VSC Sodba Cp 414/2020

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanih I. in III. točki izreka potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka mora svoje pritožbene stroške kriti sama, toženi stranki pa mora v roku 15 dni od prejema te sodbe povrniti stroške odgovora na pritožbo v višini 373,32 EUR, v primeru zamude tudi z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči od prvega dne od izteka izpolnitvenega roka dalje do plačila.

1Sodišče prve stopnje je v I. točki izreka izpodbijane sodbe zavrnilo tožbeni zahtevek, da sta toženi stranki dolžni opustiti vsakršno poseganje v lastninsko pravico, ki jo ima tožeča stranka na nepremičnini parc. št. 1347 k.o. ... in sta dolžni odstraniti del strehe, ki se nahaja na njunem objektu v severovzhodnem delu, ki stoji na nepremičnini parc. št. 1344/3 k.o. ... in sicer tako, da ne bo segala v zračni prostor nepremičnine parc. št. 1347 k.o. ..., in da se toženima strankama prepoveduje vsakršno nadaljnje poseganje v lastninsko pravico tožeče stranke na nepremičnini parc. št. 1347 k.o. ..., ter da sta toženi stranki dolžni povrniti tožeči stranki nastale pravdne stroške. V II. točki izreka je nasprotni tožbeni zahtevek (o.p. pravilno nasprotno tožbo) zavrglo. V III. točki izreka je odločilo o povrnitvi pravdnih stroškov tako, da mora toženec po nasprotni tožbi (o.p. tožnik po tožbi) tožnikoma po nasprotni tožbi (tožencema po tožbi) povrniti 4.808,61 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude tudi z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2Zoper sodbo se v I. in III. točki izreka tožeča stranka (tožnik, pritožnik) po pooblaščencu pravočasno pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je sodišče prve stopnje naredilo več bistvenih kršitev postopka. Kot prvo navaja, da je sodišče zavrnilo izvedbo dokaza z izvedencem gradbene stroke, ki bi ga bilo potrebno določiti. Na zadnjem naroku sodišče še ni zavrnilo dokaza z izvedencem in zato tožnik ni mogel grajati odločitve sodišča in meni, da lahko to kršitev pravočasno uveljavlja v pritožbi. Izvedenec bi razčistil več vprašanj, najprej bi se točno ugotovilo, kolikšen del strehe sega v zračni prostor tožnika, ali bi nepremičnina tožencev po odstranitvi dela strehe še naprej služila svojemu namenu, prav tako pa bi opredelil strošek odstranitve dela strehe. Izvedenec bi moral biti postavljen tudi v zvezi z zahtevo tožnika, da v primeru, če se služnost ugotovi, da naj se na podlagi 222. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ) ugotovi tudi prenehanje služnosti tožencev. Sodišče se z zahtevo tožnika sploh ni ukvarjalo. Kot drugo navaja, da je sodišče tožbo tožencev zavrglo. Posledice zavrženja tožbe so, kot da tožba ne bi bila vložena. Sodišče zato kot trditvene podlage za odločitev o tožbenem zahtevku po tožbi ne bi smelo upoštevti navedb iz zavržene nasprotne tožbe niti navedb v zvezi z zavrženo tožbo in je s tem storilo bistveno kršitev določb postopka. V kolikor sodišče teh navedb ne bi upoštevalo, toženca ne bi podala trditve glede služnosti. Sodišče ni odločalo o zahtevku tožnika, da naj na podlagi 222. člena SPZ ugotovi tudi prenehanje služnosti tožencev, še posebej, ker sodišče o obstoju stvarne služnosti ni odločalo z izrekom in bi zato tudi v vsakem primeru moralo odločati o zahtevku tožnika na podlagi 222. člena SPZ. Tožniku ni bilo potrebno postavljati še posebnega zahtevka, ker sploh ni bilo ugotovljeno, da služnost obstoji. Tožnik meni, da je podana tudi kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ker sodba o določenih vprašanjih sploh nima razlogov, razlogi so si med seboj nasprotujoči in nasprotujoči izvedenim dokazom. Sodišče ugotavlja, da tožnik ni uspel dokazati protipravnosti ravnanja - vznemirjanja tožencev, vendar je ta zaključek sodišča v nasprotju z dokazi v spisu. Iz listin v spisu izhaja, da objekt oziroma streha ni legalizirana in nima ustreznih gradbenih dovoljenj, objekt je praktično črna gradnja, ker je zgrajen v nasprotju z dokumentacijo. Nadalje navaja, da je sodišče tudi nepravilno ugotovilo dejansko stanje in v tej posledici tudi nepravilno uporabilo materialno pravo. Zaključilo je, da bi naj toženca dobila stvarno služnost, iz dokaznega postopka pa to ne izhaja. Tožnik ves čas postopka zatrjeval, da toženca nista dobroverna, ker ju je sam opozarjal na dejstvo, da gradita preko gabaritov prejšnjega objekta, kar je razvidno tudi iz fotografij. Prej streha ni segala čez mejno črto in v zračni prostor terase. Zaradi navedenega toženca tudi nista mogla priposestvovati stvarne služnosti. Prav tako ni potekel čas za priposestvovanje stvarne služnosti. Stvarne služnosti v zadevi ni mogoče priposestvovati zaradi določbe tretjega odstavka 217. člena SPZ. Toženca sta zlorabljala zaupanje tožnika, prav tako je toženec vedno zahteval, da se del strehe odstrani, predvsem ko bo sam gradil. Nadalje četrti odstavek istega člena določa, da negativne služnosti ni mogoče priposestvovati. Toženca zahtevata, da tožnik opusti svojo gradnjo na svoji nepremičnini, za katero ima dovoljenja, ker del strehe tožencev sega v zračni prostor tožnika. Neživljenjska je situacija, da bo streha segala v notranjost sobe tožnika, kar je razvidno iz fotografij. Strošek odstranitve dela strehe je zanemarljiv, škoda, ki nastaja tožniku, ker je gradnja zaustavljena, pa je gromozanska. Več kot očitno je, da streha tožencev ovira tožnika pri izvajanju njegove lastninske pravice in uživanju nepremičnine. Tožnik ne more zaključiti gradnje za katero ima vsa dovoljenja. Že v tožbi je opozoril na uporabo 75. člena SPZ in na protipravnost ravnanja tožencev. Toženca nista predložila dokaza o pravici graditi streho v zračni prostor tožnika. Ker tega nista uspela dokazati niti v upravnem postopku, nista dobila dovoljenj za svojo gradnjo. Tožnik je že v upravnem postopku laično zahteval na gradbeni inšpekciji, da naj poruši del strehe, ki nima dovoljenja v gradbeni dokumentaciji in dovoljenjih. Vendar postopek stoji na mrtvi točki, ker upravni organ ne reagira. Med strankami meja ni sporna in tudi toženka v svoji izpovedbi pojasni, da del strehe sega čez mejo v nepremičnino tožnika. Prav tako toženec enako pojasni s tem, da je preciznejši in pove, da sta pri gradnji streho zgradila tako, da posega bolj v zračni prostor tožnika, prej je segala 20 cm, sedaj pa pol metra. Glede na izpovedbo tudi tožencev, bi sodišče moralo ugoditi tožbenemu zahtevku tožnika. Tudi o stroških je sodišče odločilo nepravilno. Vsaj polovica stroškov je nastala zaradi izvajanja postopka po nasprotni tožbi in bi zato sodišče glede na odločitev, da se nasprotna tožba zavrže, moralo odločiti, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka. Tožnik predlaga, da višje sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku, podredno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje in tožeči stranki naloži v plačilo nastale stroške z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Priglaša pritožbene stroške.

