno pritožbo v Ruski federaciji, iz katere izhaja nezakonitost ponovnega pregona tožnika po četrtem odstavku 159. člena KZ RF ter (iii) najnovejši izpis iz sistema ruskega ministrstva za notranje zadeve, iz katerega izhaja, da Ruska federacija išče tožnika kot obtoženca, ki se skriva pred organi pregona. Za potrditev verodostojnosti tega izpisa tožnik predlaga zaslišanje svojega ruskega odvetnika.

16Tožnik v tožbi uveljavlja še, da se tožena stranka ni opredelila do njegovih navedb o tem, da mu je potekel potni list, da ga bi lahko podaljšal samo na konzulatu Ruske federacije in da je bila neka oseba na Cipru na konzulatu Ruske federacije aretirana in nato deportirana v Rusko federacijo. Prav tako se tožena stranka ni opredelila do petnajstih člankov, ki izkazujejo, da so postopku zoper tožnika politično motivirani in inscenirani in da njegova družina prejema grožnje, opisujejo pa tudi razmere v ruskih preiskovalnih zaporih, v katerih s priprtimi osebami nečloveško ravnajo. Tožena stranka se prav tako ni opredelila do članka o poslovnežu U.U., ki v podobnih okoliščinah kot tožnik ni bil pomiloščen kljub aktu o amnestiji.

17Tožena stranka naj bi ravnala tudi v nasprotju s prvim odstavkom 23. člena ZMZ-1 s tem, ko pri odločanju ni upoštevala splošnih in specifičnih informacij o tožnikovi izvorni državi. Tožnik poudarja, da iz poročila odbora CPT Sveta Evrope in poročila Odbora Združenih narodov proti mučenju, ki jih je predložil toženi stranki, izhaja, da Ruska federacija ni varna država, ki spoštuje človekove pravice in temeljne svoboščine.

18V zvezi z vprašanjem, ali je tožnik na Interpolovem seznamu iskanih oseb, naj bi tožena stranka prekršila načelo zaslišanja stranke, saj je seznam iskanih oseb preverjala dne 12. 11. 2018, torej po osebnem razgovoru, z ugotovitvami pa tožnika ni seznanila. O teh dejstvih, ki so mu v škodo in na katera je tožena stranka oprla negativno odločbo, se tožnik ni mogel izjaviti.

19Tožnik ob tem navaja, da je bil iz Interpolovega seznama iskanih oseb izbrisan iz razloga, ker podatki o njem niso bili skladni z Interpolovimi pravili o obdelavi osebnih podatkov. V dokaz tega dejstva prilaga odločbo Interpola in poudarja, da bi morala tožena stranka preveriti razloge, zaradi katerih je bil tožnik izbrisan iz seznama iskanih oseb, česar pa ni storila. Ob tem navaja, da iz priložene odločbe izhaja, da je NCB RF potrdil veljavnost naloga za prijetje iz leta 2015, ki je osnova za rdečo tiralico, in med drugim navedel tudi, da je bil sklep o prekvalifikaciji preklican in da se zoper tožnika nadaljuje kazenski pregon po četrtem odstavku 159. člena KZ RF ter da tožnika ni mogoče oprostiti kazni na podlagi amnestije, saj ta ne velja za kazniva dejanja po četrtem odstavku 159. člena KZ RF. Tožnik v zvezi s tem pripominja še, da je NCB Slovenije obvestil Interpol, da tožnik v Sloveniji ni begunec ali iskalec azila.

20Sodišče je dne 15. 5. 2020 stranki seznanilo z dopisoma Okrožnega sodišča v G. toženi stranki z dne 14. 3. 2019 ter Ministrstva za pravosodje toženi stranki z dne 15. 3. 2019, s katerima sodišče in ministrstvo prosita za informacijo o tem, ali je tožnik v Sloveniji vložil prošnjo za mednarodno zaščito. Iz dopisov izhaja, da je Ruska federacija ponovno zaprosila za tožnikovo izročitev. Oba dokumenta sta del upravnega spisa postala po izdaji odločbe dne 4. 3. 2019. Sodišče je tako obe stranki pozvalo, naj se izjavita o vsebini teh dopisov.

21Tožena stranka je na poziv odgovorila z navedbo, da pred izdajo odločbe o zavrnitvi tožnikove prošnje ni bila seznanjena z zahtevo Generalnega državnega tožilstva Ruske federacije za tožnikovo izročitev. Na dan priprave odgovora na poziv (1. 6. 2020) je tožena stranka ponovno preverila Interpolovo spletno stran iskanih oseb in tožnika med njimi ni našla.

22Tožnik je na poziv odgovoril z navedbo, da na poslane listine nima pripomb.

23Tožba je utemeljena.

