VSM Sklep I Kp 17558/2019

Pritožba zagovornika obdolženega T.P. se zavrne kot neutemeljena.

1Okrožno sodišče v Mariboru je kot sodišče prve stopnje 3. 1. 2020 po drugem odstavku 207. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) ugotovilo, da so razlogi za hišni pripor zoper obdolženega T.P. in obdolženo D.M., odrejen ter podaljšan zaradi ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP v zvezi z 20. členom Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava) še vedno podani. Ugotovitev je bila izdana s sklepom I Ks 17558/2019.

2Zoper sklep se je pritožil zagovornik obdolženega T.P., kot je zapisal iz vseh izpodbojnih razlogov s predlogom, da pritožbeno sodišče sklep spremeni tako, da hišni pripor nadomesti "kot predlagano z milejšim ukrepom za zagotovitev obdolženčeve navzočnosti v kazenskem postopku".

3Pritožba ni utemeljena.

4Pritožnik posplošeno uveljavljanih bistvenih kršitev določb kazenskega postopka ni opredelil (identificiral), po pritožbeni obrazložitvi, po kateri obdolženi do sedaj še ni bil obravnavan niti obtožen za kaznivo dejanje, opisano v 4. točki obtožnice pa posredno zatrjuje protispisnost razlogov sklepa, kot je opredeljena v 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. Pri tem prezre, da je bistvo protispisnosti v nasprotju o vsebini listin, kot je bila glede odločilnih dejstev povzeta v razlogih sklepa in njihovo dejansko vsebino, v konkretnem primeru pa se je sodišče prve stopnje zmotilo zgolj v navedbi točke obtožnice, v kateri je bil obdolženi obtožen še za eno kaznivo dejanje. Namesto 5. točke je v razlogih sklepa navedena 4. točka obtožnice, kar pa na nosilno ugotovitev sodišča prve stopnje o domnevno storjenih dveh kaznivih dejanj nima nobenega vpliva. Pomeni, da posredno zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. čelna ZKP ni podana, medtem ko ugotovljena zmota sodišča prve stopnje ni odločilna. Je le spodrsljaj, ki ga lahko sodišče prve stopnje odpravi že z izdajo tako imenovanega popravnega sklepa.

5V čem je bila z napačno navedbo točke obtožnice kršena še obdolženčeva pravica do zagovora in izjave, po pritožbeni obrazložitvi ni znano in še manj v delu, ko pravice po Evropski konvenciji o varstvu človekovih pravic, ki bi naj bile v nadaljevanju obrazložitve prav tako kršene, niso niti navedene. Ker je pritožbeno sodišče zaradi ozko predpisanih meja preizkusa pri pritožbah zoper sklepe po 402. členu ZKP skoraj v celoti odvisno od navedb strank, se do tako pomanjkljivih zatrjevanj v nobenem smislu ni moglo opredeliti. Enako velja za posredno uveljavljane kršitve kazenskega zakona, ki so v pritožbeni obrazložitvi zatrjevane zgolj kot "očitna kršitev materialnih predpisov", brez kakršnekoli možnosti, da bi bili ti v nadaljevanju prepoznani, kaj šele, da bi bile same kršitve kot ravnanja v pritožbeni obrazložitvi podrobneje opisane.

6Pritožbena graja ugotovljenega dejanskega stanja se pretežno nanaša na sorazmernost hišnega pripora kot ukrepa za odpravo ponovitvene nevarnosti. Po pritožbeni obrazložitvi je bila obdolženčeva vloga že po podatkih spisa manjša od vloge ostalih udeležencev, hišnega pripora ni kršil, je neobsojen, nezaposlenost je posledica izbranega ukrepa, ki obdolžencu preprečuje, da bi se normalno vključil v družbo, zahtevnosti in zapletenosti kazenskega postopka pa ni mogoče tolmačiti v njegovo škodo. Glede na to, in ker je obdolžencu očitana storitev kaznivega dejanja v tujini, pritožnik ocenjuje, da bi bili ustavnopravno dopustni cilji doseženi že z obdolženčevo obljubo, da ne bo zapustil prebivališča po prvem odstavku 195. člena ZKP.

7S takšno grajo pritožnik prezre že omenjeno dejstvo, da je obdolženi obtožen storitve dveh kaznivih dejanj, od katerih nobeno po višini zagrožene kazni in po opisanem načinu domnevne storitve, ni lahko. Prezrto je tudi, da naj bi bilo drugo kaznivo dejanje storjeno izključno v Sloveniji, medtem ko pri prvem, izhajajoč iz opisa, ni zaznati ničesar takšnega, kar bi kazalo na specifičnost države, v kateri bi naj bilo to kaznivo dejanje storjeno oziroma da bi bilo od tega dejstva kakorkoli odvisno. Razen tega pritožnik ni upošteval obdolženčeve povezave z uživanjem prepovedanih drog kot jo je ugotovilo sodišče prve stopnje, glede nezaposlenosti pa je napačno izhajal iz trenutnih okoliščin, namesto iz okoliščin pred domnevno storjenima kaznivima dejanjema, ki zatrjevana prizadevanja po urejenem življenju logično zanikata.

8V ostalem se pritožbeno sodišče s pritožnikom na načelni ravni strinja, opozarja pa, da v primeru kršitev pravil hišnega pripora po četrtem odstavku 199.a člena ZKP sledi možnost odreditve pripora, potem da je treba razloge sklepa v zvezi z zahtevnostjo in zapletenostjo zadeve razumeti v smislu dolžine obdobja, v katerem je ta obravnavana ter da obdolženčeva neobsojenost kot edino nerelavitizirano dejstvo pomena zgoraj ocenjenih okoliščin samo zase ne more zmanjšati do mere, da ponovitvena nevarnost, kot jo je v ustrezni stopnji ugotovilo sodišče prve stopnje, ne bi bila podana.

9Glede na to, in ker je bilo enkrat že obrazloženo, da se na navedbe iz prejšnjih pritožb in drugih pravnih sredstev ni mogoče nekonkretizirano sklicevati, je bilo o pritožbi zagovornika obdolženega T.P. odločiti tako kot izhaja iz izreka tega sklepa (tretji odstavek 402. člena ZKP).

10Če bo za obdolženca nastopila taksna obveznost, bo sodno takso za zavrnitev pritožbe zoper sklep o podaljšanju pripora po tarifni številki 74013 Taksne tarife v zvezi s petim odstavkom 3. člena in 7. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah odmerilo sodišče prve stopnje po pravnomočnosti sodbe.