UPRS Sodba I U 2473/2018-11

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1Z izpodbijanim sklepom je upravni organ zahtevo tožnika za verifikacijo zavrgel kot prepozno. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je tožnik svojo zahtevo oddal priporočeno na pošto dne 7. 8. 2018, tj. po poteku predpisanega roka (od 1. 12. 2015 do 31. 12. 2017), ki ga v prvem odstavku 11. člena določa Zakon o načinu izvršitve sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi številka 60642/08 (v nadaljevanju ZNISESČP).

2Tožnik vlaga tožbo iz vseh tožbenih razlogov po 27. členu Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Navaja, da ZNISESČP res določa obdobje, v katerem naj bi stranke vložile vloge za verifikacijo, vendar tako postavljeni rok predstavlja le okvirno obdobje, ne pa prekluzivnega roka za uveljavljanje premoženjskih pravic. Nadalje navaja, da ga o teku postopkov za verifikacijo nihče ni obvestil in o teku postopkov sploh ni bil informiran. Vztraja, da je bila Ljubljanska banka dolžna poskrbeti za to, da bi bili vsi varčevalci seznanjeni s tekom postopka verifikacije deviznih vlog. Ker ne zna slovensko in ne uporablja interneta, do informacij o teku postopkov ni mogel priti, svojo vlogo pa je vložil takoj, ko je za postopek izvedel. Tožnik se sklicuje na vpogled v vse listine upravnega spisa in prilaga kopijo varčevalne knjižice. Predlaga odpravo izpodbijane odločbe (op. sodišča: pravilno sklepa) in ugoditev njegovi vlogi oziroma odpravo izpodbijane odločbe in vrnitev zadeve upravnemu organu v ponovni postopek. Zahteva tudi povračilo stroškov tega postopka s pripadki.

3V odgovoru na tožbo se toženka sklicuje na razloge iz izpodbijanega sklepa. Glede očitanega nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja odgovarja, da so bili potencialni upravičenci javno in pravočasno seznanjeni z vsemi aspekti zadeve, in sicer z javnim pozivom, objavljenim v ULRS, z objavami na spletnih straneh toženke in ministrstva, pristojnega za finance, ter objavami v časopisju v tujini (med drugim izrecno tudi v Nemčiji - državi tožnikovega stalnega bivališča). Poleg tega je bil, upoštevaje prvi odstavek 11. člena ZNISESČP, določen 25- mesečni rok, kar je po prepričanju toženke ustrezno dolgo obdobje, da bi se upravičenci seznanili s predpisom in bi pravočasno podali zahtevo za verifikacijo. Zato so bila vsa relevantna dejstva pravilno ugotovljena. Glede očitanih kršitev pravil postopka tožnik konkretiziranih navedb ni podal, glede očitane zmotne uporabe materialnega prava pa toženka argumentira, da je bil tožnik v obligacijskem razmerju le z banko, ne pa tudi s toženko. Skladno z 11. členom ZNISESČP je lahko toženka vsebinsko odločala zgolj o zahtevah za verifikacijo, ki so bile vložene v obdobju od 1. 12. 2015 do 31. 12. 2017. Za drugačno odločanje ni podlage, pri tem pa gre tudi za materialni rok, za katerega pravila o podaljševanju rokov ali vrnitvi v prejšnje stanje ne morejo veljati. Treba je upoštevati prvi odstavek 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Tožnikove navedbe o zmotni uporabi materialnega prava so razmeroma pavšalne, ESČP pa je tudi v celoti potrdilo ustreznost določb ZNISESČP in sheme za poplačilo varčevalcev, Odbor ministrov Sveta Evrope pa je zaključil nadzor nad izvrševanjem sodbe ESČP. Toženka predlaga zavrnitev tožbe kot neutemeljene.

