UPRS Sodba I U 2606/2018-13

I. Tožbi se ugodi, odločba Občine Novo Mesto, Občinske uprave št. 35112-94/2011/5 (2014) z dne 6. 7. 2011 se odpravi ter se zadeva vrne temu organu v ponoven postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v višini 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

1Prvostopenjski organ je z izpodbijano odločbo tožnikovi pravni prednici na podlagi 79. člena Zakona o prostorskem načrtovanju (v nadaljevanju ZPNačrt) in 13. člena Odloka o podlagah in merilih za odmero komunalnega prispevka za območje Mestne občine Novo mesto (v nadaljevanju Odlok) odmeril komunalni prispevek v višini 52.498,03 EUR zaradi gradnje Turistično nastanitvene kmetije ... na zemljišču parc. št. 929/1 in 930/2 k.o. ... Poleg tega je organ določil še rok in način plačila komunalnega prispevka. Iz obrazložitve izhaja, da namerava investitorka zgraditi več objektov, in sicer hlev, ki bo imel v kleti prostor za konje in v pritličju apartmaje, objekt A, ki bo služil za upravne namene ter za gostinstvo, lopo za shranjevanje kmetijske mehanizacije in gnojišče. Prvostopenjski organ je odmeril komunalni prispevek za priključitev objekta A in hleva na cestno omrežje, na vodovodno omrežje ter na objekte za ravnanje z odpadki. Za lopo in gnojišče je obračunal komunalni prispevek za priklop na cestno omrežje in na objekte za ravnanje z odpadki. Komunalni prispevek, ki se obračuna od gradbene parcele, je v njeni celotni površini, tj. 2.972,14 m2, upoštevan pri obračunu komunalnega prispevka za hlev.

2Drugostopenjski organ je pritožbo zavrnil. V obrazložitvi navaja, da iz gradbenega dovoljenja izhaja, da je izdano tudi za apartmaje, zato ne drži pritožbena trditev, da gre (zgolj) za hlev. Stališče pritožnice, da bi se moralo za obseg gradbene parcele upoštevati stavbišče, pomnoženo s faktorjem 1,5, zavrača, ker je bila površina gradbene parcele v izmeri 3.852,70 m2 določena s projektno dokumentacijo. Od te površine pa je prvostopenjski organ odštel tisti del, ki je bil že odmerjen z odločbo o odmeri komunalnega prispevka iz leta 2010. Za neupoštevne šteje tudi pritožbene navedbe, da je morala pritožnica sama zgraditi priključke, saj mora vsak investitor sam zgraditi priključke in poskrbeti za potrebne služnosti. Prispevek za omrežje cest se vedno odmerja za neto tlorisno površino objektov in gradbeno parcelo, kot izhaja iz projekta za pridobitev gradbenega dovoljenja. Pritožničini objekti se nahajajo zunaj naselja Novo mesto, zato se upošteva območje C3. Za območje C1 - delno opremljeno območje, bi šlo le v primeru, če bi morala za priključitev na omrežje zgraditi del javnega prometnega omrežja. Nadalje šteje za neutemeljene tudi pritožničine navedbe, da bi moral prvostopenjski organ glede na točko 3.1. Strokovne podlage Programa opremljanja stavbnih zemljišč za območje Mestne občine Novo Mesto (v nadaljevanju Program) za pomožne kmetijsko gospodarske objekte uporabiti faktor 0,5. To določbo je namreč uporabil A.d.o.o., ko je zbiral površine vseh stavbnih zemljišč v občini za preračun obračunskih stroškov. Za samo odmero pa je potrebno uporabiti preglednico iz 6. člena Odloka, kjer je določeno, kako je z določitvijo namembnosti objekta in faktorja dejavnosti. Faktor dejavnosti je bil uporabljen v skladu s faktorji, ki so določeni v projektni dokumentaciji. Objekti ravnanja z odpadki na območju deponije v ... so kolektivna komunalna oprema, za katero je v Programu opremljanja predvideno, da jo uporablja vsak objekt v občini. Glede na določila Odloka je ta prispevek potrebno zaračunati tudi za pomožne objekte, razen če mora investitor zgraditi ekološki otok ali zbiralnico odpadkov. Zato se prispevek zaračuna tudi za lopo in gnojišče.

