VSM Sodba I Cp 398/2020

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki krijeta sami svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo delno ugodilo tožbenemu zahtevku in tožeči stranki prisodilo odškodnino v višini 2.465,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 8. 2017 do plačila (točka I. izreka), v presežku, tj. za znesek 3.035,00 EUR pa je tožbeni zahtevek zavrnilo (točka II. izreka). Hkrati je toženi stranki naložilo, da mora tožeči stranki povrniti njene pravdne stroške, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka III. izreka).

2Zoper ugodilni del sodbe se pravočasno pritožuje tožena stranka (v nadaljevanju toženka) iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Sodišču druge stopnje predlaga, da njeni pritožbi primarno ugodi tako, da v celoti zavrne tožbeni zahtevek, podredno pa, da tožeči stranki prisodi vsaj 70% soprispevek k nastanku škodnega dogodka oz. izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, vse s stroškovno posledico. V bistvenem navaja, da na strani njenega zavarovanca¹ ni podana protipravnost ravnanja, ki bi bila v vzročni zvezi z obravnavanim škodnim dogodkom, saj tožeča stranka (v nadaljevanju tožnik) ni uspel dokazati zatrjevanega nastanka škodnega dogodka. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo pravil o trditvenem in dokaznem bremenu, prav tako je izvedene dokaze presojalo nekritično in neobjektivno. Materialnopravno zmoten je zaključek sodišča prve stopnje, da pokojni M. A. tožnika ni seznanil, da hoja po stopnicah ni varna, da je kamen odstopil od podlage in da ni dobro pritrjen. O tem dejstvu, bi lahko izpovedal zgolj pokojni, ki je bil kritičnega dne v času škodnega dogodka edini s tožnikom. Izpodbijana odločitev temelji zgolj na nekritični izpovedbi tožnika, čeprav je priča D. A.,² v pisni izjavi, ki jo je toženki podala v predsodni preiskavi zahtevka, jasno povedala, da je bil odlepljen kamen dobro viden. Pa tudi sicer je navedena priča svoje izjave spreminjala in prilagajala. Prav tako ni jasen zaključek sodišča prve stopnje, da je iz priloge na A3-A5 razvidno, da je bila kamnita plošča odlepljena od podlage stopnice že več kot mesec dni pred škodnim dogodkom. Namreč fotografije tožnika niso opremljene niti z datumom. Ne gre spregledati, da je tožnik prijatelj pokojnega in navedene priče ter, da se je priča D. A. pred prihodom na sodišče nedvomno pogovarjala s tožnikom o škodnem dogodku in tako uskladila določene okoliščine. V pisni izjavi pred komisijo (6. 6. 2017) je priča potrdila dejstvo, da je tožnik padel, ker je med hojo stopil na rob četrte stopnice, pri čemer se mu je čisto slučajno odlepila kamnita ploščica in zdrsnila nazaj. Sodišče prve stopnje tudi ni upoštevalo dejstva, da je tožnik hišo pokojnega z okolico dobro poznal ter da se je kritičnega dne sam odločil in namenil na izhod iz hiše skozi terasna vrata, kljub temu, da je prišel na obisk skozi vodna vrata. Ni upoštevalo dejstva, da je bila vidljivost v času dogodka dobra, stopnice pa suhe in varne za hojo, široke in urejena z varnostno ograjo, pri čemer se sodišče prve stopnje ni ukvarjalo z morebitno ustrezno obutvijo tožnika. V obravnavanem primeru gre za zasebno površino, zato so kriteriji ureditve le-te bistveno manj strogi kot v primeru javne površine. Povsem možno je, da je tožnik padel in se poškodoval iz povsem drugega razloga kot pa odlepljene kamnite ploščice. Tožnik je izpovedal, da se ograje ni držal, zato je njegov padec nedvomno v vzročni zvezi z navedenim dejstvom ter tudi tožnikovo neskrbnostjo, nepazljivostjo in nepozornostjo pri hoji po stopnicah. Zaradi navedenega razloga je tožnikov soprispevek k nastanku škodnega dogodka najmanj 70%. Sodišče prve stopnje ni imelo podlage za poklonitev vere izvedencu fiziatru dr. S. T.. Izvedenec je namreč podajal odgovore na vprašanja, ki ne sodijo v njegovo profesijo niti s strani sodišča zaupano mu nalogo. Bistvena kršitev postopka je podana že iz razloga imenovanja tega izvedenca, saj bi sodišče moralo imenovati izvedenca s področja travmatologije, kot je toženka predlagala, prav tako je imenovani izvedenec samoiniciativno opravil ogled kraja škodnega dogodka, brez odredbe sodišča ter brez vèdnosti in prisotnosti toženke. Sodišče prve stopnje je izvedenca vabilo na zaslišanje brez predloga strank in tako ustvarilo samo dodatne stroške. Toženka je namreč že v svojih pripombah zadostno utemeljila in argumentirala svoj predlog po imenovanju drugega izvedenca. Imenovani izvedenec ni pojasnil mehanizma tožnikove poškodbe, niti v povezavi z njegovo višino, niti kakšen bi bil mehanizem gibanja telesa, če bi se tožnik (delno) držal za ograjo. Odgovor na vprašanje glede preprečitve padca tožnika zaradi držanja za ograjo, bi lahko podal kvečjemu kakšen drug izvedenec. Izvedenec je tudi ugotovil, da je tožnik padel naprej, čeprav iz tožnikove trditvene podlage izhaja, da je padel bolj na stran (in kar dokazuje udarec v levo ramo). Izvedenec tudi ni argumentirano pojasnil zakaj si tožnik ob padcu ni poškodoval obraza. Toženka dodatno ugovarja višini dosojenega zneska po vseh postavkah nematerialne škode ter izpodbija odločitev o pravdnih stroških.

