VSL Sodba in sklep I Cpg 645/2019

I. Pritožbi zoper sodbo se delno ugodi in se izpodbijana sodba delno spremeni tako, da se na zaključku I. točke izreka doda besedilo: Tožena stranka je obveznost iz 1. odstavka citiranega sklepa o izvršbi – do višine obveznosti družbe H. d. d. - v stečaju iz sklepa o preizkusu terjatev Okrožnega sodišča v Ljubljani St ... z dne 7. 1. 2014 – dolžna izpolniti solidarno z dolžnikom H. d. d. - v stečaju.

II. V preostalem delu se pritožba zoper sodbo in pritožba zoper popravni in dopolnilni sklep z dne 18. 6. 2018 zavrneta in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

III. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

1Z izpodbijano sodbo (ki že vključuje vsebino popravnega in dopolnilnega sklepa z dne 18. 6. 2018) je sodišče prve stopnje razsodilo, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 45083/2015 z dne 18. 4. 2015 ostane v veljavi v 1. odstavku izreka glede plačila glavnice v znesku 700.035,42 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 4. 2015 dalje do plačila in v 3. odstavku izreka glede plačila izvršilnih stroškov v znesku 156,00 EUR (I. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožeči stranki v roku 15 dni plača 18.756,97 EUR pravdnih stroškov, z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude (II. točka izreka).

2Zoper sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) pritožila tožena stranka. Višjemu sodišču je predlagala, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne oziroma podrejeno, da jo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje, skupaj s stroškovno posledico. Iz enakih razlogov in s smiselno enakim predlogom se je tožena stranka pritožila tudi zoper popravni in dopolnilni sklep z dne 18. 6. 2018. V obeh pritožbah je priglasila pritožbene stroške.

3Tožeča stranka je na pritožbo zoper sodbo odgovorila in višjemu sodišču predlagala, da jo kot neutemeljeno zavrne. Priglasila je stroške odgovora na pritožbo.

4Pritožba zoper sodbo je delno utemeljena, pritožba zoper popravni in dopolnilni sklep pa ni utemeljena.

5V konkretnem primeru je tožeča stranka od tožene stranke zahtevala vračilo posojila, ki ga je J. J. dal družbi G. d. d. (kasneje H. d. d.; višje sodišče bo zaradi jasnosti praviloma uporabljalo naziv G. d. d.). Obstoj aktivne stvarne legitimacije je tožeča stranka utemeljevala z navedbami, da ji je bila vtoževana terjatev cedirana s strani J. J., pasivna stvarna legitimacija tožene stranke pa naj bi bila po navedbah tožeče stranke podana, ker se je tožena stranka zavezala za plačilo te terjatve kot solidarni porok.

6Tožena stranka se je plačilu upirala z ugovori, da je vtoževana terjatev prenehala (med drugim) zaradi pobotanja, nadalje, da za njeno plačilo ni zavezana, ker poroštveni izjavi naj ne bi bili veljavni, nasprotovala pa je tudi aktivni stvarni legitimaciji tožeče stranke, ker glavni dolžnik oziroma stečajni upravitelj v stečajnem postopku nad glavnim dolžnikom o prenosu terjatve naj ne bi bil obveščen.

7Sodišče prve stopnje je vse ugovore tožene stranke zavrnilo kot neutemeljene in v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku.

Glede obstoja terjatve G. d. d. do J. J. na podlagi Pogodbe o prodaji in nakupu obveznic z dne 10. 12. 2010

8Tožena stranka v pritožbi vztraja, da je vtoževana terjatev prenehala zaradi pobotanja z nasprotno terjatvijo G. d. d. do J. J. po Pogodbi o prodaji in nakupu obveznic z dne 10. 12. 2010. Stališče pritožnice ni utemeljeno.