4Tožnik v pripravljalni vlogi dodaja, da Republika Slovenija v zvezi z deviznimi vlogami varčevalcev Ljubljanske Banke ni storila vsega, kar je bila dolžna storiti. Skladno s 147. točko obrazložitve sodbe ESČP do izplačila svojih starih deviznih vlog namreč niso upravičeni le tisti varčevalci, ki so jim bile devizne vloge že v celoti izplačane. To pa ne velja za tiste varčevalce, ki jim je bil povrnjen samo del starih deviznih vlog - takim je namreč Republika Slovenija odgovorna za plačilo preostanka takšne vloge, ne glede na državljanstvo varčevalca ali lokacijo podružnice. Ker tožniku vloga ni bila izplačana, na devizni knjižici pa je imel znatna denarna sredstva, je bistvo sodbe ESČP, da prav upravnemu organu nalaga, da v primeru, ko vlogo zavrže, stranki pojasni, kje naj svoj denar terja in kdo je pristojen za njegovo izplačilo.

5Tožba ni utemeljena.

6Po prvem odstavku 68. člena ZUP, ki se v postopku verifikacije uporablja na podlagi četrtega odstavka 7. člena ZNISESČP, je vloga vložena pravočasno, če jo pristojni organ prejme, preden se izteče rok. Če se vloga pošlje priporočeno po pošti se za dan, ko je organ prejel vlogo, šteje dan oddaje na pošto (drugi odstavek 68. člena ZUP). Rok za vložitev vloge v konkretnem primeru določa prvi odstavek 11. člena ZNISESČP, po katerem je bilo možno zahtevo za verifikacijo vložiti od 1. 12. 2015 do 31. 12. 2017. Po vsebini gre v navedenem primeru za materialni prekluzivni rok, kot to pravilno izpostavlja toženka, tj. rok, v katerem so morali upravičenci iz ZNISESČP za uveljavljanje svojih (materialnih) pravic iz tega zakona vložiti zahtevo za verifikacijo. Sicer pravica preneha oziroma ugasne s pretekom roka, ki je eden od pogojev za uveljavitev in priznanje pravice.¹

7Sodišče uvodoma ugotavlja, da glede na datum prejetja zahteve na strani toženke (16. 8. 2018) in datum oddaje priporočene pošiljke (7. 8. 2018), kar oboje potrjuje stanje upravnega spisa, tožnikova zahteva torej ni bila pravočasna in je bila pravilno zavržena.

8Pri tem je nadalje neutemeljena tožbena navedba tožnika, da postavljeni rok predstavlja le okvirno obdobje, ne pa prekluzivni rok za uveljavljanje premoženjskih pravic. Način izvršitve sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) v zadevi Ališić in drugi proti Bosni in Hercegovini, Hrvaški, Srbiji, Sloveniji in Makedoniji, št. 60642/08 z dne 16. julija 2014, je bil namreč vzpostavljen prav s sprejetjem ZNISESČP. Da bi slovenski organi lahko verificirali stanje na računih pritožnikov (vložnikov zahtev), pa bi morali slednji (že po mnenju ESČP) izpolniti zahteve verifikacijskih postopkov, ki jih bo (je) vzpostavila Slovenija, in sicer z ZNISESČP.

9Eno izmed takih zahtev predstavlja prav materialni prekluzivni rok iz prvega odstavka 11. člena ZNISESČP, ki je upravičencem iz ZNISESČP določil petindvajset-mesečno obdobje za uveljavljanje njihovih pravic do izplačila „starih“ deviznih vlog. Razumna časovna omejitev pri uveljavljanju pravic je namreč splošno sprejet pravni standard, ki ga je zakonodajalec določil predvsem z namenom dosega pravne varnosti. Pri tem navedeni rok tako niti ni predstavljal zahteve, ki bi toženki omogočala zavračanje zahtev upravičencev iz ZNISESČP (zgolj) na formalistični podlagi². Za obrambo svojih pravic (med drugim tudi pravice do lastnine, ki jo tožnik omenja) je bil tožnik tako obvezan vložiti ustrezno pravno sredstvo, kar je sicer storil, vendar je to storil prepozno, tj. po izteku roka. Iz tega razloga utemeljeno niti ni mogel biti deležen varstva svojih pravic, saj je bila njegova zahteva (zaradi pomanjkanja procesnih predpostavk) zavržena že ob predhodnem preizkusu in ni mogoče vsebinska obravnava zadeve, pri kateri tožnik v tožbi vztraja.

10Navedba, da tožnika o teku postopkov za verifikacijo varčevalnih vlog nihče ni obvestil in o njih ni bil informiran, tožnik pa je vlogo vložil takoj, ko je za postopek izvedel, so po mnenju sodišča pavšalne, tožnik pa tudi ni predložil nobenih dokazov, ki bi takšne navedbe potrjevali. Zato sodišče te navedbe tožnika zavrača.

