VSL Sklep I Cp 1848/2020

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog A. A. in B. B. za izdajo dodatnega sklepa o dedovanju.

2Predlagatelja se zoper izpodbijani sklep pravočasno pritožujeta iz vseh pritožbenih razlogov in predlagata spremembo, podredno razveljavitev izpodbijanega sklepa. Kot bistveno navajata, da je zapustnik že na podlagi ZLNDL¹ postal lastnik predmetnih nepremičnin. Predlogu za izdajo dodatnega sklepa o dedovanju sta predložila dokazne listine, ki izkazujejo, da je zapustnik v času uveljavitve ZLNDL imel predmetne nepremičnine v svoji posesti, jih uporabljal in z njimi upravljal. Navedeno sta dokazala s stopnjo prepričanja. Zapustnik je pridobil nepremičnine v trajno uporabo, pridobil je zakonito pravico gradnje in gradbeno dovoljenje. Sklicujeta se na enotno sodno prakso, da je za pretvorbo pravice uporabe v lastninsko pravico ključno, kdo je pravico uporabe dejansko imel in ne kdo je bil, kot njen imetnik, vpisan v zemljiško knjigo. Sodišče bi zato moralo glede na podane navedbe in dokazne listine sprejeti zaključek, da sta s stopnjo prepričanja izkazala zapustnikovo pravico uporabe. Preozka je zato interpretacija sodišča, da dodatnega sklepa o dedovanju ne more izdati, ker zapustnik ni vknjižen v zemljiški knjigi. Ob pravilni uporabi materialnega prava bi zato sodišče moralo ugotoviti dejansko stanje. Nekatere listine so namreč tudi javne listine, pri čemer se sodišče ni opredelilo, zakaj javnim listinam ne sledi. Sodišče ni preučilo, ali je mogoče na podlagi predloženih listin nedvoumno ugotoviti dejstva. Vse navedeno je posredno potrjeno tudi z utemeljitvijo zamudne sodbe. V nadaljevanju pritožbe pritožnika ponavljata navedbe, kot sta jih podala v predlogu za izdajo dodatnega sklepa.

3Pritožba ni utemeljena.

4Pritožnika sta predlagala izdajo dodatnega sklepa glede deležev do 2/16 in 7/16 pri nepremičninah z ID znakom 000 83/12, 000 83/91 in 000 83/92, ki v zemljiški knjigi niso vpisani na zapustnika, ampak v korist C. C. in D. D. Predlagala sta, da se ugotovi, da je imel na navedenih nepremičninah pravico uporabe zapustnik ter da je zato lastninsko pravico pridobil na podlagi ZLNDL. Drži sicer pritožbena navedba, da so imetniki pravice uporabe ob uveljavitvi ZLNDL pridobili lastninsko pravico ex lege, vendar je vprašanje, ali je imel zapustnik na predmetnih nepremičninah pravico uporabe, dejansko vprašanje. V zapuščinskih postopkih pa se ne raziskuje spornih dejstev, prav tako pa je bil predmetni zapuščinski postopek že pravnomočno končan, zato ga ni mogoče več prekiniti (primerjaj 212. člen v zvezi z 221. členom ZD²). Glede na navedeno se dodatni sklep o dedovanju na podlagi prejšnjega sklepa o dedovanju izda le v primeru, ko ni dvoma, da gre za novo najdeno premoženje, kot je to obrazložilo že sodišče prve stopnje, saj sodišče ne opravi nove zapuščinske obravnave. Posledično je zapuščinsko sodišče pravilno zaključilo, da ni pristojno presojati, ali je zapustnik na predmetnih nepremičninah pridobil pravico uporabe, ne glede na voljo oseb, ki sta v zemljiški knjigi vpisana kot lastnika navedenih deležev. Vprašanje, kdo je ob uveljavitvi ZLNDL dejansko imel pravico uporabe na spornih nepremičninah, torej ni stvar zapuščinskega, temveč (ob odsotnosti soglasja vpletenih) morebitnega pravdnega postopka.³

5Ob upoštevanju navedenega so neutemeljeni pritožbeni očitki, da se sodišče ni opredelilo do predloženih (javnih) listin, s katerimi naj bi pritožnika s stopnjo prepričanja, kot to sama trdita v pritožbi, izkazala, da je zapustnik imel pravico uporabe na navedenih nepremičninah. Neutemeljeno pritožnika nasprotujeta tudi utemeljitvi sodišča, da zapustnik pri navedenih deležih ni vpisan v zemljiško knjigo, saj je stališče, da zapuščinsko sodišče v dodatnem sklepu o dedovanju lahko zajame le tiste nepremičnine, ki so v javni zemljiški knjigi vpisane kot (so)lastnina zapustnika, skladno s sodno prakso.⁴ Odločitev sodišča o zavrnitvi predloga za izdajo dodatnega sklepa o dedovanju je torej materialnopravno pravilna. Navedenega tudi ne spremeni sklicevanje pritožnikov na zamudno sodbo, na podlagi katere sta se vpisala kot lastnika predmetnih nepremičnih pri (drugih) deležih, vpisanih na E. E. in F. F., in ne na deležih, na katere se nanaša predmetni predlog,⁵ kot je to pravilno obrazložilo že sodišče prve stopnje. Učinkov zamudne sodbe zato ni mogoče širiti zoper C. C. in D. D.

6Iz vseh zgoraj navedenih razlogov je pritožba neutemeljena. Ker niti zatrjevani niti po uradni dolžnosti preizkušeni pritožbeni razlogi niso podani, je pritožbeno sodišče na podlagi 2. točke 365. člena ZPP⁶ v zvezi s 163. členom ZD pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

¹ Zakon o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini, Ur. list RS, št. 44/97 in 59/01.
² Zakon o dedovanju, Ur. list SRS, št. 15/1976, s kasnejšimi spremembami.
³ Prim. VSL sklep II Cp 1208/2013.
⁴ Prim. sklepi VSL II Cp 280/2017, II Cp 928/2014, I Cp 1416/2017, I Cp 2570/2016, I Cp 623/2019.
⁵ C. C. in D. D., ki sta vpisana na deležih, na katere se nanaša predmetni predlog, v postopku, v katerem je bila izdana zamudna sodba, niti v predmetnem zapuščinskem postopku nista imela možnosti udeležbe.
⁶ Zakon o pravdnem postopku, Ur. list RS, št. 73/07, s kasnejšimi spremembami.