VSL Sodba I Cpg 438/2020

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženki naložilo, da tožnici (I) v roku 15 dni plača znesek 187.590,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 6. 12. 2016 dalje do plačila; (II) v roku 15 dni od prejema sodbe plača 4.268,83 EUR pravdnih stroškov s pripadki.

2Toženka se je zoper sodbo pritožila. Pritožbo vlaga iz vseh pritožbenih razlogov. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi v celoti ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, tožnici pa naloži povrnitev vseh pravdnih stroškov, podredno, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3Tožnica je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev. V bistvenem vztraja, da je bila odločitev o sporu odvisna od dejstev, ki med strankama sploh niso bila sporna, toženka pa za ugotovitev izpadle proizvodnje zaradi obratovalnega zastoja z uporabo t. i. referenčne dobe ni imela podlage v pogodbi. V odgovoru razlaga vsebino posameznih pojmov iz Zavarovalne pogodbe. Pritrjuje sodišču, da sta Zavarovalna pogodba in Splošni pogoji nejasni. Ne strinja se s pritožbo, da je sodišče prve stopnje storilo kršitev pravil postopka, ker ni izvedlo predlaganih zaslišanj dveh s strani pritožnice predlaganih prič in ni postavilo novega izvedenca. Na koncu je povedala, da je sodba vsebinsko popolna in vsestransko obrazložena.

4Pritožba ni utemeljena.

5Nesporna dejstva so naslednja:

- stranki sta sklenili zavarovalno pogodbo za zavarovanje premoženja in premoženjskih interesov (v nadaljevanju: Zavarovalna pogodba). Sestavni del Zavarovalne pogodbe so Splošni pogoji za zavarovanje gospodarskih družb (v nadaljevanju: Splošni pogoji);

- na tožničini proizvodnji liniji X. je 29. 8. 2016 prišlo do požara, zaradi katerega je prišlo do obratovalnega zastoja. Ta je trajal od 29. 8. 2016 od 22.50 ure do 17. 9. 2016 do 17.00 ure. Stranki sta se sporazumeli, da čas trajanja obratovalnega zastoja znaša 19 dni;

- toženka je tožnici iz naslova Zavarovalne pogodbe priznala škodo v višini 427.535,00 EUR. Ob upoštevanju odbitne franšize 200.000,00 EUR ji je izplača nesporni del 227.535,00 EUR;

- stranki sta sporazumni, da je obratovalni zastoj trajal 19 dni, ugotovili sta povprečno dnevno proizvodnjo v zadnjih šestih mesecih pred obratovalnim zastojem v višini 175 ton/dan (kar zajema tudi predvidene in nepredvidene zastoje), in še, da fiksni stroški in izguba čistega dobička na tono znaša 185,00 EUR.

6Tožnica zahteva še plačilo 187.590,00 EUR. Sporno vprašanje je, koliko znaša višina škode, ki jo je toženka dolžna tožnici plačati na podlagi sklenjene Zavarovalne pogodbe zaradi omenjenega obratovalnega zastoja. V okviru tega sta pomembna naslednja sklopa vprašanj: 1) kaj je jamčevalna doba, zlasti pa, ali je pri izračunu škode treba upoštevati preteklo (in če, katero) obratovalno obdobje (povedano natančneje glede na konkretni primer: ali je treba za izračun pravilne višine škode po Zavarovalni pogodbi upoštevati obdobje pred obratovalnim zastojem ali obdobje, ki je koledarsko ustrezalo obratovalnemu zastoju); 2) ali je tožnica ravnala tako, da ni zmanjšala škode, ki jo je utrpela zaradi obratovalnega zastoja znotraj jamčevalne dobe, v kateri je prišlo do obratovalnega zastoja.