3Tožnik se v odgovoru na pritožbo zavzema za zavrnitev pritožbe in priglaša pritožbene stroške.

4Pritožba ni utemeljena.

5Sodišče prve stopnje pri svojem odločanju ni storilo kršitev postopka, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (v smislu drugega odstavka 350. člena v zvezi z drugim odstavkom 339. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP), tudi ne tistih, na katere se sklicuje toženka, kar bo predmet nadaljnje obrazložitve. Sodišče prve stopnje je pri svojem odločanju ugotovilo za ta postopek vsa pravno odločila dejstva, posledično pa sprejelo pravilne materialnopravne zaključke, sodišče druge stopnje jim v celoti sledi, v nadaljevanju pa odgovarja zgolj na pritožbena navajanja, ki so pravno pomembna.

6Med pravdnima strankama ni sporno, da je 21. 1. 2015 tožnik bil na obisku pri pokojnem prijatelju M. A., na naslovu N. pri P. 100a, kjer je imel pokojni sklenjeno premoženjsko zavarovanje pri toženki. Tudi ni sporno, da je tožnik ob odhodu domov šel ob stanovanjski hiši na navedenem naslovu, po stopnicah, obloženih s kamnom, pri čemer mu je med hojo navzgor, na četrti stopnici gledano iz spodaj navzgor,³ noga zdrsnila in je padel. V posledici padca je utrpel zlom prsnice ter udarnino leve rame in nadlahti. Sporno med njima (tudi pritožbeno) pa je, ali se je škodni dogodek sploh pripetil na način kot to zatrjuje tožnik in ali je zavarovancu toženke mogoče očitati protipravnost, ki bi bila v vzročni zvezi z zatrjevanim dogodkom ter v kolikšen deležu je tožnik sam prispeval k škodnemu dogodku. Toženka namreč trdi, da njenemu zavarovancu ni moč očitati nobene protipravnosti.

