VSRS Sodba I Ips 88506/2010

Ob reševanju zahteve za varstvo zakonitosti se izpodbijana pravnomočna sodba razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

A.

1Obsojeni S. Z. je bil s sodbo Okrajnega sodišča v Ormožu I K 88506/2010 z dne 4. 2. 2019 v zvezi s popravnim sklepom istega sodišča I K 88506/2010 z dne 27. 5. 2019 spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja nasilništva po prvem odstavku 296. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in treh kaznivih dejanj poškodovanja tuje stvari po prvem odstavku 220. člena KZ-1. Izrečena mu je bila pogojna obsodba, v kateri mu je sodišče določilo enotno kazen eno leto in osem mesecev zapora, ki ne bo izrečena, če obsojenec v preizkusni dobi treh let po pravnomočnosti sodbe ne bo storil novega kaznivega dejanja. Obsojencu sta bila izrečena tudi ukrepa varstvenega nadzorstva in odvzema predmetov. Z isto sodbo je sodišče iz razloga po 4. točki 357. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) zoper obdolženca zavrnilo obtožbo, da je storil šest kaznivih dejanj krive ovadbe po četrtem odstavku 283. člena KZ-1. Višje sodišče v Mariboru je s sodbo IV Kp 88506/2010 z dne 9. 5. 2019 pritožbo obsojenčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obe sodišči sta obsojenca oprostili plačila stroškov kazenskega postopka.

2Zoper navedeno pravnomočno sodbo je vložil zahtevo za varstvo zakonitosti obsojenčev zagovornik, kot navaja v uvodu zahteve, zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvene kršitve določb kazenskega postopka in zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka. V obrazložitvi zahteve trdi, da izpodbijana sodba temelji na nedovoljenih dokazih, ki bi morali biti iz kazenskega spisa izločeni, ker policisti za svoje ravnanje niso imeli podlage v določbah tedaj veljavnega 38. in 38.a člena Zakona o policiji (v nadaljevanju ZPol), da bi policija morala obsojenca poučiti po določbi 148. člena ZKP, ker so v času ustavitve njegovega vozila že obstajali razlogi za sum, da obsojencu kazniva dejanja poškodovanja tuje stvari niso dokazana, in da bi morala biti opredeljena kot eno nadaljevano kaznivo dejanje. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijano pravnomočno sodbo spremeni tako, da obsojenca oprosti obtožbe, podrejeno pa, da zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3Vrhovni državni tožilec mag. Jože Kozina je v odgovoru na zahtevo, podano v skladu z določbo drugega odstavka 423. člena ZKP, predlagal njeno zavrnitev. Navedel je, da se v celoti pridružuje izčrpnim razlogom sodišča prve in druge stopnje, iz katerih je razvidno, da so bili s strani policije dokazi pridobljeni zakonito. Poleg tega zahteva za varstvo zakonitosti uveljavlja nedovoljen razlog zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

4Z odgovorom Vrhovnega državnega tožilstva sta bila obsojenec in njegov zagovornik seznanjena, vendar se o njem nista izjavila.

B.

5Kazenskopravni očitek obsojencu v obravnavani zadevi je, da je z grožnjo z neposrednim napadom na življenje ali telo preganjal oškodovanko U. N., ji jemal svobodo gibanja in jo z drugačnim nasilnim omejevanjem njenih enakih pravic spravljal v podrejen položaj, s tem, ko je iz različnih telefonskih številk večkrat klical na njeni telefonski številki in ji večkrat tedensko pošiljal SMS sporočila z različnimi žaljivkami, očitki in grožnjami, poleg tega pa ji je pogosto peš ali s svojim osebnim avtomobilom sledil in poškodoval njene stvari. Obsojencu se očita tudi, da je trikrat poškodoval oškodovankin osebni avtomobil tako, da je enkrat na njem prerezal pnevmatike, trikrat pa ga je popisal.

