UPRS Sklep I U 1492/2017-10

I. Tožba se zavrže.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

1Inšpektorat RS za kmetijstvo, gozdarstvo, lovstvo in ribištvo je z izpodbijano odločbo kot prvostopni upravni organ tožnici naložil, da mora v roku 8 dni od prejema odločbe iz prometa izločiti originalno polnjeno vino Cviček ptp, letnik 2014 z reg. št. NM ..., ser (lot) L1/2, ker ni sposobno za promet zaradi oksidacije, motnosti in netipičnosti, ter o odpravljeni nepravilnosti takoj obvestiti inšpektorja.
2. V obrazložitvi izpodbijane odločbe je prvostopni upravni organ navedel, da je pristojna vinarska inšpektorica dne 21. 2. 2017 na podlagi 52. člena Zakona o vinu (v nadaljevanju: ZVin) opravila kontrolo prometa z vinom v trgovini A. PE B. Pregled je obsegal vzorčenje originalno polnjenega vina, deklariranega kot Cviček ptp, letnik 2014, Dolenjska, reg. št. NM ..., ki ga je pridelala in polnila tožnica. Vzorec je bil odvzet iz police v trgovini od skupne količine 19 kosov, ustrezno zapakiran – plombiran in dostavljen v Nacionalni laboratorij za zdravje, okolje in hrano B. Iz poročila NLZOH z dne 3. 3. 2017 (v nadaljevanju: Poročilo NLZOH) naj bi bilo razvidno, da je vino identično z odločbo, navedeno na deklaraciji, vendar zaradi oksidacije, motnosti in netipičnosti ni primerno za promet. Na podlagi 43. člena Zvin, ki prepoveduje promet z vinom, ki ima napako (zaradi fizikalno-kemičnih procesov ali sprejema tujih snovi) in 53. člena ZVin, ki vinarskega inšpektorja pooblašča, da odredi ukrepe za odpravo nepravilnosti, je zato prvostopni inšpekcijski organ odločil, da mora tožnica iz prometa umakniti celotno serijo.
3. Tožnica je vložila pritožbo zoper odločbo inšpekcijskega organa prve stopnje. Drugostopenjski upravni organ je tožničino pritožbo zavrnil. V obrazložitvi je navedel, da ima vinarski inšpektor na podlagi 1. odstavka 33. člena, 6. alineje 1. odstavka 52. člena in 3. točke 1. odstavka 53. člena Zvin pravico vzeti vzorec in odrediti analizo vina. Ta se izvede v skladu s Pravilnikom o jemanju vzorcev vina in drugih proizvodov iz grozdja in vina ter vzorcev enoloških sredstev za analize in o postopku z odvzetimi predmeti (v nadaljevanju: Pravilnik o jemanju vzorcev). V obravnavani zadevi je bilo ugotovljeno, da je vino, ki ga je analiziral NLZOH zaradi oksidacije, motnosti in netipičnosti neprimerno za promet, ker gre za vino z napako. V skladu z 18. členom Pravilnika o pogojih, ki jih mora izpolnjevati grozdje za predelavo v vino, o dovoljenih tehnoloških postopkih in enoloških sredstvih za pridelavo vina in o pogojih glede kakovosti vina, mošta in drugih proizvodov v prometu (v nadaljevanju: Pravilnik o pogojih glede kakovosti vina) je namreč vino z napako tisto vino, ki je spremenilo senzorične lastnosti (barva, bistrost, vonj, okus) zaradi oksidacijskih procesov, razmnoževanja mikroorganizmov, motnosti in usedline, tujih netipičnih vonjev in okusov, ponovne fermentacije, ki ni del enološkega postopka. Ker je bilo v obravnavani zadevi s senzorično oceno ugotovljeno, da gre za vino z napako, je inšpekcijski organ pravilno ugotovil, da takšno vino ne sme biti v prometu. V pritožbenem postopku je bila na podlagi tožničine zahteve pridobljena tudi ponovna ocena vina, ki jo je izdelal Kmetijski inštitut Slovenije. Tudi ta strokovna organizacija je ugotovila, da vino ni primerno za promet zaradi oksidacije in starikavosti, ker senzorično ni primerno za promet, pa tudi ni potrjeno kot vino Cviček ptp. Z rezultati te ocene je bila tožnica seznanjena, vendar je navedla, da se o oceni ne more izjaviti, saj ni sodelovala pri ponovnem postopku ocenitve. V zvezi z očitki o kršitvah določb postopka je drugostopni organ navedel, da iz prvega odstavka 29. člena ZIN res izhaja, da zavezanec lahko prisostvuje opravljanju nalog inšpekcijskega nadzora, vendar pa to ne pomeni, da je prisotnost zavezanca obvezna. Pred izdajo izpodbijane odločbe je bil tožnici posredovan zapisnik o vzorčenju vina, kopija rezultatov analize vzorca vina in inšpekcijska odločba, s katero je bilo trgovini A. odrejeno, da mora iz prometa izločiti tožničino vino. Tožnica nima pravice, da bi sodelovala pri sami izvedbi ocene vina, saj gre pri delu strokovnih organizacij, ki so izvedle ocene, za delo, ki ga je mogoče enačiti z delom izvedencev po Zakonu o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju: ZUP). Pri delu izvedencev pa prisotnost strank postopka ni predvidena. Glede nadzora dne 3. 