7Po prvem odstavku 949. člena Obligacijskega zakonika – OZ se s premoženjskim zavarovanjem zagotavlja povrnitev škode, ki bi nastala v zavarovančevem premoženju, če bi nastal zavarovalni primer. Po petem odstavku istega člena se pri ugotavljanju škode upošteva izgubljeni dobiček samo, če je bilo tako dogovorjeno. Da je bilo tako dogovorjeno, ni sporno, saj je to vsebina 3.4 člena Zavarovalne pogodbe, ki določa, da so zavarovani fiksni stroški in izguba čistega dobička zavarovanca v jamčevalni dobi kot posledica zmanjšanja prihodkov, vključno z vsemi povišanimi poslovnimi stroški (zadnje v tej zadevi ni pomembno).

8Višje sodišče sicer pritrjuje pritožnici, da Zavarovalna pogodba in Splošni pogoji ne nasprotujejo drug drugemu, kot je sicer ugotovilo sodišče prve stopnje, temveč se dopolnjujeta. Kljub temu je sodba pravilna in višje sodišče pritrjuje tožnici – obrazložitev sodbe je jasna in ob upoštevanju pravkar povedanega tudi popolna. Določila pogodbe se uporabljajo tako kot se glasijo (prvi odstavek 82. člena OZ). Sporno pogodbeno določilo je tisto, ki glede na besedilo, včasih pa tudi glede na kontekst, v katerem je izoblikovano, objektivno vzeto omogoča več različnih razlag. Iz nadaljnje obrazložitve višjega sodišča bo jasno, da je že pogodbeno predviden izračun škode glede na realno pričakovano poslovanje tožnice v času dobe izpada oziroma obratovalnega zastoja.

9Tožnica je pri izračunu škode zaradi obratovalnega zastoja upoštevala: trajanje obratovalnega zastoja v dolžini 19 dni, povprečno variabilno pokritje izpadlega materiala (185 EUR/tono) in povprečje (izgubljene) dnevne proizvodnje linije X. 175 ton/dan. Toženka je pri svojem izračunu upoštevala: trajanje obratovalnega zastoja v dolžini 19 dni, povprečno variabilno pokritje izpadlega materiala (185 EUR/tono), skupaj izgubljeno proizvodnjo v obratovalnem zastoju 2311 ton. Tožnica je navedla, da je pritožnica s tem, ko je ugotovila izgubljeno količino proizvodnje 2311 ton, dejansko upoštevala izgubljeno količino 121,63 ton/dan. Temu je pritožnica v postopku pred sodiščem prve stopnje nasprotovala (prim. vloga z dne 19. 4. 2018) in navedla, da ni računala predvidene dnevne proizvodnje temveč je upoštevala izgubljeno proizvodnjo 2.311 ton skupaj. Predmet spora je torej zadnja postavka – izračun izgubljene količine proizvodnje zaradi obratovalnega zastoja. Ostalo, glede na pritožbo, ni sporno (gl. gospodinjske metode, glej v nadaljevanju).

10Tožnica je pri postavki 175 ton/dan upoštevala, da je med strankama prišlo do soglasja, da je povprečna dnevna proizvodnja, ki zajema tako predvidene kot nepredvidene zastoje, pred obratovalnim zastojem znašala 175 ton/dan. Toženka je pri postavki izgubljeni količini 2.311 ton (kar dejansko povprečno pomeni 121,63 ton/dan) upoštevala šestmesečni jamčevalni dobi od 30. 8. 2016 do 28. 2. 2017 (v nadaljevanju: Jamčevalna doba obratovalnega zastoja) koledarsko primerljivo dobo, tj. leto pred tem ali dobo od 30. 8. 2015 do 28. 2. 2016 (v nadaljevanju: Referenčna doba, kot to označuje pritožnica).

11Višje sodišče v celoti pritrjuje sodišču prve stopnje, ki je dejansko stanje pravilno ugotovilo in nanj pravilno uporabilo materialno pravo.