6Iz podatkov kazenskega spisa in razlogov izpodbijane pravnomočne sodbe je razvidno, da sta policista Policijske postaje A. v večernih urah dne 16. 10. 2009 ustavila obsojenčevo vozilo in pozvala obsojenca, da izroči predmete, ki jih ima pri sebi. Neposredno po tem je obsojenec iz žepa potegnil mobilni telefon in ga odvrgel za sedež vozila. Policista sta obsojencu zasegla mobilni telefon, nato pa opravila pregled njegovega vozila. Obsojenec je bil kasneje pridržan, odpeljan je bil na policijsko postajo, še pred tem pa je bil, kakor je v primerih pridržanja običajno, z njim opravljen varnostni pregled.

7Bistvo vložene zahteve za varstvo zakonitosti je v trditvi, da izpodbijana sodba temelji na nedovoljenih dokazih, ki bi morali biti iz kazenskega spisa izločeni. Obsojenčev zagovornik kršitev utemeljuje z navedbami, da v obravnavanem primeru niso bili izpolnjeni pogoji za opravo varnostnega pregleda po določbi 38. člena takrat veljavnega ZPol, ker iz izvedenih dokazov ni razvidno, da bi bil obsojenec kakorkoli sumljiv, da bo napadel policista ali se samopoškodoval. Nadaljuje, da prav tako niso bili izpolnjeni pogoji za pregled vozila na podlagi določbe 38.a člena ZPol, ker niso obstajali razlogi javne varnosti, ki so pogoj za to dejanje in zaseg predmetov. Vložnik v zahtevi obširno uveljavlja tudi, da so v času, ko so policisti obsojencu zasegli mobilni telefon, že obstajali razlogi za sum, da je storil kaznivo dejanje, zato bi ga morala policista poučiti v skladu z določbo četrtega odstavka 148. člena ZKP. To kršitev utemeljuje z navedbami, da je bila v trenutku zaustavitve obsojenčevega vozila dejavnost policije že osredotočena nanj, saj je policija že pridobila dokaze zoper točno določenega osumljenca, ki naj bi storil kaznivo dejanje na škodo oškodovanke U. N. Uveljavljano kršitev sklene z navedbami, da je bil v tistem trenutku le obsojenec sumljiv, da je storil kaznivo dejanje na škodo oškodovanke, saj je policija predkazenski postopek vodila zgolj zoper njega. Policista zato obsojenca, ne da bi mu dala ustrezen pravni pouk, ne bi smela zasliševati, mu odvzeti predmetov – telefona in mobilne kartice, niti brez odredbe preiskovalnega sodnika preiskati njegovega osebnega avtomobila. Ker so bili navedeni dokazi pridobljeni nezakonito, na njihovi podlagi pa so bili v hišnih preiskavah kot sadeži zastrupljenega drevesa pridobljeni tudi drugi dokazi, sodba na njih ne bi smela temeljiti.

8Enake ugovore v zvezi z nezakonitostjo pridobljenih dokazov je obsojenčeva obramba uveljavljala že pred sodiščem prve in druge stopnje. Sodišči¹ sta jih zavrnili z obrazložitvijo, da policija pri zaustavitvi obsojenčevega osebnega vozila ni opravila varnostnega pregleda obsojenca, temveč je ravnala v skladu z določbo tedaj veljavnega petega odstavka 38.a. člena ZPol, ker sta policista neposredno zaznala, da je obsojenec iz žepa potegnil predmet in ga odvrgel za sedež vozila. Sodišči sta zaključili, da je policija na podlagi navedene določbe imela pravico pregledati notranjost obsojenčevega vozila in mu zaseči predmete, s katerimi so bila storjena kazniva dejanja.

