UPRS Sodba I U 2269/2018-10

I. Tožbi se ugodi, sklep Finančne uprave Republike Slovenije DT 4937-870/2017-3 z dne 19. 9. 2017 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

1Z izpodbijanim sklepom je prvostopenjski organ zoper tožnika na podlagi zaprosila B., Velika Britanija EEC020123 dovolil izvršbo dolžnega zneska obveznosti in sicer iz naslova glavnice v višini 36.676,77 EUR ter stroškov davčne izvršbe v višini 10,00 EUR, skupaj 36.686,77 EUR. Obveznosti so razvidne iz izvršilnih naslovov, sklepa DT 4937-870/2017-3 12-710-02 z dne 12. 9. 2017, ki se nanaša na stroške davčne izvršbe in EEC020123, ki se nanaša na trošarino na tobak. Davčna izvršba se opravi z rubežem denarnih prejemkov, delodajalcu A. d.o.o. se naloži, da izvrši sklep o davčni izvršbi z rubežem denarnih prejemkov, pri čemer je dolžan upoštevati izvzetje iz 159. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2). Delodajalcu se prepoveduje izplačati zarubljeni del denarnih prejemkov. Stroške davčne izvršbe plača dolžnik. Vložena pritožba ne zadrži začete davčne izvršbe, prav tako ugovor zoper sklep o izvršbi ne zadrži njegove izvršitve.

2Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je predlagatelj izvršbe, B., v skladu z Izvedbeno uredbo komisije (EU) št. 1189/2011 o določitvi podrobnih pravil za izvajanje nekaterih določb Direktive Sveta 2010/24/EU o vzajemni pomoči pri izterjavi terjatev v zvezi z davki, carinami in drugimi ukrepi (v nadaljevanju Izvedbena uredba komisije (EU) št. 1189/2011), ter Direktivo Sveta 2010/24/EU o vzajemni pomoči pri izterjavi terjatev v zvezi z davki, carinami in drugimi ukrepi (v nadaljevanju Direktiva Sveta 2010/24/EU), prvostopenjskemu organu posredoval zaprosilo za izterjavo davčne obveznosti tožnika. Na podlagi popolnega zaprosila za izterjavo pristojnega organa države prosilke je pristojni finančni urad v skladu z 231. členom ZDavP-2 dolžan začeti davčno izvršbo.

3Toženka je z odločbo DT-499-29-819/2017-6 z dne 18. 10. 2018 zavrnila pritožbo tožnika kot neutemeljeno. Na podlagi 231. člena ZDavP-2 davčni organ na podlagi zaprosila organa države prosilke opravi izterjavo davščine. Na podlagi 234. člena ZDavP-2 se k zaprosilu za izterjavo priloži enotni izvršilni naslov, lahko se priložijo drugi dokumenti v zvezi s terjatvijo, izdani v državi prosilki. To pomeni, da se enotni izvršilni naslov neposredno prizna in avtomatično upošteva kot izvršilni naslov v skladu z določbami ZDavP-2, ne da bi ga bilo potrebno kakorkoli nadomeščati. Prvostopenjski organ je pri izdaji izpodbijanega sklepa upošteval enotni izvršilni naslov organa države prosilke. Podatki iz enotnega izvršilnega naslova so pravilno povzeti v izreku izpodbijanega sklepa, tako da je za terjatvi naveden izvršilni naslov, znesek davka in datum izvršljivosti ter datum nastanka terjatve. Toženka dodaja, da mora prvostopenjski organ upoštevati zahteve organa države prosilke, kajti prvostopenjski organ le nudi upravno pomoč pri izterjavi davčnih obveznosti. Navedbe v zvezi s samim izvršilnim naslovom se presojajo po pravu države prosilke in prvostopenjski organ o njih ne more presojati. V skladu s prvim odstavkom 240. člena ZDavP-2 pravno sredstvo zoper izvršilni naslov, enotni izvršilni naslov ali vročitev, ki ga izda ali opravi organ države prosilke, ni dovoljeno, kar pomeni, da tožnik ne more uspeti z navedbami, da mu je onemogočena pravica do izjave in seznanitve z vsebino izvršilnega naslova oziroma odločbe iz Velike Britanije ali z navedbami, s katerimi izpodbija vročitev izvršilnega naslova in posledično njegovo izvršljivost. Tako iz določb ZDavP-2 kot tudi Direktive Sveta 2010/24/EU in Izvedbene uredbe Komisije (EU) št. 1189/2011 ne izhaja, da bi moral biti obvezno naveden tudi podatek o vročitvi prvotnega izvršilnega naslova. Iz zaprosila je razvidno, da je organ države prosilke na poizvedbe zaprošenega organa podal odgovor, da ni prejel tožnikove pritožbe in da naj se postopek izvršbe nadaljuje, navedba datuma vročitve prvotnega izvršilnega naslova v državi članici prosilki pa ni pogoj za predložitev zaprosila. Prvostopenjski organ ni bil pozvan s strani organa države prosilke za kakršnokoli vročanje izvršilnega naslova, temveč le za izterjavo neporavnanih obveznosti, zato je sklicevanje tožnika na 229. člen ZDavP-2 brezpredmetno. Tudi sklicevanje tožnika na stališče Vrhovnega sodišča RS iz sodbe X Ips 312/2011 je povsem nepravilno, kajti tožnik spregleda, da Direktiva Sveta 76/308/EGS, na katero se sklicuje sodišče, ne velja več. Glede navedbe, da zaprosila tuje države tožnik sploh ni videl, pa toženka pojasni, da zaprosilo tuje države ni namenjeno njemu, temveč ga organ države prosilke posreduje slovenskemu organu, tožnik pa se lahko seznani le s podatki, ki so vsebovani v enotnem izvršilnem naslovu.