12Najprej višje sodišče pritrjuje tožnici, da med strankama ni bilo sporno dejstvo, da je bila pred škodnim dogodkom povprečna količina proizvodnje 176 ton/dan oziroma 175 ton/dan, kolikor sta obe stranki potem enotno navajali skozi ves postopek (prvi odstavek 214. člen Zakona o pravdnem postopku – ZPP). Končno je do tega prišla tudi toženka na podlagi mnenja, ki si ga je za potrebe plačila obveznosti iz Zavarovalne pogodbe sama pridobila (prim. Končno poročilo o pregledu). Drugače kot toženka, ki sodišču prve stopnje povsem neutemeljeno očita nelogično sklepanje, višje sodišče razloge sodišča prve stopnje že na tej točki potrjuje kot edino pravilne in logične. Če je bila v času pred obratovalnim zastojem povprečna dnevna proizvodnja 175 ton/dan in je nesporno dejstvo, da proizvodnja linija X. vedno obratuje 100% zasedena in to za že znane kupce, potem je ta kriterij mogoče uporabiti tudi pri izračunu izgubljene količine jekla zaradi obratovalnega zastoja. Sicer pa je sodišče to dejstvo ugotovilo tudi na podlagi mnenja sodnega izvedenca, ki je potrdil, da je dnevno povprečje proizvodnje v obsegu 175 ton sprejemljivo za namen izračuna izgubljenega dobička zaradi obratovalnega zastoja. To je tudi pojasnil z različnimi metodami izračuna (gl. tabele in prim. stran 11. izvedenskega mnenja z dne 20. 12. 2018).

13Edini razlog, zakaj se pri izračunu ne bi upoštevala postavka 175 ton/dan, je torej lahko morebitno pogodbeno določilo ali če bi to bilo po pravilih stroke.

14Da drugače izhaja iz Zavarovalne pogodbe, pritožnica vztraja tudi v pritožbi. Bistveno stališče pritožbe je, da je treba za izračun izgubljene količine proizvodnje upoštevati povprečno proizvedeno količino jekla v Referenčni dobi. Vendar neutemeljeno. Ko pritožnica navaja, da potreba po Referenčni dobi kot pravilnemu kriteriju izhaja iz Zavarovalne pogodbe, ne pove, v kateremu členu je to določeno. Iz členov 3.4 in 3.7 Zavarovalne pogodbe, ki jih omenja v pritožbi, to ne izhaja. Sodišče prve stopnje je pojem jamčevalne dobe in njenega pomena pravilno ugotovilo in o tem zavzelo pravilne razloge. Doba izpada je doba, ki se začne z uničenjem, poškodovanjem ali izginitvijo stvari in traja, dokler so zaradi materialne škode vidne posledice v rezultatih zavarovančevega poslovanja, vendar največ do konca dogovorjene dobe jamčenja (prim. 4. točko 6. člena Splošnih pogojev, ki nosi naslov Definicije). Zavarovalna pogodba v členu 3.7 določa, da zaradi nastanka zavarovane nevarnosti požara traja jamčevalna doba šest mesecev od takrat, ko so zaradi požara nastale poškodbe na zavarovanih stvareh (konkretno strojih linije X.). Pomemben je še predmet zavarovanja ali zavarovalni interes. Ta je določen v členu 3.4 Zavarovalne pogodbe. To so fiksni stroški in izguba dobička zavarovanca v jamčevalni dobi kot posledica zmanjšanja prihodkov... Jamčevalna doba je torej pogodbeno določena doba šestih mesecev od nastopa dobe izpada. To je tudi hkrati maksimalna doba, v katerem toženka pogodbeno odgovarja za tožničino škodo zaradi obratovalnega zastoja. Splošni pogoji v 7. točki 6. člena določajo standardni promet. Standardni promet je promet v obdobju 12 mesečnega obdobja neposredno pred nastankom materialne škode, ki se ujema z dobo izpada, ustrezno prilagojen z upoštevanjem trenda rasti poslovanja ter vseh makro in mikroekonomskih okoliščin, ki so vplivale na poslovanje pred nastankom materialne škode oziroma bi vplivale po nastanku materialne škode, če do materialne škode ne bi prišlo, tako da dobljeni znesek realno predstavlja pričakovano poslovanje (poudarilo višje sodišče) zavarovanca v času dobe izpada, če do materialne škode ne bi prišlo in s tem posledično do obratovalnega zastoja ne bi prišlo. V Zavarovalni pogodbi in Splošnih pogojih torej ni nobene podlage za uporabo Referenčne dobe.

