UPRS Sodba II U 201/2020-14

I. Tožbi se ugodi in se odločba Organa za brezplačno pravno pomoč Delovnega sodišča v Mariboru, št. Bpp 20/2020 z dne 10. 6. 2020, v 2. točki izreka odpravi ter se zadeva v tem obsegu vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti stroške upravnega spora v višini 285,00 EUR in DDV, po poteku paricijskega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi, do plačila.

1Z izpodbijano odločbo je Organ za brezplačno pravno pomoč (v nadaljevanju organ za BPP) v 1. točki izreka odločil, da sta izdani odločbi Bpp 20/2020 z dne 10. 2. 2020 in odločba Bpp 20/2020 z dne 24. 4. 2020, nični. V 2. točki izreka je organ za BPP prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP) tožnika, zavrnil.

2Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je organ za BPP dne 5. 2. 2020 prejel vlogo tožnika, ki jo je zavrnil z odločbo Bpp 20/2020 z dne 10. 2. 2020. Dne 16. 3. 2020 je prejel dopis Upravnega sodišča RS za predložitev spisa, v zvezi z vloženo tožbo. Ker je organ za BPP na podlagi tožbe ugotovil, da je izdal odločbo, ki se ni nanašala na vprašanje vložitve predloga za dopustitev revizije, kot je zaprosil tožnik, temveč je v izreku odločil o vložitvi ustavne pritožbe in odločbo tako tudi obrazložil, je odločbo Bpp 20/2020 odpravil in jo nadomestil z odločbo Bpp 20/2020 z dne 24. 4. 2020. Nadalje je organ za BPP ugotovil, da sta izdani odločbi Bpp 20/2020 z dne 10. 2. 2020 in z dne 24. 4. 2020, nični. Odločba Bpp 20/2020 z dne 10. 2. 2020 se ni nanašala na zaprošeno obliko BPP po 5. alineji prvega odstavka 26. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP), zato je nična po 4. točki prvega odstavka 279. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), na podlagi napotila iz drugega odstavka 34. člena ZBPP. Nadalje je tudi odločba Bpp 20/2020 z dne 24. 4. 2020 v bistvenem delu izreka, ki se nanaša na zavrnitev oblike pravne pomoči, za katero prosilec ni zaprosil, nična po 4. točki prvega odstavka 279. člena ZUP.

3V nadaljevanju obrazložitve je organ za BPP obravnaval vlogo tožnika za dodelitev BPP z dne 5. 2. 2020. Tožnik je prosil za kritje stroškov za vložitev predloga za dopustitev revizije in revizijo zoper sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Psp 382/2019 z dne 15. 1. 2020, s katero je sodišče zavrnilo pritožbo tožnika oziroma upravičenca do BPP v zvezi s sodbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VI Ps 1203/2018 z dne 16. 9. 2019, zaradi povrnitve stroškov zdravljenja, s katero je bil njegov zahtevek zavrnjen. Tožnik se namreč ni strinjal z odločitvijo Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije (v nadaljevanju ZZZS), ki mu je zavrnil stroške puljenja zoba, ki ga je bolel ter izdelavo začasne proteze v višini 185,00 EUR, zato je vložil tožbo. Izpodbijana odločba se v obrazložitvi nanaša na presojo pravnega vprašanja v zvezi z navedenimi sodbami. Organ za BPP je ugotovil, da je tožnikova zadeva po tretjem odstavku 24. člena ZBPP očitno nerazumna, ker je pričakovani zahtevek prosilca v očitnem nesorazmerju z dejanskim stanjem stvari, oziroma je pričakovanje ali zahteva prosilca očitno v nasprotju z izidom v zadevah s podobnim dejanskim stanjem in pravno podlago, zato se prošnja za BPP zavrne. Organ za BPP je izpodbijano odločbo izdal na podlagi tretjega odstavka 24. člena ZBPP v skladu z 2. točko drugega odstavka 37. člena ZBPP.

