VSM Sklep I Cpg 169/2020

I. Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

1Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim tožeča stranka (v nadaljevanju: tožnica) zahteva ugotovitev obstoja njene terjatve do prve tožene stranke (v nadaljevanju: prve toženke) v višini 2.032.631,41 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov (glavnice, stroškov in obresti) od 2. 7. 2013 do plačila (točka I izreka). Hkrati je še odločilo, da je tožnica dolžna povrniti prvi toženki stroške pravdnega postopka v višini 16.564,25 EUR, drugi toženi stranki (v nadaljevanju: drugi toženki) pa v višini 15.420,80 EUR, obema s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka II izreka).

2Zoper navedeno sodbo se pravočasno pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov. Primarno kot napačnemu nasprotuje zaključku sodišča prve stopnje, da je šlo pri odstopljeni (sedaj vtoževani) terjatvi v trenutku odstopa za bodočo terjatev iz naslova kupnine, ki kasneje ni nastala, kar naj bi izhajalo iz dejstva, da je v prilogi A k Pogodbi o faktoringu št. 303-2001-FD z dne 19. 7. 2001 (v nadaljevanju Pogodba o faktoringu, priloga A2 spisa) govora o „predvidenem letnem obsegu prodaje“. V tej zvezi argumentirano pojasnjuje, da iz prilog A nikakor ni mogoče ugotoviti, ali je do prodaje terjatve že dejansko prišlo, niti tega, ali gre za obstoječo ali bodočo terjatev, saj ta (A) razdelek ni temu namenjen. V tej zvezi je neresnična in v nasprotju z dejanskimi izpovedbami prič ugotovitev sodišča prve stopnje v 24. točki obrazložitve, da tudi priči R. in V. nista znali pojasniti, zakaj se v prilogi A še vedno govori o predvidenem letnem obsegu prodaje, ko pa je bil račun v identični višini izdan že 14. 11. 2007 (pred sestavo prilog A). Nadalje pritožba izpostavlja, da je zaključek sodišča prve stopnje o tem, da naj bi bile dogovorjene postopne, sukcesivne dobave oz. da naj bi bilo dogovorjeno, da bo odstopnik dobavil blago po izdaji računa, v nasprotju s trditveno podlago spora, saj tega ni trdila nobena od strank – navedeno izhaja zgolj iz izpovedbe priče T.P. Toženki sta v postopku trdili, da dobav nikoli ni bilo in da je posel fiktiven, kar je torej povsem nekaj drugega. Z navedenim zaključkom je sodišče prve stopnje kršilo razpravno načelo iz 7. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP). Enako velja za ugotovitev sodišča prve stopnje, da naj bi se plačilo družbe G. d.o.o. (prvotni dolžnik) v višini 150.793,29 EUR z dne 12. 5. 2008 nanašalo na delno dobavo, ki naj bi bila izvedena, saj tudi tega ni (tako) zatrjevala nobena pravdna stranka. Pritožba meni, da je v posledici izpostavljenih napačnih in nezakonitih zaključkov sodišče prve stopnje napačno presodilo tudi vse druge dokaze. V tem kontekstu izpostavlja dokaze (podaja svojo dokazno oceno), ki potrjujejo navedbe tožnice o tem, da je bilo blago dobavljeno dne 14. 11. 2007 in meni, da nasprotno izhaja zgolj iz neverodostojne izpovedbe T.P., pri čemer je prav on obstoj dolga potrdil s podpisom Pogodbe o prevzemu dolga in načinu njegove poravnave z dne 21. 12. 2009 (v nadaljevanju: Pogodba o prevzemu dolga, priloga A5 spisa). Nadalje pritožba izpostavlja, da je prva toženka iz razloga, ker naj blago ne bi bilo dobavljeno, v drugem postopku že uveljavljala ničnost Pogodbe o prevzemu dolga, pa je bil ta njen zahtevek, očitno iz razloga, ker je tam sodišče zaključilo, da je bilo gradbeno železo očitno dobavljeno, pravnomočno zavrnjen. Ker pogodba ni nična je veljavna in jo je potrebno izpolniti; drugačni zaključki sodišča prve stopnje nimajo materialnopravne osnove, hkrati pa pomenijo kršitev načelo „ne bis in idem“. Kot bistveno v zadevi pritožba izpostavlja, da so se vse stranke v postopku strinjale (glede na njihove navedbe), da dogovor o kasnejši dobavi ni obstajal, zaradi česar bi to dejstvo moralo biti ugotovljeno za nesporno. Poleg tega, da se je ugovorom izrecno odpovedalo G. d.o.o., se je tudi prva toženka sama ugovorom dodatno odpovedala. Do tega odločilnega dejstva se sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi sploh ni opredelilo. Tudi če je prvotni dolžnik v času podaje izjave o odpovedi ugovorom še ohranil ugovor neizpolnitve (kar po mnenju pritožbe sicer ni), se je prva toženka kasneje, ko bi dobava nesporno že morala biti izvedena, ugovorom veljavno odpovedala. Ob upoštevanju dejstva, da je prva toženka profesionalni subjekt, se od nje pričakuje, da bo v pravnih razmerjih ravnala z ustrezno stopnjo skrbnosti in bo pred podpisom Pogodbe o prevzemu dolga tudi preverila, ali dolg obstaja – v konkretnem primeru, ali je bilo železo dejansko dobavljeno. Posledično njeni ugovori v tem postopku ne morejo biti upoštevni, saj se jim je prva toženka izrecno in nedvoumno odpovedala, vključno z ugovorom neizpolnitve. Pravilnost stališča o veljavnosti izrecne odpovedi ugovorom po mnenju pritožbe potrjuje tudi sodna praksa Vrhovnega sodišča RS, ki jo citira in razlaga. Tudi, če bi se izkazalo, da je bila izjava o priznanju obstoja terjatev lažna in odpoved vsem ugovorom posledica premalo skrbnega ravnanja družbe G. d.o.o. in/ali kasneje tudi prve toženke, zaradi načela vestnosti in poštenja posledic lažne izjave in premalo skrbnega ravnanja sedaj ni mogoče prevaliti na tožnico, ki se je povsem upravičeno zanesla na podane ji izjave. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo prvenstveno spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi v celoti, toženkama pa naloži solidarno plačilo njenih stroškov postopka, vključno s pritožbenimi, ki jih priglaša.

