UPRS Sodba in sklep II U 16/2018-7

I. Tožba zoper sklep Finančne uprave RS, št. DT 4933-24034/2017 z dne 3. 4. 2017 se zavrže.

II. Tožba zoper odločbo Ministrstva za finance, št. DT-498-2-151/2017-2 z dne 24. 11. 2017 se zavrne.

1Sodišče najprej pojasnjuje, da je iz tožničine laične tožbe razbrati, da izpodbija dve odločbi. Tožnica navaja, da izpodbijani odločbi predstavljata odločbi št. DT-498-2-150/2017-2 in št. DT-498-2-151/2017-2. Ti dve odločbi sta pritožbeni odločbi Ministrstva za finance. S prvo, št. DT-498-2-150/2017-2 z dne 24. 11. 2017 je bilo odločeno o tožničini pritožbi zoper sklep FURS, št. DT 4933-24034/2017-4 z dne 3. 4. 2017, s katerim je organ prve stopnje zavrgel pritožbo zoper opomin pred izvršbo. V tem primeru izpodbijano odločbo v obravnavanem upravnem sporu lahko predstavlja le sklep z dne 3. 4. 2017 o zavrženju pritožbe kot nedopustne. Z drugo v tožbi navedeno odločbo št. DT-498-2-151/2017-2 z dne 24. 11. 2017 pa je bilo odločeno o zavrženju tožničine pritožbe kot prepozne zoper sklep o izvršbi št. DT 4933-24034/2017-5 z dne 24. 4. 2017. V tem primeru pa izpodbijano predstavlja pritožbena odločba št. DT-498-2-151/2017-2 z dne 24. 11. 2017

2S prvim izpodbijanim sklepom št. DT 4933-24034/2017-4 z dne 3. 4. 2017 je tako FURS kot nedovoljeno zavrgel pritožbo zoper opomin pred izvršbo z dne 13. 3. 2017 iz razloga, ker opomin ni upravni akt v smislu Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Opomin je akt, ki ga Zakon o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) ne predpisuje kot obveznega, pač pa je zgolj akt informativnega značaja. Ministrstvo za finance je z odločbo št. DT-498-2-150/2017 z dne 24. 11. 2017 zavrnilo pritožbo tožnice zoper navedeni sklep in pritrdilo razlogom organa prve stopnje, da opomin ni upravni akt, zoper katerega bi bila dopustna pritožba.

3Z drugim izpodbijanim sklepom št. DT-498-2-151/2017-2 z dne 24. 11. 2017 pa je Ministrstvo za finance zavrglo pritožbo tožnice zoper sklep o davčni izvršbi št. DT 4933-24034/2017-5 z dne 24. 4. 2017. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je pritožbeni organ pritožbo zavrgel kot prepozno vloženo, ker tega ni storil že organ prve stopnje. Tožnici je bil namreč sklep o davčni izvršbi vročen dne 10. 5. 2017 in je 8-dnevni rok za vložitev pritožbe potekel dne 18. 5. 2017. Tožnica je pritožbo sprva poslala na Okrožno sodišče v Mariboru, le-to pa jo je po pošti poslalo pristojnemu organu prve stopnje dne 14. 6. 2017.

4Tožnica s tožbo izpodbija obe odločbi in navaja, da ima zaradi sodnih taks blokiran TRR, da je ogrožen njen ekonomski in socialni položaj, da Zakon o sodnih taksah (v nadaljevanju ZST) določa, da plačnik plača 10 % odmerjene sodne takse, 90 % od skupne vrednosti sodne takse pa se plačnika oprosti, da je v njenem primeru izračun popolnoma napačno prikazan, da naj upravno sodišče naloži okrožnemu sodišču, da ji del sodne takse vrne, in da odblokira njen račun.

5Tožena stranka je v odgovoru na tožbo prerekala navedbe iz tožbe in se zavzemala za njeno zavrnitev. Navaja, da tožnica s tožbenimi razlogi v postopku davčne izvršbe ne more biti uspešna, saj se ne strinja z višino odmerjene takse, ki jo je Okrožno sodišče v Mariboru naložilo v plačilo s plačilnim nalogom, opr. št. K 246/2003 z dne 1. 12. 2016, oz. ker meni, da je plačilni nalog nezakonit.

K točki I. izreka te odločbe:

6Tožba zoper sklep Finančne uprave RS, št. DT 4933-24034/2017 z dne 3. 4. 2017 ni dopustna.

7V obravnavani zadevi je izpodbijani akt sklep, s katerim je organ prve stopnje pritožbo zoper opomin kot nedopustno zavrgel. Izpodbijani sklep tako ni dokončen upravni akt, s katerim bi organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi tožnice (drugi odstavek 2. člena ZUS-1) in so razlogi tožene stranke v obeh izpodbijanih odločbah, da opomin ni upravni akt,¹ pač pa gre zgolj za dopis informativne narave, ki tožnika seznani s stanjem njegovih obveznosti ter dolžniku omogoči plačati dolg pred izvršbo, pravilni.