9V skladu z določbo 38. člena v času policijskega postopka veljavnega ZPol so lahko policisti pri opravljanju nalog, določenih z zakonom v primerih, ko je obstaja verjetnost napada ali samopoškodovanja s strani določene osebe, opravili varnostni pregled te osebe. Varnostni pregled je obsegal pregled osebe, njenih stvari in prevoznega sredstva, pri čemer se je ugotavljalo, ali je ta oseba oborožena in ali ima pri sebi oziroma s seboj druge nevarne predmete. Po določbi 38.a člena istega zakona pa je smel policist iz razlogov javne varnosti, z namenom zasega predmetov opraviti pregled osebe in stvari, ki jih ima ta pri sebi, če je bila na podlagi neposredne zaznave policista podana utemeljena verjetnost, da ima oseba pri sebi predmete, ki bi jih bilo v skladu z zakonom treba zaseči. Določba petega odstavka 38. člena ZPol pa je določala, da če se oseba iz prvega odstavka tega člena nahaja v ali ob vozilu in je policist neposredno zaznal, da so bili predmeti skriti ali odvrženi v vozilo, ali da se nahajajo v vozilu, sme opraviti tudi pregled notranjosti vozila, razen njegovih skritih delov.

10Vrhovno sodišče se je že v več svojih odločbah² opredelilo do dopustnosti in omejitev, ki jih mora policija upoštevati pri pregledu vozila. Pri tem je razlikovalo med pregledom prevoznega sredstva po določbah ZPol in ukrepih, ki jih je policija pristojna izvršiti na podlagi določbe drugega odstavka 148. člena ZKP, ko torej že obstajajo razlogi za sum, da je bilo storjeno kaznivo dejanje, za katero se storilec preganja po uradni dolžnosti. V zadevi I Ips 4191/2010 z dne 13. 9. 2012 je Vrhovno sodišče podalo podrobno razlago določbe 38.a člena ZPol. Presodilo je, da ZPol (zaradi zasega predmetov) sicer dopušča opravo pregleda oseb in stvari, ki jih ima ta pri sebi ter pregled notranjosti vozila, če so v njem neposredno zaznani skriti in odvrženi predmeti, vendar je tako ravnanje policije pogojeno zgolj z razlogi javne varnosti.

11Stališču Vrhovnega sodišča, da lahko policija med drugim zaseže predmete na podlagi določbe 38.a člena ZPol le v primeru, če za to obstajajo razlogi javne varnosti, pritrjuje tudi stališče pravne teorije ter teleološka in zgodovinska razlaga navedene zakonske določbe. Zaseg predmetov po določbi 38.a člena ZPol je bil namreč primarno predviden kot dopolnilna določba ZKP in Zakona o prekrških (ZP-1). Z njim je želel zakonodajalec odpraviti pravno praznino, ki se je pojavila predvsem pri množičnih športnih prireditvah in javnih zbiranjih, kjer ni bilo zakonske podlage za zaseg določenih pirotehničnih in podobnih sredstev, ker niso obstajali razlogi za sum, da je bilo storjeno kaznivo dejanje³.

12Upoštevaje predstavljen namen in domet določbe 38.a člena ZPol je na dlani, da sta sodišči neutemeljeno zaključili, da sta policista v obravnavanem primeru ravnala v skladu z določbo petega odstavka 38.a člena ZPol in na tej podlagi zakonito zasegla obsojenčev mobilni telefon. Takšen zaseg bi bil namreč lahko opravljen le iz razlogov javne varnosti, ki pa v obravnavanem primeru niso obstajali, oziroma vsaj niso pojasnjeni v razlogih izpodbijane sodbe.

13Ključno vprašanje, ki ga izpostavlja zahteva za varstvo zakonitosti, v obravnavanem primeru ostaja, ali je bil v času ustavitve obsojenčevega vozila in policijskega postopka, na obsojenca že osredotočen sum, da je storil kaznivo dejanje. Povedano drugače: ključno za odločitev v obravnavani zadevi je, ali so v času policijskega postopka z obsojencem že obstajali razlogi za sum, da je storil določeno kaznivo dejanje. Od odgovora na to vprašanje je namreč odvisno, ali bi morala policija ravnati v skladu z določbo četrtega odstavka 148. člena ZKP, po kateri mora, preden začne od osumljenca zbirati obvestila, osumljencu povedati, katerega kaznivega dejanja je osumljen in kaj je podlaga za sum zoper njega ter ga poučiti, da ni dolžan ničesar izjaviti in odgovarjati na vprašanja, če se bo zagovarjal, pa ni dolžan izpovedati zoper sebe ali svoje bližnje ali priznati krivdo in da ima pravico do zagovornika, ki si ga svobodno izbere, ter da se bo lahko vse, kar bo izpovedal, na sojenju uporabilo zoper njega. Za obravnavano zadevo je torej bistveno, ali bi moral biti obsojenec v času policijskega postopka, torej preden mu je bil zasežen mobilni telefon, seznanjen s pravico do privilegija zoper samoobtožbo. Iz izpodbijane pravnomočne sodbe in podatkov spisa je namreč razvidno, da obsojenec ni odvrgel mobilnega telefona za sedež vozila takoj, ko sta policista ustavila njegovo vozilo, temveč šele med policijskim postopkom, potem, ko je bil s strani organov pregona pozvan, da izroči predmete, ki jih ima pri sebi.