3V odgovoru na pritožbo tožena stranka (toženca) po pooblaščenki obrazloženo nasprotuje pritožbenim navedbam in se zavzema za zavrnitev pritožbe kot neutemeljene. Zahteva tudi povrnitev priglašenih stroškov pritožbenega postopka.

4Pritožba ni utemeljena.

5Po določbi prvega in drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) sodišče druge stopnje preizkusi sodbo sodišča prve stopnje v delu, ki se s pritožbo izpodbija in v mejah razlogov, ki so v pritožbi navedeni, pri tem pa po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ki so opredeljene v drugem odstavku 350. člena ZPP, in na pravilno uporabo materialnega prava. Zoper sodbo sodišča prve stopnje se v zavrnilnem delu in stroškovni odločitvi (v I. in III. točki izreka) pritožuje tožeča stranka. Zato je v tem delu sodba predmet pritožbenega preizkusa.

6Neutemeljene so pritožbene navedbe o bistvenih kršitvah določb pravdnega postopka.

7Najprej je poudariti, da mora postopkovne kršitve, ki ne spadajo v uradni preizkus pritožbenega sodišča po drugem odstavku 350. člena ZPP, pritožnik v pritožbi opredeliti in konkretizirati tako, da pritožbeno sodišče takšne pritožbene očitke lahko preizkusi.

8Sodišče prve stopnje je dokazni predlog za določitev izvedenca gradbene stroke obrazloženo zavrnilo¹. Pritožba ne konkretizira, katero postopkovno kršitev glede na določbo 339. člena ZPP očita, niti ne konkretizira, katere določbe ZPP naj bi bile z zavrnitvijo tega dokaznega predloga prekršene. Zato pritožbeno sodišče tega pritožbenega očitka niti ne more preizkusiti. Sicer pa so razlogi za zavrnitev tega dokaznega predloga, ki jih je sodišče navedlo v 26. točki izpodbijane sodbe, to je nepotrebnost tega dokaza, glede na sprejeto odločitev o neutemeljenosti tožbenega zahtevka, sprejemljivi.

9Pritožba nadalje kot bistveno kršitev določb pravdnega postopka očita tudi, da sodišče prve stopnje glede na to, da je nasprotno tožbo zavrglo, pri odločitvi o tožbenem zahtevku po tožbi ne bi smelo upoštevati trditvene podlage iz zavržene tožbe, niti navedb v zvezi z zavrženo tožbo. Navaja še, da v kolikor sodišče teh navedb ne bi upoštevalo, toženca ne bi podala trditve glede služnosti. Tudi pri tem pritožbenem očitku pritožba ne konkretizira določno, katero postopkovno določbo je sodišče prve stopnje s tem prekršilo in katero postopkovno kršitev očita. V kolikor pa pritožba meri na to, da je sodišče prve stopnje odločalo mimo trditvene podlage tožene stranke glede zatrjevane priposestovane služnostne pravice, pa je pojasniti, da se je na priposestvovano služnost tožena stranka sklicevala že v odgovoru na tožbo. Poleg tega pa je iz spisovnega gradiva razvidno tudi, da je bila nasprotna tožba vložena na glavni obravnavi 4. 12. 2018, s sklepom z dne 3. 1. 2019 pa je sodišče na podlagi 300. člena ZPP oba postopka združilo².