3Prva toženka v odgovoru na pritožbo pritožbene navedbe prereka kot neutemeljene in kot pravilnim pritrjuje razlogom sodišča prve stopnje. Med drugim izpostavlja sodno prakso o tem, da račun oz. faktura ni dokaz o tem, da je bilo blago dobavljeno in da tožnica kljub njenemu ugovoru ni predložila nobenih dokazil, da je bilo blago dobavljeno. Glede s strani tožnice zatrjevane izrecne pogodbene odpovedi ugovorom pojasnjuje, da se je v postopku na prvi stopnji v tej zvezi sklicevala tudi na drugi odstavek 121. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ), po katerem sodišče zavrne uporabo posameznih pogodbenih določil, ki drugi stranki jemljejo pravico ugovorov, ali tistih določil, na podlagi katerih izgubi pravice iz pogodbe ali so sicer nepravilna ali pretirano stroga zanjo. Zavzema se za zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe ter zahteva povrnitev stroškov odgovora na pritožbo.

4Druga toženka v odgovoru na pritožbo pritožbene navedbe tožnice prav tako prereka kot neutemeljene in kot pravilnim pritrjuje razlogom sodišča prve stopnje. Meni, da tožnica zmotno tolmači vsebino in pravne posledice spornega računa ter pravnih razmerij med pogodbenimi strankami. Izpostavlja, da o dobavi blaga ni nobene sledi oz. dokaza (kot so npr. carinske deklaracije, dobavnice, listine v zvezi s špeditersko pogodbo...). Pritožbenemu sodišču predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe ter zahteva povrnitev stroškov odgovora na pritožbo.

