UPRS Sodba I U 2117/2018-47

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1Prvostopenjski organ je z izpodbijano odločbo odločil, da mora tožnica takoj po njeni vročitvi ustaviti gradnjo prizidka na severozahodnem delu obstoječega objekta na zemljišču parc. št. 1269/2 in 1269/15, obe k.o. ..., tlorisnih dimenzij cca 6,30 m x 4,30 m + vetrolov 1,70 m x 2,20 m, maksimalne višine 3,10 m (sleme) do višine 2,40 m (kapna lega) v pritlični izvedbi, ki jo izvaja brez gradbenega dovoljenja (1. točka). Nadalje je odločil, da mora tožnica do 30. 11. 2018 odstraniti gradnjo iz prve točke izreka in zemljišče vzpostaviti v prejšnje stanje (2. točka izreka), sicer se bo opravil postopek izvršbe (3. točka izreka). V 4. točki izreka so bile določene prepovedi iz 158. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1). Iz obrazložitve odločbe izhaja, da je gradbena inšpektorica na kraju samem ugotovila, da je tožnica ob severozahodnem delu obstoječega objekta, stoječega na zemljišču parc. št. 1269/2 in 1269/12 k.o. ..., zgradila opisani prizidek, ki stoji na zemljiščih parc. št. 1269/2 in 1269/15 k.o. ... Solastniki nepremičnine parc. št. 1269/2 k.o.... so tožnica, njen mož A.A. in B.B., lastnik nepremičnine parc. št. 1269/15 k.o. ... pa je Javni stanovanjski sklad Mestne občine ... (v nadaljevanju JSS ...). Zato jim je prvostopenjski organ priznal status stranskih udeležencev. Ker je A.A. izjavil, da ni investitor prizidka, je bila kot inšpekcijska zavezanka obravnavana le tožnica. Povedala je, da za gradnjo, pričeto v letu 1985, gradbeno dovoljenje ni bilo izdano. To, da gradbeno dovoljenje ni bilo izdano, izhaja tudi iz odgovora Upravne enote Ljubljana, Izpostava Vič, pri kateri je prvostopenjski organ opravil poizvedbe. Ker brez gradbenega dovoljenja ni dovoljeno začeti z gradnjo, so ji bili izrečeni ukrepi po 152. členu ZGO-1 in 158. členu ZGO-1.

2Drugostopenjski organ je pritožbo zavrnil, saj v zadevi ni sporno, da je bil prizidek zgrajen brez potrebnega dovoljenja in gre za nelegalno gradnjo. Morebitne aktivnosti tožnice v smeri pridobivanja gradbenega dovoljenja na odločitev v predmetni zadevi ne vplivajo.

3Tožnica se z odločitvijo ne strinja. Navaja, da so se ji vsa pisanja vročala na napačen naslov, zato se sprašuje, ali je bila na vsa dejanja pravilno vabljena. Iz izpodbijane odločbe namreč izhaja, da je prvostopenjski organ 20. 4. 2018 opravil kontrolni ogled, na katerega tožnica ni bila vabljena, da bi lahko dodatno pojasnila vse okoliščine, iz katerih izhaja, kako se je trudila za legalizacijo prizidka. Pred izdajo odločbe je potekal nakup parc.št. 1269/15 k.o. ..., tožnica pa bi nato izvedla postopek legalizacije prizidka, vendar je JSS ... zaradi izpodbijane odločbe prodajo ustavil. Tožnica ima po 200. členu Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) pravico biti na ogledu navzoča, da bo ogled opravljen, pa ni bila obveščena. S tem ji ni bila dana možnost izjave v postopku. Nadalje iz same odločbe izhaja, da je bil prizidek zgrajen in se torej ne gradi več, kar negira posledico, izrečeno v 1. točki izreka izpodbijane odločbe. Zato je izrek v nasprotju z 213. členom ZUP in neizvršljiv, zaradi česar je odločba nična. Toženka ugotavlja, da je bil prizidek končan leta 1985, kar je bilo pred veljavnostjo ZGO-1, pri čemer ni ugotavljala nezakonitosti gradnje v času tedaj veljavnih predpisov. Izpodbijana odločba temelji na 152. členu ZGO-1, Ustavno sodišče pa je z odločbo št. U-I-64/14-20 z dne 12. 10. 2017 ugotovilo, da sta člena 152. in 156a. ZGO-1 v neskladju z ustavo, v kolikor se nanašata na dom zavezanca. Prvostopenjski organ je tožnici izrekel sankcije na podlagi protiustavnega 152. člena ZGO-1 in ni upošteval, da prizidek, v katerem je vhod v hišo, dnevno sobo in kuhinjo, predstavlja dom tožnice in njenega moža. Rušenje tega dela hiše bi zato predstavljalo izgubo doma. Sicer pa je izpodbijana odločba zaradi neupoštevanja odločitve Ustavnega sodišča nična. Zaradi vsega navedenega bi morala toženka prvenstveno izreči ukrep po prvem odstavku 150. člena ZGO-1 in odrediti, naj tožnica v določenem roku prične s postopkom legalizacije, ne pa ukrepa po 152. členu ZGO-1. Podrejeno še navaja, da bi morala toženka v skladu s četrtim odstavkom 158. člena ZGO- 1 v izreku odločbe dodati, da so pravni posli dovoljeni, če so povezani s postopkom izpeljave legalizacije tožničinega objekta. Tako določa tudi sedaj veljavni šesti odstavek 93. člena Gradbenega zakona (v nadaljevanju GZ). Postopek povezan z legalizacijo, tj. postopek nakupa zemljišča, se je namreč ustavil ravno iz tega razloga. S tem je tožnici legalizacija onemogočena, tožnica pa je postavljena v neenak položaj z zavezanci po GZ, še posebej, ker slednji vsebuje določbe, ki olajšujejo legalizacijo objektov. Tega postopka tožnica ne more začeti, ker ji je onemogočen nakup parc. št. 1269/15 k.o. ... . Predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo izreče za nično in podrejeno, da jo odpravi in vrne zadevo organu, ki je izpodbijani upravni akt izdal, v ponovni postopek.