3Tožnik zoper odločbo vlaga tožbo, saj se s takšno odločitvijo ne strinja. Navaja, da je bila drugostopenjska odločba izdana, ko je pritožnica že preminula, stranka v upravnem postopku pa je lahko le živa oseba. Po določbi prvega odstavka 54. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) mora organ ves čas postopka paziti, da v postopku nastopa oseba, ki je lahko stranka. Če stranka med postopkom umre, se postopek nadaljuje ali ustavi, kar je odvisno od narave stvari, v vsakem primeru pa se postopek prekine. Toženka postopka ni prekinila in pravnih naslednikov ni pozvala, naj vstopijo v postopek. Odmerjeni komunalni prispevek je previsok, v konkretnem primeru celo oderuški. Prometno omrežje ne more soditi v kategorijo C3, ampak največ v kategorijo C1, to je delno opremljeno območje, toženka pa v svojih aktih najmanj za obrobje petih let tudi ne predvideva infrastrukturnih posegov. Toženka bi bila upravičena zaračunati prispevek le, če bi opremo zagotavljala v krajšem časovnem obdobju. Župan je tožniku zatrdil, da bodo komunalni prispevek, vsaj kar se tiče kmetijskih objektov, zagotovo znižali. Cena po Odloku namreč upošteva ceno odkupa zemljišča v višini 80 EUR/m2, cena zemljišča v ...pa je le 5 EUR/m2. Strošek izgradnje gornjega ustroja znaša 23,50 EUR/m2 in posredni stroški 8 %. V ceni je upoštevana izgradnja pločnikov, javna razsvetljava in meteorna kanalizacija, česar na predmetni lokaciji ni. Toženka je tudi spregledala, da Program določa, da se za ugotavljanje neto tlorisne površine objekta vzame podatek iz katastra stavb evidence GURS. Zaradi nepopolnosti katastra je potrebno izločiti kmetijske objekte, manjše od 50 m2 oziroma stanovanjske objekte, manjše od 30 m2, pri pomožnih kmetijskih gospodarskih objektih pa se njihova površina pomnoži s faktorjem 0,5, saj objekti, ocenjeni s strani GURS, izkazujejo bistveno prevelike površine. Toženka ni upoštevala, da so vsi navedeni objekti kmetijski objekti. Faktor 0,3 za parcelo in 0,7 za neto tlorisno površino ni v skladu s 5. členom Odloka, v 6. členu pa za določene namembnosti objektov ni določen noben faktor. Normativna ureditev za polja, v katerih ni predviden noben faktor, se lahko razlaga zgolj tako, da je faktor pri takih objektih enak 0. Toženka je zato napačno štela, da znaša 0,7. Lopa in nadstrešek sta enostavna objekta, ki ne bosta nikoli priključena na vodovod niti na kanalizacijo, prav tako pa ne potrebujeta ceste. 83. člen ZPNačrt predvideva možnost oprostitve plačila prispevka, česar se poslužuje veliko občin, ne pa toženka, zaradi česar je tožnik diskriminiran. Navaja še, da naj sodišče kot sestavni del tožbe upošteva tudi vse navedbe iz pritožbe z dne 6. 7. 2011, ki jo prilaga. Sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi in razveljavi ter vrne toženki v ponovno odločanje. Zahteva tudi povračilo stroškov postopka.

4Toženka v odgovoru na tožbo navaja, da je ravnala v skladu s 50. členom ZUP. Tožnik je zgradil le svoj, individualni priključek na cesto. Res je, da je župan napovedal novosti, vendar se bodo lahko uporabljale šele od sprejema novega Odloka. A. d.o.o. je v Programu pojasnil osnove, ki so bile uporabljane za območje Mestne občine Novo mesto, na podlagi katerih je bila narejena strokovna ocena vseh stroškov in izdelan izračun skupnih in obračunskih stroškov. Teh določb pa ni mogoče uporabljati za odmero. 5. člen Odloka ne določa faktorjev, ampak razmerje med merilom gradbene parcele (70 % vrednosti komunalnega prispevka) in neto tlorisno površino objekta (30 % vrednosti komunalnega prispevka), ki je določeno s Programom in velja za vse enako. Preglednica iz 6. člena ima v določenih razdelkih res prazno mesto, vendar je toženka to tabelo vedno razlagala tako, da se faktor, ki je opredeljen, nanaša tudi na vse vrste objektov, ki so navedeni pod njim in sicer vse do vrstice, v kateri je določen višji faktor. Predlaga zavrnitev tožbe.

5Tožba je utemeljena.