4Tožnik vlaga tožbo v upravnem sporu, v kateri navaja, da je izpodbijana odločba organa za BPP opr. št. Bpp 20/2020 z dne 10. 6. 2020 nezakonita, obremenjena je s kršitvijo procesnih pravil, materialnega prava, prav tako pa je dejansko stanje zmotno ugotovljeno. Glede točke 1 izreka odločbe se tožnik ni podrobneje opredeljeval, saj je tožena stranka v okviru odločitve, kar zadeva uporabo procesnih pravil sledila in upoštevala tožbene graje tožnika iz vložene tožbe z dne 6. 5. 2020 in je tudi s to tožbo ne izpodbija.

5Glede 2. točke izreka izpodbijane odločbe pa tožnik meni, da je materialno pomanjkljiva, in sicer tožena stranka pri zapisu izreka ni upoštevala določbe drugega odstavka 37. člena ZBPP, ki določa vrste oziroma način odločitve organa za BPP. Iz navedene odločbe je razvidno, da je ena od možnih oblik odločitve tudi zavrnitev prosilčeve prošnje. Takšno obliko odločitve je sprejela tožena stranka v predmetnem postopku, vendar pa tožnik opozarja na kršitev drugega odstavka 32. člena ZBPP, ki določa obseg oziroma obvezne elemente in sestavine prošnje. V izreku izpodbijane odločbe, ki postane dokončen in pravnomočen, manjka opredelitev oblike in obsega BPP. Izrek izpodbijane odločbe je splošen in nejasen, sploh glede na to, da je tožena stranka doslej odločala o prošnji tožnika že tretjič in je v predhodnih obeh odločbah odločila o obliki in obsegu BPP, za katero tožnik sploh ni prosil.

6Tožnik je vložil dne 5. 2. 2020 prošnjo za BPP za vložitev izrednega pravnega sredstva, in sicer predloga za dopustitev revizije in vložitve dopuščene revizije zoper sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča, opr. št. Psp 382/2012 z dne 15. 11. 202 v zvezi s sodbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VI Ps 1203/2018 z dne 16. 9. 2019, ki jo je prejel 27. 1. 2020. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo odločila, da se prošnja tožnika za dodelitev BPP zavrne in je presojala njegovo prošnjo na podlagi tretjega odstavka 24. člena ZBPP. Organ za BPP je z odločbo presojal utemeljenost oziroma upravičenost tožnika do BPP tako iz materialnega vidika, kakor tudi iz vsebinskega vidika. Organ za BPP je presodil, da tožnik nima možnosti uspeha z vložitvijo revizije zoper sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Psp 382/2019 z dne 15. 1. 2020 v zvezi s sodbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VI Ps 1203/2018 z dne 16. 9. 2019. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe je razvidno, da se je tožena stranka spuščala v presojo pravnega vprašanja upravičenosti tožnika do povračila stroškov zdravljenja. Organ za BPP je celo zaključil, da tožniku odreka legitimacijo za kritje stroškov na temelju plačila zavarovanja po Zakonu o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (v nadaljevanju ZZVZZ). Organ za BPP je neposredno odločal o tožnikovi pravici, ki je predmet sodnega varstva pred Delovnim in socialnim sodiščem v Ljubljani, v skladu z Zakonom o delovnih in socialnih sodiščih (v nadaljevanju ZDSS-1). S takšnim odločanjem je organ za BPP tožniku kršil ustavno zagotovljeno enako varstvo pravic in pravico do sodnega varstva (22. in 23. člen Ustave RS), posledično pa tudi pravico do dostopa do zdravstvene storitve oz. zdravstvenega varstva (51. člen Ustave RS). Tožnik tako meni, da je organ za BPP pri odločanju zmotno uporabil določbo 24. člena ZBPP, saj navedena določba organu za BPP ne daje pooblastila in pristojnosti, da vsebinsko odloča o tem, kdaj je zadeva očitno nerazumna in pri tem sam tolmači pravo in zakonodajo ter rešuje pravna vprašanja. Tožnik predlaga, da sodišče tožbi ugodi in izpodbijano odločbo v točki 2 izreka kot nezakonito odpravi ter zadevo vrne v ponovno odločanje toženi stranki.

7Organ za BPP v odgovoru na tožbo zavrača tožbene očitke v celoti. Navaja, da je odločba za BPP izdana za prosilca in ne za odvetnike in bi morala biti razumljiva za prosilca, vsekakor pa se strinja s tožbo, da je treba zadostiti vsebini po ZBPP in drugem odstavku 34. člena ZUP. Namen instituta BPP je uresničevanje pravnega varstva, in sicer da bi z uresničevanjem pravnega varstva dosegel konstitutivno ali vsaj deklaratorno odločitev. Organ za BPP še vedno meni, da je prošnja tožnika (zaradi povrnitve stroškov zdravljenja v Sloveniji na temeljih ugotovitev sodišča prve stopnje, da se je tožnik sam odločil za plačilo storitve pri zasebnem zdravniku in da ni šlo za nujno zdravljenje, ter seveda na podlagi argumentacije sodišča druge stopnje že v povezavi z drugimi pritožbenimi navedbami), očitno nerazumna po tretjem odstavku 24. člena ZBPP. V času obravnavanja prošnje je bil izdan sklep Ustavnega sodišča RS št. Up 1023/2018 z dne 29. 6. 2020, zaradi povrnitve stroškov zdravljenja s sklenitvijo, da ustavne pritožbe ne sprejme. Organ za BPP nima avtomatiziranih računalniških izdaj odločb, zato še vedno lahko uporabi dodatno pojasnilo tožniku, da je sodišče odločilo, da se z ustavno pritožbo ne bo ukvarjalo, da je ne bo vsebinsko obravnavalo ali z drugimi besedami, da je očitno nerazumna, da je pričakovanje ali zahtevek prosilca v očitnem nesorazmerju z dejanskim stanjem stvari, torej na temelju besed, ki so uporabljani v določbi ZBPP in tako povzeti v izpodbijani odločbi BPP.

8Tožnik še v pripravljalni vlogi navaja, da se je tožena stranka v odgovoru na tožbo v utemeljitev pravilnosti odločitve po izpodbijani odločbi sklicevala na dejstva in okoliščine, ki so nastopile po datumu izdaje upravne odločbe, kar pa je izrecno v nasprotju z določbo 207. člena ZUP. Tožnik v celoti vztraja pri vseh tožbenih navedbah in nezakonitosti izpodbijane odločbe. Sicer pa sklep o nesprejemu ustavne pritožbe v obravnavo še ne utemeljuje pravilnosti in zakonitosti odločitve tožene stranke, ob upoštevanju vseh nepravilnosti in nezakonitosti v zvezi s predmetno odločbo, ki pa jih je tožnik natančno opredelil v okviru tožbe. Glede tako pomembnega vprašanja, kot je vprašanje dostopa do zdravstvene storitve kot pravica iz 51. člena Ustave RS, pa nikakor ni pristojen odločati organ za BPP, ki je s prekoračitvijo svojih pristojnosti tožniku odvzel pravico do sodnega varstva in varstva temeljnih z Ustavo RS zagotovljenih pravic.

9Tožba je utemeljena.

10V obravnavani zadevi sodišče presoja pravilnost in zakonitost 2. točke izreka izpodbijane odločbe, s katero je organ za BPP zavrnil prošnjo tožnika za dodelitev BPP, ker ne izpolnjuje objektivnega pogoja, določenega v tretjem odstavku 24. člena ZBPP.