4Tožnik se z izpodbijanim sklepom ne strinja in v tožbi navaja, da je že v pritožbi uveljavljal bistveno kršitev določb postopka, saj v izpodbijanem sklepu ni naveden izvršilni naslov, le-ta niti ni bil priložen predlogu, zato izpodbijani sklep ne bi smel biti izdan. Tožnik je v pritožbi uveljavljal, da nikoli ni prejel nobene odločbe iz Velike Britanije, zato izvršilni naslov sploh ne obstaja. V konkretnem primeru je bila tožniku kršena pravica do kontradiktornosti, saj mu izjava davčnega organa Velike Britanije nikoli ni bila vročena. ZDavP-2 v 229. členu izrecno določa, da na podlagi zaprosila organa države prosilke davčni organ naslovniku vroči vse dokumente, vključno s sodnimi, ki izvirajo iz države članice EU, v kateri ima sedež organ države prosilke, in ki se nanašajo na davščino, če sam vročitve ne more izvesti ali če bi taka vročitev povzročila nesorazmerne težave. Davčni organ Velike Britanije se navedene določbe ni poslužil, niti ni nobene odločbe tožniku vročil preko slovenskega davčnega organa. Opozarja na potrdilo nekdanjega delodajalca, iz katerega je razvidno, da je davčnemu organu Velike Britanije moral poravnati znesek trošarine v višini 22.000,00 GBP, zato davčni organ Velike Britanije ni more prejeti dvojne trošarine. Prav tako je tožnik v pritožbi opozoril na sodbo Vrhovnega sodišča RS X Ips 312/2011, v kateri je sodišče zavzelo stališče, da je prvi korak izvršitve izterjave v okviru vzajemne pomoči prav to, da zaprošeni organ naslovniku vroči vse akte in odločbe v zvezi s terjatvijo ali njeno izterjavo, ki jih izda država članica, v kateri ima sedež organ prosilca, v uradnem jeziku te države članice. Navedeno izhaja iz 5. člena Direktive 76/308/EGS oziroma vsebinsko enakega 229. člena ZDavP-2, katerega kršitev predstavlja bistveno kršitev določb postopka. Argumentacija toženke, da Direktiva ne velja več od dne 29. 6. 2008, zaradi česar navedene sodbe Vrhovnega sodišča RS ni mogoče upoštevati, je pravno popolnoma napačna. Direktiva je vsebinsko enaka 229. členu ZDavP-2, ki pa še vedno velja. Glede na navedeno tožnik sodišču predlaga, da tožbi ugodi, izpodbijani sklep odpravi ter zadevo vrne prvostopenjskemu organu v ponovni postopek. Predlaga tudi povrnitev stroškov postopka.

