VDSS Sodba Psp 171/2020

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Stroške pritožbe krije tožnica sama.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice, da se ugodi njeni pritožbi glede ničnosti odločbe tožene stranke št. ... z dne 11. 4. 2015 ter da se odločbi z dne 25. 10. 2018 in 11. 4. 2015 (pravilno: 17. 12. 2018) razveljavita (pravilno: odpravita) in da se zadeva vrne prvostopnemu organu tožene stranke v ponovni postopek. Sodišče je nadalje odločilo, da stroški tožnice bremenijo proračun.

2Zoper sodbo je pritožbo vložila tožnica. V pritožbi navaja, da odločba z dne 11. 4. 2015 ni bila pravilno vročena. Posledica tega je, da navedena odločba s 6. 7. 2015 ni postala pravnomočna. Pri tožnici je dejansko nastala invalidnost I. kategorije 18. 2. 2013, to je na dan, ko je bila brez zavesti pripeljana na urgenco in se je začelo njeno zdravljenje v Centru za zastrupitve. Sodišče bi moralo ugotoviti, da je bila tožnica ves čas od 18. 2. 2013 dalje procesno nesposobna in v zadevnem postopku, do imenovanja skrbnika pri centru za socialno delo, tudi ni mogla nastopati kot stranka. Procesna dejanja tožene stranke bi morala biti skladna z 49. členom ZUP, in sicer bi morala tožena stranka med postopkom ves čas po uradni dolžnosti paziti na to, ali je tožnica lahko stranka v postopku in ali jo kot procesno nesposobno stranko zastopa njen zakoniti zastopnik. Odločitev tožene stranke ni bila pravilna, saj ni upoštevala sposobnosti tožnice, da bi bila sploh stranka v postopku. V tem primeru gre za kršitev 49. člena ZUP v zvezi s 6. točko 279. člena ZUP. Tožnica je bila zaradi tega oškodovana, saj bi ob upoštevanju pravilnega datuma nastanka invalidnosti, izpolnila pogoje za pridobitev pravice do invalidske pokojnine. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni in tožbenemu zahtevku ugodi oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Priglaša tudi pritožbene stroške.

3V odgovoru na pritožbo tožena stranka navaja, da je vročanje odločbe z dne 11. 4. 2015 opravila skladno z določbo 96. člena ZUP. Ob neuspešni vročitvi odločbe, ki se je vrnila z opombo vročevalca, da je tožnica preseljena, brez navedbe njenega novega naslova, je tožena stranka opravila vpogled v CRP in ugotovila, da je tožničin naslov še vedno naslov, na katerem je bila poskušana vročitev. V nadaljevanju je tožena stranka objavila sporočilo o vročanju z javnim naznanilom. Poleg tega pa tudi napake pri vročanju ne morejo predstavljati ničnostnega razloga po 279. členu ZUP. Neresnične so tudi navedbe tožnice, da naj bi bilo z izpodbijano sodbo ugotovljeno, da je pri tožnici dejansko nastala invalidnost I. kategorije že 18. 2. 2013. Ta ugotovitev iz izpodbijane sodbe ne izhaja, pa tudi ugotavljanje navedenega dejstva ni bilo predmet tega postopka. Tožnica tudi prihaja sama s seboj v nasprotje z navedbami, da naj bi bila na eni strani vse od 18. 2. 2013 že procesno nesposobna, na drugi strani pa je v obdobju po 18. 2. 2013 opravljala vsa procesna dejanja, kot jih je v sodbo povzelo tudi sodišče prve stopnje. Teza, da je dolžnost upravnega organa, da bi v okoliščinah kot so bile podane v danem primeru, moral podvomiti v procesno sposobnost tožnice je nerazumna in presega namen določbe 49. člena ZUP, na katerega se sklicuje tožnica. Prav tako tudi ne drži trditev, da bi v primeru ugotovljenega drugačnega datuma invalidnosti, tožnica izpolnila pogoje za pridobitev pravice do invalidske pokojnine. V primeru, da bi sodišče v dani zadevi odpravilo odločbi tožene stranke in odločilo, da se odločba z dne 11. 4. 2015 izreče za nično, bi to pomenilo, da mora tožena stranka ponovno odločati o prvem predlogu za priznanje pravic iz naslova invalidnosti iz leta 2014. In tudi, če bi tožena stranka ob ponovnem odločanju dejansko ugotovila, da je pri tožnici invalidnost I. kategorije nastopila že 18. 2. 2013 in ne 4. 7. 2014, bi tožnica morala upoštevajoč starost na dan 18. 2. 2013 (42 let) še vedno dopolniti najmanj 7 let in 4 mesece pokojninske dobe, česar pa ob dejstvu, da tožničina dopolnjena pokojninska doba obsega 5 let 5 mesecev in 18 dni, ne dosega. Tožena stranka pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne.

4Pritožba ni utemeljena.

5Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev o zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP)¹ pazi po uradni dolžnosti.