9Med pravdnima strankama ni bilo sporno, da sta J. kot kupec in G. d. d. kot prodajalec dne 10. 12. 2010 sklenila Pogodbo o prodaji in nakupu obveznic, na podlagi katere se je kupec istega dne zavezal prodajalcu plačati 699.648,22 EUR za 1.397 obveznic 2. izdaje izdajatelja G. d. d., z oznako G..., prodajalec pa te obveznice izročiti kupcu. Nadalje tudi ni bilo sporno, da sta 31. 12. 2010 J. kot prodajalec in G. d. d. kot kupec sklenila Pogodbo o prodaji in nakupu obveznic, na podlagi katere je J. družbi G. d. d. prodal 1.397 obveznic 2. izdaje izdajatelja G. d. d., z oznako G..., za kupnino 702.059,48 EUR. Pri tem je G. d. d. J. takoj plačala 10 % kupnine, za preostali znesek pa je bila med njima istega dne sklenjena posojilna pogodba, na podlagi katere se je G. d. d. kot posojilojemalka J. kot posojilodajalcu zavezala vrniti posojilo v višini 631.780,33 EUR z rokom vračila 31. 12. 2013 po 6 % nominalni obrestni meri.

10Višje sodišče uvodoma pojasnjuje, da je obveznica dolžniški vrednostni papir in predstavlja obvezo v pisni obliki oziroma pogodbo, s katero se izdajatelj obveznice obveže, da bo imetniku obveznice (vlagatelju) v določenem času vrnil posojeni denar, povečan za obresti. Obveznica tako ni nič drugega kot posojilo oziroma način zadolževanja.

11Če bi torej sledili nosilni tezi pritožnice, da je J. dal posojilo G. d. d. s posojilno pogodbo z dne 31. 12. 2010 za nakup obveznic, ki jih je imel tedaj v lasti, pri čemer, po navedbah tožene stranke, J. kupnine za te obveznice po pogodbi z dne 10. 12. 2010 ni plačal, bi to pomenilo, da je G. d. d. z vzetim posojilom plačala kupnino za obveznice, za katere ni dobila nobenega plačila. Takšno stališče pa je nelogično in ne vzdrži kritične presoje.

12Nasprotno pa je stališče sodišča prve stopnje, tj. da je J. dal posojilo G. d. d. že s plačilom kupnine po Pogodbi o prodaji in nakupu obveznic z dne 10. 12. 2010, logično in prepričljivo. Nakup obveznic (kot že zgoraj pojasnjeno) namreč po svoji vsebini pomeni posojilo kupca (vlagatelja) izdajatelju obveznic (in je tako neutemeljena pritožbena navedba, da J. in G. d. d. druge posojilne pogodbe, razen tiste z dne 31. 12. 2010, nista sklenila). To pomeni, da je J. že s plačilom kupnine za nakup obveznic po pogodbi z dne 10. 12. 2010 do G. d. d. pridobil terjatev na vračilo posojila, s posojilno pogodbo z dne 31. 12. 2010 pa se je zgolj spremenila njena podlaga; posojilo, ki je bilo sprva dano z odkupom obveznic, je bilo kasneje preoblikovano v posojilo na podlagi posojilne pogodbe, ves čas pa je šlo za en in isti denar (kar sta potrdila tako priča J., kot K., in kar je skladno s stališčem tožene stranke, da je bilo posojilo dano, in sicer samo eno).

