VSL Sklep Cst 511/2020

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Pritožnik sam nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo pritožnikovo prijavo terjatve z dne 7.7.2020 (r. 1328).

2Zoper navedeni sklep se je upnik pravočasno pritožil. Navaja, da je po pozivu upraviteljice pogodbo predložil njej (10.9.2020), prej je utemeljeno štel, da z njo razpolaga. Pritožnika ne veže rok za prijavo terjatve, zato je pogodbo lahko posredoval po pozivu upraviteljice. Listino bi lahko predložil tudi v pravdi, to pa mu je bilo odvzeto zaradi zavrženja prijave. Ne obstaja dolžnost pritožnika, da bi moral izkazati nastanek terjatve po začetku stečaja. Sodišče se lahko pri zavrženju sklicuje le na trditve v prijavi, o prijavi se mora izreči upravitelj, sicer je dolžniku odvzeta možnost izjave v postopku, saj ne ve, kako bo sodišče njegovo prijavo obravnavalo in o tem ne more zavzeti stališča. Stališče ustavnega sodišča je, da zavrženje zahtevka pomeni odklonitev sodnega varstva, zato mora vse take primere jasno in eksplicitno določati zakon iz utemeljenih razlogov, vsakršna razlaga mora biti zelo ozka, sicer pride do kršitve ustavnih pravic do sodnega varstva. Zmotno je zavzeto stališče, ob protiustavni razlagi določil ZFPPIPP, da bi moral pritožnik dokazati datum nastanka terjatve, zato mu je odvzeta pravica do sodnega varstva, saj zgolj s pravnim sredstvom ne more dokazati datuma nastanka terjatve. Zmotno je tudi stališče, da bi moral smiselno prijaviti terjatev v roku 1 meseca po tretjem odstavku 59. člena ZFPPIPP, kar vodi do tega, da bi moral smiselno predvideti najhujšo možno sankcijo – odrek sodnega varstva zaradi zavrženja. To določilo se tudi nanaša na primere, ko je vloženo izpodbojno dejanje po ZFPPIPP in če kumulativno ob tem nastanejo posledice iz 278. člena ZFPPIPP. S sodbo je bila ugotovljena ničnost po splošnih določilih OZ, ne po ZFPPIPP, s sodbo pa tudi ni bilo odločeno o povračilnih zahtevkih po 278. členu ZFPPIPP. Zakon takega primera ne ureja, morala bi biti uporabljena ustavno pravno skladna razlaga določil ZFPPIPP, ki ne bi onemogočala pritožniku dostopa do sodišča. Ta pogodba ni bila presoja sodbe, sodba je vplivala na izpolnitveno obveznost dolžnika. Za to zadevo se lahko primerjalno uporabijo stališča glede zastaranja zahtevkov iz pogodb, ki so bile kasneje razglašene za nične, ta pravila pa je treba razlagati na način, da strankam ni bila odvzeta možnost sodnega varstva. Na dan začetka stečajnega postopka terjatev sploh ni obstajala, zato ni imel obveze po 59. členu ZFPPIPP prijaviti terjatev v zahtevanem roku. Zmotno je bilo tako ugotovljeno dejansko stanje glede datuma nastanka terjatve, zmotno uporabljeno materialno pravo iz 59. člena ZFPPIPP, kršena določila postopka iz ZFPPIPP ter ustavne pravice pritožniku, saj mu ni bila dana možnost dokazati nastanek terjatve po začetku stečaja z ustreznim sodnim varstvom.

3Upraviteljica se je o pritožbi izjavila zgolj, da meni, da je odločitev pravilna.

4Pritožba ni utemeljena.

5V skladu s prvim odstavkom 296. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju – ZFPPIPP morajo upniki v stečajnem postopku prijaviti vse svoje terjatve do stečajnega dolžnika, ki so nastale do začetka stečajnega postopka, razen tistih, za katere zakon določa, da se ne prijavijo, in sicer morajo terjatve prijaviti v treh mesecih po objavi oklica o začetku stečajnega postopka, razen če je v tretjem in četrtem odstavku 59. člena ZFPPIPP določeno drugače (drugi odstavek 59. člena ZFPPIPP). Upnik, proti kateremu je bila vložena tožba za izpodbijanje pravnih dejanj stečajnega dolžnika, mora v enem mesecu po dnevu, ko mu je bila vročena ta tožba, v stečajnem postopku kot pogojno terjatev prijaviti svojo terjatev, ki bo nastala po tretjem odstavku 278. člena ZFPPIPP, če bo tožbenemu zahtevku pravnomočno ugodeno (tretji odstavek 59. člena ZFPPIPP); če je korist prostovoljno vrnil, pa mora prijaviti terjatev v enem mesecu po vračilu koristi (četrti odstavek 59. člena ZFPPIPP).