5Pritožba je utemeljena.

6Po preizkusu navedene sodbe v okviru pritožbenih navedb in po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP) pritožbeno sodišče zaključuje, da je zaradi zmotnega materialnopravnega pristopa sodišče prve stopnje nepopolno ugotovilo dejansko stanje oz. ni ugotavljalo in se opredeljevalo do določenih pravnorelevantnih okoliščin zadeve. Navedeno je narekovalo razveljavitev izpodbijane sodbe, kot bo obrazloženo v nadaljevanju.

7V obravnavanem gospodarskem sporu je tožnica sprva vložila dajatveno tožbo na plačilo vtoževanega zneska, ki izvira iz Pogodbe o faktoringu v povezavi s Pogodbo o prevzemu dolga. Ker je tekom tega postopka prišlo do uvedbe stečajnega postopka nad prvo toženko, je tožnica tožbeni zahtevek iz dajatvenega spremenila v zahtevek na ugotovitev obstoja terjatve, pri čemer je svojo terjatev pravočasno prijavila v predmetnem stečajnem postopku. Ker je druga toženka kot upnica stečajnega dolžnika prijavljeno terjatev tožnice prerekala, je tožnica predmetno tožbo razširila tudi nanjo.

8Prva toženka je zahtevku nasprotovala v celoti tako po temelju kot tudi po višini. V bistvenem je trdila, da družba G. d.o.o. (prvotni dolžnik – kupec) od družbe O.M.C. (odstopnik terjatve – prodajalec) ni prejela nobenega blaga – gradbenega železa, zato ni nastala obveznost plačila kupnine zanj. Menila je, da gre za simulirane pravne posle oz. posle, ki se niso izpolnili. Sama je šele po prevzemu dolga izvedela za določena dejstva in okoliščine, ki so pri njej vzbudile dvom glede obstoja predmetne terjatve, zaradi česar njenih delnih plačil ni mogoče šteti kot njeno priznanje, da vtoževana terjatev obstoji.

9Druga toženka je prvenstveno menila, da je tožnica razširitev zahtevka nanjo podala prepozno, ne glede na to pa še, da obstoj sporne terjatve z ničemer ni izkazan.

10Pritožbeno sodišče uvodoma pojasnjuje, da se v tej obrazložitvi opredeljuje zgolj do tistih pritožbenih navedb oz. razlogov izpodbijane sodbe, ki so odločilnega pomena za sprejem odločitve pritožbenega sodišča (prvi odstavek 360. člena ZPP).

11Ob pregledu predmetne zadeve pritožbeno sodišče kot ključno ugotavlja, da se je sodišče prve stopnje (preuranjeno) ukvarjalo z vprašanjem, ali je bila izpolnjena obveznost prodajalca (O.M.C. d.o.o.) glede dobave blaga (železa, navedenega v spornem računu št. 9-0700000088 z dne 14. 11. 2007, priloga A3 spisa), ne da bi pred tem povsem razčistilo vprašanje odpovedi ugovorom iz temeljnega razmerja, zlasti glede prve toženke, ki je tovrstno izjavo podala v drugem odstavku 4. člena Pogodbe o prevzemu dolga¹. Od predhodne rešitve vprašanja obsega (in veljavnosti) odpovedi tem ugovorom, je namreč odvisno, ali se je sodišče prve stopnje sploh dolžno ukvarjati z utemeljenostjo ugovora neizpolnitve obveznosti iz temeljnega posla (ugotavljati, ali je bila obveznost prodajalca v celoti izpolnjena). Pritožba sicer v tem kontekstu (glede odpovedi ugovorom prve toženke) uveljavlja pomanjkanje razlogov o odločilnih dejstvih in s tem absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, a je po oceni pritožbenega sodišča izostanek konkretne(jših) razlogov glede tega vprašanja posledica zmotne materialnopravne presoje zadeve, podrobneje obravnavane v nadaljevanju.