6Sodišče mora v zvezi s tožnikovo zahtevo, naj kot tožbene navedbe upošteva tudi pritožbene razloge, uvodoma pojasniti, da je tožba samostojna vloga, s katero se začne upravni spor in mora sama vsebovati vse predpisane sestavne dele in vsebinske utemeljitve, ki jih tožnik naslavlja na sodišče. Sklicevanje na to, da je vloga, vložena v upravnem postopku, sestavni del tožbe, vzpostavlja vsebinsko nejasnost tožbe, sodišču prve stopnje pa v upravnem sporu na pritožbene navedbe, naslovljene na upravni organ druge stopnje, ni treba (ponovno) odgovarjati.¹ Poleg tega je potrebno pojasniti še, da je sodišče po 40. členu Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) vezano na tožbeni predlog. Vsebine tožbenega predloga v upravnem sporu res ne opredeljuje zgolj formalni predlog, kateri upravni akt oziroma njegov del naj se odpravi, temveč ga opredeljujejo (tudi) tožbene navedbe o tem, kateri vsebinski del izpodbijanega akta je za tožnika sporen. Opredeljujejo ga torej vsebinske navedbe, s katerimi tožnik nasprotuje dejanskim in pravnim stališčem izpodbijanega upravnega akta in ki naj jih sodišče presodi.² Tožnik v tožbi nasprotuje izračunu komunalnega prispevka, ker nezahtevni objekti niso priključeni na vodovod in kanalizacijo, in ker pri izračunu njihove površine ni upoštevan faktor 0,5. Nadalje nasprotuje izračunu komunalnega prispevka za ceste zaradi uvrstitve v območje C3 namesto C1, uporabi nepravilnega deleža med gradbeno parcelo in neto površino objekta ter uporabljenim faktorjem dejavnosti. Tožnik (še) na splošno zatrjuje, da je odmerjeni komunalni prispevek previsok in oderuški, vendar to ne pomeni, da mora sodišče samo iskati razloge za tako trditev. Ker lahko sodišče, kot je bilo že navedeno, presoja zgolj tiste razloge za nezakonitost odločbe, ki jih v tožbi navaja tožnik, odgovarja zgolj na te, konkretno uveljavljene tožbene razloge, medtem ko samo ni iskalo drugih razlogov, zaradi katerih bi bil odmerjeni komunalni prispevek morda lahko previsok.

7Prvi odstavek 50. člena ZUP določa, da če stranka med postopkom umre (fizična oseba) ali preneha (pravna oseba), se postopek nadaljuje, če gre v postopku za pravico, obveznost ali pravno korist, ki lahko preide na pravne naslednike. V konkretnem primeru gre za obveznost plačila komunalnega prispevka, ki preide na pravne naslednike. Med strankama ni sporno, da je tožnik pravni naslednik pritožnice. Iz 1. točke prvega odstavka 153. člena ZUP izhaja, da se v primeru, če stranka umre in pravica ali obveznost oziroma pravna korist, ki se uveljavlja v postopku, lahko preide na pravne naslednike, postopek prekine s sklepom; organ v takem primeru obvesti morebitne pravne naslednike o možnosti vstopa v postopek in jim vroči sklep. Prekinitev traja, dokler so podani razlogi iz prejšnjega odstavka, in sicer zaradi razloga iz 1. točke prejšnjega odstavka dokler v postopek ne vstopi pravni naslednik ali skrbnik zapuščine (2. točka drugega odstavka).

8Toženka ni ravnala v skladu s to določbo, saj postopka ni prekinila, vendar pa ta kršitev v okoliščinah obravnavanega primera ni vplivala na zakonitost odločbe. Tožnikova pravna prednica je namreč vložila pritožbo zoper odločbo, pritožbeni rok pa je iztekel v času njenega življenja. Zato tožnik, tudi če bi toženka postopek prekinila, novih pritožbenih razlogov ne bi mogel več navajati. Nadalje bi lahko prišlo do kršitve, če odločba tožniku ne bi bila pravilno vročena in bi zamudil rok za tožbo ali če bi sodišče štelo, da ni legitimiran za tožbo.³ Ker sodišče tožniku priznava položaj tožeče stranke, kot tudi, da je tožba vložena pravočasno, pa njegov pravni položaj zaradi toženkine opustitve ni v ničemer okrnjen. Tega ne spremeni dejstvo, da je toženka zavrnila pritožbo, ki jo je vložila oseba, ki v času odločanja drugostopenjskega organa ni bila več živa. S tem drugostopenjski organ ni odločal o obveznosti osebe, ki ne more biti stranka, kot to zatrjuje tožnik. Prvostopenjska odločba, s katero je bilo odločeno o obveznosti, je bila namreč izdana v času, ko je pritožnica še živela, kar pomeni, da je obveznost veljavno nastala, za zapustnikove obveznosti pa odgovarjajo dediči (142 člen Zakona o dedovanju; v nadaljevanju ZD), in sicer je obveznost prešla na dediče z dnem zapustničine smrti (123. člen ZD). Pritožba je bila torej zavrnjena v imenu in za račun njenih pravnih naslednikov. Če tožnik ni edini dedič, mu bodo morali sodediči nastalo obveznost povrniti v deležu, ki je enak podedovanemu deležu premoženja ali v skladu z drugačnim dogovorom med dediči.