6Pritožnik ima prav, da situacije, kot je njegova, ZFPPIPP direktno ne ureja. V takih primerih pa je treba odločiti po analogiji, kot to določa Zakon o sodiščih – ZS v drugem odstavku 3. člena.¹ Vendar te analogije za obravnavano zadevo ni mogoče najti v pravilih o zastaranju terjatev, za kar se (sicer neobrazloženo) zavzema pritožnik. Podobne primere, kot je obravnavani, urejajo namreč pravila ZFPPIPP o roku, v katerem je treba prijaviti terjatev.

7Že v obrazložitvi načelnega pravnega mnenja, sprejetega na občni seji dne 21. 6. 2013, je Vrhovno sodišče natančno pojasnilo, da je za stečajni postopek nujno, da so formalno, pravočasno, s sankcijo prekluzije, prijavljene terjatve zoper stečajnega dolžnika, ne le zaradi dokončne ureditve njegovih pravnih razmerij z upniki in zadostitvi hitrosti in koncentraciji postopka, pač pa tudi zaradi dokončne ureditve razmerij med stečajnimi upniki, ki jih (z izjemo privilegiranih upnikov) varuje načelo enakomernega poplačila upnikov v stečajnem postopku kot generalni izvršbi. Na to stališče se to sodišče tudi sklicuje v sodbi VSRS II Ips 200/2014 z dne 21. 1. 2016, ko še navaja, da je pravočasna prijava terjatev (le) pogoj, da se v stečajnem postopku v razumnem času dokončno določi, katere terjatve bodo poplačane iz stečajne mase in v kolikšnem deležu. Nadaljuje, da terjatve, ki so prijavljene prepozno, ne prenehajo, le iz stečajne mase jih ne bo mogoče poplačati; posledice prepozne prijave določa peti odstavek 295. člena (pravilno 296. člena) ZFPPIPP: Če upnik zamudi rok za prijavo terjatve, njegova terjatev v razmerju do stečajnega dolžnika preneha in sodišče zavrže prepozno prijavo terjatve.

8Namen roka za prijavo terjatev, ki se poplačajo iz razdelitvene mase, je torej nek razumen rok, v katerem naj bo jasno, kateri upniki in s katerimi terjatvami bodo sodelovali v razdelitvi stečajne mase. Temu so namenjena tudi pravila, po katerih je dopustno terjatve prijaviti tudi po izteku roka iz drugega odstavka 59. člena ZFPPIPP, vendar pa je to treba storiti v enem mesecu po nastopu določenega pravnega dejstva – po vročitvi tožbe z zahtevkom za izpodbijanje pravnih dejanj stečajnega dolžnika oziroma po prostovoljnem plačilu. To je tisti razumni rok, v katerem mora po stališču zakona upnik prijaviti svojo terjatev, sicer kot pogojno terjatev, za primer, da bo tožnik uspešen z zahtevkom za izpodbijanje pravnih dejanj stečajnega dolžnika. Že ob vročitvi take tožbe lahko upnik predvidi, kaj se bo zgodilo z njegovimi terjatvami, če v pravdi ne bo uspel. Gre za enako situacijo, kot v obravnavanem primeru, ko je bila sicer zoper pritožnika vložena tožba zaradi ničnosti prodajne pogodbe z dne 25. 2. 2013, v posledici ničnosti te pogodbe pa je, kot pritožnik sam navaja, oživela njegova terjatev iz prodajne pogodbe z dne 28. 12. 2012. Podobnost položaja v primeru ničnostne tožbe je ugotovljena tudi v sklepu VSL I Cpg 1024/2015 z dne 19. 8. 2015, ko je višje sodišče razložilo, da je prijava terjatve pravočasna, če je vložena v roku enega meseca po vročitvi tožbe, s katero se je uveljavljala ničnost pobotne izjave, in sicer kot pogojne terjatve.