4Toženka na tožbo ni odgovorila, je pa sodišču poslala upravni spis.

5Stranka z interesom JSS ... v odgovoru na tožbo navaja, da je objavila namero o sklenitvi neposredne prodajne pogodbe za nepremičnino parc. št. 1269/15 k.o. ..., saj je ocenila, da je ne potrebuje. Ker je bila JSS ... vročena izpodbijana odločba, ki je med drugim v 4. točki izreka prepovedala promet s predmetnim zemljiščem, je JSS ... postopek prodaje ustavil. Opozarja na odločbo Ustavnega sodišča in na to, da se toženka ni opredelila do vprašanj, ki iz nje izhajajo. GZ tožnici omogoča legalizacijo, tretji odstavek 106. člena tega zakona pa določa, da se inšpekcijski postopki, če je izdana odločba v skladu s V. poglavjem GZ, ustavijo. JSS ... je v postopku legalizacije pripravljen sodelovati. Njegov interes je, da nepremičnino proda tožnici in ji olajša legalizacijo prizidka, ne pa, da se del doma zakoncev ... odstrani. Vendar pa v primeru, če zaznamba prepovedi razpolaganja ne bo odstranjena, prodaje ne more izpeljati do konca, saj mu izpodbijana odločba prodajo onemogoča.

6Stranka z interesom B.B. v odgovoru na tožbo navaja, da je tožnica naslov spremenila šele z 20. 3. 2018, o čemer toženke ni obvestila. Kljub temu je pošto prejemala in je imela možnost podati izjavo na zapisnik, česar ni storila. Ogled 20. 4. 2018 je opravil organ sam in nanj ni vabil nikogar. Ni res, da bo tožnica odkupila parc. št. 1269/15 k.o. ..., saj se za nakup zanima tudi stranka z interesom in še kdo, JSS ... pa je dolžan nepremičnino prodati v skladu s predpisi o razpolaganju s stvarnim premoženjem občin. Poleg tega je prizidek delno zgrajen na zemljišču, katerega solastnica je stranka z interesom, kar pomeni, da legalizacija nikakor ne bo mogoča. Tožnica je 11. 7. 2018 vložila nepopolno zahtevo izdajo dovoljenja za objekt daljšega obstoja, ki ji je bila 26. 9. 2018 zavrnjena. Pred izdajo izpodbijane odločbe ni storila nobenega koraka v smeri legalizacije prizidka. Ustavno sodišče je v odločbi, ki jo citira tožnica, sprejelo stališče, da mora biti v postopku izvršbe, ki lahko pripelje do izgube doma, vsakomur zagotovljena vnaprejšnja sodna presoja sorazmernosti tega ukrepa, v tej zadevi pa se izvršba še ni začela. Poleg tega gre le za vhodno ložo in dnevno sobo, zaradi česar ni mogoče govoriti o domu. Predlaga zavrnitev tožbe.