24Skladno z drugim odstavkom 20. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) se status begunca prizna državljanu tretje države, ki je zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem iz razloga pripadnosti določeni rasi ali etnični skupini, določeni veroizpovedi, narodni pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnem prepričanju, zunaj države, katere državljan je, in ne more ali zaradi takega strahu noče uživati varstva te države, ali osebi brez državljanstva, ki je zunaj države, kjer je imela običajno prebivališče in se zaradi utemeljenega strahu ne more ali noče vrniti v to državo, če ne obstajajo izključitveni razlogi iz prvega odstavka 31. člena ZMZ-1.

25Status subsidiarne zaščite se v skladu s tretjim odstavkom 20. člena ZMZ-1 prizna državljanu tretje države ali osebi brez državljanstva, ki ne izpolnjuje pogojev za status begunca, če obstaja utemeljen razlog, da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo ali državo zadnjega običajnega bivališča, če gre za osebo brez državljanstva, soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo, kot jo določa 28. člen tega zakona, in če ne obstajajo izključitveni razlogi iz drugega odstavka 31. člena tega zakona. V skladu z 28. členom ZMZ-1 resna škoda zajema smrtno kazen ali usmrtitev, mučenje ali nečloveško ali poniževalno ravnanje ali kazen prosilca v izvorni državi ali resno in individualno grožnjo za življenje ali osebnost civilista zaradi samovoljnega nasilja v mednarodnih ali notranjih oboroženih spopadih.

26Tožnik v obravnavani zadevi zatrjuje, da ga izvorna država preganja na način, da proti njemu vodi kazenski postopek za kaznivo dejanje, ki mu je bilo podtaknjeno, da je v tem postopku grobo kršila pravila kazenskega postopka in da mu v primeru vrnitve v izvorno državo grozi usmrtitev oz. mučenje in nečloveško ravnanje v zaporu.

27Tožena stranka je svojo odločitev, da tožnikovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite zavrne, utemeljila na ugotovitvi, da tožniku v izvorni državi ne grozi preganjanje, saj mu izročitev v to državo ne grozi več, poleg tega pa je Ruska federacija vsakršen kazenski pregon zoper tožnika nedvomno opustila, tožnik pa za ruske uradne organi sploh ni več operativno zanimiv.

28Ta ugotovitev je napačna.

29Iz upravnega spisa tožene stranke izhaja, da je Okrožno sodišče v G. dne 14. 3. 2019 (10 dni po datumu izdaje izpodbijane odločbe) toženi stranki poslalo prošnjo za informacijo, ali je tožnik v Sloveniji vložil prošnjo za mednarodno zaščito. Iz prošnje izhaja, da je Ruska federacija Slovenijo ponovno zaprosila za tožnikovo izročitev. Podobno poizvedbo je dne 15. 3. 2019 toženi stranki poslalo tudi Ministrstvo za pravosodje. Sodišče je stranki pozvalo, naj se izjavita o vsebini teh dveh dokumentov, tožnik ni imel pripomb, tožena stranka pa je izjavila, da s podrobnostmi postopkov, v katerih Ruska federacija zahteva tožnikovo izročitev, ni seznanjena. Nobena od strank ni prerekala dejstva, da je Ruska federacija od Republike Slovenije ponovno zahtevala tožnikovo izročitev. Zato sodišče to dejstvo šteje za priznano (drugi odstavek 214. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), v zvezi z 22. členom Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1)). Dejstvo, da Ruska federacija od Republike Slovenije zahteva tožnikovo izročitev, pa pomeni, da tožnikova izvorna država zoper njega še vedno vodi kazenski postopek. Bistvena ugotovitev tožene stranke, na kateri je utemeljila svojo odločitev o zavrnitvi tožnikove prošnje, je tako nedvomno napačna.

30Ob tem sodišče dodaja, da so tožbene navedbe v delu, ki se nanaša na zgoraj povzete ugotovitve tožene stranke, utemeljene že brez upoštevanja dopisov Okrožnega sodišča v G. in Ministrstva za pravosodje:

31V zvezi z Interpolovim seznamom iskanih oseb tožnik utemeljeno navaja, da je tožena stranka prekršila načelo zaslišanja stranke s tem, ko ga ni seznanila s svojimi ugotovitvami, da tožnika ni na tem seznamu. Tožnik tako ni mogel pojasniti, da naj bi bil iz seznama izbrisan zaradi Interpolovih pravil o obdelavi osebnih podatkov in ne zaradi tega, ker naj bi tožena stranka pregon zoper njega opustila. Navedeno dejstvo je tožniku v škodo, tožena stranka je nanj oprla svojo odločitev, tožniku pa ni dala možnosti, da se pred izdajo odločbe o tem izjavi. Tožena stranka je s tem prekršila prvi odstavek 9. člena Zakona o upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) in tako zagrešila absolutno bistveno kršitev pravil upravnega postopka v skladu s tretjo alinejo drugega odstavka 237. člena ZUP.