13Pritožnica sicer vztraja, da J. kupnine za nakup obveznic po pogodbi z dne 10. 12. 2010 ni plačal in da je to trditev sprejelo tudi sodišče prve stopnje. Stališče pritožnice je zmotno. Res je, da je zakoniti zastopnik tožene stranke E. to izpovedal, vendar je sodišče prve stopnje njegovo izpovedbo v tem delu (pravilno) ocenilo kot neprepričljivo in nelogično. Med pravdnima strankama namreč ni bilo sporno, da je E. zastopal toženo stranko pri sklenitvi notarskega zapisa, v katerem je izrecno zapisano, da pogodbeni stranki (J. in tožena stranka) sporazumno ugotavljata, da na podlagi Pogodbe o prodaji in nakupu obveznic z dne 10. 12. 2010 obstoji terjatev J. do H. d. d. - v stečaju (prej G. d. d.) iz naslova nakupa 1.397 obveznic v višini 600.417,76 EUR. Terjatev J. do H. d. d. - v stečaju (prej G. d. d.) je bila tudi pravnomočno priznana s sklepom o preizkusu terjatev v stečajnem postopku nad glavnim dolžnikom. Da so bile obveznosti po prodajni pogodbi z dne 10. 12. 2010 izpolnjene, je potrdil tudi J., saj je izpovedal, da je družbi G. d. d. plačal samo en znesek, cca 700.000,00 EUR, in sicer je G. d. d. ta denar posodil, da je zanj kupila obveznice. Pa tudi A. K., ki je izpovedala, da je J. najprej 10. 12. 2010 kupil obveznice v višini 698.000,00 EUR in je zanje imel denar, za ta isti denar pa je potem konec leta sklenil posojilno pogodbo, s katero je obveznice konvertiral v posojilo. S tem je A. K. na razumljiv in prepričljiv način pojasnila, kako je bilo v resnici dano posojilo. Nasproten pritožbeni očitek ni utemeljen, kot tudi ne očitek, da K. ni pojasnila, kako je bila plačana obveznost J. do G. d. d. Predvsem pa, če J. svoje obveznosti ne bi izpolnil, torej plačal kupnine za obveznice po pogodbi z dne 10. 12. 2010, pritožbeno sodišče ne vidi tehtnega razloga za drugačno izpovedbo K. kot zakonite zastopnice prodajalca, tj. G. d. d. Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, je prav K. kot nekdanja zakonita zastopnica glavnega dolžnika zagotovo imela največji interes, da obstoji njegova nasprotna terjatev do J. Prav tako bi bilo v primeru obstoja terjatve G. d. d. do J. logično in življenjsko, da bi G. d. d. oziroma tožena stranka kot porok to terjatev že pred to pravdo uveljavljali v pobot. Namesto tega pa je tožena stranka po zatrjevani zapadlosti terjatve G. d. d. do J. del J. terjatve plačala, zanjo ustanovila poroštvo, zastavila poslovni delež in vrednostne papirje ter sklenila notarski zapis, v katerem je izrecno priznala obstoj J. terjatve po prodajni pogodbi z dne 10. 12. 2010 (kar logično predpostavlja, da je bila kupnina za obveznice plačana). Vse navedeno pa (poleg tega, da nedvomno potrjuje obstoj terjatve J., kot to trdi pritožnica) najmanj implicitno kaže na to, da terjatev G. d. d. do J. ne obstaja. Še dodatno, ker je stečajni upravitelj H. d. d. - v stečaju (prej G. d. d.) J. v celoti priznal terjatev po posojilni pogodbi z dne 31. 12. 2010; v kolikor bi obstajala nasprotna terjatev H. d. d. - v stečaju (prej G. d. d.), stečajni upravitelj glavnega dolžnika J. ne bi v celoti priznal njegove terjatve do glavnega dolžnika, saj bi se terjatvi (do vrednosti nižje) na dan začetka stečajnega postopka ex lege pobotali.