12Primarno je sodišče prve stopnje izhajalo iz pravilne materialnopravne podlage spora, t.j. določb Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ) o odstopu terjatve s pogodbo (cesija) in o pogodbi o prevzemu dolga (točke 16. do 19. obrazložitve izpodbijane sodbe).

13Ustrezno in skladno s sodno prakso Vrhovnega sodišča RS (citirano v 21. točki obrazložitve) je sodišče prve stopnje zavrnilo tudi sklicevanje tožnice na pripoznavo dolga s strani prvotnega dolžnika (G. d.o.o.) in sedanjega dolžnika (prve toženke). Pripoznava dolga sama zase namreč ne predstavlja samostojnega temelja za plačilo pripoznane terjatve in dolžniku ne jemlje pravice do uveljavljanja ugovorov iz temeljnega razmerja.

14Glede na vsebino 21. točke obrazložitve izpodbijane sodbe pa je sodišče prve stopnje (očitno zlasti ob upoštevanju citirane sodne prakse Vrhovnega sodišča RS) zmotno oz. preuranjeno štelo, da je uspeh zahtevka tožnice v predmetnem sporu odvisen od obstoja dolga prvotnega dolžnika in torej tudi od obstoja izvršenih dobav železa, saj predhodno ni razrešilo vprašanja izrecne odpovedi prve toženke tem ugovorom.

15Pritožbeno sodišče na tem mestu ugotavlja (kot pravilno izpostavlja tudi pritožba), da je Vrhovno sodišče RS v citirani sodni praksi (točka 21 obrazložitve izpodbijane sodbe) sicer zavzelo stališče, da pripoznava dolga dolžniku ugovorov ne jemlje sama po sebi oz. avtomatično, je pa hkrati (očitno) dopustilo možnost izrecne odpovedi ugovorom s strani dolžnika (prim. 13. točko obrazložitve sklepa VSRS III Ips 60/2016 z dne 25. 10. 2016). Tudi pritožbeno sodišče je stališča, da se je mogoče (poleg pripoznave dolga) veljavno odpovedati tudi določenim ugovorom, kar načeloma smiselno izhaja tudi iz stališča VSL v sodbi I Cpg 529/2017 z dne 22. 11. 2018².

16Čeprav je sodišče prve stopnje, kot zgoraj obrazloženo, izhajalo iz stališča, da je rezultat predmetnega gospodarskega spora odvisen od vprašanja obstoja izvršenih dobav železa (torej izpolnitve prodajalčeve obveznosti), se je kljub temu vsaj v določenem obsegu opredelilo do (ne)učinkovanja izjave prvotnega dolžnika (družbe G. d.o.o.) z dne 15. 11. 2007 (priloga A3 spisa). Tako je v 25. točki obrazložitve izpodbijane sodbe med drugim zapisalo, da je predmetno dolžnikovo izjavo potrebno upoštevati v okviru ugotovljenih okoliščin – obstajal naj bi dogovor o bodočih (po datumu dane izjave dolžnika) sukcesivnih dobavah gradbenega železa – in da se je dolžnik lahko samo v tem okviru odpovedal njemu takrat znanim ugovorom iz pogodbenega razmerja s prodajalcem (O.M.C. d.o.o.). Razumeti je torej, da je sodišče prve stopnje štelo, da se je dolžnik sicer (lahko) odpovedal svojim ugovorom, ampak le tistim, ki so obstajali oz. ki jih je lahko uveljavljal v času, ko je podal predmetno izjavo; ugovoru neizpolnitve torej ne, saj je obstajal dogovor o kasnejši izpolnitvi prodajalčeve obveznosti.

17Čeprav bi v tem kontekstu utegnili biti utemeljeni pritožbeni očitki o kršitvi razpravnega načela glede dogovora o času izpolnitve prodajalčeve obveznosti (nobena stranka ni podala trditev o sukcesivnih bodočih dobavah blaga), pritožbeno sodišče ocenjuje, da ta dejstva v konkretni zadevi niso pravno odločilna. To pa iz razloga, ker je v zadevi bistveno, da je sedanji dolžnik, torej prva toženka, svojo izjavo o odpovedi ugovorom podala kasneje (v dne 21. 12. 2009 sklenjeni Pogodbi o prevzemu dolga), ko bi glede na podatke spisa oz. trditve strank v vsakem primeru dobava že morala biti realizirana.