10Nekonkretiziran je tudi nadaljnji pritožbeni očitek o bistveni kršitvi določb pravdnega postopka, s katerim je očitano, da sodišče prve stopnje ni odločalo o zahtevku tožnika, da naj na podlagi 222. člena SPZ ugotovi tudi prenehanje služnosti tožencev, še posebej, ker sodišče o obstoju stvarne služnosti ni odločalo z izrekom in bi zato v vsakem primeru moralo odločati o zahtevku tožnika na podlagi 222. člena SPZ, pri čemer tožniku ni bilo potrebno postaviti še posebnega zahtevka, ker sploh ni bilo ugotovljeno, da služnost obstoji. Ob tem je pojasniti, da določba 222. člena SPZ določa, da lastnik služeče stvari lahko zahteva, da naj stvarna služnost preneha, če postane nekoristna za uporabo gospodujoče stvari ali če se bistveno spremenijo okoliščine, v katerih je bila ustanovljena, stvarna služnost pa preneha z dnem, ko postane sodna odločba pravnomočna, odločba upravnega organa pa dokončna. Tako po pravni teoriji kot po sodni praksi lahko lastnik služne stvari zahtevo, naj pravica stvarne služnosti preneha, uveljavi le z ustreznim oblikovalnim zahtevkom³. To izhaja tudi iz navedene zakonske določbe. Iz spisa ni razvidno, da bi tožnik postavil konkreten, opredeljen zahtevek za prenehanje služnosti⁴. Neutemeljene pa so ob tem tudi pritožbene navedbe, da tožniku ni bilo potrebno postaviti še posebnega zahtevka po 222. členu SPZ, ker sploh ni bilo ugotovljeno, da služnost obstoji. Na podlagi materialnega prava, trditvene podlage pravdnih strank in izvedenih dokazov je sodišče prve stopnje ugotavljalo, ali imata toženca pravico, na katero se sklicujeta, v konkretnem primeru torej zatrjevano priposestvovano služnostno pravico⁵. Ob tem ne gre za primer, da se tožena stranka ne bi mogla braniti in uveljavljati priposestvovanja stvarne služnosti le z ugovorom. Vložitev nasprotne tožbe je ob tem le pravica stranke. V konkretnem primeru pa je nenazadnje bil z nasprotno tožbo nasprotni tožbeni zahtevek za ugotovitev služnosti tudi postavljen, nasprotna tožba pa je bila zavržena v sedaj izpodbijani sodni odločbi, pri čemer ta odločitev ni pritožbeno izpodbijana.

11Tudi očitana bistven kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana. Pritožba jo utemeljuje s tem, da sodba o določenih vprašanjih sploh nima razlogov, razlogi so si med seboj nasprotujoči in nasprotujoči izvedenim dokazom. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je podana takrat, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Sodba sodišča prve stopnje je obrazložena, ima vse potrebne razloge o pravno odločilnih dejstvih, ki si niso v nasprotju in tudi niso v nasprotju z izrekom, kar pomeni, da je pritožbeni preizkus sodbe mogoč. S pritožbenimi navedbami, da je zaključek sodišča prve stopnje, da tožnik ni uspel dokazati protipravnosti ravnanja - vznemirjanja tožencev, v nasprotju z dokazi v spisu, saj iz listin v spisu izhaja, da objekt oziroma streha ni legalizirana in nima ustreznih gradbenih dovoljenj, da je objekt tožencev praktično črna gradnja, ker je zgrajen v nasprotju z dokumentacijo, pa pritožnik uveljavlja pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava.

12Neutemeljena pa sta tudi pritožbena očitka o zmotno ugotovljenem dejanskem stanju in zmotni uporabi materialnega prava.

13Z negatorno tožbo (99. člen Stvarnopravnega zakonika - SPZ) lahko lastnik ali domnevni lastnik, če ga kdo tretji protipravno vznemirja, in sicer kako drugače, ne pa z odvzemom stvari, zahteva, da vznemirjanje preneha in se prepove nadaljnje vznemirjanje. Pogoj za utemeljenost takšne tožbe je, da je vznemirjanje protipravno, kar pomeni, da tretji (tožena stranka), ki vznemirja, do tega nima pravice. Vznemirjanje ni protipravno v primeru, če toženec na stvari tožnika izkaže kakšno stvarno pravico.