5Toženka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih iz obrazložitve izpodbijanega sklepa. Dodatno pojasnjuje, da ugovori, ki napadajo vsebino, veljavnost oziroma sam obstoj izvršilnega naslova z izrecnim določilom 240. člena ZDavP-2, v postopku davčne izvršbe niso dovoljeni. Skladno z 12. členom Direktive Sveta 2010/24/EU je enotni izvršilni naslov edina osnova za izterjavo terjatev v zaprošeni državi članici, zaprošeni organ pa ni pristojen ugotavljati obstoja ali višine terjatve, veljavnosti izvršilnega naslova oziroma reševati spor v zvezi z enotnim izvršilnim naslovom ali v zvezi z veljavnostjo vročitve, ki jo izvede pristojni organ države prosilke.

6Tožba je utemeljena.

7V obravnavani zadevi gre za izterjavo davščin na podlagi zaprosila države članice EU (Velika Britanija), pri čemer tožnik navedeni izterjavi nasprotuje. Med drugim navaja, da mu izvršilni naslov ni bil vročen, hkrati pa opozarja, da je njegov nekdanji delodajalec davčnemu organu Velike Britanije poravnal znesek trošarine v višini 22.000,00 GBP, zato davčni organ Velike Britanije ne more prejeti dvojne trošarine.

8Četrti del ZDavP-2 ureja mednarodno sodelovanje v davčnih zadevah in v slovenski pravni red prevzema vsebino Direktive Sveta 2010/24/EU. ZDavP-2 v 231. členu določa, da na podlagi zaprosila organa države prosilke davčni organ opravi izterjavo davščin iz 215. člena tega zakona v skladu z določbami tega zakona, ki se nanašajo na davčno izvršbo. Zaprosilu za izterjavo se priloži enotni izvršilni naslov (234. člen ZDavP-2), lahko pa tudi drugi dokumenti v zvezi s terjatvijo. Posebna listina, na podlagi katere bi se priznal, dopolnil ali nadomestil izvršilni naslov, ni potrebna (prvi odstavek 234. člena ZDavP-2). Iz prvega odstavka 240. člena ZDavP-2 izhaja, da pravno sredstvo zoper izvršilni naslov, enotni izvršilni naslov ali vročitev, ki ga izda ali opravi organ države prosilke, ni dovoljeno. Če upravičena oseba takšno pravno sredstvo vloži, jo pristojni organ obvesti, da ga mora vložiti pri pristojnem organu države prosilke (drugi odstavek 240. člena ZDavP-2).

9V obravnavani zadevi tožnik ugovarja veljavnosti vročitve izvršilnega naslova, navedenega v enotnem izvršilnem naslovu, kot podlage zaprošene izterjave, saj zatrjuje, da mu le-ta sploh ni bil vročen. Tožnik torej v navedeni zadevi izpodbija izvršljivost izvršilnega naslova kot procesne predpostavke za zaprošeno izterjavo. V zvezi z navedenim sodišče ugotavlja, da iz enotnega izvršilnega naslova izhaja, da naj bi bil izvršilni naslov, odločba britanskega davčnega organa, vročena tožniku, kakor to zahteva nacionalna zakonodaja države prosilke, v nadaljevanju enotnega izvršilnega naslova pa je mogoče razbrati, da datum vročitve izvršilnega naslova v državi prosilki ni na razpolago. Na zaprosilo prvostopenjskega organa, da davčni organ države prosilke sporoči datum vročitve izvršilnega naslova, je bil prejet odgovor, da datum vročitve ni na razpolago, le-ta pa niti ni pogoj za predložitev zaprosila. Z navedenim se sodišče ne strinja. Ob upoštevanju 12. člena Direktive Sveta 2010/24/EU, ki določa, katere podatke mora vsebovati enotni izvršilni naslov (med drugim podatke za identifikacijo prvotnega izvršilnega naslova, vključno z vsemi datumi, ki so pomembni za postopek izvršitve), oz. ob upoštevanju priloge II Izvedbene uredbe komisije (EU) št. 1189/2011, ki v točki 8 izrecno določa, da je potrebno v enotnem izvršilnem naslovu navesti datum vročitve prvotnega izvršilnega naslova, je po presoji sodišča datum vročitve izvršilnega naslova potreben za veljaven enoten izvršilni naslov. V obravnavanem primeru datum vročitve izvršilnega naslova ni znan, čeprav bi moral biti naveden na enotnem izvršilnem naslovu in bi bila dolžnost prvostopenjskega organa, da pred izdajo izpodbijanega sklepa pridobi navedeni podatek.