32Glede potrdila o nekaznovanosti, ki ga je Ruska federacija dne 29. 7. 2016 izdala tožniku, tožnik navaja, da je bila nekaj mesecev pred tem, 4. 5. 2016, zoper njega izdana tiralica, eno leto za tem, 22. 6. 2017, pa prošnja Rusije Sloveniji za njegovo izročitev, iz česar naj bi izhajalo, da poskuša Ruska federacija njegovo izročitev doseči z nezakonitimi, lažnimi in neutemeljenimi ukrepi.

33Tožena stranka je v zvezi s tem ugotovila, da obstoj omenjenega potrdila nesporno izkazuje, da je Ruska federacija kazenski pregon zoper tožnika nedvomno opustila, saj mu sicer potrdila zagotovo ne bi izdali. Tožnika je tožena stranka soočila z neskladjem med izdajo potrdila ter njegovimi navedbami, da je bila zoper njega v letu 2016 izdana tiralica in da je bila proti njemu vložena obtožnica in ugotovila, da teh neskladij ni uspel zadovoljivo in razumno pojasniti.

34Iz sklepa Okrožnega sodišča v B. z dne 14. 9. 2017, ki je del upravnega spisa, izhaja, da je Ruska federacija slovenskim organom posredovala prošnjo za tožnikovo izročitev. Tožena stranka je ta sklep preučila in njegovo vsebino povzela na 15. strani odločbe. Kljub temu je pri ugotovitvi dejanskega stanja, ki naj bi izhajalo iz obstoja potrdila o nekaznovanosti, povsem zanemarila dejstvo, da je Ruska federacija približno eno leto po izdaji potrdila o nekaznovanosti zahtevala tožnikovo izročitev. Že zaradi obstoja prošnje za izročitev je očitno napačen zaključek tožene stranke, da je nesporno izkazano, da je Ruska federacija kazenski pregon zoper tožnika nedvomno opustila.

35Izpodbijana odločba tožene stranke je iz zgoraj navedenih razlogov nepravilna in nezakonita, zato je sodišče tožbi na podlagi druge in tretje točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu ugodilo, upravni akt odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek.

36Tožena stranka bo morala v novem postopku ponovno presoditi, ali tožniku v izvorni državi grozi preganjanje ali (glede na navedbe o nevarnosti usmrtitve ter mučenjih in nečloveških razmerah v ruskih zaporih) resna škoda. Če bo presodila, da so ostali pogoji za priznanje katere od oblik mednarodne zaščite pri tožniku izpolnjeni, bo morala oceniti tudi, ali obstajajo izključitveni razlogi iz 31. člena ZMZ-1. Glede na dejstvo, da zoper tožnika v Rusiji teče kazenski postopek, bo morala ugotoviti, ali obstaja utemeljen sum, da je tožnik pred vstopom v Republiko Slovenijo storil hudo kaznivo dejanje nepolitične narave v drugi državi, tudi če je bilo storjeno zaradi domnevno političnih ciljev (negativni pogoj za priznanje statusa begunca na podlagi tretje alineje prvega odstavka 31. člena ZMZ-1) ali utemeljen sum, da je storil hudo kaznivo dejanje (negativni pogoj za priznanje statusa subsidiarne zaščite na podlagi druge alineje drugega odstavka 31. člena ZMZ-1)¹.

37Tožnik zahteva, da sodišče odloči v sporu polne jurisdikcije. ZUS-1 v prvem odstavku 7. člena določa, da sodišče v upravnem sporu v mejah tožbenega zahtevka odloči o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika ali pravne osebe, če zakon tako določa ali če je zaradi narave pravice oziroma zaradi varstva ustavne pravice to potrebno. V prvem odstavku 65. člena ZUS-1 za odločanje o stvari določa še dodaten pogoj in sicer, da dajejo podatki postopka za to zanesljivo podlago ali da je sodišče na glavni obravnavi samo ugotovilo dejansko stanje. V obravnavani zadevi podatki postopka ne dajejo zanesljive podlage za odločanje o stvari, ker je tožena stranka (zaradi napačne ugotovitve, da Ruska federacija tožnika kazensko ne preganja več) v celoti opustila ugotavljanje dejanskega stanja v zvezi z obstojem izključitvenih razlogov za priznanje mednarodne zaščite. Sodišče prav tako ni samo ugotovilo dejanskega stanja na glavni obravnavi. Ker pogoji za to niso izpolnjeni, sodišče o tožnikovi pravici do mednarodne zaščite ni odločilo.