14Iz razlogov izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenega dokaznega postopka in ob dokazni oceni izvedenih dokazov zaključilo: da del napušča strehe objekta tožencev sega v zračni prostor tožnikove parcele; da sta toženca svoj objekt v takšnih izmerah in s takšno streho, kot je sedaj, zgradila že v letu 1979, pred tem pa je na tem mestu stal večji magazin; da je tožnik svoj objekt začel obnavljati kasneje, v letu 2005, pred tem pa je stal objekt s samo ″plato″ - teraso; da je bil torej objekt tožencev zgrajen prej, predno je tožnik začel obnavljati (nadzidovati) svoj objekt na svoji nepremičnini; da so se spori med pravdnima strankama začeli v letu 2005 najprej v zvezi z gradnjo tožnikovega objekta, nato pa še glede napušča strehe tožencev. Iz dokazne ocene in zaključkov sodišča prve stopnje⁶ tudi izhaja, da sodišče prve stopnje tudi ni sledilo kot dokazanim trditvam tožnika, da bi toženca od leta 1981 opozarjal, naj se streha odstrani, toženca pa sta vedno odgovarjala, da ko bo potrebno, se bo streha odstranila⁷.

15Dokazni zaključki sodišča prve stopnje so prepričljivi in dokazno podprti, saj temeljijo na prepričljivi dokazni oceni v pravdi izvedenih dokazov, dokazna ocena pa ustreza metodološkemu napotku iz 8. člena ZPP, saj je sodišče prve stopnje dokaze vrednotilo tudi v povezavi z drugimi izvedenimi dokazi.

16Zaključek sodišča prve stopnje o priposestvovani stvarni služnosti je materialnopravno pravilen, saj je oprt na ugotovitve sodišča prve stopnje o dejanskem nemotenem izvrševanju služnosti v 20-letnem obdobju, kar ima po določbi prvega odstavka 54. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR) za posledico pridobitev stvarne služnosti s priposestvovanjem.

17Ob pritožbeno neprerekanem dejstvu, da sta toženca svojo hišo v takšnem stanju, kot je, vključno s spornim napuščem strehe postavila že v letu 1979 in po zaključku sodišča prve stopnje tudi v dobri veri, spori med pravdnima strankama pa se začeli v letu 2005 (najprej v zvezi z graditvijo tožnikovega objekta, ki ga je začel obnavljati v letu 2005, nato pa glede napušča strehe objekta tožencev), je sodišče prve stopnje materialnopravno pravilno zaključilo, da sta toženca priposestvovala služnostno pravico, da del strehe, ki se nahaja na severovzhodu njunega objekta, njun objekt pa stoji na nepremičnini parcelna številka 1344/3 ..., sega v zračni prostor nepremičnine v lasti tožnika (parc. št. 1347 k.o. ...), že v letu 1999. Sodišče prve stopnje je ob tem upoštevalo, da je v času, ko sta toženca svoj objekt dogradila (1979), paragraf 475 takrat veljavnega ODZ med hišnimi služnostmi določal tudi služnost zidati streho ali pomol nad sosedovim zračnim prostorom. Glede priposestvovalne dobe je ob sklicevanju na paragraf 1470 ODZ in v njem določeno 30-letno priposestvovalno dobo, sodišče prve stopnje tudi pravilno pojasnilo, da je bila priposestvovalna doba skrajšana na 20 let⁸. Priposestvovalna doba se je tako v obravnavanem primeru iztekla v času veljavnosti Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih⁹. Tako je tudi zaključek o poteku priposestvovalne dobe pravilen.