15Podlago za takšno stališče pa pritožnica tudi nima v pravilih stroke.

16Izvedenec je pojasnil, da jamčevalna doba ne pomeni načina oziroma metode ugotavljanja izgubljenega dobička temveč v konkretni zadevi, upoštevajoč 3.7 člen Zavarovalne pogodbe, pomeni maksimalno dobo kritja poslovne škode znotraj enega zavarovalnega leta (prim. stran 17 izvedenskega mnenja). Izvedenec je tudi pojasnil možne metode ocene višine izgubljenega dobička. Sam je uporabil metodo izgubljenih prodaj (lost sales aproach), možna metoda je tudi metoda „pred in po“ (before and after method). Ker pa je šlo v konkretni zadevi za popolni izpad proizvodnje, obe metodi vrneta enak rezultat. Na strani 6 izvedenskega mnenja je izvedenec uporabljeno metodo tudi pojasnil. Navedel je, da metoda ob uporabi pravil finančne stroke pomeni sklepanje na to, kakšno bo poslovanje v prihodnosti. Normalen potek poslovanja v prihodnosti je takšen potek, na katerega sklepamo na podlagi podatkov iz preteklosti, povečano ali zmanjšano za stopnjo rasti v preteklem obdobju. V več tabelah in različnimi metodami je potrdil, da je mediana proizvodnje, ki je pravno upoštevna, ta, ki jo je upoštevala tožnica pri predpravdnem izračunu, sodišče prve stopnje pa sedaj v sodbi. Pritožnica torej s pritožbenim stališčem, da je sodišče uporabilo gospodinjsko metodo, ne more uspeti. Višje sodišče pri tem izrecno poudarja, da je pritožbeno sporno vprašanje le količina izgubljene proizvodnje zaradi obratovalnega zastoja.

17Zato je tudi povsem pravilen in na podlagi Zavarovalne pogodbe utemeljen zaključek sodišča prve stopnje, da je treba pri količini dnevno izgubljene proizvodnje upoštevati dinamičen pristop. To končno izhaja tudi iz opredelitve Standardnega promet v 7. točki 6. člene Splošnih pogojev, ki predvideva realno pričakovano poslovanje zavarovanca v času dobe izpada, če do materialne škode ne bi prišlo. Na določbo Splošnih pogojev o standardnem prometu se je pritožnica sklicevala v vlogi z dne 21. 2. 2019 (red. št. 39), vendar skrajno poenostavljeno (povzela je le obdobje 12 mesecev neposredno pred nastankom materialne škode, ki se ujema z dobo izpada, izpustila pa je del, ki zahteva določitev realno pričakovanega poslovanja).

18Ker je tožnica po dobi izpada takoj začela s proizvodnjo na liniji X. in izgubljenega dobička za čas po tem ne zahteva, višjemu sodišču ni razumljivo, kaj, razen napake v uporabljenim metodi, želi pritožnica doseči z argumentom, da bi se moralo upoštevati trajanje jamčevalne dobe šest mesecev in ne samo 19 dni. Če želi s tem doseči, da bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati tudi koristi, ki jih je imela tožnica zaradi zavarovalnega primera, takšen argument ni pravilen. Najprej ni pojasnjeno, kakšne koristi naj bi tožnica zaradi požara na liniji X. sploh lahko imela, ko pa se ji je proizvodnja na tej liniji za 19 dni v celoti ustavila. Sodišče prve stopnje je na tem mestu tudi povsem pravilno opozorilo na pojem izgubljenega dobička (presežek celotnih prihodkov nad celotnimi odhodki, ki jih podjetje ustvari). Višje sodišče dodaja, da je znesek fiksnih stroškov in izpadlega dobička na tono v tem postopku nesporno dejstvo (185 EUR/tono).