11Pri odločanju o prošnji za dodelitev BPP se ugotavljajo materialni položaj prosilca in drugi pogoji, določeni v ZBPP (tretji odstavek 11. člena ZBPP). Za dodelitev BPP morata torej biti kumulativno izpolnjena subjektivni oziroma materialni pogoj (13. člen ZBPP), izpolnjevanje katerega je odvisno od premoženjskih razmer na strani prosilca in njegove družine, ter objektivni pogoj (24. člen ZBPP), izpolnjevanje katerega je odvisno od okoliščin in dejstev o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za dodelitev BPP.

12Iz upravnega spisa izhaja, da je tožnik vložil dne 5. 2. 2020 prošnjo za dodelitev BPP, in sicer za predlog za dopustitev revizije in revizijo zoper sodbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VI Ps 1203/2018 z dne 16. 4. 2019 in zoper sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča, ki se vodi pod opr. št. Psp 382/2019. Tožnik se namreč ni strinjal z odločitvijo z ZZZS, ki mu je zavrnil stroške puljenja zoba, ki ga je bolel ter izdelavo začasne proteze v višini 185,00 EUR. Organ za BPP je ugotovil, da je tožnik samski, njegova pokojnina znaša 286,06 EUR in je upravičen do varstvenega dodatka v tem znesku in denarne socialne pomoči. Po lastni izjavi tudi nima nobenega premoženja.

13Organ za BPP je iz navedenih sodb povzel, da se tožnik ne strinja z razlikovanjem med javno zasebno zdravstveno mrežo in zasebnimi izvajalci, ko se zastavlja vprašanje povračila opravljene storitve po temelju plačanih premij, češ, da je po odločitvah Evropske komisije in evropskega sodišča položaj izvajalcev zdravstvene dejavnosti v okviru javne zdravstvene mreže in zasebnih izvajalcev, izenačen. Iz navedenih sodb izhaja, da je bil tožnik obravnavan kot samoplačnik, o čemer je bil seznanjen pred obravnavo oziroma zdravljenjem. Organ za BPP je tožniku že odobril BPP za vložitev pritožbe z odločbo opr. št. Bpp 226/2019 z dne 19. 11. 2019, zato meni, da ima tožnik v predmetni tožbi osebni finančni interes za povrnitev stroškov zdravljenja, vendar ta njegov interes glede na urejenost zdravstvenega sistema in sprejete zakonske akte, ni utemeljen. Želi plačilo kritja iz sistema zavarovanj in javnega zdravstva, za kar je potrebno izpolnjevati pogoje, ne le o izbiri izvajalca, temveč tudi nujnosti storitve, ki predstavlja osnovno zdravstveno varstvo posameznika. Organ za BPP je ugotovil, da dejstvo, da predstavlja puljenje zoba le del obračunske samoplačniške storitve, drugi del pa izdelavo in namestitev začasne proteze, ne obsega zavarovalnega kritja.

14Zakonska ureditev iz tretjega odstavka 24. člena ZBPP, na katero se sklicuje izpodbijana odločba, predpisuje zavrnitev BPP tudi v primerih, kjer je zadeva očitno nerazumna, če je pričakovanje ali zahtevek prosilca v očitnem nesorazmerju z dejanskim stanjem stvari ali če je pričakovanje ali zahteva prosilca očitno v nasprotju z izidom v zadevah s podobnim dejanskim stanjem in pravno podlago. To pomeni, da mora organ za BPP pri odločanju o prošnji opraviti oceno o možnostih prosilca za uspeh v postopku oziroma o smiselnosti njegove udeležbe v postopku na podlagi razlogov, ki so spoznavni na prvi pogled („očitni“) in so tako prepričljivi, da izključujejo omembe vredno („razumno“) možnost prosilca za uspeh v postopku. Iz upravno sodne prakse izhaja, da pri presoji kriterijev iz prvega in tretjega odstavka 24. člena ZBPP ne gre za presojo razumnosti zahteve za dodelitev BPP, temveč za presojo razumnosti zadeve (pričakovanja oziroma zahtevka), v zvezi s katero je vložena prošnja za BPP¹.