8Drugi odstavek 5. člena ZUS-1 določa, da se v upravnem sporu lahko izpodbijajo le tisti sklepi, s katerimi je bil postopek odločanja o izdaji upravnega akta obnovljen, ustavljen ali končan. Sodišče ugotavlja, da s sklepom o zavrženju nedopustne pritožbe zoper opomin pred izvršbo, postopek odločanja v zadevi ni bil končan. Nasprotno, s poslanim opominom tožeči stranki izvršilni postopek še sploh ni bil začet. Začet je bil z izdajo sklepa o izvršbi dne 24. 4. 2017 (drugi odstavek 143. člena ZdavP-2), tožnica pa bi lahko dejstva, ki jih je navajala v pritožbi zoper opomin in se nanašajo na višino njene obveznosti, uveljavljala v pravočasni pritožbi zoper izdani sklep o izvršbi.

9Ker izpodbijani procesni sklep o zavrženju pritožbe kot nedopustne ni sklep, s katerim bi bil postopek končan v smislu drugega odstavka 5. člena ZUS-1, je sodišče v skladu s 4. točko 36. člena ZUS-1, ki določa, da sodišče tožbo zavrže s sklepom, če ugotovi, da akt, ki se izpodbija s tožbo ni upravni akt oz. akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu, odločilo tako, kot izhaja iz točke I. izreka te odločbe.

K točki II. izreka te odločbe:

10Tožba zoper odločbo Ministrstva za finance, št. DT-498-2-151/2017-2 z dne 24. 11. 2017 ni utemeljena.

11Z izpodbijanim pritožbenim sklepom je Ministrstvo za finance zavrglo pritožbo tožnice zoper sklep o davčni izvršbi št. DT 4933-24034/2017-5 z dne 24. 4. 2017 iz razloga, ker je bila vložena prepozno. Sodišče ugotavlja, da drugostopenjski upravni organ v tej zadevi ni vsebinsko presojal pravilnosti in zakonitosti sklepa o davčni izvršbi, ampak je sprejel le procesno odločitev o zavženju pravnega sredstva, zato je bilo v obravnavani zadevi pravnorelevantno le vprašanje pravilnosti odločitve glede pravočasnosti/nepravočasnosti vložene pritožbe.

12Kot izhaja iz tožbenih navedb, tožnica ugovarja le vsebini izvršilnega naslova, ki je bil podlaga za izdani sklep o davčni izvršbi oz. terjatvi, ki je v izvršilnem naslovu ugotovljena (da je bila sodna taksa nepravilno odmerjena). Tožnica pa ne navaja dejstev, s katerimi bi uveljavljala, da je bila njena pritožba, vložena dne 19. 5. 2017 zoper izdani sklep o davčni izvršbi pravočasna. Sodišče je zato po uradni dolžnosti preverilo ali je izpodbijana odločitev pravilna.

13Sodišče se v celoti strinja z razlogi izpodbijane odločbe, da je bila pritožba tožnice vložena prepozno, zato se v izogib ponavljanju v skladu z drugim odstavkom 71. člena ZUS-1 na te razloge v celoti sklicuje. Pri tem še dodaja, da je iz upravnega spisa razvidno, da je tožnica sklep o davčni izvršbi prejela s fikcijo vročitve dne 10. 5. 2017 in je 8-dnevni rok za pritožbo potekel v četrtek, dne 18. 5. 2017. Tako so pravilni tudi nadaljnji razlogi drugostopnega organa v delu, da na pravilnost izpodbijane odločitve ne bi vplivalo niti, če bi upravni organ pritožbo prejel od Okrožnega sodišča v Mariboru še istega dne 19. 5. 2017, kot jo je tožnica neposredno vložila pri sodišču.

14Po obrazloženem je izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena, tožba pa neutemeljena, zato jo je sodišče v skladu s prvim odstavkom 63. člena ZUS-1 zavrnilo.

15Sodišče je v skladu s prvim odstavkom 59. člena ZUS-1 odločilo na seji, saj relevantno dejansko stanje, ki se je v obravnavani zadevi nanašalo na datum vložitve pritožbe (19. 5. 2017), med strankama ni bilo sporno.

16Sodišče pa glede na tožbena zatrjevanja, ki se nanašajo na po njenem mnenju nepravilno odmerjeno sodno takso, tožnici še pojasnjuje, da je tudi sicer plačilni nalog Okrožnega sodišča v Mariboru opr. št. K 246/2003 z dne 1. 12. 2016 pravnomočen in izvršljiv, zato je veljaven izvršilni naslov, na podlagi katerega davčni organ opravi davčno izvršbo (prvi odstavek in 5. točka drugega odstavka 145. člena ZDavP-2). Tožnica bi tako morala takšne ugovore, kot jih je podala v tožbi uveljavljati v postopku izdaje plačilnega naloga oz. v nadaljevanju postopka z zakonsko predvidenimi pravnimi sredstvi, saj takšni ugovori po izdaji sklepa o davčni izvršbi niso več dopustni (sedmi odstavek 157. člena ZDavP-2).

¹ Tako sodbi Upravnega sodišča RS I U 462/2013 z dne 10. 9. 2013 in IV U 220/2011 z dne 10. 4. 2012.