VSL Sklep V Kp 2209/2020

Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

1Z uvodoma navedenim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevo zagovornika obtoženega za izločitev dokazov in sicer Poročila o preiskavi z dne 19. 9. 2019 Nacionalnega forenzičnega laboratorija, GPU in vseh dokazov zbranih na tem poročilu.

2Zoper sklep pritožbo vlaga zagovornik obtoženega iz razlogov 1. in 3. točke prvega odstavka 370. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) v zvezi s 403. členom ZKP, to je zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka in zaradi zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in predlogu za izločitev dokazov ugodi v celoti, podredno pa da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi ter vrne zadevo v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

3Pritožba ni utemeljena.

4Zagovornik obtoženega navaja, da je Poročilo o preiskavi biološke sledi (list. št. 55 in 56) z dne 19. 9. 2019 (v nadaljevanju: Poročilo) potrebno izločiti iz kazenskega spisa, saj naj bi bili podatki o DNK zapisu pridobljeni nezakonito, sklep sodišča prve stopnje s katerim je zavrnilo zagovornikovo zahtevo po izločitvi je zato napačen in nezakonit. Navedeno zagovornik obtoženega obrazloži s stališčem zastaranja kazenskega pregona, ki teče le do trenutka pravnomočnosti sodbe. Zato je tudi v zvezi z Zakonom o nalogah in pooblastilih policije (v nadaljevanju: ZNPPol) relevantno vprašanje izbrisa francoske obsodilne sodbe iz kazenske evidence. Do slednjega bi po stališču obrambe moralo priti že v letu 2010, to je tri leta po prestani kazni, saj takrat ni bilo s pravnomočno sodno ugotovljeno, da naj bi obtoženi storil v Republiki Sloveniji kaznivo dejanje. Pri tem pritožbeno sodišče opominja, da je v pritožbi najverjetneje pisna pomota, saj so tri leta od pravnomočne francoske sodbe minila leta 2009 in ne 2010, kot to navaja zagovornik obtoženega. Nadalje, uporaba francoskega prava glede izbrisa sodbe, ki za konkreten primer določa, da se sodba izbriše po 40 letih, je po stališču zagovornika obtoženega nesorazmerna glede na slovensko ustavno ureditev. Glede hrvaških obsodb izrečenih zoper obtoženega pa zagovornik obtoženega navaja, da o njih podatkov v spisu sploh ni, tudi sicer pa ne morejo vplivati na izbris iz domačne evidence oziroma francoske, saj se pri presoji pogojev za izbris upoštevajo samo podatki, vpisani v nacionalno evidenco. Podredno zagovornik obtoženega navaja, da je izpodbijani sklep izpodbojen tudi po drugem odstavku 371. člena ZKP v zvezi s 22. členom Ustave RS, ker se sklep v eni izmed bistvenih okoliščin sklicuje na Poročilo o preiskavi NFL z dne 16. 3. 2011, ki se nahaja v drugem spisu naslovnega sodišča opr. št. I K 30439/2010, ki ni del predmetnega kazenskega spisa in zato s tem obramba tekom postopka ni bila seznanjena, ker ga v spisu ni.

5Pritožbeno sodišče ugotavlja, da iz 5. točke Poročila izhaja, da so slovenski preiskovalni organi skladno s sodelovanjem na podlagi Prümske pogodbe o čezmejni izmenjavi informacij pridobili od francoskih organov podatek, da biološka sled, pridobljena ob ogledu kraja očitanega kaznivega dejanja, pripada obtoženemu A. A. Iz poizvedbe Sektorja kriminalistične policije (list. št. 222-224) izhaja, da je bila obtoženemu biološka sled v Franciji odvzeta 10. 3. 2006 ob odvzemu prostosti pri carinski kontroli, zaradi zasega konoplje. Obtoženi je bil za to kaznivo dejanje v Franciji tudi pravnomočno obsojen (sodba je postala pravnomočna 14. 5. 2006), izrečena mu je bila kazen eno leto zapora, ki jo je prestajal do 20. 11. 2006, ko je bil predčasno izpuščen. Prümska pogodba¹, katere bistvo je med drugim vzpostavitev avtomatske izmenjave DNK podatkov, je za Slovenijo začela veljati dne 8. 8. 2007, pogodba pa je bila kasneje leta 2008 preoblikovana v pravni instrument na podlagi Prümskega sklepa in njegovih izvedbenih pravil, ki zavezuje vse države Evropske Unije.²