9Vsa dejstva, ki jih je upoštevalo sodišče prve stopnje, izhajajo že iz upnikove prijave terjatve z dne 7. 7. 2020. Upnik ne izpodbija niti ugotovitve, da je sodba XI Pg 1071/2014 z dne 7. 3. 2019, s katero je bila ugotovljena ničnost pogodbe z dne 25. 2. 2013, postala pravnomočna 16. 5. 2019. To pa nadalje pomeni, da niti ni pomembno, ali je upnik izkazal povezanost obeh prodajnih pogodb, na kar se je sicer sklicevalo sodišče prve stopnje, vendar se je na to sklicevalo v delu, ko naj bi šlo za tako terjatev, ki bi morala biti prijavljena že v roku do 13. 2. 2014. Po trditvah upnika, ki so pomembne za ugotavljanje pravočasnosti prijave terjatve, sta ti pogodbi povezani; Višje sodišče se tudi za ta primer strinja z izhodiščem sodišča prve stopnje, da bi pritožnik moral terjatev prijaviti že v enem mesecu po vročitvi tožbe v zadevi XI Pg 1071/2014 – po analogiji iz tretjega odstavka 59. člena ZFPPIPP, pa tega ni storil niti v enem mesecu po pravnomočnost sodbe, temveč šele več kot eno leto pozneje. Taka prijava terjatve pa je prepozna, zato jo je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrglo ob smiselni (analogni) uporabi petega odstavka 296. člena ZFPPIPP.

10Pritožnik ima sicer prav, ko navaja, da je z zavrženjem prijave terjatve upniku odvzeta pravica do sodnega varstva. Vendar pa je tako stanje povzročil pritožnik sam. Sodno varstvo v primeru stečajnega postopka nad dolžnikom, za terjatve, ki so nastale do začetka stečajnega postopka ali pa kasneje, če se poplačajo iz razdelitvene mase, je namreč zagotovljeno le v rokih, ki jih določa zakon, ta rok pa je upnik več kot zamudil.

11Pritožnik se tudi sklicuje na to, da naj bi njegova terjatev nastala šele po začetku stečajnega postopka in da ga zato ne veže rok za prijavo terjatev. Že dejstvo, da je upnik terjatev prijavil, kaže na njegovo drugačno stališče, saj se prijavijo le terjatve, ki so nastale do začetka stečajnega postopka. Če upnik meni, da njegova terjatev ni taka, pa mu je sodno varstvo tudi sicer zagotovljeno. Terjatve, ki nastanejo po začetku stečajnega postopka, namreč predstavljajo stroške stečajnega postopka (prvi odstavek 354. člena ZFPPIPP) in se sploh ne prijavijo (razen kadar zakon določa drugače), upnik pa sme tudi brez preizkusa prijavljene terjatve svojo terjatev uveljaviti v pravdnem postopku.

12Odločitev sodišča prve stopnje je tako pravilna, zato je višje sodišče ob ugotovitvi, da sodišče prve stopnje tudi ni naredilo nobene kršitve, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (350. člen Zakona o pravdnem postopku – ZPP v zvezi s 366. členom ZPP, pri čemer se pravila ZPP smiselno uporabljajo na podlagi prvega odstavka 121. člena ZFPPIPP), pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP).

13Pritožnik s pritožbo ni uspel, zato bo moral na podlagi 154. člena v zvezi s 165. členom ZPP, ki se uporabljata na podlagi prvega odstavka 121. člena ZFPPIPP, sam nositi stroške pritožbenega postopka.

Ta pisni odpravek se ujema z elektronskim izvirnikom sklepa.

_____________________________

¹ Ta določa: Če se civilnopravna zadeva ne da rešiti na temelju veljavnih predpisov, upošteva sodnik predpise, ki urejajo podobne primere. Če je rešitev zadeve kljub temu pravno dvomljiva, odloči v skladu s splošnimi načeli pravnega reda v državi. Pri tem ravna v skladu s pravnim izročilom in z utrjenimi spoznanji pravne vede.