18Pritožba s pritožbenimi navedbami teh zaključkov sodišča prve stopnje ne more izpodbiti. Tožnik namreč ni uspel dokazati svojih trditev, da je toženca od leta 1981 opozarjal, naj se streha odstrani in da sta toženca odgovarjala, da ko bo to potrebno, se bo streha odstranila¹⁰. Zato tožnik tudi ne more uspeti s pritožbenimi navedbami o zlorabi zaupanja lastnika, pri čemer se sklicuje na tretji odstavek 217. člena SPZ¹¹, ker da je tožnik vedno zahteval, da se del strehe odstrani, predvsem ko bo sam gradil. V konkretnem primeru glede na vsebino služnosti tudi ne gre za negativno služnost, zato je tudi sklicevanje na četrti odstavek 217. člena SPZ v pritožbi neutemeljeno. Zgolj s pritožbeno navedbo, da je v tožbi opozoril na uporabo 75. člena SPZ in na protipravnost ravnanja tožencev, ker nimata ustreznih upravnih (gradbenih) dovoljenj glede legalne gradnje objekta oziroma strehe, tožnik po presoji pritožbenega sodišča izpodbijane odločitve o zavrnitvi tožbenega zahtevka tudi ne more uspešno izpodbit. Pravno varstvo pred emisijami se sicer tudi uveljavlja z negatorno tožbo¹², sodišče prve stopnje pa je tudi pravilno pojasnilo, da upravni postopek in odločitve, na katere se sklicuje tožnik v zvezi z gradnjo nepremičnine tožencev, ne vplivajo na odločitev v predmetnem pravdnem postopku¹³. Namen upravnih aktov je namreč v varstvu javne koristi, prizadetost javne koristi pa se lahko uveljavlja le v ustreznih upravnih postopkih. Tudi pritožbeno sklicevanje na to, da toženca zahtevata, da tožnik opusti gradnjo svojih nepremičnin, za katero ima po pritožbeni navedbi dovoljenje, ni utemeljeno, saj iz spisa ni razvidno, da bi bil tak zahtevek po tožencih postavljen.

19Ob obrazloženem se tako pritožba tožeče stranke glede glavne stvari pokaže za neutemeljeno. Sodišče prve stopnje je ob pravilno in popolno ugotovljenem dejanskem stanju materialnopravno utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika kot neutemeljen. Ob zgoraj že obrazloženem očitki o bistvenih kršitvah določb pravdnega postopka niso utemeljeni, sodišče druge stopnje pa pri pritožbenem preizkusu tudi ni zasledilo kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi uradoma (drugi odstavek 350. člena ZPP).

20Neutemeljena je pritožba tudi glede stroškovne odločitve.

21Sodišče prve stopnje je pojasnilo, da tožnik v pravdi s tožbenim zahtevkom ni uspel, zato je dolžan tožencema povrniti njune potrebne pravdne stroške, pri čemer se je sklicevalo na prvi odstavek 154. člena ZPP. Res je v II. točki izreka zavrglo nasprotno tožbo tožene stranke (v izreku sicer napačno tožbeni zahtevek), pri čemer ta odločitev tudi ni pritožbeno ni izpodbijana. Zavrženje tožbe sicer pomeni neuspeh stranke v postopku. Vendar je glede na vsebino nasprotne tožbe tožencev in glede na vsebino njunih ugovorov v zvezi s tožbenim zahtevkom tožnika po tožbi, ob zgoraj že pojasnjenem poteku postopka (združitvi postopkov po tožbi in nasprotni tožbi), upoštevaje določbo tretjiega odstavek 154. člena ZPP stroškovna odločitev kljub temu pravilna. Ob zavrnitvi tožbenega zahtevka tožeče stranke, kar pomeni neuspeh tožnika z zahtevkom po tožbi, je bila tožena stranka kljub zavrženju nasprotne tožbe v postopku v pretežni meri uspešna, z zavrženjem tožbe pa posebni stroški ob zgoraj pojasnjenem v postopku tudi niso nastali. Ob tem je upoštevati tudi, da sodišče tožencema kot potrebnih pravdnih stroškov tudi ni priznalo stroškov sestave nasprotne tožbe. Pritožbeno sodišče še dodaja, da nedoslednost v izreku pri opredelitvi pravdnih strank v postopku, ko ju sodišče poimenuje le kot stranki po nasprotni tožbi, ne pa tudi po tožbi (toženec po nasprotni tožbi je tudi tožnik po tožbi, tožnika po nasprotni tožbi sta hkrati tudi toženca po tožbi), pa na vsebinsko pravilnost stroškovne odločitve ne vpljiva, saj sta v stroškovnem izreku pravdni stranki tudi poimensko navedeni.