6Sodišče prve stopnje je presojalo dokončno odločbo tožene stranke št. ... z dne 17. 12. 2018, s katero je bila zavrnjena tožničina pritožba vložena zoper prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 25. 10. 2018. Z navedeno odločbo je prvostopenjski organ zavrnil tožničin zahtevek, da se odločba št. ... z dne 11. 4. 2015 izreče za nično zaradi napačno ugotovljenega dejanskega stanja, bistvenih kršitev določb postopka in kršitve materialnih predpisov.

7V zadevi je sporno, ali so izpolnjeni zakonski pogoji za izrek ničnosti odločbe tožene stranke št. ... z dne 11. 4. 2015. Z navedeno odločbo je prvostopenjski organ odločil, da tožnica, ki je delovna invalidka I. kategorije invalidnosti zaradi posledic bolezni od 4. 7. 2014 dalje, nima pravice do invalidske pokojnine. Razlog zavrnitve je bila ugotovitev tožene stranke, da tožnica ne izpolnjuje pogoja minimalne pokojninske dobe, ki je skladno z 42. členom Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju: ZPIZ-2)² potrebna za pridobitev pravice do invalidske pokojnine.

8Zakon o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju: ZUP)³ v 279. členu določa primere, kdaj se za nično izreče odločba. Med drugim je v 6. točki prvega odstavka določeno, da se za nično izreče odločba, v kateri je taka nepravilnost, ki je po kakšni posebni zakonski določbi razlog za ničnost.

9Tožnica v pritožbi uveljavlja, da naj bi bil razlog za ničnost po določbi 6. točke prvega odstavka 279. člena ZUP, kršitev 49. člena ZUP in s tem v zvezi tudi nepravilna vročitev odločbe z dne 11. 4. 2015.

10Sodišče prve stopnje je vsebinsko presojalo, ali je bila vročitev pravilno opravljena. Pri tem ugotavlja, da je bila vročitev opravljena skladno s tretjim odstavkom 96. člena ZUP. Pritožbeno sodišče z razlogovanjem sodišča prve stopnje soglaša. Vendar pa tudi, če bi šlo za nepravilno vročitev, to ni razlog, zaradi katerega bi se odločba z dne 11. 4. 2015 izrekla za nično. V postopku izdaje upravne odločbe lahko pride do kršitev določb postopka. Odpravi teh kršitev so namenjena redna in tudi izredna pravna sredstva. Kot to izhaja iz sodne prakse⁴ se v postopku za izrek ničnosti upravne odločbe ponovno ali na novo ne ugotavlja dejanskega stanja in ne preizkuša pravilnosti vročitve odločbe, za katere ničnost gre. Nepravilnosti pri vročanju odločbe ne predstavljajo ničnostnega razloga iz 6. točke prvega odstavka 279. člena ZUP. Navedene nepravilnosti kot take namreč niso opredeljene kot razlog za ničnost.

11Glede pritožbenih navedb, da tožena stranka ni upoštevala 49. člena ZUP, kjer je določeno, da mora organ med postopkom ves čas po uradni dolžnosti paziti na to, ali je tisti, ki nastopa kot stranka, lahko stranka v postopku in ali zastopa procesno nesposobno stranko njen zakoniti zastopnik, pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožnica s tem uveljavlja postopkovno kršitev, ki pa kot taka v zakonu ni opredeljena kot razlog za ničnost. Organ mora po uradni dolžnosti ves čas med upravnim postopkom paziti na strankino procesno sposobnost in na to, da morebitno procesno nesposobno stranko zastopa njen zakoniti zastopnik. Če v upravnem postopku nastopa stranka, ki ni procesno sposobna, pa je ne zastopa zakoniti zastopnik, so s tem bistveno kršena pravila postopka. Takšna kršitev pa je razlog za obnovo postopka⁵.

12Glede na navedeno kršitve določb postopka, ki jih v pritožbi navaja tožnica, niso razlog, da bi se odločba z dne 11. 4. 2015 izrekla za nično. Razlog iz 6. točke prvega odstavka 279. člena ZUP za izrek odločbe za nično ni podan, če določena nepravilnost v ZUP ali v drugem zakonu ni izrecno določena kot razlog za ničnost⁶. Ker kršitve, ki jih navaja tožnica niso niti v ZUP, niti v drugem materialnem zakonu določene kot razlog za ničnost, je sodišče prve stopnje tožničin tožbeni zahtevek na odpravo izpodbijanih odločb tožene stranke utemeljeno zavrnilo.

13Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

14Ker tožnica s pritožbo ni uspela, je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP odločilo, da tožnica sama trpi svoje stroške pritožbe.

¹ Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami.
² Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami.
³ Ur. l. RS, št. 80/99 s spremembami.
⁴ Glej U 14/94-6 z dne 13. 12. 1995, II U 126/2011 z dne 15. 5. 2012.
⁵ Glej dr. Vilko Androjna, Upravni postopek in upravni spor, Ljubljana 1985.
⁶ Glej sodba VS RS, št. I Up 562/2003 z dne 11. 2. 2005.