19Nadalje je v 950. členu OZ določeno, da je zavarovanec dolžan storiti vse predpisane, dogovorjene in vse druge ukrepe, ki so potrebni za to, da se prepreči nastanek zavarovalnega primera; če zavarovalni primer nastane, pa mora ukreniti vse, kar je v njegovih močeh, da omeji škodljive posledice. Po četrtem odstavku 950. člena OZ velja, da če zavarovanec ne izpolni svoje obveznosti preprečevanje zavarovalnega primera ali obveznosti reševanja in zato nima opravičila, se obveznost zavarovalnice zmanjša za toliko, za kolikor je zaradi tega nastala večja škoda.

20Višje sodišče se strinja s sodiščem prve stopnje, da pozitivna posledica škodnega dogodka ne more biti povečanje proizvodnje zavarovanca po obratovalnem zastoju. Tožnica vedno dela za vnaprej znane kupce (gl. razloge v nadaljevanju). Pritožnica tudi v pritožbi vztraja in skozi celotno pritožbo na različne načine navaja, da je šestmesečna jamčevalna doba določena tudi zato, da se v njej pokažejo pozitivni učinki obratovalnega zastoja, in še, da bi lahko tožnica v tem obdobju proizvedla več in pokrila izpadlo proizvodnjo, saj ji kapacitete to omogočajo, glede na to, da v posameznih mesecih proizvede tudi 220 ton/dan.

21Trditveno in dokazno breme za zatrjevano je bilo na pritožnici. Pritožnica tega zgolj s statistiko proizvodnje, ki jo je dala tožnica sama, ni uspela doseči. Neprerekana je trditev tožnice (gl. tožbene navedbe na strani 5), da je takoj ob nastopu obratovalnega zastoja kontaktirala poslovne partnerje in zmanjšala naročila zaradi obratovalnega zastoja. Nekatere kupce je prosila za znižanje količine (tonaže), druge za daljše dobavne roke, nekateri kupci so že potrjena naročila odpovedali. Tožnica je že v tožbi natančno pojasnila, da je proizvodnja linija X. vedno 100% zasedena in da naročila zaključi mesečno (meseca septembra se izvede proizvodnja za naročila meseca septembra, je ponazorila tožnica), proizvodnja pa vedno poteka za znanega kupca. Pritožnica v postopku pred sodiščem prve stopnje ni zatrjevala, da bi tožnica kakšno takšno naročilo za čas po obratovalnem zastoju odklonila. Zgolj na podlagi mesečnih gibanj količine proizvedenega na liniji X., ki je odvisna od sprotnih naročil na eni strani in predvidenih in nepredvidenih zastojev na drugi strani, pritožnica ne more uspeti. Ko torej pritožnica vztraja, da bi tožnica lahko nadomestila izpadlo proizvodnjo, je takšno pričakovanje neutemeljeno že po naravi stvari, kaj šele v smislu pritožničinega pričakovanja pozitivnih učinkov. Namreč, zgolj povečana proizvodnja, brez kupca, ne samo da izgubljenega dobička ne bi zmanjšala, to bi za tožnico predstavljalo zgolj kopičenje zalog. Takšno tožničino ravnanje bi bilo iracionalno in, kar je bistveno, toženka za takšno zahtevo v Zavarovalni pogodbi nima podlage oziroma tega niti ne zatrjuje. S tem višje sodišče tudi odgovarja, zakaj pritožničino vztrajanje, da iz CD-ja, ki ga je dala tožnica sama, izhaja zmanjšanje zalog v naslednjih mesecih, ne predstavlja zatrjevanje pravno pomembnega dejstva.

22Vse to pa zadošča za ugotovitev, da sodišče prve stopnje ni kršilo pritožničine pravice do sodelovanja v postopku, ker ni zaslišalo predlagani priči O. Z. in M. J. O. Z. je za pritožnico pripravil t.i. predpravdno mnenje, M. J. pa je delavec pri pritožnici, ki je O. Z. pooblastil za izračun škode. M. J. nima nobene pravno pomembne zveze s spornim vprašanjem, O. Z. pa bi kot izvedena priča lahko pomagala pritožnici izpodbiti le pravilnost uporabljene metode izračuna, ki pa s strani O. Z. temelji na pritožničini zmotni razlagi Zavarovalne pogodbe. Očitana absolutno bistvena kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana. Enako velja glede predlaganega CD-a (glej tudi zgoraj navedeno).