9Občina lahko odmeri komunalni prispevek za posamezno vrsto komunalne opreme, če se stavbno zemljišče nahaja v obračunskem območju te vrste komunalne opreme (tretji odstavek 79. člena ZPNačrt), kar pomeni, da se na tem območju zagotavlja priključevanje na to vrsto komunalne opreme (prvi odstavek 76. člena ZPNačrt). S plačilom komunalnega prispevka je zavezancu zagotovljena priključitev na že zgrajeno komunalno opremo oziroma mu je zagotovljeno, da bo ta zgrajena v roku in obsegu, kot to določa program opremljanja (četrti odstavek 79. člena ZPNačrt). Šteje se, da so s plačilom komunalnega prispevka poravnani vsi stroški priključevanja objekta na komunalno opremo, razen gradnje tistih delov priključkov, ki so v zasebni lasti (peti odstavek 79. člena ZPNačrt).

10Tožnik trdi, da se objekti ne nahajajo v obračunskem območju C3 ampak C1, saj gre za delno opremljeno območje in je bilo potrebno zgraditi še priključek na javno cesto. Po definiciji pojmov Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1) je bil kot objekt gospodarske javne infrastrukture definiran tisti gradbeni inženirski objekt, ki tvori omrežje, ki služi določeni vrsti gospodarske javne službe državnega ali lokalnega pomena ali tvori omrežje, ki je v javno korist (točka 1. 6. prvega odstavka 2. člena ZGO-1). Priključek se od komunalne opreme (tudi sekundarne komunalne infrastrukture) ne razlikuje zgolj glede lastništva, temveč tudi glede temeljne funkcije. ZGO-1 določa, da je komunalni priključek, priključek objekta na objekt komunalne oskrbe in njegovo omrežje (točka 6.3. prvega odstavka 2. člena ZGO-1). Možnost priključka se tako ugotavlja v postopku izdaje gradbenega dovoljenja za posamezen objekt (54. člen ZGO-1 in nasl.). Skladno s tem za priključek ne more šteti objekt, ki bi bil izgrajen ločeno od posamezne gradnje, npr. za zagotavljanje koristi večjemu številu (predvidenih) objektov.⁴

11Glede na to se sodišče strinja s toženko, da bi se zemljišče glede na določbe Odloka lahko uvrstilo v območje C1 le, če bi moral tožnik za priključitev svojega zemljišča na javno cestno omrežje zgraditi še del javnega cestnega omrežja, za kar bi moral skleniti pogodbo o komunalnem opremljanju, ki pa ni bila sklenjena. Tožnik torej ni izkazal, da bi moral kot pogoj za izgradnjo objektov na turistični kmetiji zgraditi še del javnega cestnega omrežja (oziroma da brez predhodne izgradnje tega priključka ni bilo mogoče pridobiti gradbenega dovoljenja) in da je bila sklenjena pogodba o komunalnem opremljanju, niti tega ne zatrjuje, saj navaja, da je bil zgrajen priključek. Glede na to je uvrstitev v območje C3 pravilna. Prav tako se sodišče strinja s toženko, da Odlok nobenega objekta ne izvzema iz obračuna komunalnega prispevka za priključek na cestno omrežje posameznih objektov. Njihova različna namembnost je upoštevana le pri višini faktorja dejavnosti (6. člen Odloka).

