UPRS Sodba I U 2527/2017-11

Tožbi se ugodi, sklep Upravne enote Ljubljana št. 492-211/2017-3 z dne 6. 7. 2017 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

1Organ prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrgel prošnjo tožnice za določitev denarne odškodnine za škodo, povzročeno zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva, ki je bila vložena 19. 6. 2017. V obrazložitvi ugotavlja, da tožnica ob začetku uporabe zakona ni imela vložene vloge za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje ali za sprejem v državljanstvo RS, o kateri še ni bilo pravnomočno odločeno in na podlagi katere bi izpolnila pogoje iz 2. člena tega zakona, zato bi morala prošnjo vložiti v roku, določenem v prvem odstavku 8. člena Zakona o povračilu škode osebam, ki so bile izbrisane iz registra stalnega prebivalstva (v nadaljevanju: ZPŠOIRSP). V skladu s prvim odstavkom 8. člena ZPŠOIRSP se lahko zahteva za določitev denarne odškodnine vloži v treh letih po začetku uporabe tega zakona. Zakon se je začel uporabljati 18. 6. 2014. Glede na to, da je tožnica zamudila prekluzivni rok za vložitev prošnje za določitev denarne odškodnine za škodo, povzročeno zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva, ki je določen v materialnem predpisu, to je 18. 6. 2017, je bilo potrebno v skladu s 3. točko prvega odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) prošnjo zavreči.

2Drugostopenjski organ je pritožbo zavrnil. V obrazložitvi je ugotovil, da tožnica ob začetku uporabe ZPŠOIRSP, to je 18. 6. 2014, ni imela vložene vloge za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje ali za sprejem v državljanstvo RS, o kateri še ni bilo pravnomočno odločeno, zato se je rok za vložitev obravnavane zahteve iztekel 18. 6. 2017, zahtevo pa je vložila 19. 6. 2017, to je po izteku roka. Dodatno je pojasnil, da je rok iz 8. člena ZPŠOIRSP materialni prekluzivni rok, na katerega so organi dolžni paziti po uradni dolžnosti in ga ni mogoče podaljševati, tudi če se izteče na nedeljo ali na dan, ko se pri pristojnem organu ni delalo, saj se 101. člen ZUP v skladu z ustaljeno sodno prakso ne uporablja za materialne roke. Ker materialnih rokov ni mogoče podaljševati, ni pomembno ali se rok izteče na nedeljo, državni praznik ali kak drug dan, ko se pri organu ne dela.

3Tožnica v tožbi navaja, da je obravnavano zahtevo poslala priporočeno po pošti 19. 6. 2017 in opozarja, da se je rok za vložitev zahteve iztekel 18. 6. 2017, to je v nedeljo. Sklicuje se na 101. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju: ZUP) in sodišču predlaga, naj tožbi ugodi in razveljavi izpodbijani sklep.

4Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri navedbah drugostopenjske odločbe in naslovnemu sodišču predlaga, da tožbo tožnice kot neutemeljeno zavrne.

5Tožba je utemeljena.

6ZPŠOIRSP je materialni predpis, ki med drugim ureja pravico do denarne odškodnine. Upravni postopek za določitev denarne odškodnine se po prvem odstavku 8. člena ZPŠOIRSP začne na zahtevo stranke. Zahteva za določitev denarne odškodnine se lahko vloži v treh letih po začetku uporabe tega zakona. Drugi odstavek 8. člena ZPŠOIRSP pa določa, da oseba, ki ima ob začetku uporabe tega zakona vloženo vlogo za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje ali za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije, o kateri še ni pravnomočno odločeno in na podlagi katere izpolni pogoje iz 2. člena tega zakona, lahko zahtevo za določitev denarne odškodnine vloži v treh letih po pridobitvi dovoljenja za stalno prebivanje ali po sprejemu v državljanstvo Republike Slovenije oziroma v treh letih po pravnomočnosti odločbe ali sklepa, s katerim je bila vloga za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje ali za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije zavrnjena, zavržena ali je bil postopek ustavljen. V skladu z 29. členom ZPŠOIRSP je ta zakon začel veljati petnajsti dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije, uporabljati pa se je začel šest mesecev po njegovi uveljavitvi.