7Tožnica je vložila še dve pripravljalni vlogi, stranka z interesom B.B. pa še eno. V njih v bistvenem ponavljata svoje navedbe in navajata številna dejstva, ki za odločitev v tej zadevi niso pravno relevantna. Zato sodišče povzema le tiste trditve, ki se sploh nanašajo na predmet upravnega spora. Tožnica tako zapiše, da stranka z interesom ne izkaže, da bi bil v pošiljki z dne 26. 4. 2018 dejansko zapisnik z ogleda, niti da naj bi to pošiljko podpisala tožnica. Primerjava podpisov na povratnici in na odvetniškem pooblastilu pa kaže, da si nista podobna. V naslednji vlogi nadalje oporeka položaj stranke v upravnem sporu stranki z interesom B.B. Stranka z interesom pa opozarja, da je imela tožnica v upravnem postopku možnost izjave in s tem navajanja dejstev, ki jih navaja šele sedaj. Opozarja na tretji odstavek 20. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Tožnica v postopku ni navajala ničesar, razen da je legalizacija v teku, kar sicer ni res. V pritožbenem postopku je dodala, da je v teku postopek nakupa zemljišča, da bo objekt legalizirala in da prosi za odlog izvajanja odločbe. Trditev, da vročilnice ni podpisala ona, je nova in tudi ni dokazana.

8Tožba ni utemeljena.

9Sodišče uvodoma poudarja, da v upravnem sporu ne odloča o spornih razmerjih med tožnico in stranko z interesom in jih tudi ne ureja, ampak odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnice oziroma tožnika (prvi odstavek 2. člena ZUS-1). Zato se o ostalih, med strankama sicer spornih dejstvih (glede vzdrževanja objekta, o pravilnosti oziroma nepravilnosti postopka prodaje zemljišča JSS ..., o tem kaj je tožnica storila oziroma česa ni storila v zvezi z legalizacijo, o tem ali prizidek povzroča ali ne povzroča škode, o nujnosti vzdrževanja nepremičnine, idr.), ne bo izrekalo.

10Tožnica B.B. oporeka položaj stranke v tem upravnem sporu. Imenovani je bil priznan položaj stranke v upravnem postopku iz razloga, ker prizidek stoji na zemljišču, katerega solastnica je, kar izhaja iz zemljiške knjige in je med strankama tudi nesporno. Glede na to odločitev, ali naj se objekt, ki stoji na solastni nepremičnini odstrani ali ne, nesporno posega v njen pravni položaj. Zato je imenovana tudi po presoji sodišča stranka v upravnem postopku in stranka z interesom v tem upravnem sporu.

11Tožnica toženki neutemeljeno očita bistveno kršitev postopka, češ da ji pisanja niso bila vročena na pravi naslov in tako tudi ni bila vabljena na kontrolni inšpekcijski ogled, opravljen 20. 4. 2018. Sodišče po vpogledu v upravni spis ugotavlja, da je tožnica pošto na naslovu ... prevzemala, saj je podpisovala povratnice, prav tako pa je v postopku sodelovala. Sicer pa tožnica ne navede, katero konkretno pisanje naj ji ne bi bilo vročeno, kar bi lahko ugotovila, če bi sama pregledala v upravni spis (kar ji zakon omogoča). Izjema velja za inšpekcijski pregled z dne 20. 4. 2018, za katerega izrecno navaja, da nanj ni bila vabljena. Sodišče ugotavlja, da to drži in da prvostopenjski organ na ogled ni vabil nobene stranke. Sodna praksa je že zavzela stališče, da lahko inšpektor v skladu z 29. členom Zakona o inšpekcijskem nadzoru (v nadaljevanju ZIN) opravi nadzor brez predhodnega obvestila in brez navzočnosti zavezanca¹. V tem primeru mu mora posredovati svoje ugotovitve in mu omogočiti, da se o njih izjavi, kar je bilo v obravnavanem primeru storjeno. Ne gre namreč za ogled v smislu 199. in 200. člena ZUP, kot to uveljavlja tožnica, ampak gre za inšpekcijski nadzor, ki ga ureja že omenjeno določilo 29. člena ZIN. Prvostopenjski organ je tožnici in strankam z interesom vročil zapisnik o inšpekcijskem pregledu na kraju samem. V spremnem dopisu jih je pozval, da lahko v roku 5 dni podajo morebitne pripombe na vsebino zapisnika ter se izrečejo o vseh drugih morebitnih dejstvih in okoliščinah. Iz povratnice v upravnem spisu izhaja, da je tožnica zapisnik prejela 3. 5. 2018, vendar nanj ni podala nobenih pripomb ali pojasnil (pač pa je to storila B.B. z vlogo z dne 4. 5. 2018), čeprav je to možnost imela. V pripravljalni vlogi z dne 26. 3. 2019 sicer zapiše, da stranka z interesom ne izkaže, da je bil v pošiljki 26. 4. 2018 dejansko zapisnik. Po presoji sodišča takega zapisa ni mogoče obravnavati kot trditev, da tožnica zapisnika ni prejela. Celo, če bi tako trditev postavila, pa uveljavljanje novega tožbenega ugovora po poteku tridesetdnevnega roka za tožbo, ni dopustno², zaradi česar je sodišče ne bi presojalo. Očitana bistvena kršitev postopka zato ni podana.