14Glede na navedeno ni utemeljen pritožbeni očitek, da ne obstajajo dokazi, ki bi zanikali obstoj terjatve G. d. d. do J. po navedeni prodajni pogodbi oziroma ki bi dokazovali njeno prenehanje. Ti dokazi vsekakor obstajajo in kot celota dokazujejo, da je J. kupnino za nakup obveznic po pogodbi z dne 10. 12. 2010 plačal. Poleg tega je tožena stranka svoje stališče, da Jenko kupnine G. d. d. ni plačal, utemeljevala le z argumentom, da tožeča stranka o plačilu kupnine J. G. d. d. ni predložila pisnega dokaza, npr. bančnega izpiska. Zgolj zaradi tega pa, ob upoštevanju vseh zgoraj navedenih dokazov ter ob upoštevanju, da naš pravdni postopek ne pozna formalnih dokaznih pravil, ki bi sodišču in pravdnima strankama narekovala vrsto dokaza, ki ga je potrebno uporabiti za dokazovanje določenega dejstva, niti dokazne moči posameznega dokaznega sredstva,¹ ni mogoče zaključiti, da tožeča stranka ni dokazala, da je J. G. d. d. plačal nakup obveznic po pogodbi z dne 10. 12. 2010. Poleg tega pritožnica sama priznava, da je J. G. d. d. posodil denar in obenem ne zanika, da ji tega denarja ni vrnila. Ker, kot že predhodno pojasnjeno, dejansko posojilo ni bilo dano po posojilni pogodbi z dne 31. 12. 2010 (kot to zmotno trdi pritožnica in so zato tudi neutemeljeni možni zaključki pritožnice pod točko XI/i. in ii. pritožbe), tudi to dokazuje, da je bilo lahko dano le v obliki izvršenega plačila kupnine za obveznice po pogodbi z dne 10. 12. 2012.

15Ne drži pritožbeni očitek, da tožeča stranka ni zatrjevala, da je plačala kupnino za obveznice. Tožeča stranka je v četrti pripravljalni vlogi navedla, „da so bile obveznice iz pogodbe, ki jo je predložila tožena stranka [gre za pogodbo z dne 10. 12. 2010], prodane s strani G. d. d. in se je terjatev iz naslova kupnine tako v celoti pokrila“ (l. št. 82 spisa). Ta trditev tožeče stranke pa je bila za toženo stranko očitno zadostna in dovolj konkretna, saj tožena stranka v nadaljevanju ni več podala nobenih ugovorov v smeri neplačila kupnine. Le nakazala je, da bi lahko stečajni upravitelj spregledal terjatev stečajnega dolžnika do tožeče stranke, vendar za te domneve ni predložila nobenega dokaza, čeprav bi ga lahko (glede na to, da je porok obveznosti stečajnega dolžnika, bi ji stečajni upravitelj podatke o tej terjatvi stečajnega dolžnika vsekakor moral dati).

16Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo, da tožena stranka obstoja nasprotne terjatve G. d. d. do J. J. ni dokazala in da zato že iz tega razloga do pobotanja ni moglo priti. Nasprotne pritožbene navedbe (da je do pobotanja prišlo, ker naj bi imel J. na dan 31. 12. 2013 do G. d. d. večjo obveznost kot terjatev in da je posledično ugasnila obveznost tožene stranke iz naslova poroštva) niso utemeljene. Posledično tudi izračuni, ki jih pod točko VI. pritožbe navaja tožena stranka, niso relevantni in se zato višje sodišče do njih ni posebej opredeljevalo. Ko pritožnica navaja, da se zakoniti zastopnik tožene stranke E. ni zavedal obstoja zatrjevane nasprotne terjatve G. d. d. do J., da pa to dejstvo toženi stranki ne sme odvzeti pravice do uveljavljanja pobotnega ugovora, višje sodišče pritožnici pojasnjuje, da ji te pravice nihče ni odvzel, saj je sodišče prve stopnje njen pobotni ugovor obravnavalo (prim. 17. točko obrazložitve izpodbijane sodbe).

17Sodišče prve stopnje tudi nikjer ni sklepalo na način, kot to zmotno trdi pritožnica, da je J. s posojilom po posojilni pogodbi z dne 31. 12. 2010 poravnal svojo obveznost do G. d. d. po prodajni pogodbi z dne 10. 12. 2010 (ampak je zapisalo, da je J. G. d. d. dal posojilo že s plačilom kupnine po prodajni pogodbi z dne 10. 12. 2010). Zato so nerelevantne pritožbene navedbe, ki izhajajo iz tega stališča, in jih pritožnica navaja v X. točki pritožbe.

18Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je E. na elektronsko pošto odgovarjal z elektronskega naslova družbe G. d. d. (e.@g.si), kar je sodišče še dodatno utrdilo v prepričanju, da je bil sedanji direktor tožene stranke s pravnimi posli, zlasti s predmetno terjatvijo, seznanjen. Tožena stranka v pritožbi pojasnjuje, da domena g.si predstavlja last družbe I. d. d. (torej borznoposredniške družbe in ne G. d. d.), vendar, tudi če to drži, ta okoliščina na pravilnost odločitve sodišča prve stopnje ne vpliva.

Glede veljavnosti solidarnega poroštva tožene stranke

19Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bila v času podpisa poroštvenih izjav zakonita zastopnica tožene stranke ga. M. A. Da je na poroštvenih izjavah njen podpis, sodišče prve stopnje ni dvomilo, saj sta to potrdila zakoniti zastopnik tožeče stranke J. J. in priča K. (po lastni izjavi sestra A.). Poleg tega sta podpisa primerljiva s podpisom ge. A. na Pogodbi o odstopu terjatve z dne 6. 12. 2011 (B9). Tožena stranka je sicer trdila (pri teh trditvah vztraja še v pritožbi), da sta bili navedeni poroštveni izjavi dejansko podpisani kasneje, s strani osebe, ki ni bila zakoniti zastopnik, in kot dokaz predlagala (le) zaslišanje M. A. Ker pa je ta dokaz kasneje umaknila, je sodišče prve stopnje, ob upoštevanju predhodno navedenih dokazov, pravilno ocenilo, da je poroštveni izjavi podpisala prav M. A. kot zakonita zastopnica tožene stranke.

20Tožena stranka je nadalje trdila (tudi pri teh navedbah vztraja v pritožbi), da je bil nalog za zastavo vrednostnih papirjev, ki ga je dne 31. 12. 2010 v imenu tožene stranke za zavarovanje terjatve J. J. po predmetni posojilni pogodbi dala M. A., v sistem vnesen šele 7. 3. 2012. Slednje naj bi po prepričanju tožene stranke potrjevalo, da M. A. poroštvenih izjav ni podpisala v času, kot je na njih navedeno, temveč šele po 29. 2. 2012, najverjetneje 7. 3. 2012. Ker je bil od 29. 2. 2012 zakoniti zastopnik tožene stranke B. E., poroštveni izjavi naj ne bi bili veljavni, ker sta bili podpisani s strani nepooblaščene osebe.

21Po presoji višjega sodišča je sodišče prve stopnje (ob izostanku drugih dokazov) opisano sklepanje tožene stranke pravilno zavrnilo kot neutemeljeno. Datum izdaje naloga in dejstvo, da je bil ta v sistem vnesen šele 7. 3. 2012 sama po sebi še ne dokazujeta, da sta bili poroštveni izjavi podpisani po 29. 2. 2012. Poleg tega, če bi bilo res, kar trdi tožena stranka – da sta bili poroštveni izjavi podpisani s strani nepooblaščene osebe v času mandata E., potem ni logično, da je E. takšen nalog avtoriziral. Oziroma je logično ravno nasprotno: dejstvo, da je bil nalog izveden v času mandata sedanjega direktorja E., kvečjemu kaže na to, da je tožena stranka, zastopana po E., priznavala veljavnost poroštvenih izjav (in s tem, da sta bili podpisani s strani pooblaščene osebe, tj. A. v času njenega zastopanja dne 31. 12. 2011 in 28. 2. 2012).