7Med strankama ni sporno, da tožnica ob začetku uporabe ZPŠOIRSP ni imela vložene vloge za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje ali za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije, o kateri še ni bilo pravnomočno odločeno in na podlagi katere bi izpolnila pogoje iz 2. člena ZPŠOIRSP. Glede na navedeno nesporno dejstvo je v obravnavani zadevi začel teči triletni rok za vložitev obravnavane zahteve po začetku uporabe ZPŠOIRSP. Sodišče ugotavlja, da je bil ZPŠOIRSP objavljen v Uradnem listu RS, št. 99/13 dne 3. 12. 2013, torej je, kot pravilno ugotavlja tožena stranka, začel veljati 18. 12. 2013, uporabljati pa se je začel 18. 6. 2014. To pomeni, da se je triletni rok po zgoraj citirani določbi prvega odstavka 8. člena ZPŠOIRSP iztekel 18. 6. 2017.

8Tožnica pritrjuje ugotovitvi prvostopenjskega upravnega organa, da je poslala zahtevo za določitev denarne odškodnine za škodo, nastalo zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva po ZPŠOIRSP, priporočeno po pošti 19. 6. 2017, kar je tudi sicer razvidno iz potrdila na ovojnici o oddaji priporočene pošiljke. Drugostopenjski organ je pravilno pojasnil, da se skladno z drugim odstavkom 68. člena ZUP za vlogo, kar je tudi obravnavana zahteva, ki je bila poslana priporočeno po pošti, za dan, ko je organ prejel vlogo, šteje dan oddaje na pošto.

9Sodišče tako ugotavlja, da med strankama ni sporno, da je tožnica zahtevo po ZPŠOIRSP poslala priporočeno po pošti dne 19. 6. 2017. Tožnica pa utemeljeno opozarja, da je bila 18. 6. 2017 nedelja.

10Sodišče pritrjuje pojasnilom drugostopenjskega organa, da je rok, določen v 8. členu ZPŠOIRSP, materialni prekluzivni rok, to je rok, s katerim je določeno, do kdaj lahko stranka uveljavlja pravico do denarne odškodnine, in da stranka po preteku tega roka izgubi pravico do vložitve zahteve za določitev denarne odškodnine za škodo, povzročeno zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva na podlagi ZPŠOIRSP, ter da določba prvega odstavka 8. člena ZPŠOIRSP jasno določa triletni materialni prekluzivni rok za vložitev zahteve po začetku uporabe ZPŠOIRSP, na katerega so organi dolžni paziti po uradni dolžnosti. Drugostopenjski upravni organ v svoji odločbi tožnici tudi pravilno pojasnjuje, da se določba drugega odstavka 101. člena ZUP¹ ne uporablja za materialne roke.

11Vendar pa po presoji sodišča stališče tožene stranke, da materialnega prekluzivnega roka iz 8. člena ZPŠOIRSP ni mogoče podaljševati, zaradi česar ni pomembno, ali se rok izteče na nedeljo, državni praznik ali kak drug dan, ko se pri organu ne dela, kar po stališču tožene stranke izhaja iz ustaljene sodne prakse, v obravnavani zadevi ni pravilno. Sodbe Upravnega sodišča RS U 2906/2005 z dne 28. 5. 2007, U 1849/2008 z dne 12. 2. 2009, U 2998/2006 z dne 27. 11. 2007, na katere se tožena stranka sklicuje, v obravnavanem primeru niso relevantne, saj se nanašajo na področje javnih financ, in sicer na trošarine. V obravnavani zadevi gre namreč v skladu s prvim odstavkom 1. člena ZPŠOIRSP² za pravico do denarne odškodnine. To pravico ter predpostavke odškodninske odgovornosti pa ureja Obligacijski zakonik (v nadaljevanju: OZ), ki vsebuje temeljna načela in splošna pravila za vsa obligacijska razmerja, torej tudi za odškodnino. Obravnavana tožničina pravica do denarne odškodnine predstavlja po mnenju sodišča vrsto obligacijskega razmerja, zato je z vidika upravno pravnega področja specifična in predstavlja izjemo, saj ima v osnovi civilno pravno naravo in jo je potrebno obravnavati v skladu s pravili, ki veljajo za obligacijska razmerja.