10Po presoji sodišča so utemeljeni tudi tožnikovi ugovori, da mu v navedenem postopku ni omogočena kontradiktornost. Po prejemu zaprosila za izterjavo obravnavane terjatve bi prvostopenjski organ moral z navedenim zaprosilom seznaniti tožnika in mu dati možnost, da se o tem opredeli, kar pa prvostopenjski organ ni storil. Tožniku je bil pred izdajo izpodbijanega sklepa sicer vročen dopis „Zahteva za izterjavo trošarin s strani pristojnega angleškega organa - opomin pred pričetkom davčne izvršbe“, ki pa, razen navedbe domnevno dolgovanega zneska, ni vseboval nobenega drugega relevantnega podatka, niti ne navedbe izvršilnega naslova, prav tako dopisu ni bil priložen enotni izvršilni naslov. Tožnik se posledično pred izdajo izpodbijanega sklepa ni mogel zanesljivo seznaniti s podlago in predmetom izvršbe, zato je lahko svoje ugovore podal šele v pritožbi zoper izpodbijani sklep.

11Nazadnje pa sodišče opozarja še na tožbeno navedbo, da je tožnik že k pritožbi priložil potrdilo nekdanjega delodajalca, iz katerega je razvidno, da je le-ta davčnemu organu Velike Britanije moral poravnati znesek trošarine v višini 22.000,00 GBP. Zaradi plačila trošarine je nekdanji delodajalec zoper tožnika vložil tožbo, tožnik pa se je s sodno poravnavo zavezal delodajalcu vrniti znesek plačane trošarine v višini 28.584,49 EUR. Iz navedenega je mogoče razumeti, da tožnik meni, da gre pri izpodbijanem sklepu za izterjavo plačila trošarine, ki naj bi že bila plačana. Zato bi bila po presoji sodišča dolžnost davčnega organa, da bi državo prosilko zaprosil za dodatna pojasnila glede dolga, ki je predmet izterjave.

12Ker je bilo treba izpodbijani sklep odpraviti iz pojasnjenih razlogov, se sodišče do ostalih tožnikovih ugovorov ni posebej opredeljevalo. Kot neutemeljene zavrača tožnikove ugovore, da bi tožniku moral biti vročen izvršilni naslov (odločba iz Velike Britanije) ter njegovo sklicevanje na sodbo Vrhovnega sodišča RS X Ips 312/2011, ki se nanaša na Direktivo 76/308/EGS, ki ne velja več, kar je pravilno ugotovil tudi davčni organ. Prav tako je neutemeljeno tožnikovo sklicevanje na 229. člen ZDavP-2, saj se slednji nanaša na zaprosilo za vročitev in ne na zaprosilo za izterjavo. Iz 240. člena ZDavP-2, na katerega se sklicuje davčni organ, pa tudi izhaja, da pravno sredstvo zoper izvršilni naslov, enotni izvršilni naslov ali vročitev, ki ga izda ali opravi organ države prosilke, ni dovoljeno ter da se navedeno pravno sredstvo vloži pri pristojnem organu države prosilke.

13Ravno zaradi ureditve, navedene v prejšnjem odstavku, ki temelji na vzajemni pomoči med državami članicami EU pri izterjavi medsebojnih terjatev in zaradi katere je pravno varstvo dolžnikov v zaprošene državi omejeno, je po presoji sodišča dolžnost davčnega organa, da v navedenih postopkih dosledno upošteva predpisano ureditev ob spoštovanju temeljnih načel upravnega postopka.

14Glede na vse navedeno je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani sklep odpravilo na podlagi 3. in 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) in zadevo vrnilo davčnemu organu v ponoven postopek, pri čemer mora davčni organ upoštevati stališča sodišča glede uporabe materialnega prava in stališča, ki se tičejo postopka.

15Sodišče je v zadevi odločilo brez oprave glavne obravnave, na nejavni seji na podlagi prve alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1, saj je že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnega spisa ugotovilo, da je treba tožbi ugoditi in izpodbijani sklep odpraviti.

16Kadar sodišče tožbi ugodi in odpravi izpodbijani upravni akt, je tožnik v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 upravičen do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu. Ker je bila zadeva rešena na seji, tožnika pa je v postopku zastopal odvetnik, se mu priznajo stroški v višini 285,00 EUR, povečani za DDV, skupaj torej 347,70 EUR.