22Da se je tožena stranka z navedenima izjavama v sicer identični vsebini J. zavezala kot porok in plačnik, je sodišče prve stopnje prepričljivo ugotovilo tudi na podlagi ostalih izvedenih dokazov. Tožeča stranka je namreč dokazala, da so med E. in pooblaščencem J. ter tožeče stranke že pred vložitvijo predloga za izvršbo potekali pogovori o plačilu spornega dolga, da je tožena stranka del vtoževane terjatve plačala dne 6. 12. 2011 in da je E. v breme tožene stranke ustanovil še dodatna zavarovanja za varstvo vtoževane terjatve (poleg poroštva še zastavo vrednostnih papirjev in poslovnega deleža), pri čemer tudi iz izpovedbe E. izhaja, da mu je bila terjatev g. J. poznana in se je zavedal, da je tožena stranka zavezana k njenemu plačilu, da pa „pač N. sredstev za kakršnokoli poplačilo ni imel“. Iz opisanih ravnanj tožene stranke tako ne izhaja, da bi se slednja upirala plačilu dolga, bodisi ker ta ne bi obstajal ali ker se njegovemu plačilu ni nikoli zavezala, temveč zato, ker ni imela sredstev za plačilo.

23Pritožnica sicer navaja, da se E. pred podpisom pogodbe o zastavi poslovnega deleža, izvršitvijo naloga za vpis zastavne pravice na vrednostnih papirjih oziroma preden se je z J. pogovarjal o plačilu spornega dolga, naj ne bi pozanimal, ali terjatev J. sploh obstaja, temveč je o tem (slepo) zaupal K. in J. Da ko je ugotovil vse okoliščine primera, pa se je začel odločati „drugače in suvereno“. Vendar glede na zgoraj povzete dokaze, pisno korespondenco med J. in E. (ki jo je sodišče prve stopnje povzelo v 17. točki na strani 10 obrazložitve izpodbijane sodbe) ter ob dejstvu, da gre za visoko terjatev (700.000,00 EUR), tem navedbam ne gre verjeti. Tudi sicer pa (ne)seznanjenost zakonitega zastopnika tožene stranke s poroštvenima izjavama na veljavnost poroštva ne vpliva. Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, tudi če držijo navedbe tožene stranke (ki jih ponavlja še v pritožbi), da se je njen direktor šele kasneje seznanil s poslovanjem tožene stranke oziroma poroštvom, ki ga je v imenu tožene stranke dala prejšnja direktorica, to tožene stranke ne odveže dolžnosti izpolnitve obveznosti skladno s poroštveno izjavo.

24Glede pritožbenega očitka, da je nenavadno, da obstajata dve poroštveni izjavi z identično vsebino in zavarovanje na isti vrsti vrednostnega papirja, gre pritrditi pritožnici (tako kot je to storilo že sodišče prve stopnje), da to res ni običajno, vseeno pa to na njuno veljavnost ne vpliva (glede na to, da je bilo v dokaznem postopku ugotovljeno, da je obe poroštveni izjavi veljavno podpisala zakonita zastopnica tožene stranke).

Glede ustanovljene zastavne pravice

25Sodišče prve stopnje se je na Pogodbo o ustanovitvi zastavne pravice na poslovnem deležu tožene stranke v družbi C., d. o. o. z dne 29. 1. 2013 sklicevalo kot na dodaten dokaz, da terjatev J. J. (ki je bila kasneje odstopljena tožeči stranki) obstoji. V tem smislu je izpostavilo prvi člen omenjene pogodbe, iz katerega izhaja, da sta J. J. in tožena stranka sporazumni, da obstoji terjatev J. J. iz naslova nakupa 1.397 obveznic v višini 600.417,76 EUR, kot izhaja iz Pogodbe o prodaji in nakupu obveznic z dne 10. 12. 2010.

