VSRS Sklep I Kp 25868/2020

Pritožbi se zavržeta kot nedovoljeni.

1S sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani II K 25868/2020 z dne 16. 10. 2020 je bil K. T. spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami, nedovoljenimi snovmi v športu in predhodnimi sestavinami za izdelavo prepovedanih drog po prvem odstavku 186. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Po istem zakonskem določilu mu je bila izrečena kazen eno leto in sedem mesecev zapora, ki se bo po osmem odstavku 86. člena KZ-1 izvršila z delom v splošno korist v trajanju 1.150 ur, pri čemer se zaradi vštevanja časa odvzema prostosti v izrečeno kazen delo v splošno korist izvrši le še v preostanku iz sicer v trajanju 1.026 ur, ki jih mora obtoženec opraviti v obdobju največ dveh let od izvršljivosti sodbe. Sodišče mu je na podlagi desetega odstavka 86. člena KZ določilo še ukrep varstvenega nadzorstva za čas opravljanja del v splošno korist ter mu po prvem odstavku 73. člena KZ-1 izreklo varnostni ukrep odvzema predmetov.

2Ker se je obtoženec ob izreku sodbe nahajal v priporu iz pripornega razloga po 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), in ker je državna tožilka v zaključnem govoru predlagala podaljšanje pripora tudi po izreku sodbe, je sodišče prve stopnje presojalo tudi ta predlog in odločilo, da se predlog državne tožilke zavrne ter pripor odpravi. Pritožbeno sodišče je pritožbi, ki jo je zoper ta sklep vložila okrožna državna tožilka ugodilo in zoper obtoženca odredilo pripor iz pripornega razloga po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP.

3Zoper sklep pritožbenega sodišča v zvezi s sklepom sodišča prve stopnje sta se pritožila obtoženčeva zagovornika in predlagala, da se pripor zoper obtoženega K. T. odpravi, oziroma izpodbijani sklep razveljavi. Zagovornik Bavcon meni, da odločitev pritožbenega sodišča vnaša v pravo pravni nered. Če se vsaka dva meseca pripor odreja in odpravlja (vse to seveda počne sodišče), to objektivno pomeni pravno nestabilnost. Ravno v tej kazenski zadevi so se kriteriji sodišč prve in druge stopnje že nekajkrat menjali, zaradi česar je odločba protiustavna in nezakonita. Zagovornik Možina, pa poudarja, da je v izpodbijani odločbi o priporu izostala predvsem kritična presoja izrečene kazenske sankcije, oziroma dejstva, da je bilo z odreditvijo pripora obtožencu onemogočeno izvrševanje s sodbo naložene obveznosti dela v splošno korist.

4Pritožbi nista dovoljeni.

5V obravnavanem primeru je o predlogu za podaljšanje pripora najprej odločalo sodišče prve stopnje in predlog glede na izrečeno kazensko sankcijo zavrnilo.¹ Sodišče druge stopnje, ki je odločalo o pritožbi državne tožilke zoper ta sklep, je pritožbi ugodilo in pripor zoper obtoženca odredilo (čeprav bi moralo, če je že menilo, da je priporni razlog podan odločiti, da se pripor zoper obtoženca iz pripornega razloga po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP podaljša). S to odločitvijo pritožbenega sodišča je bilo o priporu po izreku sodbe pravnomočno odločeno. In to ne glede na napačen zapis, da se pripor zoper obtoženca odredi. Za odreditev pripora namreč ni bila podana zakonska podlaga, saj pripor zoper obtoženca s sklepom prvostopenjskega sodišča še ni bil pravnomočno odpravljen. Vendar pa napačen zapis v izreku sklepa – odreditev pripora- ne more spremeniti narave izpodbijanega procesnega akta – to je odločanja o pritožbi zoper sklep s katerim sodišče prve stopnje ni sledilo predlogu za podaljšanje pripora. Zato takšnega sklepa ni mogoče več izpodbijati s pritožbo.

6Vrhovno sodišče ocenjuje, da je odločitev, da pritožba ni dovoljena skladna s 25. členom Ustave RS (v nadaljevanju Ustave). Pravica do pravnega sredstva namreč pomeni, da mora biti vsakomur zagotovljena pravica izpodbijanja oblastne odločitve, toda po nastopu pravnomočnosti se ta ustavna pravica izčrpa. Iz 25. člena Ustave izhaja tako zgolj jamstvo dvostopenjskega postopka². Glede na to, da je bilo v konkretni zadevi o priporu odločeno na dveh stopnjah, bi dopustitev pritožbe na Vrhovno sodišče po vsebini pomenila 3-stopenjsko odločanje in to na dveh stopnjah z rednim pravnim sredstvom, kar pa presega zahtevano ustavno jamstvo.³ Hkrati pa za takšno 3-stopenjsko odločanje tudi ni podlage v ZKP. Po prvem odstavku 402. člena tega zakona o pritožbi zoper sklep sodišča prve stopnje odloča sodišče druge stopnje na seji senata. Po določbi 403. člena ZKP se sicer dovoljuje smiselna uporaba določenih členov, ki se nanašajo na pritožbo zoper sodbo, vendar pa med njimi ni naveden 398. člen, ki dovoljuje pritožbo na sodišče druge stopnje (torej določbe, ki dovoljuje 3-stopenjsko odločanje).

C.

7Ker je bilo z izdajo sklepa pritožbenega sodišča, kot je bilo že pojasnjeno, pravnomočno odločeno o priporu, je bila s tem izčrpana pravica do rednega pravnega sredstva obtoženca zoper navedeno odločbo. Zato je Vrhovno sodišče na podlagi tretjega odstavka 402. člena v zvezi s 390. členom ZKP obe pritožbi zavrglo kot nedovoljeni.

¹ Z izrekom sodbe obtožencu, ki je v priporu, nastane nova procesna situacija, kjer mora senat takoj, ko sprejme sodbo odločiti, ali naj obtoženec ostane v priporu ali pa se ga izpusti na prostost. Izrek obsodilne sodbe je torej nova okoliščina za odreditev pripora oziroma, je izrečena sodba pravna in dejanska podlaga za odločanje o priporu. Pri presoji, ali naj pripor odpravi oziroma, ali naj ga podaljša, sodišče med drugim upošteva tudi izrečeno kazensko sankcijo. Res je, da v tretjem odstavku 361. člena ZKP ni eksplicitno navedeno, da sodišče pripor odpravi, takoj ko obtožencu izreče zaporno kazen in hkrati določi, da se ta kazen izvrši z delom v splošno korist (tako kot na primer velja to za pogojno obsodbo), vendar pa že iz narave takšne sankcije izhaja, da je sodišče s sicer še nepravnomočno sodno odločbo presodilo, da je obtožencu mogoče zaupati, da takega režima ne bo zlorabil in bo zato kazen prestajal zunaj zavoda. Prav iz tega razloga podaljšanje pripora izgubi svoj namen in podlago.
² Lovro Šturm: Komentar Ustave RS, dopolnitev – A, Fakulteta za državne in evropske študije 2011.
³ Glej sklep VS RS I Kp 1842/2018 z dne 17. 5. 2019.