12Iz izpodbijane odločbe izhaja, da toženka za lopo in gnojišče ni obračunala priklopa na vodovod in niti na kanalizacijo. Tožnik nadalje neupravičeno trdi, da je potrebno glede na Program izločiti kmetijske objekte, manjše od 50 m2 oziroma stanovanjske objekte, manjše od 30 m2, pri pomožnih kmetijskih gospodarskih objektih pa se njihova površina pomnoži s faktorjem 0,5, saj objekti, ocenjeni s strani GURS, izkazujejo bistveno prevelike površine. Toženka je z izpodbijano odločbo tožniku odmerila komunalni prispevek na podlagi določil Odloka, s katerim so bile sprejete podlage za odmero komunalnega prispevka (prvi odstavek 1. člena). Te podlage so podrobneje prikazane v Programu opremljanja stavbnih zemljišč za območje Mestne občine Novo mesto, ki je na vpogled na sedežu občine (drugi odstavek 1. člena Odloka). Gre torej za podlage Odloku, ki pojasnjujejo, na kakšen način so se oblikovale postavke, ki jih določa Odlok. Če naj bi se za nekatere objekte upoštevala manjša neto tlorisna površina od dejanske, bi moral to določati Odlok in ne Program. Poleg tega lahko GURS (nenatančno oziroma preveč) vrednoti samo tiste objekte, ki že stojijo in ne tistih, ki jih še ni. V obravnavanem primeru pa gre za odmero komunalnega prispevka zaradi gradnje in ne zaradi izboljšanja opremljenosti stavbnega zemljišča s komunalno opremo.

13Tožnik v tožbi ne ugovarja več obsegu gradbene parcele, ugovarja pa uporabljenemu razmerju med gradbeno parcelo (Dp) in neto tlorisno površino objekta (Dt). Toženka je uporabila delež 70 % proti 30 %, kot je določeno v 5. členu Odloka. Vendar pa sodišče ugotavlja, da je celotno površino gradbene parcele v izmeri 2.972,14 m2 (od katere se po njenih ugotovitvah, ki jim tožnik v tožbi ne oporeka, obračuna 30 %) upoštevala le pri objektu hlev. Na zemljišču pa stojijo še objekt A, lopa in dve gnojišči. Lopa in gnojišče se ne priključujeta na vodovodno omrežje, zato se zanju odmerja le komunalni prispevek za priključek na cestno omrežje in komunalne odpadke. Glede na to je delitev na gradbeno parcelo in neto tlorisno površino za vodovod upravičena le pri tistih parcelah, ki so gradbene parcele objekta, ki se priključuje na vodovod. Pri zemljišču, ki je gradbena parcela lope in gnojišč, se prispevek za vodovod ne odmeri. Toženka je torej s tem, ko je obračunala 30 % za vodovodni priključek od celotne gradbene parcele in ne zgolj od tistih delov, ki so gradbena parcela tistih objektov, ki se dejansko priključujejo na vodovod, po presoji sodišča zmotno uporabila predpis, saj je bilo razmerje Dp/Dt na ta način dejansko napačno uporabljeno.

14Iz izpodbijane odločbe izhaja, da je toženka uporabila faktor dejavnosti 0,7 za hlev, lopo in gnojišča, za nastanitveni del objekta pa faktor 1,3. To je obrazložila (zgolj) s tem, da je faktor dejavnosti določen v 6. členu Odloka in znaša za druge nestanovanjske stavbe 0,70, gostinske stavbe 1,30 ter upravne in pisarniške stavbe 1,30. V drugostopenjski odločbi toženka ni odgovorila na vse relevantne pritožbene navedbe pritožnice, ki je že tedaj zatrjevala, da Odlok v 6. členu za nekatere objekte ne predvideva faktorja, zaradi česar se ne obračuna, saj je zgolj ponovila, da je v prvostopenjski odločbi uporabljen faktor skladen s faktorji, ki so določeni v projektni dokumentaciji. Šele v odgovoru na tožbo svojo odločitev podkrepi z dodatnimi razlogi, ki jih v obrazložitvi izpodbijane odločbe ni, in sicer, da je vedno uporabljala faktorje pod tistim, ki je v tabeli naveden zadnji. Nadalje navaja, da če bi bil faktor res 0, kot trdi tožnik, ne bi bilo upoštevano eno od meril za odmero komunalnega prispevka iz 82. člena ZPNačrt, ki se upošteva tako, da se za različne namembnosti upošteva različen faktor dejavnosti oziroma se lahko predpiše oprostitev plačila komunalnega prispevka. Te so izrecno naštete v 16. členu Odloka, zato takega namena ni mogoče pripisati praznim poljem v preglednici iz 6. člena Odloka. In še, če bi veljala trditev tožnika, bi moral biti v Odloku napisan faktor 0. Nadaljuje s tem, da tako razlago potrjuje sprememba Odloka iz leta 2013⁵, v kateri so v preglednico vneseni faktorji dejavnosti za vsako vrsto objekta, in stališče iz sodbe IU 1602/2011 z dne 30. 8. 2012.

