VSL Sodba II Cpg 738/2020

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v I. točki izreka razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 15 dni plačati znesek v višini 469,35 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 452,89 EUR od dne 29. 10. 2019 dalje do plačila in od zneska 16,46 EUR od dne 29. 10. 2019 dalje do plačila, v II. točki izreka pa toženi stranki naložilo povrnitev stroškov postopka v znesku 108,00 EUR.

2Zoper sodbo se brez izrecne opredelitve pritožbenih razlogov pritožuje tožena stranka, ki predlaga, da naj sodišče ugotovi pogojno terjatev tožeče stranke do nje v znesku najmanj 577,45 EUR s pp, ugotovi njeno pogojno terjatev do tožeče stranke v znesku najmanj 922,55 EUR s pp, zaradi pobota zavrne tožbeni zahtevek tožeče stranke za plačilo 577,45 EUR s pp in imenuje sodnega izvedenca za telekomunikacijsko opremo in inštalacije in sodnega revizorja.

3Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrženje oz. podredno zavrnitev.

4Pritožba ni utemeljena.

5Ker se tožbeni zahtevek tožeče stranke nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR, teče obravnavani gospodarski spor po prvem odstavku 495. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) po določbah postopka v sporih majhne vrednosti. O pritožbi je zato na podlagi petega odstavka 458. člena ZPP odločala sodnica posameznica. Sodba v sporu majhne vrednosti se lahko izpodbija samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP). V sporih majhne vrednosti je pritožbeno sodišče vezano na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje.

6Iz navedbe pri podpisu zakonitega zastopnika na pritožbi izhaja, da je v konkretnem primeru pritožbo vložila tožena stranka (I.). Podpisnik (zakoniti zastopnik) je pritožbo torej podpisal v imenu tožene stranke in ne v imenu družbe A. d. o. o. Pri navedbi slednje na začetku vloge kot ene izmed pravdnih strank gre torej zgolj za pisno pomoto pri navedbi pravdne stranke, kar pa v okoliščinah konkretnega primera, ko pritožba (poleg te napačne navedbe) vsebuje tudi pravilno navedbo tožene stranke, pri čemer je jasno, kdo je vložil pritožbo, ni odločilno in ne onemogoča odločanja o pritožbi.

7V postopku pred sodiščem prve stopnje je tožena stranka v ugovoru zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine navedla le, da je vrnila opremo tožeči stranki in poplačala odprte terjatve, v kolikor jih ni sodno ali kako drugače prerekala, v nadaljevanju pa izpisu iz knjigovodske evidence odrekala lastnost verodostojne listine. Tožeča stranka je nato vložila vlogo, s katero je dopolnila tožbo in v kateri je podala konkretizirane navedbe glede temelja in višine vtoževanih terjatev. Na to vlogo tožena stranka ni odgovorila.

8Po določbi tretjega odstavka 337. člena ZPP se ugovor pobota ali zastaranja, ki nista bila uveljavljena pred sodiščem prve stopnje, ne moreta uveljavljati v pritožbi. Ker tožena stranka pobotnega ugovora (svoje terjatve v znesku najmanj 922,55 EUR) ni uveljavljala že v postopku pred sodiščem prve stopnje, tega tudi ne more storiti v pritožbenem postopku, zato s pritožbenimi navedbami glede ugovarjanja svoje terjatve v pobot ne more uspeti. Pritožbeno sodišče pa v zvezi s tem še dodaja, da poleg tega glede obstoja svoje terjatve do tožeče stranke v postopku pred sodiščem prve stopnje tožena stranka tudi ni podala ustreznih navedb, zaradi česar te navedbe (in dokazi zanje) poleg tega predstavljajo še nedovoljene pritožbene novote, ki jih pritožbeno sodišče ne sme upoštevati (prvi odstavek 337. člena ZPP).

9Prav tako tožena stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje ni podala navedb glede dogovora o ne-obračunavanju medsebojnih terjatev in navedb glede neustreznosti opravljenih storitev (oz. o neustrezni kvaliteti in hitrosti dostopa do interneta). Tudi pri teh navedbah in dokazih zanje gre torej za pritožbene novote, ki jih pritožbeno sodišče po določbi prvega odstavka 337. člena ZPP ne sme upoštevati.

10Tožena stranka v pritožbi ugotovitvam sodišča prve stopnje (niti pravnim niti dejanskim), na katerih je to utemeljilo svojo odločitev o ugoditvi tožbenemu zahtevku razen z zgoraj navedenim ni nasprotovala. Sodišče prve stopnje je na podlagi dejanskih ugotovitev glede obstoja naročniškega razmerja na podlagi sklenjenih pogodb in aneksov in izpolnitve obveznost s strani tožeče stranke, ugotovitev o sklenitvi pogodbe o prodaji na obroke za mobilni telefon, ki ga je tožeča stranka prodala toženi, ter ugotovitvi za ta spor relevantne vsebine splošnih pogojev tožeče stranke glede zaračunavanja storitev in stroškov v primeru zamude s plačili, prenehanja razmerja in opominov, ter ugotovitve o neplačilu vtoževanih obveznosti s strani tožene stranke ob pravilni uporabi materialnega pogodbenega in zakonskega prava, tj. prvega odstavka 435. člena in 525. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), 619. člena OZ ter prvega odstavka 378. člena in prvega odstavka 299. člena OZ, tožbenemu zahtevku torej pravilno ugodilo.

11Glede na zgornje razloge pritožba ni utemeljena. Ker pa pritožbeno sodišče tudi ob uradnem preizkusu izpodbijane sodbe ni zaznalo nobenih kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člena ZPP).

12Ker tožeča stranka svoje zahteve za povrnitev stroškov ni ustrezno specificirala, je odpadel izrek o stroških pritožbenega postopka (prvi odstavek 163.člena ZPP).