26Po prepričanju pritožnice J. na podlagi Pogodbe o prodaji in nakupu obveznic z dne 10. 12. 2010 ni pridobil nobene terjatve do G. d. d., temveč le obveznost, da G. d. d. v zameno za obveznice plača 699.648,22 EUR. Ker torej terjatev J. po omenjeni prodajni pogodbi ne obstaja, pritožnica trdi, da tudi zavarovanje z zastavno pravico ne more biti veljavno, zato sodišče prve stopnje na Pogodbo o ustanovitvi zastavne pravice z dne 29. 1. 2013 po njenem mnenju ne bi smelo opreti svoje odločitve.

27Stališče pritožnice, da J. na podlagi Pogodbe o nakupu in prodaji obveznic z dne 10. 12. 2010 ni pridobil nobene terjatve do G. d. d., ni utemeljeno. Z navedeno pogodbo se je J. res zavezal G. d. d. v zameno za njene obveznice plačati kupnino 699.648,22 EUR, vendar pritožnica spregleda, da je bila kupnina v bistvu, kot je bilo že navedeno, posojilo in da je z njenim plačilom J. do omenjene družbe vsekakor pridobil terjatev (na vračilo tega posojila, skupaj z obrestmi, kot je že bilo predhodno pojasnjeno). Prav to izhaja tudi iz vsebine notarskega zapisa, tako da v njem ni nobenih nejasnosti ali nelogičnosti, kot jih zatrjuje pritožnica. Ravno nasprotno: s tem, ko je J. plačal kupnino za obveznice v višini 699.648,22 EUR, je do G. d. d. pridobil terjatev na vračilo tega zneska, skupaj z obrestmi, ki jo je zavaroval z ustanovitvijo zastavne pravice na poslovnem deležu tožene stranke v družbi C. d. o. o. Posledično tudi ne drži pritožbeni očitek, da iz notarskega zapisa nikjer ne izhaja, od kod naj bi izvirala terjatev J. iz 1. člena Pogodbe o zastavi poslovnega deleža družbe C. d. o. o. Že iz omenjenega člena jasno izhaja, da terjatev (pravilno) izvira iz Pogodbe o prodaji in nakupu obveznic z dne 10. 12. 2010. Ocena sodišča prve stopnje, da obstoj terjatve J. (dodatno) potrjuje tudi 1. člen Pogodbe o ustanovitvi zastavne pravice, je zato pravilna in je sodišče prve stopnje nanj utemeljeno oprlo svojo odločitev.

Glede solidarnosti

28Višje sodišče po vpogledu v stečajni spis St ... ugotavlja, da je J. J. (prejšnji imetnik vtoževane terjatve) v stečajnem postopku nad dolžnikom H. d. d. - v stečaju prijavil terjatev po sporni posojilni pogodbi, in sicer 531.233,48 EUR glavnice in 85.478,74 EUR pogodbenih obresti (skupaj 616.712,22 EUR). Iz končnega seznama preizkušenih terjatev, ki je sestavni del sklepa o preizkusu terjatev St ... z dne 7. 1. 2014 je razvidno, da mu je bila prijavljena terjatev v celoti priznana. Priznanje terjatve v stečajnem postopku ima enake učinke kot pravnomočna sodba o ugotovitvi njenega obstoja. Če je zoper enega solidarnega dolžnika že izdana pravnomočna sodba, nato pa se vodi postopek zoper drugega solidarnega dolžnika, in sta ločeno obsojena, obstaja nevarnost, da upnik v izvršilnem postopku doseže izvršbo zoper oba v celoti. Zato mora sodišče, ki sodi v zadevi pozneje, upoštevati pravnomočno odločbo zoper enega solidarnega dolžnika tako, da v poznejši sodbi zoper drugega solidarnega dolžnika upošteva obstoj solidarne zaveze.² Ker je tožena stranka solidarni plačnik vtoževane terjatve skupaj z dolžnikom H. d. d. - v stečaju, je višje sodišče, v okviru uradnega preizkusa izpodbijane sodbe, pritožbi tožene stranke delno ugodilo in izpodbijano sodbo v I. točki izreka delno spremenilo tako, da je tožena stranka dolžna plačati vtoževano terjatev solidarno z dolžnikom H. d. d. - v stečaju (358. člen ZPP).