7Za ugotovitev podlage tožbenega zahtevka je sodišče prve stopnje upoštevajoč zadostne trditve tožnika, izvedlo dokazni postopek na podlagi katerega je zaključilo, da je zavarovanec toženke ravnal protipravno, saj ni poskrbel za zadostno varnost svojih stopnic oz. tožnika ni opozoril na odlepljeni oz. odlomljeni kamen na stopnici. Takšen zaključek sodišča prve stopnje je po presoji sodišča druge stopnje pravilen ter ustrezen glede na vse okoliščine primera, navedene v obrazložitvi izpodbijane sodbe v točkah 9 do 17 obrazložitve. Na te razloge se sodišče druge stopnje v izogib ponavljanju v celoti sklicuje, dodaja le, da pritožba nima prav, da je presoja dokazov s strani sodišča prve stopnje nekritična in neobjektivna. Za kaj takega toženka ne ponudi nobenih konkretno podkrepljenih dejstev, niti ne vzdrži pritožbeno izvajanje, da bi o dogodku in varnosti stopnic vedel izpovedati le pokojni zavarovanec toženke. Sicer drži, da bi o samem škodnem dogodku in varnosti oz. urejenosti stopnic nedvomno vedel izpovedati tudi pokojni zavarovanec toženke, vendar ker le-to ni možno, ni razloga, da se navedeno sporno dejstvo ne bi moglo ugotavljati z drugimi dokaznimi sredstvi, tj. tudi z zaslišanjem tožnika in žene pokojnega zavarovanca toženke, listinskimi dokazi (fotografije) in izvedencem. Prav tako ne drži, da je priča D. A. v predsodni preiskavi pri toženki povedala, da je bil odlepljeni kamen dobro viden. Iz pisne izjave izhaja namreč ravno nasprotno, in sicer je pojasnila, da sta z možem natančno vedela, da je na četrti stopnici odlepljen kamen, ni pa vedela ali je odlepljeni kamen opazil tudi tožnik.⁴ Prav tako je sodišče prve stopnje zaključek, da je bila kamnita ploščica na mestu, kjer je prišlo do padca, odlepljena oz. odstopljena že kak mesec ali dva pred škodnim dogodkom, povzelo iz izjave priče D. A. in ne fotografij v prilogi spisa. Pritožbena izvajanja o prijateljevanju tožnika s pokojnim zavarovancem toženke in njegovo ženo, pri čemer naj bi slednja svoje izjave v postopku spreminjala in se usklajevala s tožnikom, pa so preveč pavšalne za resno pritožbeno presojo.

8Prav tako neutemeljeno je polemiziranje toženke, da je imenovani izvedenec dr. S. T., podajal odgovora na vprašanja, ki sploh ne sodijo v njegovo profesijo niti s strani sodišča zaupano mu nalogo. Izbira ustreznega izvedenca je v rokah sodišča. Sodišče ni vezano na predlog stranke in stranka tudi ni dolžna dokaznega predloga konkretizirati na tak način, da navede izvedenca katere stroke naj sodišče postavi. Dolžnost stranke je, da navede, v zvezi s katerim dejstvom predlaga dokaz (dokazna tema) ter da tudi navede, da predlaga tovrsten dokaz (torej dokaz z izvedencem). Sodišče nato v skladu z 243. členom ZPP presodi, ali je dokazovanje z izvedencem sploh potrebno in nato tudi, izvedenec katere stroke je potreben za nadomestitev specialnega strokovnega znanja, s katerim samo ne razpolaga.⁵

