VSL Sodba I Cpg 1283/2016

I. Pritožba se zavrne in se odločba sodišča prve stopnje v izpodbijani III., IV. in V. točki izreka potrdi.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1Z uvodoma navedeno odločbo je sodišče prve stopnje dopustilo objektivno spremembo tožbe iz vloge tožeče stranke z dne 30. 5. 2016 (I. točka izreka). Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 66440/2015 z dne 2. 6. 2015 je razveljavilo v prvem odstavku izreka v delu, v katerem je toženi stranki naloženo plačilo 40,00 EUR in 1.268,20 EUR, ter v tretjem odstavku za 26,04 EUR izvršilnih stroškov, vse s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, in v tem delu zavrnilo tožbeni zahtevek (II. točka izreka). V preostalem delu je citirani sklep o izvršbi obdržalo v veljavi (IV. točka izreka). Nadalje je ugotovilo, da ne obstoji terjatev tožene stranke do tožeče stranke v višini 12.266,12 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 3. 2015 dalje (III. točka izreka) in zavrnilo tožbeni zahtevek, da mora tožeča stranka toženi stranki plačati 25,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 3. 2015 dalje do plačila (V. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da mora tožeči stranki povrniti 1.295,51 EUR pravdnih stroškov v roku 15 dni, z obrestmi v primeru zamude (VI. točka izreka).

2Zoper III., IV. in V. točko izreka odločbe se je iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov pritožila tožena stranka. Višjemu sodišču je predlagala, da pobotnemu ugovoru ugodi oziroma podrejeno, da zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Priglasila je pritožbene stroške.

3Tožeči stranki je bila pritožba vročena, vendar nanjo ni odgovorila.

4Pritožba ni utemeljena.

5Pritožnica obrazloženo graja zgolj odločitev sodišča prve stopnje o neobstoju terjatve, ki jo je tožena stranka uveljavljala v pobot. V zvezi s tem navaja, da je bil med pravdnima strankama sklenjen dogovor, da bo tožeča stranka širila prodajno mrežo tožene stranke na bolgarsko tržišče in da je zgolj iz tega razloga tožeči stranki dala 12,5 % popust pri nabavi blaga (kar ustreza 12.266,12 EUR). Ko je tožena stranka izvedela, da tožeča stranka ni izpolnila svoje obveznosti, da torej blaga ni prodajala na bolgarskem tržišču, je vrednost popusta zahtevala nazaj oziroma ta znesek sedaj uveljavlja v pobot. Po prepričanju pritožnice namreč tožeča stranka zaradi kršitve pogodbe do popusta ni upravičena.

6Iz zgoraj povzetih navedb izhaja, da je bila obveznost tožeče stranke, da nabavljeno blago proda v Bolgariji, tožena stranka pa ji je v zameno (že vnaprej) naklonila popust v višini 12.266,12 EUR. Ker tožeča stranka svoje obveznosti ni izpolnila, je tožena stranka zahtevala vračilo popusta. Takšen zahtevek je po svoji vsebini vrnitveni/kondikcijski (in ne odškodninski, kot to zmotno meni pritožnica in kot ga je obravnavalo sodišče prve stopnje). Zanj je značilno, da ni posledica kršitve pogodbene obveznosti (sam nastop neizpolnitve namreč neposredno nima nobenega vpliva na obstoj pogodbe), temveč nadaljnjega dejanja, tj. odstopa od pogodbe zaradi kršitve. Za to, da bi pogodbi zvesta stranka uspela z vrnitvenim zahtevkom, bi torej morala zatrjevati, da je na podlagi pogodbe že opravila izpolnitev svoje obveznost, in da je bila nato ta pogodba zaradi uresničitve odstopne pravice razvezana. Šele tedaj bi prenehal pravni temelj za to izpolnitev in s tem pogoj za nastop kondikcijske terjatve (M. Juhart, Obligacijski zakonik s komentarjem, 1. knjiga, GV Založba, Ljubljana, 2003, str. 573, v nadaljevanju Komentar).

7Glede na navedeno tožena stranka zgolj na podlagi dejstva, da tožeča stranka ni izpolnila svoje pogodbene obveznosti (in je v tem smislu kršila pogodbo) ni pridobila zahtevka na vračilo 12.266,12 EUR. Tak zahtevek bi pridobila šele po prenehanju pogodbe. Glede na to, da tožena stranka ni zatrjevala, da bi bil v konkretnem primeru izpolnjen dejanski stan iz 104. in 106. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), bi do prenehanja (razveze) pogodbe prišlo (še)le, če bi tožeči stranki najprej določila primeren dodaten rok za izpolnitev obveznosti (drugi odstavek 105. člen OZ). Da bi tako postopala, pa tožena stranka ni zatrjevala; implicitno iz toženkinih trditev izhaja ravno nasprotno, tj. da ji ni dala na voljo dodatnega roka, temveč je neposredno po tem, ko je izvedela, da tožeča stranka ni izpolnila svoje obveznosti, od nje že zahtevala vračilo vrednosti popusta.¹ Pogodba je zato še vedno veljavna. Čim je tako, pa tožena stranka po materialnem pravu ni pridobila pravice, da bi svojo izpolnitev terjala nazaj in zatorej tudi njen pobotni ugovor ne more biti utemeljen.

8Drži sicer, da lahko, v primeru kršitve pogodbene obveznosti, pogodbi zvesta stranka zahteva (tudi) povrnitev škode, ki ji je nastala zaradi kršitve pogodbe (drugi odstavek 239. člen OZ). Zmotno pa je stališče pritožnice, da ima že sama kršitev pogodbe za posledico odškodninsko odgovornost. Za (uspešno) uveljavitev odškodninskega zahtevka za povrnitev škode, ki bi nastala pogodbi zvesti stranki zaradi neizpolnitve druge pogodbene stranke (kar zatrjuje tožena stranka), bi namreč morala biti podana še posebna predpostavka, tj. da je tožena stranka kot pogodbi zvesta stranka skladno z zakonom odstopila od pogodbe (prim. N. Plavšak, Komentar OZ, 2. knjiga, str. 209). Kot že zgoraj pojasnjeno, pa tožena stranka v konkretnem primeru ni (veljavno) odstopila od pogodbe.

9Kljub temu, da je tudi sodišče prve stopnje zahtevek tožene stranke materialnopravno zmotno obravnavalo kot odškodninskega, se odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi pobotnega ugovora (čeprav iz drugih razlogov) vseeno izkaže za pravilno.

10Pritožnica v uvodu pritožbe navaja, da pritožbo vlaga tudi zoper IV. in V. točko izpodbijane odločbe, vendar razlogov, zakaj naj bi bila odločitev nepravilna, ne navaja. Višje sodišče je zato napravilo zgolj uraden preizkus. Ker pri tem ni našlo kršitev, na katere skladno z drugim odstavkom 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in odločbo v izpodbijani III., IV. in V. točki izreka sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

11Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato mora sama kriti svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

¹ Kar je potrdil tudi zakoniti zastopnik tožene stranke, s tem, ko je izpovedal: "Šele mislim, da v februarju 2015 smo ugotovili, da blago ni šlo v Bolgarijo. Takrat sem jaz naročil svoji referentki, da jim izda bremepis za neopravičeno izdano provizijo" (l. št. 89, 90 spisa).