4. je drugostopni organ navedel, da je nadzor ta dan vsekakor bil izveden, kar je poočiteno tudi v zapisniku, ki ga je podpisal tudi D.D. Pri tem pregledu ni bil vzet nov vzorec vina, je pa inšpektorica ugotavljala, ali se pri tožnici v skladišču oz. kleti še nahaja kaj obravnavanega vina. Drugostopni organ zavrača očitek o protislovnosti Poročila NLZOH, saj že iz Pravilnika o ocenjevanju vina z oznako priznanega tradicionalnega pojmovanja – cviček (v nadaljevanju: Pravilnik o ocenjevanju vina) izhaja, da se posebej izvede laboratorijska analiza posameznih parametrov, nato pa še organoleptična ocena izdelka. Za ustrezno oceno mora vino izpolnjevati pogoje tako glede analize kot tudi organoleptične ocene. Iz zapisnika o odvzemu vzorca izhaja, da je bil vzorec odvzet v trgovini, da gre za steklenice z volumnom 0,75 litra, ki so bile originalno zaprte in zapečatene ter da je bil pri tem upoštevan Pravilnik o jemanju vzorcev. Zavrača tudi pritožbene navedbe, da NLZOH ni akreditiran za izvajanje organoleptične ocene, saj je bila šestčlanska komisija, ki je opravila organoleptično ocenjevanje mošta, sestavljena v skladu z določbo 35. člena ZVin, vsi člani pa so imeli odločbo o imenovanju s strani ministrstva v skladu s 34. členom ZVin. Tudi vsi člani devetčlanske komisije, ki je izdelala drugo oceno vina, imajo odločbe o imenovanju s strani ministrstva.
4. Tožnica s tožbo zahteva, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in inšpekcijski postopek ustavi, podrejeno pa naj zadevo vrne organu prve stopnje v ponovni postopek. Navaja, da ji pred izdajo izpodbijane odločbe ni bila dana možnost, da prisostvuje opravljanju nalog inšpekcijskega nadzora. O uvedbi inšpekcijskega nadzora je bila sicer obveščena dne 31. 3. 2017, na kar se je takoj odzvala. Inšpektorica se je dne 3. 4. 2017 kljub izkazanemu opravičilu tožnice zglasila pri njej, pri čemer inšpekcijskega pregleda ta dan ni izvedla. S tem, ko tožnici ni bila dana možnost, da sodeluje v postopku in se izreče o okoliščinah in dejstvih, ki lahko vplivajo na izdajo odločbe, je bila zagrešena bistvena kršitev določb upravnega postopka. Tožnica nadalje navaja, da je inšpekcijski postopek v obravnavani zadevi začel teči dne 21. 2. 2017, ko je inšpekcijski organ v trgovini A. odvzel vzorce vina. Od tega trenutka dalje bi moralo biti tožnici omogočeno prisostvovanje opravljanju nalog inšpekcijskega nadzora, imeti bi morala možnost sodelovanja pri odvzemu in ravnanju z vzorci vse do njihove predaje v analizo pristojnim izvedencem. Obstaja namreč dvom o tem, kako se je ravnalo z vzorci, saj se je že nekajkrat zgodilo, da so ponovne ocene pokazale, da je vino primerno za prodajo. Po tem, ko je inšpekcijski organ že opravil postopke, naj bi bilo namreč brezpredmetno podajati izjave o oceni vina. Tožnica še navaja, da je drugostopni organ ponovno ugotavljal dejansko stanje, za kar nima pristojnosti. Ugotavljanje dejanskega stanja na drugi stopnji brez da bi bila odpravljena odločba organa prve stopnje naj ne bi bilo nezakonito. V postopku izdaje izpodbijane odločbe naj bi bil nadalje nepravilno uporabljen materialni predpis in sicer določa 43. člena ZVin, saj ta taksativno določa, kdaj je promet z vinom prepovedan in med temi primeri ne našteva primera »oksidacije, motnosti in netipičnosti«. Poročilo NLZOH naj bi bilo nepravilno, saj je samo s seboj v nasprotju. Iz poročila namreč izhaja, da je vino kemijsko identično z odločbo št. NM..., takšno vino pa ne more biti oksidirano, motno in netipično. Predvsem pa tožnica močno dvomi v pravilnost postopka pri odvzemu in kontroli vzorca, ki je bil vzet v analizo, saj ne ve, ali je bil vzet iz odprte ali zaprte steklenice, ali je bila steklenica pravilno hranjena itd., kar vse lahko vpliva na pravilnost analize. Tožnica je v pritožbi navedla, da zahteva ponovno oceno s strani drugega pooblaščenega zavoda, za kar je predlagala strokovno komisijo na E. ali v F. NLZOH naj bi ne bil akreditiran za podajanje organoleptične ocene, obrazložitev pritožbenega organa, da imajo člani komisije NLZOH ustrezna potrdila za podajanje ocene, je nezadostna in ne dokazuje, da ima NLZOH v Novem mestu ustrezno akreditacijo. Tožnica je poleg tega v pritožbi zahtevala, da je pri izvedbi ponovne analize osebno prisotna, kar pa ji ni bilo omogočeno.
5. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi in predlaga, da sodišče tožbo zavrne.
K I. točki izreka
6. Tožba ni dovoljena.
7. V skladu s prvim odstavkom 2. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) sodišče v upravnem sporu odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v tožnikov pravni položaj, o zakonitosti drugih aktov pa le, če tako določa zakon. Vsak, ki zahteva sodno varstvo svojih pravic in pravnih interesov s tožbo v upravnem sporu, mora za to izkazati pravni interes. Ta se kaže v tem, da bi morebitna ugoditev tožbi zanj pomenila izboljšanje pravnega položaja, ki ga brez vložene tožbe ne bi mogel doseči. Pravni interes mora obstajati ves čas postopka, na njegov obstoj pa je sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti.
8. Po prvem odstavku 33. člena ZUS-1 se s tožbo v upravnem sporu lahko zahteva odprava upravnega akta (izpodbojna tožba), ugotovitev nezakonitosti upravnega akta, s katerim je bilo poseženo v tožnikove pravice ali pravne koristi (ugotovitvena tožba), izdajo oziroma vročitev upravnega akta (tožba zaradi molka) in spremembo upravnega akta (tožba v sporu polne jurisdikcije).
9. Tožnica v obravnavani zadevi predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in inšpekcijski postopek ustavi, podredno pa, da zadevo vrne organu prve stopnje v ponovni postopek. V tretjem odstavku obrazložitve tožbe pa med drugim navaja, da je izpolnila, kar ji je bilo odrejeno z izpodbijano odločbo in o tem tudi pisno obvestila toženo stranko z dopisom dne 18. 4. 2017. Tožena stranka te navedbe ne prereka, sodišče pa ugotavlja, da se tožničin dopis z dne 18. 4. 2017 nahaja v upravnem spisu.
10. Iz navedenega izhaja, da je tožnica tožbo v tem upravnem sporu vložila po tem, ko je inšpekcijsko odločbo že izvršila. To pomeni, da v obravnavani zadevi ne bo prišlo do prisilne izvršitve odrejene obveznosti, zato izpodbijana inšpekcijska odločba za tožnico ne more več imeti nikakršnih pravnih učinkov. S prenehanjem pravnih učinkov izpodbijanega akta pa je po stališču Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 259/2010 prenehala tudi potreba za sodno varstvo v upravnem sporu. Tožnica s predlagano odpravo izpodbijane odločbe namreč ne more več izboljšati svojega pravnega položaja, s tem pa je odpadel tudi pravni interes za vodenje tega postopka.
11. V skladu z drugo alinejo prvega odstavka 33. člena ZUS-1 je sicer mogoče vložiti tudi t.i. ugotovitveno tožbo, to je tožbo z zahtevo za ugotovitev nezakonitosti upravnega akta, s katerim je bilo poseženo v tožnikove pravice ali pravne koristi. Sodišče ugotavlja, da obravnavane tožbe ne more obravnavati kot ugotovitvene. Ugotovitveni zahtevek namreč ni sam po sebi vsebovan v tožbeni zahtevi za odpravo izpodbijanega akta (gl. sklep Vrhovnega sodišča I Up 159/2015 z dne 20. 1. 2016). V obravnavani zadevi je tožbeni predlog, ki ga je postavila tožnica, jasen, to je odprava izpodbijane odločbe in ustavitev inšpekcijskega postopka oz. vrnitev zadeve prvostopnemu organu.
12. V skladu s šesto alinejo prvega odstavka 36 člena ZUS-1 sodišče v primeru, če upravni akt, ki se izpodbija s tožbo, očitno ne posega v tožnikovo pravico ali v njegovo neposredno, na zakon oprto osebno korist, tožbo s sklepom zavrže. Tožnica v obravnavani zadevi, kot obrazloženo zgoraj, z izpodbojno tožbo svojega pravnega položaja v nobenem primeru ne more izboljšati, zato nima pravnega interesa za tožbo. Sodišče je zato tožbo zavrglo na podlagi 2. odstavka 36. člena v zvezi s 6. alinejo 1. odstavka 36. člena ZUS-1.
K II. točki izreka:
13. Izrek o stroških temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri trpi vsaka stranka stroške postopka, če sodišče tožbo zavrže.