14V skladu z določbo četrtega odstavka 148. člena ZKP je policija dolžna, ne samo pred odvzemom prostosti, temveč v vsakem primeru, ko glede določene osebe, od katere želi dobiti izjavo, obstajajo razlogi za sum, da je storila kaznivo dejanje, dati tej osebi pouk o pravnih jamstvih obdolženca v kazenskem postopku. Pravni pouk v najširšem smislu pomeni pouk državnega organa, s katerim se pouči procesnega udeleženca o njegovih pravicah in dolžnostih oziroma, o pravnih posledicah njegovega (ne)ravnanja. Bistvo pravnega pouka iz četrtega odstavka 148. člena ZKP je ravno v privilegiju zoper samoobtožbo. Organi pregona morajo obdolžencu pustiti, da je povsem pasiven, oziroma, da se sam zavestno, razumno in povsem prostovoljno odloča, ali bo z njimi sodeloval ali ne. To pomeni, da obdolžencu ni treba izjaviti ničesar v zvezi s kaznivim dejanjem, ničesar s čimer bi se inkriminiral ali s čimer bi se lahko inkriminiral proti svoji volji. Gre za preprečevanje, da bi obdolženec izpovedal zoper samega sebe, bodisi zaradi prisile, bodisi zaradi neinformiranosti, misleč, da mora tako ravnati. Pravni pouk, v katerem je treba obdolženca opozoriti na to pravico, mora biti takšen, da bo njegova odločitev o tem, ali bo izkoristil pravico do molka ali ne, v celoti odvisna od njegove svobodne volje. S tem se državi preprečuje prisiliti posameznika, da postane del dokazov zoper samega sebe. Temeljni cilj privilegija zoper samoobtožbo je ohraniti obdolženčevo procesno subjektiviteto in njegovo človekovo dostojanstvo ter s tem pošten postopek⁴.

15Pravica do privilegija zoper samoobtožbo je odvisna od vprašanja, v katerem trenutku postane oseba subjekt kazenskega postopka, to je nosilec temeljnih procesnih jamstev. Pri tem je odločilen dejanski začetek kazenskega postopka in ne dejstvo, kdaj je bil kazenski postopek formalno uveden. Šteje se, da se kazenski postopek zoper osumljenca dejansko začne tisti trenutek, ko je policijsko preiskovanje osredotočeno, zožano proti enemu možnemu storilcu, tako, da policija te osebe ne obravnava več kot občana, ki lahko da kakšno koristno informacijo o kaznivem dejanju ali storilcu, temveč kot domnevnega storilca tega kaznivega dejanja. V procesni dogmatiki se govori o tako imenovanem „merilu obdolžitve“, ki je oblikovano kot dokazni standard. Kriteriji zanj niso formalni, temveč materialni. Nista torej odločilna faza postopka in formalni akt tožilca ali sodišča, odločilna je konkretna možnost očitati domnevnemu storilcu izvršitev kaznivega dejanja. Ali je mogoče domnevnega storilca šteti za obdolženca, ni odvisno zgolj od volje in presoje pristojnih državnih organov, temveč je merilo objektivno: okoliščine, ki potrjujejo sum, morajo tudi objektivnemu opazovalcu zadoščati za sklep, da je oseba sumljiva kaznivega dejanja⁵. Vprašanje osredotočenosti suma in z njim povezano priznanje procesnopravne subjektivitete posameznika tako vselej ostaja v quaestio facti vsakega konkretnega primera⁶.