11Sodišče kot neutemeljene zavrača tudi navedbe tožnika, da ni bil ustrezno obveščen, ker živi v Nemčiji, interneta pa ne uporablja, ne zna slovensko, prav tako pa, da enkratna objava v časopisu pa ne more predstavljati take aktivnosti, ki bi dokazovala, da so bili o postopku vsi upravičenci pravilno obveščeni. V skladu z 8. členom ZNISESČP ministrstvo, pristojno za finance, objavi javni poziv za vlaganje zahtev za verifikacijo neizplačanih starih deviznih vlog v Uradnem listu Republike Slovenije in v najmanj dveh dnevnih časopisih, ki izhajajo na celotnem območju Bosne in Hercegovine oziroma Republike Hrvaške, ter na svoji spletni strani, kar je po presoji sodišča ustrezno, upoštevaje pri tem tudi objavo v časopisju v tožnikovi državi (Nemčiji), tožnik pa tudi ne oporeka, da to ne bi bilo storjeno. Prav tako ni mogoče sprejeti tožnikove navedbe, da bi morali varčevalci biti (osebno) obveščeni, saj so znani tudi njihovi naslovi. O ustreznosti takšne določbe, izpolnitvi obveznosti, ter načinu obveščanja s strani Republike Slovenije se je prav tako že izreklo ESČP, ki je ugotovilo, da je bil javni poziv za vlaganje zahtev za verifikacijo dne 30. oktobra 2015 objavljen v devetih dnevnih časopisih v Bosni in Hercegovini, Hrvaški, Nemčiji in Švedski, obrazec in navodila za njegovo izpolnitev pa so bili objavljeni na spletnem mesu Sklada Republike Slovenije v več jezikih.³ Tožnik tako po presoji sodišča ni bil prikrajšan za pravico do obveščenosti, saj je toženka v celoti izpolnila zahteve iz 8. člena ZNISESČP.

12Glede tožnikovega očitka, da mu privarčevanih sredstev ni mogoče odvzeti le zato, ker pri zahtevi za izplačilo ni upošteval postopka v tuji državi, ter da je posledično prišlo do posega v njegovo pravico do lastnine, sodišče sodi, da način uveljavitve sodbe ESČP v zadevi Ališić, skladno z ZNIESČP, ne pomeni posega v pravico do zasebne lastnine, kot že pojasnjeno zgoraj.

13Sodišče pritrjuje toženki, da tožbeni očitki o kršitvah pravil postopka niso konkretizirani in jih zato zavrača. Tudi relevantno dejansko stanje je bilo pravilno in popolno ugotovljeno, materialno pravo pa ni bilo zmotno uporabljeno, kot obrazloženo zgoraj, zato je sodišče presodilo, da so tožbene navedbe neutemeljene, ugotovilo pa tudi ni kršitev, ki predstavljajo ničnostne razloge, na kar pazi po uradni dolžnosti. Zato je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno.

14Glede na to, da je sodišče tožbo zavrnilo, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka (25. člen ZUS-1).

15Sodišče je v navedeni zadevi na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave, ker pravnorelevantno dejansko stanje (o tem, kdaj je bila zahteva vložena) ni sporno (sporna je bila dejansko uporaba materialnega prava). Tožnik namreč niti ni prerekal ugotovitve toženke o tem, kdaj je vložil zahtevo, kar navaja v upravnem sporu pa za odločitev ni relevantno oziroma je neutemeljeno.

16Sodišče je na podlagi 2. alinee drugega odstavka 13. člena ZUS-1 odločilo po sodniku posamezniku.

¹ Kerševan, Erik, Androjna, Vilko, Upravno procesno pravo, GV založba, Ljubljana 2017, str. 196.
² Tudi sicer se je o ustreznosti določitve materialnega roka iz prvega odstavka 11. člena ZNISESČP (posredno) izreklo že ESČP, in sicer v 21. točki sklepa št. 3461/08 (Vehbija Hodžić proti Sloveniji).
³ Glej 5. točko sklepa št. 3461/08 (Vehbija Hodžić proti Sloveniji).