VSRS Sodba X Ips 114/2020

I. Revizija se zavrne.

II. Revidentka sama nosi svoje stroške revizijskega postopka.

Dosedanji tek postopka

1Banka Slovenije (v nadaljevanju toženka) je z odločbo PBH-24.70-007/18-006 z dne 19. 12. 2019 zavrnila ugovor tožnice (banke) zoper Odredbo o odpravi kršitev PBH-24.70-007/18-005 z dne 13. 6. 2019. Z odredbo je pri tožnici ugotovila kršitev prvega odstavka 15. člena Zakona o preprečevanju pranja denarja in financiranja terorizma (ZPPDFT-1), ker ni vzpostavila učinkovitih politik upravljanja tveganj pranja denarja in financiranja terorizma ter ji naložila odpravo kršitev.

2Upravno sodišče je v I. točki izreka odločbe (sodbe in sklepa), ki je relevantna za odločanje v revizijskem postopku, zavrnilo tožbo tožnice zoper odločbo toženke o ugovoru.

3Na predlog tožnice je Vrhovno sodišče Republike Slovenije s sklepom X DoR 234/2020 z dne 11. 8. 2020 dopustilo revizijo glede vprašanja: Ali bi Upravno sodišče moralo izvesti glavno obravnavo?

4Tožnica je v zakonskem roku vložila revizijo, v kateri je uveljavljala bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu (1. točka prvega odstavka 85. člena Zakona o upravnem sporu - ZUS-1) glede dopuščenega revizijskega vprašanja. Vrhovnemu sodišču je predlagala, da ugodi reviziji, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne Upravnemu sodišču v novo sojenje. Priglasila je stroške revizijskega postopka.

5Toženka je v odgovoru na revizijo predlagala njeno zavrnitev.

Dejanski okvir spora

6Bistvene dejanske ugotovitve, ki so za odločitev o reviziji odločilnega pomena in na katere je Vrhovno sodišče vezano (drugi odstavek 370. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1), so:

- Tožnica je matična družba (banka) in ima v večinski lasti hčerinske družbe (banke) s sedežem v tretjih državah.

- Tožnica je za obvladovanje tveganj na področju pranja denarja in financiranja terorizma (v nadaljevanju PD/FT) sprejela dva akta (dokumenta): (i) Politiko pri izvajanju sistema za preprečevanje pranja denarja in financiranje terorizma (1. izdaja, junij 2010, v nadaljevanju: Politika PPDFT) in (ii) Pravilnik - Navodila za izvajanje Zakona o preprečevanju pranja denarja in financiranja terorizma (8. izdaja, september 2018, v nadaljevanju: Navodila PPDFT).

- Tožnica je hčerinske družbe zavezala k harmonizaciji s prej navedenimi dokumenti za obvladovanje tveganj preprečevanja PD/FT s Standardi Področje Skladnost poslovanja in krepitev integritete v ... Skupini (2. izdaja, maj 2017, v nadaljevanju: Standardi Skladnost poslovanja), s čimer je hčerinske družbe napotila k uporabi internih aktov matične banke.

- Politika PPDFT in Navodila PPDFT so prilagojeni in namenjeni obvladovanju tveganj preprečevanja pranja denarja in financiranja terorizma zgolj na ravni matične banke in ne bančne skupine kot celote.

- Politika PPDFT je bila sprejeta leta 2010 in ni bila posodobljena oziroma prilagojena novemu Zakonu o preprečevanju pranja denarja in financiranja terorizma (ZPPDFT-1), ki je začel veljati 19. 11. 2016. Enako velja za dokument Politika sprejemljivosti poslovanja z visoko tveganimi strankami po ZPPDFT (1. izdaja, september 2011, v nadaljevanju: Politika sprejemljivosti), ki velja za poslovanje hčerinskih bank za upravljanje tveganj z visoko tveganimi strankami.

Nosilni razlogi toženke in prvostopenjskega sodišča

7Toženka je presodila, da tožnica ni sprejela učinkovitih politik za preprečevanje PD/FT. Tožnica je kršila zahtevo po skladnosti politik, kontrol in postopkov za PD/FT s predpisi s tem, ko Politika PPDFT, sprejeta junija 2010, ni bila skladna z zahtevami novega ZPPDFT-1, ki je začel veljati 19. 11. 2016. Z internimi akti matične banke o obvladovanju teh tveganj in napotilom hčerinskim družbam, da jih upoštevajo, je tožnica upoštevala zgolj tveganja iz lastnega poslovanja, ni pa niti s Politiko PPDFT niti z Navodili PPDFT vzpostavila politike PD/FT na ravni celotne bančne skupine (velikosti in sestave skupine, geografskega območja delovanja skupine, obsega in sestave poslov hčerinskih bank, vrste strank, s katerimi poslujejo banke v skupini in podobno).