38V tej zadevi glavna obravnava ni bila opravljena. V skladu z drugo alinejo 71. člena ZMZ-1 sodišče izvede glavno obravnavo tudi v primeru, če ugotovi, da dejansko stanje ni bilo ugotovljeno pravilno in popolno ali če je bil iz ugotovljenih dejstev napravljen napačen sklep o dejanskem stanju. V obravnavani zadevi dejansko stanje ni bilo ugotovljeno pravilno, v delu je bil iz ugotovljenih dejstev napravljen tudi napačen sklep o dejanskem stanju. Izpolnjeni so torej pogoji iz 71. člena ZMZ-1 za to, da bi sodišče moralo opraviti glavno obravnavo. Vendar sodišče glavne obravnave kljub temu ni izvedlo, saj je dejstvo, da Ruska federacija ponovno zahteva tožnikovo izročitev (kot obrazloženo v 29. točki obrazložitve te sodbe), priznano, kar pomeni, da je nosilno stališče izpodbijane odločbe (da tožnik za Rusko federacijo ni več zanimiv in da zoper njega ne vodi več kazenskega postopka) napačno. Dokazov v zvezi s priznanimi dejstvi pa ni treba izvesti na glavni obravnavi (prvi odstavek 59. člena ZUS-1 v zvezi s prvim odstavkom 214. člena ZPP, ki se uporablja v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1). Ostale ugotovljene nepravilnosti izpodbijane odločbe oz. izvedenega upravnega postopka (gl. 31. do 34. točko obrazložitve te sodbe) same po sebi ne predstavljajo nosilnih stališč izpodbijane odločbe, zato bi bila s tem povezana izvedba glavne obravnave pred sprejemom odločitve o odpravi izpodbijanega akta sama sebi namen in kot taka v nasprotju z načelom ekonomičnosti postopka (prvi odstavek 11. člena ZPP v povezavi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1). Če bi sodišče želelo odločiti v sporu polne jurisdikcije, pa bi moralo v primeru, če bi ugotovilo, da so izpolnjeni pozitivni pogoji za priznanje statusa begunca ali statusa subsidiarne zaščite, ugotavljati tudi obstoj izključitvenih razlogov iz 31. člena ZMZ-1. To pa bi pomenilo ugotavljanje (v obravnavani zadevi kompleksnega in obsežnega) dejanskega stanja glede dejstev, ki jih tožena stranka sploh še ni presojala, kar ni v skladu z namenom 71. člena ZMZ-1. Kot je namreč v sodbi I Up 164/2015 z dne 28. 10. 2015 presodilo Vrhovno sodišče², lahko Upravno sodišče pri presoji zakonitosti izpodbijanega akta praviloma ugotavlja le pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja, ki je bilo podlaga za odločitev upravnega organa. Namen 71. člena ZMZ-1 ni, da Upravno sodišče v celoti ugotavlja dejansko stanje glede dejstev in okoliščin, ki so bistvene za odločitev v zadevi, če se tožena stranka do teh vprašanj sploh ni opredelila, jih ni obravnavala in tudi ni ugotavljala dejanskega stanja.

39Ker je sodišče tožbi ugodilo že iz drugih razlogov, ni izvedlo (posledično nepotrebnega) dokaza z zaslišanjem priče V.V., ki ga je predlagal tožnik v zvezi z verodostojnostjo izpiska iz sistema ruskega ministrstva za notranje zadeve, iz katerega naj bi izhajalo zvezno iskanje tožnika v Rusiji.

¹ V zvezi z ugotavljanjem izključitvenih razlogov sodišče toženo stranko opozarja na stališče Sodišča Evropske Unije, sprejeto v zadevi C-369/17 (Ahmed proti Madžarski), da je člen 17(1)(b) Direktive 2011/95/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. decembra 2011 o standardih glede pogojev, ki jih morajo izpolnjevati državljani tretjih držav ali osebe brez državljanstva, da so upravičeni do mednarodne zaščite, glede enotnega statusa beguncev ali oseb, upravičenih do subsidiarne zaščite, in glede vsebine te zaščite treba razlagati tako, da nasprotuje zakonodaji države članice, v skladu s katero se za prosilca za subsidiarno zaščito šteje, da je „storil hudo kaznivo dejanje“ v smislu te določbe, zaradi katerega je lahko izključen iz te zaščite, zgolj na podlagi kazni, ki je v pravu te države članice predpisana za dano kaznivo dejanje. Pristojni nacionalni organ ali sodišče, ki odloča o prošnji za subsidiarno zaščito, mora presoditi težo zadevne kršitve in pri tem celovito preučiti vse okoliščine posameznega primera.
² Vrhovno sodišče je sicer obravnavalo 75. člen takrat veljavnega ZMZ, ki je v zadnji povedi prvega odstavka določal, kar danes določa drugi odstavek 71. člena ZMZ-1.