29V preostalem delu pritožba ni utemeljena in ker višje sodišče tudi ni našlo kršitev, na katere skladno z drugim odstavkom 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo (353. člen ZPP).

30Višje sodišče v odločitev o stroških postopka, ki so nastali pred sodiščem prve stopnje, ni poseglo, ker z odločitvijo višjega sodišča uspeh pravdnih strank v postopku ni bistveno spremenjen. Določena je bila le solidarnost vtoževane obveznosti.

31Glede pritožbenih stroškov pa višje sodišče ugotavlja, da je pritožnica uspela le v sorazmerno majhnem delu, s katerim posebni pritožbeni stroški niso nastali, zato jih nosi sama (drugi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s tretjim odstavkom 154. členom ZPP). Tudi tožena stranka stroške odgovora na pritožbo nosi sama, saj ta ni prispeval k odločitvi v zadevi in je bil zato nepotreben (155. člen ZPP).

Glede pritožbe tožene stranke zoper popravni in dopolnilni sklep z dne 18. 6. 2018

32Sodišče prve stopnje je 23. 5. 2018 izdalo sodbo s skrajšano obrazložitvijo. V zvezi s to sodbo je tožeča stranka vložila predlog za izdajo popravnega in dopolnilnega sklepa, kateremu je sodišču prve stopnje ugodilo. Tako je dne 18. 6. 2018 izdalo sklep, da se v prvi vrstici prvega odstavka izreka sodba z dne 23. 5. 2018 popravi tako, da se datum izdaje sklepa o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 45083/2015 pravilno glasi: „18. 4. 2015“ in v četrti vrstici prvega odstavka tako, se se znesek izvršilnih stroškov pravilno glasi: „156,00 EUR“. Dopolni pa se tako, da mora tožena stranka v roku 15 dni od vročitve sklepa kot pravdne stroške povrniti tožeči stranki tudi stroške sodne takse za postopek na prvi stopnji v znesku 8.131,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila.

33Tožena stranka je zoper popravni in dopolnilni sklep vložila pritožbo. V njej je navedla, da še ni prejela sodbe s polno obrazložitvijo, zato konkretnih razlogov ne more podati. Je pa navedla, da ko bo višje sodišče ugotovilo, da je sodba nezakonita in bo tožbeni zahtevek zavrnjen, ne bo več podlage, da bi sodišče tožeči stranki priznalo izvršilne stroške v znesku 91,80 EUR, posledično pa tudi poprava pisne napake na 156,00 EUR ne bo zakonita, oziroma tožeča stranka tudi ne bo upravičena do vračila sodne takse. Skratka, tožena stranka je to pritožbo vložila iz previdnosti, da ne bi izpodbijani sklep postal pravnomočen in bi po njem tožena stranka morala plačati stroške skladno z njim, po drugi strani pa bi bil tožbeni zahtevek na podlagi pritožbe tožene stranke (ki jo je tožena stranka lahko vložila šele, ko je prejela sodbo s polno obrazložitvijo) zavrnjen. Torej bi morala tožena stranka plačati nekaj, kar sicer ni dolžna.

34Glede na to, da se je odločitev sodišča prve stopnje izkazala za pravilno, pritožbeni razlogi niso utemeljeni.

35Ker tožena stranka s pritožbo zoper sklep ni uspela, mora sama kriti tudi te pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

¹ Primerjaj VSL sodba I Cp 2013/2016 z dne 15. 2. 2017.
² Primerjaj npr. VSL I Cpg 1586/2012 z dne 11. 12. 2013, VSL I Cpg 1215/2016 z dne 20. 12. 2017, VSL II Cp 1147/2017 z dne 25. 10. 2017.