15O taki razlagi uporabljenih faktorjev torej odločba nima razlogov, medtem ko je razlog, da se faktorji določajo v projektni dokumentaciji, nejasen. Zato se sodišče do njih ne more opredeliti, saj presoja zakonitost izpodbijane odločbe in ne pravilnost stališč ene ali druge stranke, ki jih izpostavljata (šele) v tožbi. Pri tem iz upravnega spisa ni razvidno, da bi toženka pred izdajo izpodbijane odločbe tožnikovi pravni prednici omogočila, da se izjavi o njenem pojmovanju faktorjev v preglednici. Očitno pa je, da je tožeča stranka ves čas postopka uveljavljala drugačno razlago in uporabo predpisa kot toženka. Med okoliščine, pomembne za odločitev, je potrebno uvrstiti tudi pravna stališča, na katerih odločitev sloni. Ustavno sodišče je v več zadevah⁶ pojasnilo, da se pravica do izjavljanja in obveznost do opredelitve o relevantnih vprašanjih v prvi vrsti sicer nanaša na dejanske navedbe, vendar tudi glede pravnih naziranj ni brez pomena. Ustavno sodišče poudarja pomen pravice do izjave v vseh sodnih postopkih, pri čemer pri opredeljevanju njene vsebine upošteva posebnosti posameznih postopkov.⁷ Po presoji sodišča tudi ob upoštevanju posebnosti upravnega postopka, v katerem niso udeležene stranke z nasprotujočimi interesi, ampak stranka in organ oblasti, ni videti razlogov, da se pravica do izjave ne bi nanašala tudi na pravico opredeliti se do (drugačnih) pravnih naziranj organa. Pravica do izjavljanja o pravnih vprašanjih je še posebej pomembna, kadar gre za odločbo, s katero organ odloči drugače, kot pričakuje stranka, saj ravno v tem primeru pravica do izjave služi kot sredstvo zavarovanja strankinih pravic oziroma pravnih koristi. Nenazadnje pa je od (pravilne) uporabe materialnega prava odvisno tudi dejansko stanje, ki ga organ ugotavlja kot pravno relevantnega.

16Glede na to je sodišče izpodbijano odločbo na podlagi 3. in 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 odpravilo in zadevo vrnilo toženki v ponovni postopek. Ker je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta in upravnih spisov očitno, da je treba tožbi ugoditi in izpodbijano odločbo odpraviti, ob tem pa v postopku ni sodeloval stranski udeleženec z nasprotnim interesom, je sodišče v skladu s prvo alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave, na seji.

17Ker je sodišče tožbi ugodilo, je ugodilo tudi stroškovnemu zahtevku tožnika, ki je v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 upravičen do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku po Pravilniku o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Zadeva je bila rešena na seji in tožnika je v postopku zastopal odvetnik, zato se mu priznajo stroški upravnega spora v višini 285,00 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika), povečani za 22 % DDV (pooblaščenca tožnika sta zavezanca za DDV), kar znaša 62,70 EUR, skupaj torej 347,70 EUR. Stroške je dolžna povrniti toženka v roku 15 dni od vročitve te sodbe. Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika). V skladu z ZST - 1 bo sodna taksa vrnjena tožniku po uradni dolžnosti.

¹ Glej X Ips 141/2017 z dne 25. 4. 2018
² Glej I Up 295/2016 z dne 7. 12. 2016, X Ips 298/2016 z dne 20. 9. 2017 in I Up 16/2017 z dne 15. 2. 2017
³ Glej I Up 39/2016 z dne 11. 1. 2017
⁴ Glej X Ips 94/2017 z dne 17. 4. 2019
⁵ Ur.l. 76/2013
⁶ Glej Up-373/97-15 z dne 22. 2. 2001, Up- 969/13-23 z dne 17. 9. 2015
⁷ Glej odločbi Up-696/13-23 z dne 17. 9. 2015, Up 785/15-14 z dne 27. 10. 2016