22Ob obrazloženem se tako pritožba tožnika v celoti pokaže za neutemeljeno, zato jo je sodišče prve stopnje zavrnilo in v izpodbijanih delih, v I. in III. točki izreka potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

23Ker tožnik s pritožbo ni bil uspešen, bo moral svoje pritožbene stroške na podlagi določbe prvega odstavka 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP kriti sam. Na podlagi istih zakonskih določb pa bo moral tožencema povrniti potrebne stroške pritožbenega postopka. Te predstavljajo potrebni stroški sestave odgovora na pritožbo, ki predstavljajo odvetniške stroške za sestavo odgovora na pritožbo v višini 500 odvetniških točk (tar. št. 21/1 OT), 2 % materialnih stroškov (10 točk), kar ob vrednosti točke 0,60 EUR predstavlja 306,00 EUR, s priznanim 22 % DDV pa znesek 373,32 EUR. To pa je tudi znesek potrebnih stroškov odgovora na pritožbo, ki jih mora tožnik tožencema povrniti v roku 15 dni od prejema te sodbe, v primeru zamude pa tudi z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči od prvega dne od izteka izpolnitvenega roka dalje do plačila.¹⁴

¹ Primerjaj 26. točko obrazložitve izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje.
² Pravdnima strankama je bil ta sklep vročen 23. 1. 2019.
³ Primerjaj npr. tudi VSL, sodba I Cp 1138/2011 in še druge.
⁴ Tudi vlogi z dne 4. 2. 2019 - odgovoru na nasprotno tožbo, kjer se na določbo 222. člena SPZ tudi sklicuje, konkretno opredeljenega zahtevka ni postavila.
⁵ Primerjaj 13. člen ZPP.
⁶ Primerjaj 22. točko obrazložitve izpodbijane sodbe.
⁷ Primerjaj 3. točko obrazložitve izpodbijane sodbe in navedbe tožeče stranke na naroku glavne obravnave z dne 4. 12. 2018 v spisu.
⁸ Načelno pravno mnenje razširjene obče seje Zveznega vrhovnega sodišča z dne 4. 4. 1960 - Poročilo Vrhovnega sodišča LRS o sodni praksi za čas od 1.1. do 30. 6. 1960; še posebej glede stvarnih služnosti tudi Poročilo Vrhovnega sodišča SRS o sodni praksi za čas od 1. 10. 1985 do 30.4. Vrhovnega sodišča SRS 1986, št. I/86, sprejeti na občni seji VS SRS dne 14. in 25. 6. 1986 ter stališčih in sklepih skupnih sej in sestankov Zveznega sodišča z vrhovnimi sodišči republik in avtonomnih pokrajin.
⁹ Glede računanja in teka rokov, ki so veljali za priposestvovanje pred uveljavitvijo ZTLR, in rokov po uveljavitvi ZTLR, velja Načelno pravno mnenje, sprejeto na skupni seji Zveznega sodišča, vrhovnih sodišč republik in pokrajin in Vrhovnega vojaškega sodišča z dne 9. in 10. 12. 1982, primerjaj tudi: Tone Frantar, Stvarno pravo, GV, Ljubljana 1993, stran 57.
¹⁰ Primerjaj 22. točko obrazložitve izpodbijane sodbe.
¹¹ Enako je določal tudi drugi odstavek 54. člena ZTLR.
¹² Primerjaj: Stvarnopravni zakonik s komentarjem, Lj, 2016, dr Matjaž Tratnik, str. 479.
¹³ Primerjaj 14. točko obrazložitve izpodbijane sodbe.
¹⁴ Primerjaj: Načelno pravno mnenje, občna seja VS RS, dne 13. 12. 2006.