23Na koncu pritožnica uveljavlja pritožbene razloge, ki se nanašajo na delo izvedenca. Izvedencu očita uporabo gospodinjske metode, čeprav ni pojasnila, kaj misli s tem. Ko navaja, da izvedenec ni upošteval določb Zavarovalne pogodbe in Splošnih pogojev, ni pojasnjeno, katerih. Kako je pravilno razlagati 3.4 in 3. 7 člen Zavarovalne pogodbe in Splošne pogoje, je višje sodišče navedlo zgoraj. Pritožba tudi ne pove, na katero njeno vprašanje izvedenec ni odgovoril. Zakaj s strani pritožnice uporabljena Referenčna doba ni pomembna, je višje sodišče odgovorilo že zgoraj. Kolikor iz tega razloga – ker tudi izvedenec ni uporabil iste Referenčne dobe za izračuna izgubljene proizvodnje – izpodbija pravilnost po izvedencu ugotovljene izgubljene proizvodnje, s pritožbenim razlogom zmotne ugotovitve dejanskega stanja ne more uspeti. Izvedensko mnenje je bilo tudi po mnenju višjega sodišča jasno in popolno (tretji odstavek 254. člena ZPP), zato sodišče prve stopnje utemeljeno ni sledilo pritožničinemu predlogu za postavitev drugega izvedenca, niti ni kršilo njene pravice do sodelovanja v postopku. Nadalje pritožnica navaja, da je izvedenec določene podatke (elektronska pošta proizvajalca Y. linije skupaj s posredovanimi zapisniki vročega testiranja po dnevih na tej liniji, zaključni primopredajni dokument z dne 21. 10. 2015, pisna pojasnila tožnice z dne 11. 12. 2018 in 14. 12. 2018) sam pridobival, sodišče pa mu ni naložilo, da jih izroči pritožnici. Zatrjuje kršitev načela kontradiktornosti in ne sprejema pavšalnega odgovora sodišča prve stopnje, da od izvedenca ni zahtevalo izročitev teh listih ter ni postavilo novega izvedenca, ker se je le v manjšem delu oprlo na izvedensko mnenje. Višje sodišče odgovarja, da izvedenec kot strokovni pomočnik sodišča lahko zahteva od strank, da mu posredujejo podatke, ki jih glede na pravila stroke potrebuje za izdelavo izvedenskega mnenja. Prav pa je, da se tudi stranke imajo pravico do teh podatkov opredeliti. Vendar pa je že sodišče prve stopnje samo opozorilo – kar ni pritožbeno v ničemer konkretno prerekano, da je izvedenec zahteval dodatno dokumentacijo z namenom, da bo lahko podal odgovore na vprašanja strank v zvezi z nespornimi dejstvi ter v zvezi z vsebino dokazov, ki so bili že predloženi v spis (natančneje gl. razloge v 3. točki obrazložitve). Višje sodišče se strinja s sodiščem prve stopnje, ki je dejansko v 3. točki obrazložitve povedalo, da je izvedensko mnenje na koncu le dodatno potrdilo tisto, kar med strankama itak ni bilo sporno – dnevno povprečje pred obratovalnim izpadom je bilo 175 oz. 176 ton jekla na dan. Zato zatrjevana kršitev nima vsebine kršitve iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

24Višje sodišče je odgovorilo na pritožbene in odgovorne navedbe, za katere je ocenilo, da so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP). Izrecno zatrjevani pritožbeni razlogi niso utemeljeni. Ker tudi niso podani pritožbeni razlogi, na katere je višje sodišče pazilo po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je višje sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člena ZPP).

25Pritožnica krije sama svoje stroške pritožbe (prvi odstavek 154. člena ZPP). Tožnica je priglasila materialne stroške v višini 15,00 EUR, kar zajema stroške poštnine, kuverte, papirja... Ker pravilnosti tako priglašenih stroškov višje sodišče ne more preveriti, sama krije svoje tako priglašene stroške (prvi odstavek 155. člena ZPP).