16Domet privilegija zoper samoobtožbo se primarno nanaša na tako imenovane izjave testimonialne ali komunikativne narave⁷. Vendar pa je treba, kot je v odločbi Up-1678/08-13 z dne 14. 10. 2010 nakazalo že Ustavno sodišče Republike Slovenije, ločiti med fizičnimi dokazi, ki izvirajo iz ali od telesa obdolženca, ki jih je od njega mogoče pridobiti neodvisno od njegove volje (pri telesnem pregledu postane obdolženec objekt kazenskega postopka)⁸ in med fizičnimi dokazi – predmeti, ki jih ima obsojenec v svoji posesti in utegnejo biti zanj obremenilni. Predmete, ki jih ima obdolženec v svoji posesti, torej z njimi razpolaga in hkrati ne predstavljajo nevarnosti za policiste, ki vodijo postopek, druge osebe ali za samega obdolženca, lahko organi pregona pridobijo na dva načina. Prvi način je, da sodišče na predlog državnega tožilstva izda odredbo za opravo osebne oziroma hišne preiskave, pri kateri so predmeti, ki bodo služili kot dokazno gradivo, zaseženi. Drugi način je, da obdolženec navedene predmete organom pregona na njihov poziv izroči prostovoljno. Vendar pa je pogoj za prostovoljnost obdolženčeve odločitve njegova seznanjenost s pravicami iz določbe četrtega odstavka 148. člena ZKP, ki kot že rečeno, v prvi vrsti zajema pouk o pravici do privilegija zoper samoobtožbo. To je nenazadnje mogoče razbrati tudi iz določbe 220. člena ZKP, po kateri smejo policisti zaseči predmete, ki se morajo po kazenskem zakonu vzeti ali ki utegnejo biti dokazilo v kazenskem postopku, kadar postopajo po določbah 148. člena ZKP. Predpogoj za ravnanje po določbi 148. člena ZKP pa je ravno obstoj razlogov za sum, da je bilo storjeno kaznivo dejanje, za katero se storilec preganja po uradni dolžnosti.

17Kot že rečeno, je ena bistvenih trditev zahteve za varstvo zakonitosti v obravnavanem primeru, da je bil na obsojenca, v času, ko je bil ustavljen s strani policije in zoper njega izveden policijski postopek, že osredotočen sum, da je storil prav tista kazniva dejanja, za katere je bil kasneje v tem kazenskem postopku obsojen.

18Zatrjevane kršitve zakona, ki je bistvena za presojo zakonitosti pridobljenih dokazov, ni mogoče preizkusiti, ker je Vrhovnemu sodišču pri odločanju o njej, nastal precejšen dvom o resničnosti odločilnih dejstev, ugotovljenih v izpodbijani pravnomočni sodbi (427. člen ZKP). Dvom v resničnost oziroma bolje pravilnost odločilnih dejstev mora biti namreč ne samo precejšen, temveč tudi takšen, da se zaradi njega ne more odločati o zahtevi za varstvo zakonitosti, torej preizkusiti kršitve zakona, ki je predmet postopka⁹. V obravnavanem primeru je namreč sodišče v razlogih sodbe ugotovilo, da sta policista obsojenca ustavila zaradi zbiranja obvestil, z namenom, da z njim opravita informativni razgovor, in da je bilo šele med zbiranjem obvestil ugotovljeno, da je pred tem kupil predplačniške kartice za mobilni telefon, zato je bil pozvan, da izroči predmete, ki jih ima pri sebi. Iz takšnih razlogov je mogoče sklepati, da je sodišče štelo, da v času policijskega postopka in zasega mobilnega telefona, sum storitve kaznivih dejanj na obsojenca še ni bil osredotočen.