12Po prvem odstavku 106. člena GZ se postopki, začeti pred začetkom uporabe tega zakona (1. 6. 2018), končajo po določbah ZGO-1. 152. členu ZGO-1 pa določa, da pristojni gradbeni inšpektor v primeru nelegalne gradnje odredi, da se gradnja takoj ustavi ter da se že zgrajeni objekt ali del objekta v določenem roku na stroške inšpekcijskega zavezanca odstrani, vzpostavi prejšnje stanje ali drugače sanira objekt, del objekta oziroma zemljišče, če vzpostavitev v prejšnje stanje ni možna.

13Tožničin očitek, da je tak izrek odločbe neizvršljiv, posledično pa je odločba nična, je neutemeljen. Toženka je odredila takšen ukrep, kot ga v primeru nelegalne gradnje predvideva citirano določilo ZGO-1. Gre za ustaljeno prakso upravnih organov, ki tudi v primeru, ko je objekt že zgrajen, odredijo popolnoma enak ukrep, kot je predpisan v citirani zakonski določbi. Po presoji sodišča take vrste ukrepanje ne vpliva na zakonitost odločbe v primerih, ko je objekt že zgrajen in se kljub temu odreja ustavitev gradnje, prav tako pa ne posega v pravni položaj investitorja tako, da bi ga poslabšal. V konkretnem primeru je kljub temu, da se odreja ustavitev gradnje že zgrajenega objekta, ki je v uporabi, povsem jasno, o katerem objektu govori izpodbijana odločba, saj je v njej določno opisan.

14Za pravilno uporabo 152. člena ZGO -1 je torej relevantno zgolj to, ali je gradnja nelegalna. Nelegalna gradnja pa pomeni, da se gradnja oziroma dela, za katera je predpisano gradbeno dovoljenje, izvajajo oziroma so izvedena brez veljavnega gradbenega dovoljenja (točka 12.1. prvega odstavka 2. člena ZGO-1). To, da tožnica gradbenega dovoljenja ni pridobila, ni sporno. Šele v tožbi uveljavlja, da je bil prizidek končan leta 1985, toženka pa ni ugotavljala zakonitosti/nezakonitosti gradnje v času tedaj veljavnih predpisov. S tem tožeča stranka sicer formalno uveljavlja zmotno uporabo predpisa, vendar pa je potrebno upoštevati, da se predpisi vedno uporabljajo glede na ugotovljena dejstva. Da bi organ določena dejstva ugotavljal, pa jih mora stranka zatrjevati. Tožnica v upravnem postopku (in tudi v tožbi) ni postavila ustrezne trditvene podlage, zaradi katere bi toženka opravila presojo, ali je bila gradnja v letu 1984-1985 morda legalna. Tožnica tako ni nikoli zatrdila, da gradbenega dovoljenja ni pridobila zato, ker v času, ko je bil prizidek postavljen, gradbeno dovoljenje za postavitev take vrste gradnje, kot je obravnavana, ni bilo potrebno³. Nasprotno ves čas je zatrjevala, da se trudi objekt legalizirati. Legalno zgrajenega objekta seveda ni potrebno legalizirati. Kot pravilno opozarja stranka z interesom, pa v upravnem sporu stranke ne smejo navajati dejstev in predlagati dokazov, če so imele možnost navajati ta dejstva in predlagati te dokaze v postopku pred izdajo akta. Zato sodišče te trditve, tudi če bi jo tožnica postavila (šele) v tožbi, ne bi presojalo.