9Ali lahko kot fiziater poda odgovore v zvezi z ugotovitvijo tožnikovih poškodb, je imenovani izvedenec podrobno in jasno obrazložil na naroku za glavno obravnavo 7. 2. 2020.⁶ Pojasnil je, da je fiziatrija zelo sorodna veja tudi s travmatologijo in da morajo fiziatri zelo natančno poznati kako je nastala poškodba oz. kako bi se lahko zgodila, kakšno je bilo gibanje telesa, kakšne sile so delovale in kakšne možne poškodbe so pri določenem škodnem dogodku lahko nastale. Znajo pa tudi oceniti, kakšne so možnosti, da v neki točki zdravljenje zaključijo in potem tudi ocenijo posledice. Glede na pojasnjeno sodišče druge stopnje ne dvomi v zaključek sodišča prve stopnje, da je tudi specialist fiziater ustrezni izvedenec, ki lahko pojasni mehanizem nastanka poškodb in njegovo imenovanje zato ni vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe (prvi odstavek 339. člena ZPP).

10Izvedenec je pojasnil, da je lahko na podlagi tožnikove zdravstvene anamneze, ki izhaja iz njegove medicinske dokumentacije, pregleda tožnika in na podlagi ogleda kraja nezgode ugotovil, da je tožnik lahko utrpel zatrjevane in obravnavane telesne poškodbe v škodnem dogodku dne 24. 1. 2015, na dodatna vprašanja sodišča in pravdnih strank pa je odgovoril tudi ob svojem ustnem zaslišanju. Glede mehanizma poškodb je navedel, da so pri konkretnem padcu bili določeni vrtilni elementi, ki pojasnijo, da je tožnik lahko padel samo naprej,⁷ pri čemer razdalja od 3. do 6. stopnice, ki je zadnja, ravno ustreza razdalji od nog do prsnega koša, zaradi česar je poškodba nastala na zatrjevani način. Tudi, če bi se tožnik delno držal za ograjo (pa se ni) bi lahko ravno tako utrpel navedene poškodbe, le mehanizem gibanja telesa bi bil drugačen. Na podlagi navedenega zato ni mogoče slediti pritožbenim navedbam, da bi odgovor na vprašanje glede preprečitve padca lahko podal kvečjemu kakšen drug izvedenec (katere stroke, toženka ne pove). Izvedenec je podal razumno pojasnilo, čemu si tožnik ob padcu ni poškodoval obraza, saj je ta s prsnim košem in levo ramo udaril ob rob zadnje stopnice, pri čemer je bil od zadnje stopnice naprej teren raven.

11Glede izpostavljenega ugovora toženke, da je izvedenec ogled kraja, kjer je prišlo do nezgode, opravil samoiniciativno, pa sodišče druge stopnje pojasnjuje, da takšno ravnanje izvedenca sicer ni običajno, vendar kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, to ne predstavlja kršitve pravil postopka, upoštevajoč, da se je toženka o pisnem izvedenskem mnenju imela možnost izjaviti, glede na njene pripombe pa nato na glavni obravnavi izvedencu postavljati tudi dodatna vprašanja za razjasnitev spornih dejstev oz. okoliščin dogodka. Razlogi za navedeno postopanje izvedenca so razvidni iz obrazložitve točke 13. izpodbijane sodbe in sodišče druge stopnje jih v celoti povzema. Dodaja pa, da je izvedenec pomočnik sodišča, ki sodniku nadomesti posebno znanje, ki ga od sodnika ni mogoče pričakovati ter prestavlja dokaz, glede katerega, kot za ostale dokaze, velja načelo proste presoje dokazov. Zato sodišče kljub temu, da nima strokovnega znanja, tudi izvid in mnenje izvedenca presoja z vidika njegove popolnosti, logičnosti in prepričljivosti. To je v obravnavanem primeru tudi storilo.

12Tožniku tudi ni moč pripisati soprispevka k škodnemu dogodku v deležu večjem kot 15%. Izvedenec je namreč pojasnil, da tudi v kolikor bi se tožnik začel držati ograje že pri 1. stopnici (gledano iz smeri spodaj navzgor) verjetnost padca ne bi mogel izključiti, pri čemer k večjemu deležu soodgovornosti ne prispevajo niti pritožbena izvajanja, da je tožnik hišo pokojnega z okolico dobro poznal ter da je bila vidljivost v času dogodka dobra, stopnice pa suhe in varne za hojo. Po trditvah tožnika (ki je bil pri pokojnem zavarovancu že večkrat na obisku) so za izhod iz hiše uporabljali tudi stranska terasna vrata, ob dogodku je bil obut v zimske čevlje, glede vidljivosti pa sta oba s pričo D. A. skladno izpovedala, da je bilo že mračno.