19Dvom v takšen zaključek sodišča prve in druge stopnje se je Vrhovnemu sodišču izoblikoval na podlagi naslednjih procesnopravnih relevantnih dejstev, ki so razvidna iz kazenskega spisa:

- iz uradnega zaznamka z dne 2. 2. 2010, ki ga je sestavil policist T. C. (listovni številki 171 in 172 spisa) je razvidno, da so policisti Policijske postaje A. že v mesecu oktobru 2009, torej skoraj mesec dni pred tem, ko je policijska patrulja ustavila obsojenčevo vozilo, od oškodovanke U. N. prijeli prijavo več kaznivih dejanj ogrožanja varnosti po prvem odstavku 135. člena KZ-1, ki naj bi jih storil obsojenec. Policisti so na tej podlagi že dlje časa „polagali pozornost na gibanje obsojenca z namenom ugotoviti, ali se dejansko vozi za oškodovanko in ji grozi po mobilnem telefonu“. Iz navedenega uradnega zaznamka je nadalje razvidno, da sta policista T. C. in M. P. pri delu na terenu dne 16. 10. 2009 neposredno preden sta ustavila obsojenčevo vozilo in izvedla policijski postopek, pri katerem sta mu zasegla mobilni telefon, opazila, da je obsojenec na bencinskem servisu OMV v O. kupil dve kartici za polnjenje računa mobilnega telefona. Policista sta to dejstvo preverila na bencinskem servisu in ugotovila, da je obsojenec kupil dve kartici za polnjenje „mobi računa“ v vrednosti 5,00 EUR;

- iz izpovedbe oškodovanke U. N. na glavni obravnavi dne 20. 11. 2017 je med drugim razvidno, da jo je obsojenec že avgusta 2009 fotografiral in ji preprečeval nadaljnjo pot, da jo je „prijel za roko in se hotel pogovarjati, da bi se zmenila o teh SMS“ in da je v zvezi s tem dogodkom, ko je prišla domov, poklicala policijo. Poleg tega je oškodovanka izpovedala, da je tudi v mesecu oktobru 2009 od obsojenca dobivala SMS sporočila z vprašanjem, „kakšno pravico ima parkirati vozilo v prijateljičini garaži“;

- iz izpovedbe policista T. C. na glavni obravnavi dne 8. 1. 2019 je razvidno, da sta s policistom M. P. opazila, da se je obsojenec tistega dne zadrževal na bencinskem servisu OMV v B., kjer je kupil mobi kartico za polnjenje telefona. Priča je nadalje izpovedala, da „je bilo po prej zbranih obvestilih ugotovljeno, da naj bi obdolženec ne uporabljal mobi kartic, zato sta se s kolegom zapeljala za njim ter ga ustavila“;

- iz izpovedbe priče policista M. P., ki je bil zaslišan na glavni obravnavi dne 8. 1. 2019, je razvidno, da „je U. N. zoper njega podala ovadbo, tako da smo sumili, da ji je določena SMS sporočila pošiljal obdolženi“. Poleg tega je priča izpovedala še, da je bilo ugotovljeno, da je obsojenec na bencinskem servisu kupil predplačniško kartico, da sta s kolegom C. na bencinskem servisu preverila nakup, ker sta sumila, da pošilja določena SMS sporočila oškodovanki, da sta obsojenca še pred tem opazovala, kako je na bencinski črpalki kupil predplačniško kartico, in da sta ga ustavila, ker sta hotela ugotoviti, ali ima še kakšen drug telefon.

C.

20Vrhovno sodišče presoja v zahtevi za varstvo zakonitosti zatrjevane kršitve zakona na podlagi dejanskega stanja, kot je ugotovljeno v izpodbijani pravnomočni sodbi, vendar pa ima v določbi 427. člena ZKP tudi pooblastilo, da po uradni dolžnosti preizkuša resničnost posameznih odločilnih dejstev, ugotovljenih v pravnomočni odločbi. Pri precejšnjem dvomu o njihovi resničnosti lahko izpodbijano sodbo razveljavi, zato da bi v novem postopku sodišče prve stopnje dokazno gradivo znova, bolj kritično presodilo. V konkretni kazenski zadevi je Vrhovnemu sodišču, upoštevaje vsebino navedenega uradnega zaznamka in izpovedb oškodovanke ter obeh policistov, ki sta z obsojencem opravila postopek, nastal precejšen dvom, ali je bil v času, ko je bil obsojenec ustavljen s strani policije in so mu bili zaseženi predmeti (obsojenec je mobilni telefon odvrgel šele, ko je bil s strani policije pozvan k izročitvi predmetov), ki so postali dokaz v kazenskem postopku, obstoj suma, da je storil kazniva dejanja na škodo oškodovanke, nanj že osredotočen. Od te okoliščine je namreč odvisno, ali so v času policijskega postopka zoper obsojenca že obstajali razlogi za sum, da je bilo storjeno kaznivo dejanje, ki se preganja po uradni dolžnosti. Od te okoliščine je torej odvisno, ali bi moral biti obsojenec pred začetkom policijskega postopka poučen o svojih pravicah iz določbe četrtega odstavka 148. člena ZKP.