12V zvezi z računanjem rokov v primeru določitve denarne odškodnine po ZPŠOIRSP je naslovno sodišče že zavzelo stališče v sodbi I U 2526/2017-10 z dne 3. 10. 2018, v kateri je obrazložilo, da je ZPŠOIRSP v razmerju do Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ) specialni predpis. ZPŠOIRSP namreč ureja vprašanje teka in izteka materialnih rokov, vendar ne ureja računanja rokov. V skladu z drugim odstavkom 1. člena OZ se za obligacijska razmerja, ki jih urejajo drugi zakoni (v obravnavanem primeru je to ZPŠOIRSP), uporabljajo določbe OZ glede vprašanj, ki niso urejena v takem zakonu. Iz tega sledi, da je v zvezi z računanjem rokov v obravnavani zadevi treba uporabiti relevantne določbe OZ.

13Rok za vložitev zahteve za določitev odškodnine po ZPŠOIRSP je, kot je že predhodno obrazloženo, prekluzivni rok materialnega prava, ki ga je treba presojati v povezavi z 62. členom OZ. Po drugem odstavku 62. člena OZ se rok, ki je določen v letih, konča tistega dne, ki se po imenu in številki ujema z dnevom nastanka dogodka, od katerega začne teči. Če takšnega dne v zadnjem mesecu ni, se konča naslednji dan tega meseca. Če se rok po pravilih, določenih v drugem odstavku 62. člena OZ, izteče na dan, ko se po zakonu ne dela, pa se po tretjem odstavku 62. člena OZ za zadnji dan roka šteje naslednji delavnik. Po ustaljenih stališčih civilno sodne prakse je nedelja prost dan v smislu tretjega odstavka 62. člena OZ in se materialni rok, katerega zadnji dan pade na nedeljo, izteče na prvi naslednji delavnik, čeprav nedelja z nobenim zakonom formalno ni določena kot dan, na katerega se ne dela. Smisel določbe tretjega odstavka 62. člena OZ je v varovanju počitka ob nedeljah, praznikih in drugih dela prostih dneh, izhaja pa iz splošno uveljavljenega 5-dnevnega tedenskega delovnika³.

14Ob upoštevanju citirane določbe drugega in tretjega odstavka 62. člena OZ je zmotno stališče tožene stranke, da je bila zahteva prepozno vložena, ker je tožnica v ponedeljek, 19. 6. 2017, poslala zahtevo za določitev denarne odškodnine priporočeno po pošti. Zadnji dan za vložitev zahteve po ZPŠOIRSP (18. 6. 2017) je sovpadel z nedeljo, zato je tožnica zahtevo, vloženo prvi naslednji delavnik (v ponedeljek, 19. 6. 2017), pravočasno vložila.

15Po vsem navedenem je sodišče zaradi zmotne uporabe materialnega prava tožbi ugodilo in izpodbijani sklep št. 492-206/2017-3 z dne 27. 6. 2017 odpravilo (4. točka prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1), zadevo pa vrnilo toženi stranki v ponovni postopek (tretji odstavek istega člena), v katerem naj pri ponovnem odločanju upošteva tudi stališče sodišča, izraženo v pravnomočni sodbi št. I U 645/2015 z dne 5. 10. 2016.

16Sodišče je o zadevi odločilo na nejavni seji brez glavne obravnave, ker je že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnih spisov očitno, da je potrebno tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti na podlagi prvega odstavka 64. člena ZUS-1, v upravnem sporu pa ni sodeloval stranski udeleženec z nasprotnim interesom (1. alineja prvega odstavka 59. člena ZUS-1).

¹ Določba drugega odstavka 101. člena ZUP določa, da če je zadnji dan roka nedelja, državni praznik ali kak drug dan, ko se pri organu, pri katerem je treba opraviti dejanje, ne dela, se izteče rok za izpolnitev obveznosti s pretekom prvega naslednjega delovnika.
² Prvi odstavek 1. člena ZPŠOIRSP določa, da ureja pravico do denarne odškodnine in drugih oblik pravičnega zadoščenja z namenom poprave kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin za osebe, določene s tem zakonom, ki jim je, ko so zanje začele veljati določbe Zakona o tujcih (Uradni list RS, št. 1/91-I, 44/97, 50/98 – odločba US in 14/99 – odločba US), v registru stalnega prebivalstva prenehala prijava stalnega prebivališča.
³ Primerjaj VSL I Cpg 624/2011 in VSL 1514/2013.