8Sodišče prve stopnje je pritrdilo razlogom toženke v njeni odločbi.

Glede uporabe ZPP-E in obsega revizijskega preizkusa

9V upravnem sporu se uporabljajo določbe zakona, ki ureja pravdni postopek, kolikor ta zakon ne določa drugače (prvi odstavek 22. člena ZUS-1). Ker je bila sodba sodišča prve stopnje izdana po začetku uporabe Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (ZPP-E, Uradni list RS, št. 10/17), se glede na določbo prvega in tretjega odstavka 125. člena ZPP-E v tem revizijskem postopku uporabljajo pravila Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ki veljajo od uveljavitve novele ZPP-E.

10Upoštevaje 371. člen ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena.

Presoja revizije

11Revizija ni utemeljena.

12Sodišče prve stopnje je odločanje na seji v delu, relevantnem za presojo tožbe, oprlo na določilo prvega odstavka 361. člena Zakona o bančništvu (ZBan-2), ki določa, da sodišče lahko odloči brez glavne obravnave, če dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo odločbe, med tožnikom in Banko Slovenije ni sporno.

13Iz citirane določbe jasno izhaja dvoje: (i) da je odločanje na seji dopustno ob nespornem dejanskem stanju in (ii) da je lahko sporno le tisto dejansko stanje, ki je pravno relevantno. Sporna so lahko le tista dejstva, ki so glede na (materialno)pravno normo pomembna za odločitev o pravici ali obveznosti stranke. Navajanje dejstev, ki glede na materialnopravno diagnozo spora za odločitev o tožbi v upravnem sporu sploh niso pomembna, ne pripelje do spornosti dejanskega stanja med strankama, kar bi izključevalo dopustnost odločanja na seji. Glavna obravnava torej ni potrebna, če gre za dokazovanje nespornih dejstev ali pravno nerelevantnih dejstev.¹

14Tožnica v reviziji po uvodni pavšalni omembi, da naj bi bilo dejansko stanje sporno, niza očitke, ki jih je navedla v tožbi, in naj bi predstavljali napad na ugotovljeno dejansko stanje. Vrhovno sodišče v zvezi s tem ugotavlja, da so to po svoji vsebini očitki o zmotni uporabi materialnega prava (npr. da je tožnica vzpostavila učinkovite politike, kontrole in postopke za preprečevanje PD/FT,² da prvi odstavek 15. člena ZPPDFT-1 ne predstavlja ustrezne pravne podlage za naložitev ukrepov za preprečevanje PD/FT na ravni skupine in podobno), očitki procesnih kršitev iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 1. točko prvega odstavka 85. člena in prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 (npr. očitek neobrazložene oziroma nekonkretizirane obrazložitve, zakaj vzpostavljene politike ne zadostijo pravnemu standardu (generalni klavzuli) iz prvega odstavka 15. člena ZPPDFT-1) oziroma navedbe, ki ne zadevajo dejanskega stanja, ki je bilo podlaga za izdajo odločbe v smislu prvega odstavka 361. člena ZBan-2 (npr. o ciljnem pregledu poslovanja banke, tri-nivojskih kontrolah, uporaba enotne IT podpore in podobno). Relevantna dejstva, ki so bila podlaga za izdano odločbo toženke, se namreč nanašajo na neupoštevanje velikosti in sestave bančne skupine kot celote v internih aktih banke pri zagotavljanju politike preprečevanja PD/FT oziroma na neskladnost aktov z aktualnim ZPPDFT-1 (gl. 7. točko te sodbe).

15Vsi ti očitki ne predstavljajo konkretiziranega prikaza spornosti dejanskega stanja med tožnico in toženko, zaradi česar bi bilo odločanje prvostopenjskega sodišča na seji na temelju prvega odstavka 361. člena ZBan-2 nezakonito. Ob tem Vrhovno sodišče opozarja, da se vsebina omenjenih očitkov na dopuščeno revizijsko vprašanje ne nanaša in presega domet obravnavanega revizijskega preizkusa (371. člen ZPP).

