UPRS Sodba I U 1183/2019-12

I. Tožbi se ugodi. Sklep Ministrstva za finance št. DT-499-29-403/2019-4 z dne 7. 6. 2019 se odpravi in zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 15 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

1Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom pritožbo zoper sklep Finančne uprave RS št. DT 4934 125884 2018 22 z dne 25. 3. 2019 v 1. točki izreka zavrgla ter v 2. točki izreka ugotovila, da stroški postopka niso bili priglašeni.

2Iz razlogov sklepa sledi, da je Finančna uprava RS kot organ prve stopnje z navedenim sklepom, ki ga tožeča stranka izpodbija s pritožbo, zavrgla zahtevo družbe A. d.n.o. iz Ljubljane za obnovo postopka v zvezi s sklepom o davčni izvršbi št. DT 4934 125884 2018 1 z dne 10. 9. 2018. Nadalje se ugotavlja, da gre pri tem za davčno izvršbo, ki se je sicer začela zoper B.B. kot osebno odgovornega družbenika za dolg omenjene družbe, da pa je bila družba A. tista, ki je vložila že omenjeni predlog za obnovo postopka in ki ga je organ prve stopnje zavrgel. Pritožbo pa vlaga B.B. v svojem imenu in ne kot odgovorna oseba omenjene družbe, zato pritožbe ne vlaga upravičena oseba. Vloge zato po presoji pritožbenega organa ni mogoče meritorno obravnavati, ampak jo je potrebno v skladu z določbo prvega odstavka 246. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) zavreči.

3Tožeča stranka toži na odpravo izpodbijanega sklepa. Tožbo vlaga iz razlogov po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

4V tožbi navaja, da je sprva v odprtem roku vložila zahtevo za obnovo davčnega postopka. Poudarja, da je svoj predlog v zahtevi za obnovo in v pritožbi obrazložila in podkrepila z ustreznimi dokazi. Kljub temu je organ druge stopnje pritožbo zoper sklep o zavrnitvi (pravilno: zavrženju) predloga za obnovo zavrgel z utemeljitvijo, da pritožbe ni vložila upravičena oseba. Takšna odločitev je po prepričanju tožeče stranke nepravilna, saj je B.B. v vlogi navedel sebe osebno in obenem kot zakonitega zastopnika družbe A. - tožeče stranke. Poleg tega se je postopek izvršbe začel zoper osebno odgovornega družbenika B.B. za dolg omenjene pravne osebe. Upoštevati pa bi bilo treba tudi, da je vlagatelj pritožbe laik, ki vlaga pritožbo sam in ne preko odvetnika. Vloga zakonitega zastopnika družbe kot takšna je pravilna in pravočasna in bi jo zato tožena stranka lahko upoštevala kot (njeno) pritožbo.

5Tožena stranka v odgovoru na tožbo v celoti prereka navedbe tožeče stranke in vztraja pri razlogih iz obrazložitve izpodbijanega sklepa in sklepa prve stopnje.

6Tožba je utemeljena.

7Razlogi iz obrazložitve sklepa prve stopnje, pri katerih vztraja tožena stranka v odgovoru na tožbo, za odločitev niso pomembni, saj se toženka z vsebino izpodbijanega sklepa, ko odloča o pritožbi, ne ukvarja, temveč odkloni odločanje iz procesnih razlogov, in sicer zato, ker naj bi B.B. kot fizična oseba ne bil upravičen, da vloži pritožbo.

8Predmet presoje v upravnem sporu je torej zgolj vprašanje, ali je odločitev toženke, da pritožba ni bila vložena po upravičeni osebi, pravilna.

9V tem pogledu pa se že v razlogih izpodbijanega sklepa pravilno ugotavlja, da je pritožbo v skladu s 63. členom ZUP šteti za vlogo. V skladu s 66. členom ZUP mora biti vloga razumljiva in mora obsegati vse, kar je treba, da se lahko obravnava, med drugim podatke o njenem vložniku. V skladu z določbami 67. člena ZUP vloge samo iz razloga, ker ni popolna ali ni razumljiva, ni dovoljeno zavreči. Vloga kot takšna mora biti torej v vsakem pogledu, še preden se o njej odloča, popolna in razumljiva, kar pomeni, da je v nasprotnem primeru potrebno vlagatelja pozvati, da vlogo v skladu z napotki organa popravi oziroma dopolni ter da to stori v postavljenem roku.

10V konkretnem primeru se v tožbi po presoji sodišča utemeljeno opozarja, sledi pa tudi iz listin, ki so v spisih, konkretno iz obravnavane pritožbe, da je B.B. v uvodnem delu pritožbe naveden kot fizična oseba in hkrati kot zastopnik pravne osebe tožeče stranke. Že iz dikcije kot takšne torej ni povsem jasno razvidno, kdo je pritožnik, oziroma kdo vlaga pritožbo in v kakšnem svojstvu. Še posebej pa se postavi takšen dvom v konkretnem primeru, ko je B.B. po nespornih podatkih spisov tako zakoniti zastopnik tožeče stranke kot tudi odgovorna oseba družbe z neomejeno odgovornostjo, zoper katerega se kot fizično osebo, vodi izvršilni postopek za obveznosti družbe. Kar nenazadnje kaže tudi na njegov položaj stranke z interesom v postopku izvršbe, predvsem pa je na podlagi vsega navedenega mogoče zaključiti, da vloga glede vlagatelja, tj. upravičenca do pritožbe, ni ne jasna in ne popolna. To pa pomeni, da bi bilo potrebno postopati po določbah ZUP o dopolnjevanju vloge in šele nato sprejeti ustrezno odločitev. Ker to ni bilo storjeno, je šteti izpodbijano odločitev o zavrženju vloge za preuranjeno in izdano v nasprotju s pravili postopka. Kršitev je poleg tega šteti za bistveno, saj je bila na ta način vlagatelju vzeta možnost, da vlogo dopolni, oziroma da jo ustrezno popravi ter na ta način doseže, da se o pritožbi odloči po vsebini.

11Sodišče je zato tožbi ugodilo in na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 izpodbijani sklep odpravilo ter zadevo vrnilo organu druge stopnje, da v zadevi ponovno odloči. Pri tem je v skladu s četrtim odstavkom 64. člena ZUS-1 vezan vezan na stališče sodišča, ki se tiče postopka.

12Odločitev o stroških temelji na tretjem odstavku 25. člena ZUS-1 in drugem odstavku 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Uradni list RS, št. 24/07, 107/13).

13Sodišče je odločilo izven glavne obravnave na podlagi 1. alinee drugega odstavka 59. člena ZUS-1, ker je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnih spisov očitno, da je potrebno tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti.