VSM Sodba I Cp 607/2020

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tako primarni kot podrejeni tožbeni zahtevek tožeče stranke, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki 13.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega prvega dne v mesecu v plačilo zapadlega zneska po 250,00 EUR od 1. 11. 2014 do 1. 4. 2019 oziroma mu plačati 13.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 4. 2019 do plačila (točka I izreka), nadalje pa odločilo, da je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki 2.498,73 EUR pravdnih stroškov (točka II izreka).

2Zoper to sodbo vlaga pravočasno pritožbo po svojem pooblaščencu tožeča stranka (v nadaljevanju tožnik) iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb postopka in zmotne ugotovitve dejanskega stanja, iz 1. in 2. točke 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), s predlogom na njeno razveljavitev. Navaja, da je v primeru razveze zakonske zveze situacija med zakoncema drugačna kot je tista med solastniki, ki nepremičnino pridobijo skupaj in jih ne ločijo okoliščine, ki so privedle do razpada zakonske zveze kot v konkretnem primeru. Tožnik je predlagal razdružitev skupne lastnine, toženkini starši so vložili tožbo za razveljavitev darilne pogodbe in izstavitev z.k. listine, zahtevek je bil pravnomočno zavrnjen. Na podlagi navedenega je logično, da je toženka zamenjala ključavnico, verjetno res tudi v mesecu novembru 2017, neizpodbitno pa, ko je tožnik še bil v posesti stanovanjske hiše z namenom, da mu posest odtegne. Sodišče je sicer vpogledalo v sklep okrajnega sodišča Pr 115/2013, vendar se je pri tem izognilo oceni kaj je v njem prebralo. Iz sklepa namreč izhaja, da je policija posredovala že tekom trajanja zakonske zveze, sodišče pa je tožniku očitalo, da ob trditvi, da je bil izrinjen iz posesti, ni zahteval sodnega varstva, pri čemer se je postavilo izven okvirjev tedanjega (in sedanjega) časa v obravnavanju odnosov med zakonci, posebej, če je eden od njih policist. Tožnik enostavno ni mogel ob nasilju, ki ga je trpel, iskati kakršnegakoli varstva, saj bi ob visokih standardih obnašanja v službi, posebej v družini, izgubil službo. S tem ko je odpeljal le nekaj svojih stvari, se ni odpovedal posesti. Sodišče vidi ključni argument, da o zamenjavi ključavnice ni obvestil policije in ni zahteval sodnega varstva in ni zaprosil toženke za ključ, vendar pa prihaja v nasprotje, ko po eni strani zanika zamenjavo ključavnice v kritičnem času, po drugi strani pa pravi, da se je odselil prej kot je bila ključavnica zamenjana. Zakaj torej ni mogel v hišo, ko se ni odselil? Nadalje citira sodno prakso Vrhovnega sodišča RS (II Ips 289/2004) ter se sklicuje, da je bistveno, da je prikrajšanemu s svojim ravnanjem bilo preprečeno, da bi to stvar uporabljal sam, to je namen 98. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Pomembna je predvsem korist, ki bi jo obogateni lahko imel od stvari, ki jo je pridobil. Takšna pravna razlaga je v nasprotju z odločbo sodišča v konkretni zadevi. Stroškov ne priglaša.

3Toženka na pritožbo tožnika ni odgovorila.

4Pritožba ni utemeljena.

5Sodišče prve stopnje je v postopku ugotovilo, da tožnik ni upravičen do uporabnine zaradi neuporabe njemu solastne nepremičnine, ker niso izpolnjeni pogoji iz naslova neupravičene obogatitve po 198. v zvezi s 190. členom Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) ter je posledično tožnikov zahtevek kot neutemeljen zavrnilo.

6Preizkus zadeve pokaže, da sodišče prve stopnje ni storilo postopkovnih kršitev, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 339. člena istega zakona). Na podlagi v postopku v celoti in popolnoma ugotovljenem dejanskem stanju, v katerem je ugotovilo za ta postopek vsa pravno odločilna dejstva, je sodišče prve stopnje z obširnimi dokazno podprtimi razlogi na podlagi temeljite dokazne ocene sprejelo pravilne materialnopravne zaključke, ki jim ni več kaj dodati, sodišče druge stopnje jih v celoti sprejema, v nadaljevanju pa odgovarja le na pritožbene graje.

7Solastnik ima pravico imeti stvar v posesti in jo skupaj z drugimi solastniki uporabljati sorazmerno svojemu idealnemu deležu, ne da bi s tem kršil pravice drugih solastnikov (prvi odstavek 66. člena Stvarnopravnega zakonika - v nadaljevanju SPZ). Tožnik kot solastnik ima torej prvenstveno pravico nepremičnino, katere solastnik je, uporabljati. Če te pravice ne more uresničiti, lahko zahteva uporabnino, saj so v tem primeru izpolnjene predpostavke za zahtevek iz naslova neupravičene pridobitve po 198. v zvezi s 190. členom OZ. Če svojo pravico nepremičnino uporabljati solastnik lahko uresniči, vendar pa prepusti uporabo drugemu lastniku ter privoli v svoje prikrajšanje zaradi neuporabe nepremičnine, ni mogoče govoriti o neupravičeni pridobitvi in posledično pravici do uporabnine zaradi neuporabe solastnega dela. Po že uveljavljanem stališču sodne prakse je do uporabnine (ki jo v tem postopku zahteva tožnik) upravičen le tisti solastnik nepremičnine, ki je na nedopusten (viciozen) način izključen iz rabe svoje stvari, kar pomeni, da mu drugi solastnik povzroča nevzdržne razmere, zaradi katerih je prisiljen v opustitev souporabe, in če aktivno poskuša preprečiti svoje prikrajšanje (na primer z zahtevkom na izročitev nepremičnine v posest).

8Dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje so:

- tožnik se ni odselil zaradi toženkinega nasilja,

- tožnik od toženke nikoli ni zahteval izročitev ključev po zamenjavi ključavnice,

- toženka tožniku ni onemogočala ali preprečevala souporabe nepremičnine,

- tožnik od toženke nikoli ni zahteval uporabe nepremičnine.

Na podlagi navedenega je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je tožnik privolil v svoje prikrajšanje, ki mu je nastalo zaradi tega ker nepremičnine ni uporabljal, saj mu uporaba ni bila odvzeta niti mu preprečevana, sam pa tudi ni zahteval njeno uporabo.

9Tožnik v postopku kljub tožbenim trditvam, da mu je toženka s svojim ravnanjem preprečila uporabo nepremičnine, ker da si je toženka našla drugega partnerja, tožnika izrinila iz hiše in zamenjala ključavnico, tožnik ni zmogel dokaznega bremena, da bi slednje potrdil. Sodišče prve stopnje se je do zamenjave ključavnice s strani toženke opredelilo (glej točko 8 obrazložitve izpodbijane sodbe), pri čemer je bistvena ugotovitev, da tožnik od toženke po zamenjavi ključavnice oziroma po tem, ko, kot tožnik zatrjuje, ni mogel vstopiti v nepremičnino, od toženke ni zahteval ključev, niti nadaljnje souporabe nepremičnine, ko se je pred tem iz nepremičnine prostovoljno izselil, niti ni dokazal, da bi mu toženka na kakršenkoli način preprečevala nadaljnjo uporabo nepremičnine.²

10Dejstva, ki jih navaja tožnik v pritožbi, da je predlagal razdružitev skupne lastnine, da so toženkini starši vložili tožbo za razveljavitev darilne pogodbe in izstavitev z.k. listine (zahtevek je bil pravnomočno zavrnjen), sama po sebi niso dovolj za sklepanje, da je toženka zamenjala ključavnico z namenom, da mu posest odtegne, kot sedaj zatrjuje tožnik v pritožbi.

11Pritožbene trditve, da je tožnik policist in zaradi tega ni mogel ob nasilju, ki ga je trpel, iskati kakršnegakoli varstva, ker bi izgubil službo, tožnik zatrjuje prvič v pritožbi, zato gre za pritožbene novote, ki so kot take v pritožbenem postopku nedopustne ter kot take neupoštevne v pritožbenem postopku (prvi odstavek 337. člena ZPP).

12Ni utemeljena pritožbena graja, da naj bi sodišče prve stopnje prišlo v nasprotje v delu, ko na eni strani zanika zamenjavo ključavnice v kritičnem času, na drugi strani pa pravi, da se je tožnik odselil prej kot je bila ključavnica zamenjana. Gre za tožnikove zgolj pavšalne trditve. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da se je sodišče prve stopnje do tega, ali je bila ključavnica zamenjana v oktobru 2014, ko naj bi tožnik ne mogel priti v nepremičnino, kar naj bi potrdila z njegove strani predlagana priča Lebar, konkretno opredelilo v točki 8 obrazložitve izpodbijane sodbe, kjer je dokazno ocenilo vse v zvezi s temi tožbenimi trditvami izvedene dokaze ter na podlagi temeljite dokazne ocene, ki ji tožnik obrazloženo ne nasprotuje. Bistveno pri tem pa je, da je sodišče prve stopnje ne glede na to, kdaj je bila ključavnica zamenjana, ugotovilo, da tožnik od toženke izročitve ključev zamenjane ključavnice ni zahteval, in tudi sicer od toženke ni zahteval, da mu omogoči nadaljnjo rabo nepremičnine. Tega dejstva tožnik v pritožbi ne zanika.

13Nadalje niso utemeljene pritožbene trditve o tem, da je sodna praksa drugačna, kot jo je v konkretnem primeru uporabilo sodišče prve stopnje. Dosedanja sodna praksa je enotna in jasna, sodišče prve stopnje jo je pravilno upoštevalo in se do nje evidentno opredelilo (glej točko 5 obrazložitve izpodbijane sodbe), pri čemer je sodno prakso tudi izrecno citiralo (opombe 1 do 4 obrazložitve izpodbijane sodbe).³ Enotno stališče sodne prakse torej je, da v kolikor solastnik drugemu solastniku uporabe nepremičnine ne preprečuje, slednji pa souporabe ne zahteva, je na svoje prikrajšanje pristal, v posledici česar temu solastniku uporabnina ne pripada. Ker v obravnavanem primeru tožnik od toženke ni zahteval uporabe, iz nepremičnine se je prostovoljno odselil, hkrati tudi ni zanikal, da mu je toženka ponudila uporabo zgornjega dela nepremičnine (tega dejstva tožnik ne graja v pritožbenem postopku)⁴ ter mu toženka uporabe ni preprečevala, sodišče druge stopnje ne dvomi v materialnopravno pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da tožnik do plačila uporabnine ni upravičen.

14V posledici navedenega tožnikova pritožba ni utemeljena, sodišče druge stopnje jo je zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo. Odločitev temelji na določbi 353. člena ZPP.

15Odločitev o stroških pritožbenega postopka je odpadla, saj tožnik, ki je sicer s svojo pritožbo v celoti propadel, stroškov pritožbe ni priglasil.

¹ Tožbene trditve, da je toženka ustvarila nemogoče razmere, ker si je našla drugega, takrat še skritega partnerja in tožnika izrinila iz hiše, je sodišče prve stopnje ovrglo po tem, ko je na podlagi dokazne ocene prič (S.W., A.N.) in toženke zaključilo, da v času razhajanja pravdnih strank, toženka ni imela partnerja, glede katerega se sicer tožnik v tožbenih trditvah in kasnejših še pravočasno postavljenih trditvah niti ni konkretno opredelil (točka 7 obrazložitve izpodbijane sodbe).
² Kot na primer odločbe VS RS: II Ips 237/2013, II Ips 998/2007, II Ips 126/2014 in druge.
³ Glej točko 7 obrazložitve izpodbijane sodbe.