21Sodišče bo zato moralo v ponovljenem postopku raziskati odločilna dejstva v zvezi z zatrjevanim obstojem razlogov za sum in nato presoditi, ali so bili dokazi zoper obsojenca pridobljeni zakonito.

22Ker je Vrhovno sodišče izpodbijano pravnomočno sodbo iz razloga po 427. členu ZKP razveljavilo, o ostalih navedbah zahteve za varstvo zakonitosti ni odločalo. Trditev zahteve, da bi morala biti tri kazniva dejanja poškodovanja tuje stvari opredeljena kot (eno) nadaljevano kaznivo dejanje, s katero obsojenčeva obramba nakazuje na kršitev kazenskega zakona, pa je bila v zahtevi za varstvo zakonitosti nesubstancirana do te mere, da je ni bilo mogoče preizkusiti.

¹ 5. točka sodbe sodišča prve stopnje, 9. točka sodbe pritožbenega sodišča.
² Primerjaj sodbe v zadevah I Ips 394/2007 z dne 17. 1. 2008, I Ips 339/2009 z dne 3. 6. 2010, I Ips 10551/2009 z dne 19. 4. 2012 in I Ips 4191/2010 z dne 13. 9. 2012.
³ Tako tudi Žaberl M. (2006): Temelji policijskih pooblastil, Univerza v Mariboru, Fakulteta za policijsko-varnostne vede, Ljubljana, str. 209.
⁴ Primerjaj na primer odločbe Ustavnega sodišča Republike Slovenije Up-34/97-117 z dne 14. 3. 2002, Up-1678/2008-13 z dne 14. 10. 2010 in Up-1293/2008 z dne 6. 7. 2011 ter odločbe Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevah JOHN MURRAY proti Združenemu kraljestvu z dne 8. 2. 1996, SAUNDERS proti Združenemu kraljestvu z dne 17. 12. 1996, ALLAN proti Združenemu kraljestvu z dne 5. 11. 2002 in JALLOH proti Nemčiji z dne 11. 7. 2006.
⁵ Tako tudi Gorkič P. (2018): Procesna dejanja obdolženca v kazenskem postopku, doktorska disertacija, Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani, 2009, v Praktikum za kazensko procesno pravo, druga, spremenjena in dopolnjena izdaja, Univerza v Ljubljani, Pravna fakulteta, stran 76.
⁶ Podrobneje o tem Vavken L. (2017): Osredotočenost suma pri kaznivem dejanju povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti, Pravna praksa, št. 28/29, stran 25-27.
⁷ Primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča Združenih držav Amerike v zadevi BOYD v. United States (1886), v kateri je sodišče presodilo, da privilegij varuje obdolženčevo komunikacijo v katerikoli obliki izsiljenih odgovorov, ki so komunikativne narave, na primer tudi izvršitev zahteve za izročitev svojih papirjev in sodbo Vrhovnega sodišča Združenih držav Amerike v zadevi FISHER v. United States (1976).
⁸ Med takšne dokazne materiale je šteti prstne odtise, sapo, vzorec krvi in urina ter telesna tkiva, namenjena za testiranje DNK, pa tudi vzorec glasu.
⁹ Tako tudi Pavišić B. (2002): Komentar Zakona o kaznjenom postopku s prilozima, Reka, stran 512.