16Kot je bilo pojasnjeno v predhodnih točkah obrazložitve te sodbe, dejansko stanje ni sporno, kadar tožnica predlaga ugotavljanje pravno nepomembnih dejstev in za ugotavljanje takih dejstev predlaga dokaze. Po presoji prvostopenjskega sodišča v 24. točki obrazložitve njegove sodbe so dejstva o vsebini t. i. "izhodnega sestanka" nerelevantna zaradi drugačne procesnopravne ureditve pravice do izjave v postopku z odredbo preko ugovora proti odredbi (343. člen ZBan-2). Zaradi nerelevantnosti dejstev, ki jih je navajala tožnica v tožbi, in posledične nerelevantnosti dokazov, ki naj bi bili dokazovanju teh dejstev namenjeni (predlaganih prič A., B., C. in D.), sodišče prve stopnje ni kršilo postopkovnih določb, ko glavne obravnave ni opravilo.

17Iz 20. točke sodbe prvostopenjskega sodišča jasno izhaja, katera dejstva je sodišče štelo za nesporna oziroma za neprerekana in s tem kot nesporna (drugi odstavek 214. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1). Po presoji Vrhovnega sodišča revidentka v reviziji ni zmogla prikazati, da bi prav ta dejstva v tožbi konkretizirano izpodbijala. Revizija je namreč samostojno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje (prvi odstavek 367. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1). Zato mora revident v njej konkretizirano izpodbijati razloge te sodbe in z njimi polemizirati, kar spada v njegovo trditveno breme. Prepisovanje tožbe ali sklicevanje na njene razloge tako ne zadošča in nanje Vrhovno sodišče ne odgovarja.³

18Na podlagi obrazloženega se izkaže, da v konkretni zadevi dejstva niso bila sporna (ali revidentki v reviziji ne uspe prikazati, da bi bila sporna), pač pa je šlo v prvostopenjskem postopku za razreševanje materialnopravnih in procesnopravnih vprašanj. Zato se kot pravilen izkaže zaključek sodišča prve stopnje, da dejansko stanje med tožnico in toženko ni bilo sporno, kar utemeljuje odločanje na seji na podlagi prvega odstavka 361. člena ZBan-2. Glavna obravnava tako ni bila potrebna in je odgovor na dopuščeno revizijsko vprašanje nikalen. Koncentracija postopka na pravna ali zelo tehnična vprašanja pa predstavlja dopustno izjemo od izvedbe glavne obravnave v skladu s prvim odstavkom 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (EKČP) po judikaturi Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP).⁴

19Revizijsko sodišče je tako ugotovilo, da niso podani z revizijo uveljavljani revizijski razlogi. Zato jo je na podlagi 92. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo (I. točka izreka).

20Izrek o revizijskih stroških temelji na določbah prvega odstavka 165. člena, prvega odstavka 154. člena in 155. členu ZPP, ki se ob upoštevanju prvega odstavka 22. člena ZUS-1 uporabljajo pri odločanju v revizijskem postopku.⁵ Revidentka z revizijo ni uspela, zato sama nosi svoje stroške revizijskega postopka (II. točka izreka). Toženka je kot stroške priglasila "sodne takse po odmeri sodišča". Ker odgovor na revizijo po Zakonu o sodnih taksah (ZST-1) ni predmet taksne obveznosti, ji ti stroški niso nastali in je odločitev o njenih stroških odpadla.

21Vrhovno sodišče je odločitev sprejelo soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).

¹ Odločba Vrhovnega sodišča G 1/2016 z dne 31. 8. 2016, G 1/2015 z dne 31. 8. 2016. Enako ESČP v odločbah Ramos Nunes de Carvalho e Sá proti Portugalski z dne 6. 11. 2018 (190. točka) in Altay proti Turčiji (No. 2) z dne 9. 4. 2019 (74. in 75. točka).
² Sklepanje o tem, ali neko dejansko ravnanje ustreza pravnemu standardu, predstavlja pravno sklepanje in s tem uporabo materialnega prava, ne pa ugotavljanje dejanskega stanja (prim. sodbo VS RS II Ips 279/2003 z dne 15. 4. 2004).
³ Prim. odločbe Vrhovnega sodišča II Ips 516/2009 z dne 11. 11. 2010, II Ips 618/2009 z dne 6. 9. 2011, II Ips 1110/2008 z dne 29. 9. 2011, II Ips 1111/2008 z dne 29. 9. 2011 in III Ips 39/2011 z dne 11. 6. 2013. Enako L. Ude v L. Ude (ur.) in A. Galič (ur.), Pravdni postopek - zakon s komentarjem, Uradni list RS, Ljubljana 2009, tretja knjiga, str. 553.
⁴ Gl. na primer zadevo Ramos Nunes de Carvalho e Sá proti Portugalski z dne 6. 11. 2018 (190. točka obrazložitve).
⁵ Prim. odločbe VS RS X Ips 27/2019 in X Ips 32/2019 z dne 22. 10. 2019, X Ips 27/2018 z dne 5. 2. 2020 ter X Ips 23/2019 z dne 18. 5. 2020.