Glede podlage za izbris podatkov iz DNK evidence

6Pritožbeno sodišče pritrjuje pritožbenim navedbam, da 40 letni rok, ki ga predvideva francoska zakonodaja, za izbris sodbe izrečene obtoženemu 13. 3. 2006, po slovenskem ustavnem redu ni sorazmeren, zlasti glede na težo kaznivega dejanja in višino kazni, ki je bila obtoženemu izrečena. Niso pa po prepričanju pritožbenega sodišča utemeljene pritožbene trditve o tem, kdaj naj bi bila izbrisana francoska sodba in s tem tudi podatki o DNK zapisu obtoženega, ki so bili pridobljeni v kazenskem postopku v katerem je bila zoper obtoženega izrečena obsodilna sodba z dne 13. 3. 2006 v Franciji (zakonska rehabilitacija in izbris sodbe po 82. členu KZ-1).

7V slovenskem pravnem redu rok hrambe podatkov iz evidence preiskav DNK ureja druga alineja prvega odstavka 128. člena ZNPPol, ki določa, da se DNK zapis posameznika lahko hrani do ustavitve policijske preiskave ali do najdbe pogrešane osebe ali identifikacije neznanega trupla ali izdaje sklepa o zavrženju kazenske ovadbe ali do pravnomočne ustavitve kazenskega postopka ali do pravnomočne zavrnilne ali oprostilne sodbe, če tega ni, pa do zastaranja kazenskega pregona. Člen 129 ZNPPol ureja nadaljnji postopek ravnanja z DNK zapisom po poteku roka iz 128. člena ZNPPol in določa, da se podatki za tem blokirajo ter so hranijo 30 let po blokiranju, ko gre za kazniva dejanja za katera je zagrožena kazen do osem let, kot v obravnavanem primeru (oziroma 50 let, če gre za kazniva dejanja, za katera je zagrožena višja zaporna kazen). Glede na dejansko stanje opisano v točki 4 te odločbe, so pravilne pritožbene navedbe, da zastaranje kazenskega pregona v primeru, ko postopek pripelje do pravnomočne odločitve (v obravnavanem primeru je to pravnomočna obsodilna sodba v Franciji z dne 13. 3. 2006), preneha s pravnomočnostjo sodbe, zato je v konkretnem primeru, glede določitve dovoljenega roka hrambe DNK zapisa, potrebno uporabiti določbe o izbrisu sodbe iz kazenske evidence, saj ima na položaj obsojenca enak pravni učinek. Izbris obsodbe in zakonsko rehabilitacijo ureja 82. člen KZ-1, skladno s katerim izbris obsodbe pomeni, da se obsodba izbriše iz kazenske evidence pri tem pa prenehajo vse njene pravne posledice in obsojenec velja za neobsojenega. Dajanje podatkov iz evidenc je utemeljeno in zakonito le do izbrisa obsodbe iz kazenske evidence, saj mora po izbrisu obsojeni veljati za neobsojenega. Hranjenje (in morebitno posredovanje) podatkov o DNK zapisu obsojenca tudi po izpolnitvi pogojev za zakonsko rehabilitacijo po 82. členu KZ-1 bi tako nasprotovalo zakonski določbi, da mora po rehabilitaciji obsojenec veljati za neobsojenega, saj bi bilo, na podlagi vpogleda v evidenco DNK zapisov in določbe 129. člena ZNPPol, mogoče utemeljeno sklepati, da je bila oseba nekoč obsojena za kaznivo dejanje. Takšno ravnanje bi za obsojenca pomenilo neenak (in s tem protiustaven položaj, skladno s 14. členom Ustave RS) glede na drugega obsojenca katerega vsi podatki bi bili z nastopom zakonske rehabilitacije izbrisani in bi (na podlagi vseh evidenc podatkov) veljal za neobsojenega.

