UPRS Sklep I U 1941/2019-8

I. Tožba se zavrže.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške postopka.

1Prvostopenjski upravni organ je z izpodbijano odločbo tožniku izdal negativno mnenje v zadevi zahteve za izdajo soglasja za postavitev ograje na zemljišču parc. št. 744/4, k. o. ... Hkrati je odločil, da stroškov postopka ni. Iz obrazložitve izhaja, da je tožnik vložil zahtevo za izdajo soglasja za postavitev ograje za zaščito kmetijskih pridelkov, prvostopenjski upravni organ pa je ugotovil, da gradnja po Odloku o občinskem prostorskem načrtu Občine Šenčur (v nadaljevanju OPN) ni dopustna. Zato je na podlagi sedmega odstavka 30. člena Gradbenega zakona (v nadaljevanju GZ) izdal mnenje, da se ne strinja z nameravano gradnjo.

2Drugostopenjski upravni organ je tožnikovo pritožbo zavrnil.

3Tožnik v tožbi navaja, da je toženka napačno ugotovila dejansko stanje, nepravilno uporabila materialno pravo in kršila pravila postopka, zato sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi in vrne zadevo v nov postopek oziroma naj samo spremeni izpodbijano odločbo, v vsakem primeru pa naj toženki naloži povrnitev stroškov postopka. Navaja, da toženka ni pravilno upoštevala določb OPN in Zakona o kmetijskih zemljiščih. Toženki tako očita, da je s svojo odločitvijo kršila načeli enakosti pred zakonom in pravne države. Temu, da je toženka njegovo vlogo obravnavala po določbah sedmega odstavka 30. člena GZ pa ne nasprotuje.

K točki I izreka:

4Tožba ni dovoljena.

5V skladu s prvim odstavkom 2. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) sodišče v upravnem sporu odloča o zakonitosti tistih dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v tožnikov pravni položaj, o zakonitosti drugih upravnih aktov pa le, če tako določa zakon. Upravni akt v smislu ZUS-1 je upravna odločba in drug javnopravni, enostranski, oblastveni posamični akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta (drugi odstavek 2. člena ZUS-1).

6Značilnost upravnih aktov glede na navedeno določbo ZUS-1 je, da so izdani v okviru izvrševanja upravne funkcije in da vsebujejo vsebinsko odločitev o materialnopravno določeni pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje upravnega akta. Če gre za upravne akte, ki pomenijo zgolj procesno odločitev, so takšni akti lahko predmet presoje v upravnem sporu le, če tako določa zakon.

7Z izpodbijano odločbo je toženka na podlagi sedmega odstavka 30. člena GZ zgolj ugotovila, da nameravana gradnja po OPN ni dopustna, zato je izdala negativno mnenje. Po presoji sodišča pa to mnenje ni akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu.

8V skladu s sedmim odstavkom 30. člena GZ se namreč v primeru, če mnenjedajalec na podlagi zahteve za izdajo projektnih in drugih pogojev ugotovi, da nameravana gradnja po predpisih iz njegove pristojnosti ni dopustna ali mogoča, zahteva za izdajo projektnih in drugih pogojev šteje kot zahteva za izdajo mnenja, mnenjedajalec pa da mnenje, da se ne strinja z nameravano gradnjo. Do navedenega mnenja se mora v skladu s prvim odstavkom 40. člena GZ opredeliti pristojni upravni organ za gradbene zadeve v postopku izdaje gradbenega dovoljenja. Če meni, da to mnenje nima ustrezne pravne podlage, lahko razpiše ustno obravnavo z namenom uskladitve ali spremembe mnenja. Če uskladitev ali sprememba mnenja ni dosežena, lahko odloči sam po opravljenem ugotovitvenem postopku ali s pomočjo mnenja pristojnega organa za nadzor nad mnenjedajalcem (tretji odstavek 40. člena GZ). Enako izhaja iz določb četrtega odstavka 209. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, v skladu s katerimi se sme odločba (v tem primeru gradbeno dovoljenje) izdati šele potem, ko upravni organ dobi mnenje mnenjedajalca, vendar na to mnenje ni vezan, razen, če je s posebnim predpisom to izrecno določeno.¹

9Sodišče še pripominja, da je toženka predmetno vlogo obravnavala v skladu s spremenjeno ureditvijo v GZ, po kateri so dosedanja soglasja (po Zakonu o graditvi objektov) prekvalificirana v mnenja (glej obrazložitev k 30. in 31. členu GZ v Poročevalcu z dne 19. 5. 2017). Iz obrazložitve navedenih določb v tem Poročevalcu izhaja še, da je edini akt pred vložitvijo zahteve za pridobitev gradbenega dovoljenja in pred zaključkom projektiranja za potrebe pridobitve gradbenega dovoljenja, ki ima zavezujočo vlogo, predodločba iz 34. člena GZ. Mnenje, pridobljeno za potrebe postopka izdaje gradbenega dovoljenja, pa ne glede na določbe drugih predpisov, ni upravni akt. Pristojni upravni organ to mnenje obravnava v postopku izdaje gradbenega dovoljenja, v katerem ga je možno izpodbijati le s pravnimi sredstvi zoper gradbeno dovoljenje.

10Glede na navedeno po presoji sodišča izpodbijana odločba ne vsebuje vsebinske odločitve o tožnikovi materialnopravno določeni pravici, obveznosti ali pravni koristi, temveč se nanaša zgolj na izvedbo konkretnega postopka izdaje gradbenega dovoljenja, zato ni dokončni upravni akt v smislu prej citiranega prvega odstavka 2. člena ZUS-1. Tožnik bo to odločbo (negativno mnenje) torej lahko izpodbijal v postopku izdaje gradbenega dovoljenja.

11Ker glede na navedeno izpodbijana odločba ni upravni akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu, je sodišče tožbo na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 kot nedovoljeno zavrglo.

K točki II izreka:

12Kadar sodišče tožbo zavrže, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1).

¹ Tako tudi Kerševan, Androjna: Upravno procesno pravo, Upravni postopek in upravni spor, GV Založba, Ljubljana 2017, stran 316.