15Tožnica tudi neupravičeno ugovarja, da bi morala toženka zaradi neustavnosti citiranega člena tehtati, ali je izrečeni ukrep sorazmeren. Kot pravilno navaja stranka z interesom, se namreč sodna presoja sorazmernosti izrečenega ukrepa opravi (šele) v postopku izvršbe. Iz obravnavane odločbe Ustavnega sodišča jasno izhaja, da mora inšpektor po še vedno veljavni ureditvi ob ugotovitvi, da je gradnja nelegalna, ne glede na konkretne okoliščine inšpekcijskega zavezanca, na podlagi 152. člena ZGO-1 izreči ukrep odstranitve objekta. Določba inšpektorju ne omogoča, da bi namesto predpisanega izrekel drug, milejši ukrep, ali da ukrepa sploh ne bi izrekel. Vložena pritožba in tožba ne zadržita izvršitve.⁴ Glede na obstoječo ureditev postopek legalizacije ni razlog za prekinitev ali ustavitev inšpekcijskega postopka. Zato v obravnavanem primeru tudi ni pravno relevantno, ali je ta postopek v teku oziroma iz katerega razloga (morda) ne teče. Ustavno sodišče je ugotovilo, da je ureditev inšpekcijskega postopka pri nelegalni gradnji neustavna zato, ker ne zagotavlja, da bi poseg v pravico do spoštovanja doma zaradi odstranitve objekta temeljil na sodni odločbi, s katero bi sodišče presojalo sorazmernost posega. Zato je odločilo, da sta 152. in 156a. člen ZGO-1 v neskladju z Ustavo, ker nedopustno omejujeta ustavno pravico do spoštovanja doma, zagotovljeno v prvem odstavku 36. člena Ustave.

16Vendar je zavzelo stališče, da odločitev pristojnega gradbenega inšpektorja, da je objekt nelegalen in da ga mora inšpekcijski zavezanec odstraniti, še ne pomeni izgube doma inšpekcijskega zavezanca in njegove družine. Izguba doma nastopi v primeru izvršbe inšpekcijske odločbe in dejanske odstranitve objekta. Poseg v pravico do spoštovanja doma zato pomeni prisilna izvršitev odločbe, izdane na podlagi 152. člena ZGO-1 v izvršilnem postopku, v katerem pristojni organ proti volji inšpekcijskega zavezanca odstrani objekt, ki inšpekcijskemu zavezancu pomeni dom⁵. Štelo je, da 152. in 156a. člena ZGO-1 ni mogoče razveljaviti, ker bi razveljavitev 152. člena ZGO-1 popolnoma onemogočala izvedbo inšpekcijskih ukrepov na področju nelegalnih gradenj tudi v primerih, ko pravica do spoštovanja doma ne bi bila ogrožena. Da pa ne bi prišlo do nadaljnjih nedopustnih posegov v pravico do spoštovanja doma, je na podlagi drugega odstavka 40. člena Zakona o ustavnem sodišču določilo način izvršitve svoje odločbe. Odločilo je, da je do odprave ugotovljene protiustavnosti inšpekcijskim zavezancem zoper dokončen sklep o zavrnitvi odloga izvršbe iz 156a. člena ZGO-1 zagotovljeno sodno varstvo v upravnem sporu; vložitev predloga za odlog izvršbe iz 156a. člena ZGO-1, vložitev pritožbe zoper sklep o zavrnitvi predloga za odlog izvršbe iz 156a. člena ZGO-1 in vložitev tožbe na Upravno sodišče zadržijo izvršitev inšpekcijskega ukrepa iz 152. člena ZGO-1, pri čemer se sme izvršba odložiti večkrat (3. točka izreka).⁶ Zakonodajalec pa bo lahko predhodno sodno presojo sorazmernosti posega v pravico do spoštovanja doma zagotovil bodisi v postopku izdaje inšpekcijske odločbe zaradi nelegalne gradnje bodisi v izvršilnem postopku.⁷

17V obravnavanem primeru ne gre za odločanje o sami izvršitvi inšpekcijskega ukrepa oziroma o njegovem odlogu, saj je bilo z izpodbijano odločbo odločeno o inšpekcijskem ukrepu in ne o njegovi prisilni izvršitvi. Zato glede na 3. točko izreka odločbe Ustavnega sodišča (sodna) presoja sorazmernosti izrečenega ukrepa že iz tega razloga ni potrebna. Glede na to sodišče tudi ni presojalo, ali je prizidek v obravnavanem primeru dom oziroma del tožničinega doma, kar je za stranko z interesom sporno.