Glede izpolnjevanja pogojev za izbris francoske obsodilne sodbe in s tem DNK zapisa v Poročilu

8Tretji odstavek 82. člena KZ-1 določa, da se obsodba lahko izbriše v dopuščenem roku, od takrat ko je bila kazen izvršena, zastarana ali odpuščena, poleg tega pa določa pogoj, da obsojenec v tem roku ne stori novega kaznivega dejanja. Ker je bila obtoženemu s sodbo v Franciji izrečena kazen eno leta zapora je rok za izbris sodbe, s tem pa tudi vseh podatkov pridobljenih v zvezi z obtoženim, po tretji točki četrtega odstavka 82. člena KZ-1, tri leta po izvršitvi kazni. Kazen je bila izvršena dne 20. 11. 2006, ko je bil obtoženi izpuščen iz zapora v Franciji, zato bi se rok za izbris sodbe iztekel 20. 11. 2009. Vendar pa po stališču pritožbenega sodišča za izbris ni bil izpolnjen pogoj ne storitve (torej, da ni pravnomočno sodbe) novega kaznivega dejanja. Navedeno izhaja iz podatkov kazenskih evidenc, ki so del kazenskega spisa. Prvostopenjsko sodišče je pridobilo kazensko evidenco slovenskih obsodilnih sodb (list. št. 227) kot tudi izpis iz Evropskega informacijskega sistema kazenskih evidenc (ECRIS), kjer so podatki obsodilnih sodb izrečenih zoper obtoženega na Hrvaškem (list. št. 230-248) in v Franciji (list. št. 249-251). Napačne so tako pritožbene navedbe, da v kazenskem spisu ni podatkov o hrvaških obsodbah, prav tako pa je neutemeljeno pritožbeno stališče, da se pri presoji za izbris upoštevajo samo podatki, ki so vpisani v nacionalno evidenco. Na uporabo ECRIS-a namreč napotuje Zakon o sodelovanju v kazenskih zadevah z državami članicami Evropske unije (235. člen), sprejet na podlagi več Okvirnih sklepov Sveta EU.³

9Pravilno je tako stališče prvostopenjskega sodišča v izpodbijanem sklepu, da se francoska sodba, ne more šteti za izbrisano, vendar pa razlog za to ni storjeno kaznivo dejanje velike tatvine na območju Republike Slovenije, ki ga je obtoženi sicer res storil že 14. 1. 2007, torej le nekaj mesecev po izpustitvi iz Francije, kot to izhaja iz navedenega sklepa. Za navedeno kaznivo dejanje je bil obtoženi namreč pravnomočno obsojen šele 28. 7. 2015, v skladu s tretjo točko tretjega odstavka 82. člena pa se je tri letni rok za izbris francoske sodbe iztekel že leta 2009. Po presoji pritožbenega sodišča je razlog, da se francoska sodba ne more šteti za izbrisano, kontinuiteta kaznivih dejanj, ki jih je obtoženi izvršil po izvršitvi sankcije, ki mu je bila določena s francosko sodbo. Iz izpisa hrvaške kazenske evidence zavedene v informacijskem sistemu ECRIS (list. št. 230-248) izhaja, da je bilo zoper obtoženega na Hrvaškem, do dneva pridobitve izpisa iz ECRIS, pravnomočnih 14 kazenskih sodb, in sicer sodbe z dne (navedeni so dnevi pravnomočnosti sodb): 28. 6. 2007, 11. 3. 2008, 18. 10. 2008, 9. 12. 2008, 17. 3. 2010, 19. 11. 2010, 21. 6. 2011, 9. 9. 2011, 14. 9. 2011, 30. 6. 2012, 22. 8. 2013 in 28. 1. 2015. V Sloveniji sta bili zoper obtoženega izrečeni dve pravnomočni sodbi in sicer sodba Okrožnega sodišča v Ljubljani I K 30439/10 z dne 24. 6. 2015 (pravnomočna 28. 7. 2015) s katero je bil obtoženi pravnomočno obsojen zaradi kaznivega dejanja velike tatvine, izrečena pa mu je bila kazen 1 leto in 10 mesecev zapora in sodba Okrajnega sodišča v Ljubljani VI K 2957/20 z dne 12. 5. 2020 (pravnomočna 9. 6. 2020) s katero je bila obtoženemu, zaradi kaznivega dejanja ponarejanja listin po tretjem odstavku 251. člena KZ-1, izrečena pogojna obsodba z določeno kaznijo tri mesece zapora in preizkusno dobo enega leta. Vsled navedenemu ni sporno, da je pri obtoženemu podana kontinuiteta kaznivih dejanj oziroma pravnomočnih obsodb med katerimi se ni nikoli iztekel predpisan rok za izbris obsodbe iz kazenske evidence po 82. členu KZ-1, saj je bil rok vselej prekinjen s storitvijo (to je pravnomočno sodbo) novega kaznivega dejanja. Med francosko sodbo pravnomočno dne 14. 5. 2006, ki bi se po slovenski zakonodaji izbrisala v roku treh let (tretja točka četrtega odstavka 82. člena KZ-1), in naslednjo sodbo zoper obtoženega, to je hrvaško sodbo pravnomočno 28. 6. 2007 je minilo manj kot eno leto, tako, da pogoji za izbris niso bili podani. Enako velja za vse nadaljnje hrvaške pravnomočne sodbe. Zadnji dve pravnomočni sodbi zoper obtoženega sta bili prav sodbi slovenskih sodišč, po prvi I K 30239/10 je bila obtoženemu izrečena kazen zapora eno leto in deset mesecev, zato bi za izbris navedene sodbe, skladno s četrto točko tretjega odstavka 82. člena KZ-1, moral preteči rok petih let, ki bi se iztekel 28. 7. 2020, vendar pa je bil obtoženi ponovno obsojen s sodbo VI K 2957/20 z dne 12. 5. 2020, ki je postala pravnomočna 9. 6. 2020, torej še pred iztekom petletnega roka za izbris, zato pogoji za izbris po 82. členu KZ-1 ponovno niso podani.