18Navedeno pomeni, da bi moralo sodišče prve stopnje (preden se je spustilo v ugotavljanje, ali je bila dobava dejansko realizirana ali ne) presoditi še predhodno citirano izjavo prve toženke o odpovedi ugovorom (zlasti, ali se je z njo veljavno odpovedala tudi ugovoru neizpolnitve iz temeljnega posla). Sodišče prve stopnje torej napačno ni najprej presodilo učinkovanja obeh izjav o odpovedi ugovorom, šele nato pa bi se, če bi ugotovilo, da je to potrebno, lotilo ugotavljanja (ne)izpolnitve prodajalčeve obveznosti glede dobave blaga.

19Glede na vsebino 29. točke obrazložitve izpodbijane sodbe je očitno k (prvi) napaki odločilno „prispevala“ presoja sodišča prve stopnje, da zaradi izostanka dobave železa, ni izkazan obstoj terjatve iz naslova kupnine, zaradi česar je bila predmet Pogodbe o prevzemu dolga neobstoječa terjatev, ki je posledično prva toženka ni dolžna poravnati.

20Po presoji pritožbenega sodišča je pravkar izpostavljeno razlogovanje sodišča prve stopnje o neobstoječem dolgu (dolgu, ki nikoli ni nastal oz. obstajal) materialnopravno zmotno. Medsebojne terjatve pogodbenih strank namreč nastanejo že s samo sklenitvijo pravnega posla, le zapadejo običajno kasneje. Navedeno pomeni, da tudi če prodajalec še ni izpolnil dogovorjene dobave blaga, to nima za posledico, da nasprotna terjatev za plačilo (še) ne obstaja. Terjatev obstaja v dogovorjeni višini, njena zapadlost pa je odvisna od pogodbenega dogovora³.

21Glede na trditve strank v obravnavanem postopku, ni podana nobena od okoliščin, ki bi imele vpliv na obstoj terjatve iz temeljnega posla (izpolnitev, odstop od pogodbe zaradi neizpolnitve, ničnost prodajne pogodbe…), zaradi česar ni mogoče sklepati, da je bila predmet Pogodbe o prevzemu dolga terjatev, ki v trenutku sklepanja slednje ni obstajala. Nenazadnje je o tem vprašanju že odločilo Okrožno sodišče v Ljubljani s sodbo opr. št. VIII Pg 1630/2016 z dne 4. 7. 2017, s katero je bil zavrnjen zahtevek tu tožene stranke na ugotovitev ničnosti Pogodbe o prevzemu dolga⁴, kot je sodišče prve stopnje sicer pravilno ugotovilo v 12. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, nato pa v nadaljevanju ne (ustrezno) upoštevalo.

22V posledici opisane zmotne materialnopravne presoje je sodišče opustilo presojo izjave prve toženke o odpovedi ugovorom, zaradi česar je v tem obsegu ostalo dejansko stanje nepopolno raziskano.

23Pritožbeno sodišče je zato pritožbi ugodilo, sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo (tudi stroškovni izrek, ki bo znan šele s končno odločbo o glavni stvari) in zadevo vrnilo slednjemu v novo sojenje (prvi odstavek 355. člena ZPP). Ocenilo je namreč, da ugotovljenih pomanjkljivosti, storjenih v postopku pred sodiščem prve stopnje, ne more samo odpraviti, ne da bi pri tem pretirano poseglo v strankine ustavno zagotovljene pravice. Za odpravo ugotovljenih kršitev bo namreč potrebno na podlagi obravnave trditev in dokazov vseh pravdnih strank na novo (prvič) ugotoviti dejstva v zvezi z odpovedjo ugovorom s strani prve toženke (v tem okviru tudi glede veljavnosti/učinkovanju te odpovedi), ki (lahko) imajo bistven vpliv na nadaljnji tek postopka. Z vrnitvijo zadeve pred sodišče prve stopnje bo strankama zagotovljena in varovana tudi ustavna pravica do poštenega postopka na vseh stopnjah sojenja, ob tem tudi ustavna pravica do izjave (22. člen Ustave RS) pred sodiščem prve stopnje ter pravica do pravnega sredstva (pritožbe) pred sodiščem druge stopnje (25. člen ustave RS). Razveljavitev sodbe ne posega v pravico strank do sojenja brez nepotrebnega odlašanja.