18Tožnica tudi neutemeljeno uveljavlja, da bi morala toženka uporabiti ukrep iz 150. člena, saj je inšpekcijski ukrep, ki se izreče pri nelegalni gradnji, predpisan v 152. členu ZGO-1 in ga inšpektor, če ugotovi, da je gradnja nelegalna, mora izreči. Odpravo nepravilnosti oziroma ustavitev gradnje do odprave nepravilnosti lahko odredi le v primeru, ko ne gre za nelegalno gradnjo. Neupravičen je tudi očitek, da ji je zaradi prepovedi iz prvega odstavka 158. člena ZGO-1 v nasprotju s četrtim odstavkom 158. člena ZGO-1 onemogočena legalizacija. Z izpodbijano odločbo je namreč med drugim za objekt prepovedan promet z njim ali z zemljiščem, na katerem stoji, in tožnica iz tega razloga ne more kupiti nepremičnine parc. št. 1269/15 k.o. ... Četrti odstavek 158. člena ZGO-1 določa, da prepovedi iz prvega odstavka ne veljajo, če so prepovedana dejanja potrebna zaradi izvršitve izrečenih inšpekcijskih ukrepov. Sklenitev kupoprodajne pogodbe za nakup nepremičnine parc. št. 1269/15 k.o. ... pa ni potrebna za izvršitev inšpekcijskega ukrepa odstranitve prizidka. Res je, da je s to prepovedjo poseženo v pravni položaj stranke z interesom JSS ..., saj svojega zemljišča ne more prodajati. Vendar slednja tega ne more uveljavljati v tem upravnem sporu z odgovorom na tožbo in predlaganim zaslišanjem inšpektorice. Če je bila mnenja, da ukrep neupravičeno posega v njen pravni položaj, bi lahko temu kot stranka v postopku oporekala le s pravnimi sredstvi zoper odločbo.

19Glede na navedeno je sodišče presodilo, da je tožba neutemeljena in jo je na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo. Tožnica je predlagala, naj sodišče opravi glavno obravnavo, zasliši njiju z možem in izvede še druge dokaze, zaslišanja in izvedbo drugih dokazov pa sta predlagali tudi stranki z interesom. Vendar dejstva, ki bi se s temi dokazi dokazovala (trud glede legalizacije, opravljena dejanja v postopku nakupa zemljišča, razmere in sodni postopek glede vzdrževanja objekta oziroma nastajanja škode, uživanja solastniških deležev v naravi, okoliščine v zvezi z gradnjo prizidka, idr.) niso pravno relevantna. Izvajanje dokazov tako ne bi v ničemer pripomoglo k odločitvi sodišča o tem, ali je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, ampak bi se ugotavljala dejstva, ki za odločitev, ali je ukrep izrečen v skladu z zakonom, niso pomembna. V postopku je pravno relevantno zgolj, ali je objekt nelegalen, kar se lahko izpodbije z dokazovanjem, da je bil zgrajen na podlagi ustreznih dovoljenj, ali da ta dovoljenja niso potrebna. Tega tožnica v upravnem postopku ni zatrjevala. Poleg tega tožnica situacijo opisuje in izvedbo dokazov predlaga šele v tem upravnem sporu. Glede na to sodišče teh dejstev in dokazov upoštevaje tretji odstavek 20. člena ZUS -1 ne bi smelo upoštevati celo, če bi bila pravno pomembna. Ker dejansko stanje v delu, ki je relevantno za odločitev (postavitev prizidka brez gradbenega dovoljenja), ni sporno, je sodišče v skladu s prvim odstavkom 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave.

20Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.

¹ Glej I U 974/2012 z dne 6. 12. 2012, I U 1299/2011 z dne 17. 10. 2012
² Glej I Up 168/2019 z dne 9. 10. 2019
³ 33. člen Zakona o graditvi objektov (Ur.l. SRS 34/84 z dne 19. 11. 1984) je določal : "Objekt se lahko začne graditi na podlagi gradbenega dovoljenja".
⁴ Glej 29. točko odločbe Ustavnega sodišča U-I-64/14 z dne 12. 10. 2017
⁵ Glej 28. točko odločbe Ustavnega sodišča U-I-64/14 z dne 12. 10. 2017
⁶ Glej 34. točko iste odločbe
⁷ Glej 33. točko iste odločbe