15Organ za BPP je upravičenost prošnje za BPP za vložitev revizije, utemeljeval z vsebinsko presojo sodbe Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VI Ps 1203/2018 z dne 16. 4. 2019 ter sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča, opr. št. Psp 382/2019 z dne 15. 1. 2020 in namena zakonodajalca glede razlike v zavarovanju glede javnega in zasebnega zdravstva po ZZVZZ in se opredeljeval do pravnih vprašanj. Pri tem pa napravil zaključek o nerazumnosti tožnikove vložitve revizije zoper navedeni sodbi. Po mnenju sodišča je organ za BPP presegel standard presoje očitnosti, za kar pa nima zakonske podlage. Obenem pa pravilnosti zaključkov, ki so bili napravljeni v konkretni zadevi, ni mogoče potrditi oziroma so ti zaključki preuranjeni, saj ima tožnik možnost dokazovati drugačno materialno podlago v primeru vložitve revizije.

16Ker je BPP namenjena zagotavljanju ustavnih pravic do sodnega varstva in pravnega sredstva, je treba določbo 24. člena ZBPP razlagati upoštevajoč načelo sorazmernosti, torej tako, da pri tem ne pride do nedopustnega posega v pravico do sodnega varstva oziroma pravnega sredstva. Zato je pri razlagi omejitev iz 24. člena ZBPP potreben restriktiven pristop. V primeru, ko bi odločitev o zavrnitvi prošnje za dodelitev BPP temeljila na dejanski podlagi, ugotovljeni preko z zakonom določenega standarda očitnosti, ko torej končni zaključki niso očitni, bi bila storjena kršitev pravice do sodnega varstva oziroma pravnega sredstva. Z ustavno skladno razlago določb 24. člena ZBPP do tega ne pride, takšna pa je po presoji sodišča mogoča le ob strogem upoštevanju že večkrat omenjenega temeljnega zakonskega standarda za presojo razumne možnosti za uspeh, torej standarda očitnosti. Organ BPP torej s svojo presojo ne sme poseči v vsebino sodnega varstva, ki ga želi prosilec doseči z BPP².

17Izpodbijana odločba torej temelji na napačni uporabi 24. člena ZBPP, zato je sodišče v skladu s 4. točko prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbi ugodilo in odločbo odpravilo. Po tretjem odstavku istega člena sodišče v takem primeru vrne zadevo organu, ki je odločbo izdal, v ponovni postopek. V ponovnem postopku bo treba ob upoštevanju pravnega mnenja sodišča (četrti odstavek 64. člena ZUS-1) ponovno odločiti o tem ali so podani pogoji za dodelitev BPP, upoštevajoč tudi vse ostale v ZBPP navedene subjektivne in objektive pogoje.

18Sodišče je o tožbi odločilo brez glavne obravnave, saj je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijane odločbe ter predloženega spisa očitno, da je treba tožbi zaradi nepravilne uporabe materialnega prava ugoditi, izpodbijano odločbo odpraviti ter zadevo vrniti v nov postopek (prva alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

19Ker je sodišče tožbi ugodilo in odpravilo izpodbijani akt, je v skladu z določbo tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu. Po določilu drugega odstavka 3. člena tega pravilnika je tožnica upravičena do povrnitve stroškov postopka v višini 285,00 EUR, ki jih je sodišče skupaj z DDV naložilo v plačilo toženi stranki.

20Obresti od zneska pravdnih stroškov je sodišče tožeči stranki prisodilo od dneva zamude, tožena stranka pa bo prišla v zamudo, če stroškov ne bo poravnala v paricijskem roku (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika – OZ v zvezi z 378. členom OZ - enako tudi načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 13. 12. 2006).

¹ Sodba Upravnega sodišča RS opr. št. I U 1076/2015 z dne 3. 9. 2015, sodba opr. št. I U 786/2015 z dne 7. 7. 2015.
² Sodba Upravnega sodišča RS opr. št. IIU 1/2020 z dne 6.2.2020.