24Zaradi ugotovljene nepravilnosti, ki je terjala razveljavitev izpodbijane sodbe, se pritožbeno sodišče zaenkrat ni opredeljevalo do preostalih pritožbenih navedb oz. (ne)pravilnosti razlogov izpodbijane sodbe, tako tudi ne glede (ne)pravilnosti dokazne ocene izvedenih dokazov in zaključka, da predmetno blago ni bilo dobavljeno. Tovrstne pritožbene navedbe bo tako moralo kritično premotriti sodišče prve stopnje v novem sojenju, glede katerega posebni dodatni napotki niso potrebni.

25Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

PRAVNI POUK:

1Zoper ta sklep je dopustna pritožba na Vrhovno sodišče Republike Slovenije. Pritožbo je potrebno vložiti v roku 15 dni od prejema pisnega odpravka te odločbe. Če se pritožba pošlje priporočeno po pošti, velja dan oddaje na pošto za dan izročitve sodišču.

2Morebitno pritožbo je potrebno vložiti v dveh izvodih pisno pri Okrožnem sodišču v Mariboru.

3Pritožba mora vsebovati navedbo sklepa, zoper katerega se vlaga, izjavo, da se sklep izpodbija v celoti ali v določenem delu, pritožbene razloge in podpis pritožnika (335. člen ZPP).

4Če je pritožba nerazumljiva ali ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni (336. člen ZPP).

5Sodna taksa za pritožbo mora biti plačana ob vložitvi pritožbe. Če sodna taksa ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo in tudi niso podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks, se šteje, da je pritožba umaknjena (tretji odstavek 105.a člena ZPP).

6Če je pritožba vložena po pooblaščencu, mora biti pooblaščenec odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit (tretji odstavek 87. člena ZPP), sicer sodišče pritožbo kot nedovoljeno zavrže (drugi odstavek 89. člena ZPP).

7Pritožbo lahko vloži stranka, ki nasprotuje razveljavitvi odločbe sodišča prve stopnje in vrnitvi zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

8Sklep sodišča druge stopnje se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitve postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo (prvi in drugi odstavek 347. člena tega zakona) ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti (prvi odstavek 355. člena tega zakona) ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje (drugi odstavek 354. člena in drugi odstavek 355. člena tega zakona).

¹ Ta glasi: „Ob tem prevzemnik nepreklicno izjavlja, da proti upniku ne bo uveljavljal ugovorov, reklamacij in nasprotnih zahtev, oziroma terjatev, ki bi izvirale iz njegovih razmerij proti prvotnemu dolžniku ali katerikoli tretji osebi.“
² Čeprav je v le-tej VSL ocenilo, da se tožena stranka kot cesus v svoji izjavi, ki jo je podala tožeči stranki kot cesionarju, ni določno, izčrpno in nedvoumno izjavila, da se odpoveduje ugovorom zaradi prodajalčeve neizpolnitve ali nepravilne izpolnitve iz temeljnega razmerja, je razbrati, da bi VSL vsebinsko ustrezno izjavo štelo za relevantno.
³ Prim. 14. točko obrazložitve sklepa VSRS III Ips 60/2016 z dne 25. 10. 2016.
⁴ Temelj uveljavljane ničnosti v navedenem postopku je bil med drugim tudi neobstoječ predmet/kavza posla oz. je bilo bistveno vprašanje obstoja dolga, kot je to jasno razvidno iz prvo in drugostopenjske sodbe – v prilogah A20 in A21 spisa).