13Kot pritožbeno neutemeljene pa se izkažejo tudi nekonkretizirane navedbe toženke, da je ocenjena višina tožniku odmerjenega zneska za nematerialno škodo, previsoka. Sodišče prve stopnje se je pri utemeljenosti zahtevka za povračilo škode oprlo tako na izpovedbo tožnika kot na pisno izvedensko mnenje izvedenca medicinske stroke S. T. ter njegovo ustno dopolnitev. Ocenjena višina odškodnine za utrpele telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem ter za utrpeli strah pa bistveno tudi ne odstopa od odškodnine v sodni praksi.

14Za obstoj odškodninske odgovornosti toženke, ki se presoja na podlagi krivdne odgovornosti (prvi odstavek 131. člena Obligacijskega zakonika) morajo biti kumulativno izpolnjeni vsi elementi civilnega delikta, tj. škoda, nedopustno oz. protipravno ravnanje, vzročna zveza med njima in krivda povzročitelja, pri čemer je ugotoviti, da so v obravnavanem primeru izpolnjene vse predpostavke. Odločitev sodišča prve stopnje, ko je tožbenemu zahtevku delno ugodilo, se tako izkaže za pravilna in zakonita.

15V posledici navedenega pritožba ni utemeljena, sodišče druge stopnje jo je zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

16Toženka sama krije nastale ji stroške pritožbenega postopka, saj s pritožbo ni uspela (analogna uporaba prvega odstavka 154. člena ZPP), prav tako krije sam svoje stroške odgovora na pritožbo tožnik, saj je bil njegov odgovor nepotreben in ni prispeval k razjasnitvi zadeve na drugi stopnji (155. člen ZPP). Odločitev temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP.

¹ M. A., ki je preminil par mesecev po škodnem dogodku.
² Žena pokojnega zavarovanca toženke.
³ Oziroma na drugi stopnici, gledano iz zgoraj navzdol. Glede na to, da iz tožbenih trditev in celotne spisovne dokumentacije skupaj z izvedenskim mnenjem izhaja, da je tožnik padel na četrti oz. drugi stopnici (odvisno od smeri gledanja), šteje sodišče druge stopnje mesto zdrsa za nesporno dejstvo. Posledično je zato neutemeljen tudi ugovor toženke, da je priča D. A. glede tega izpovedala (v fazi predhodne preiskave pri toženki) različno kot tožnik.
⁴ Priloga B4.
⁵ Prim. VSL Sklep I Cp 706/2018 z dne 29. 8. 2018.
⁶ Narok za glavno obravnavo z dne 7. 2. 2020, l. št. 114. Glede na to, da je toženka na izdelano pisno izvedensko mnenje imela pripombe, je sodišče prve stopnje pravilno postopalo, ko je izvedenca vabilo na glavno obravnavo, na katerem je odgovoril na dodatna vprašanja strank in sodišča. Dvome, nejasnosti, pomanjkljivosti in protislovja v izvedenskem mnenju je potrebno glede na določila 254. člena ZPP odstraniti tako, da se najprej zahteva dopolnitev v pravdi pridobljenega izvedenskega mnenja (pisna ali/in z zaslišanjem), šele če se s tem ne odstranijo pomanjkljivosti, se določi drug izvedenec.
⁷ Iz spisovne dokumentacije izhaja, da je tožnik padel naprej in sicer na levo stran. Zaradi navedenega tudi poškodbe na njegovi levi rami in levi nadlahti.