Glede relativne bistvene kršitve

10Zagovornik obtoženega kot relativno bistveno kršitev navaja kršitev pravice obrambe, ki se ni mogla seznaniti s Poročilom o preiskavi NFL, GPU Ljubljana z dne 16. 3. 20111 v spisu I K 30439/2010. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa v točki 5 izhaja, da je v navedenem postopku slovenska policija prav tako, prek izmenjave DNK profilov s Francijo, ugotovila, da se profil najden na kraju kaznivega dejanja ujema s profilom DNK obtoženega. Po presoji pritožbenega sodišče navedeno v izpodbijanem sklepu ne predstavlja opornega razloga za odločitev predsednice senata, temveč je v obrazložitvi sklepa navedeno zgolj kot dodatna okoliščina, da je tudi v drugem kazenskem postopku zoper obtoženega policija do njega kot osumljenca prišla preko izmenjave DNK profilov. Navedeno v ničemer ne izkazuje zakonitosti ali nezakonitosti Poročila in ker odločitev v izpodbijanem sklepu ne temelji na navedeni okoliščini, to ni moglo vplivati na zakonitost ali pravilnost sklepa.

11Sklepno pritožbeno sodišče zaključuje, da, zaradi kontinuitete storitev kaznivih dejanj in temu sledečih pravnomočnih obsodb zoper obtoženca, niso nastopili pogoji za izbris sodbe izrečene v Franciji z dne 13. 3. 2006, zato je uporaba dokaza, to je Poročila, ki vsebuje podatek o DNK zapisu, ki je bil obtožencu odvzet v teku kazenskega postopka v Franciji, pravilna in zakonita. Po presoji pritožbenega sodišča tako ne gre za nedovoljen dokaz skladno z drugim odstavkom 18. člena ZKP, s tem pa je pravilna tudi odločitev sodišča prve stopnje v izpodbijanem sklepu. Po presoji pritožbenega sodišča je prvostopenjsko sodišče tudi pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, zato je skladno s tretjim odstavkom 402. člena ZKP pritožbo zagovornika obtoženega kot neutemeljeno zavrnilo, saj niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi.

PRAVNI POUK

Zoper ta sklep ni pritožbe.

¹ Prümsko pogodbo so sicer 27. 5. 2005 sklenile Avstrija, Belgija, Francija, Luksemburg, Nizozemska, Nemčija in Španija z namenom hitre in učinkovite izmenjave podatkov med podpisnicami. Pobudi, da naj bi se bistveni deli pogodbe vključili evropsko pravo kot sklep Sveta EU, so se poleg podpisnic pridružile še Italija, Finska, Portugalska, Romunija, Slovenija, Slovaška in Švedska (vir: https://www.europarl.europa.eu/sides/getDoc.do?pubRef=-//EP//TEXT+IM-PRESS+20070606IPR07542+0+DOC+XML+V0//SL).
² Sklep Sveta 2008/616/PNZ z dne 23. junija 2008 in naslednji.
³ Okvirni sklep Sveta 2009/315/PNZ z dne 26. februarja 2009 o organizaciji in vsebini izmenjave informacij iz kazenske evidence med državami članicami (UL L 93, 7. 4. 2009), Sklep Sveta 2008/316/PNZ z dne 6. aprila 2009 o vzpostavitvi Evropskega informacijskega sistema kazenskih evidenc (ECRIS) na podlagi člena 11 Okvirnega sklepa Sveta 2009/315/PNZ (UL L 93, 7. 4. 2009).