VSL Sodba I Cpg 388/2020

I. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi tako, da se izpodbijana sodba:

- v II. točki izreka spremeni tako, da se glasi: Ugotovi se, da v pobot ugovarjana terjatev v višini 23.472,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 4. 2019 dalje ne obstoji.

- v III. točki izreka spremeni tako, da se glasi: Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni povrniti tožeči stranki pravdne stroške v višini 3.088,37 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne zamude dalje do plačila.

V preostalem delu se pritožba zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožena stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka, mora pa v roku 15 od vročitve te odločbe povrniti pritožbene stroške tožeči stranki v znesku 839,97 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne zamude dalje do plačila.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo (I) toženi stranki naložilo, da v roku 15 dni plača tožeči stranki znesek 48.920,72 EUR s pripadki, kot je to določeno v izreku sodbe; (II) pobotni ugovor zavrnilo; (III) toženi stranki naložilo, da v roku 15 dni povrne tožeči stranki pravdne stroške v višini 3.088,37 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 44,00 EUR od dne 16. 9. 2018 dalje in v primeru zamude s plačilom zneska v višini 3.044,37 EUR od prvega dne zamude dalje do plačila.

2Zoper sodbo se je pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov, zlasti pa zaradi kršitev pravil postopka.

3Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

4Pritožba je delno utemeljena.

5Pritožnica (toženka) najprej zatrjuje bistveno kršitev določb postopka, ki naj bi jo sodišče prve stopnje storilo s tem, ko ji na naroku ni dalo roka za odgovor na pripravljalno vlogo, ki jo je tožnica vložila na naroku. Navaja, da se ni mogla opredeliti do navedb v vlogi in obilice predloženih dokazov. Pritožnica s takšno pritožbo ne more uspeti. Sodišče prve stopnje ni storilo niti kršitve 286.a člena ZPP niti kršitve iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Kaj je obilica dokazov in na katere od njih je sodišče oprlo svojo odločitev, pritožnica ne pove. Enako velja za trditve iz te vloge. Kako so vplivale na odločitev sodišča, pritožnica ne pove. Predvsem pa tožnica v odgovoru na pritožbo pravilno navaja, je vsebino te vloge podala tudi ustno na naroku, sicer pa v tej vlogi ni navedla nič novega. Le ponovila je, da je že pri sestavi tožbe (predloga za izvršbo) upoštevala dobropis iz naslova napačnega obračuna rezervnega sklada; natančneje, kako je za dobropis v znesku 489,51 EUR zmanjšala obveznost toženke. Glede na vsebino in dolžino vloge, ki znaša le kratek odstavek (gl. list. št. 54), bi se pritožnica gotovo lahko izjasnila že na naroku samem.

O tožbeni terjatvi

6Ne drži pritožbena navedba, da se sodišče prve stopnje do pritožničinih navedb, ki se nanašajo na tožbeno terjatev, ni opredelilo in je zato zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP – pritožnica sicer zatrjuje relativno bistveno kršitev določb postopka.

7Čeprav je obrazložitev v bistvenem obsegu (8. do 11. točka razlogov izpodbijane sodbe) namenjena ugovoru zaradi pobota, je sodišče prve stopnje v 5. in 7. točki navedlo zadostne razloge, da je izpodbijano sodbo tudi v tem delu mogoče preizkusiti. Pritožbeni razlog iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ne obstoji. Sodišče prve stopnje pa je tudi pravilno uporabilo 212. člen ZPP in 214. člen ZPP. Vsaka stranka mora navesti dejstva in predlagati dokaze, na katere opira svoj zahtevek, ali s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika (212. člen ZPP). Dejstva, ki jih stranka ne zanika ali pa jih zanika brez navajanja razlogov, se štejejo za priznana (drugi odstavek 214. člena ZPP). Zgolj pavšalno, nekonkretizirano zanikanje nasprotnikovih trditev se ne upošteva. Ker velja princip substanciranega prerekanja, je sodišče prve stopnje določbo 214. člena ZPP pravilno uporabilo in nanjo pravilno oprlo svojo odločitev.

8Pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje ugovor zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine spregledalo, ni utemeljena. Toženka na tožničino dopolnitev tožbe (vloga z dne 4. 12. 2018) ni odgovorila, zato je sodišče prve stopnje utemeljeno štelo za priznana dejstva v zvezi z obstojem dolga toženke po najemni pogodbi, ki je bila sklenjena dne 5. 2. 2018, kot tudi plačilo tožnice po kupoprodajni pogodbi z dne 5. 2. 2018 toženki. V tej pripravljalni vlogi (dopolnitvi tožbe) je tožnica navedla, da se je zavezala toženki dati v najem poslovne prostore, toženka pa se je zavezala tožnici kot najemodajalki plačevati najemnino v višini 5.200,00 EUR mesečno (povečano za davek). Ker najemnine ni plačala oziroma jo je plačala le delno, je tožnica vložila predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine.

9S tem je tožnica konkretno utemeljila tožbeno terjatev in hkrati prerekala ugovorne navedbe (navedbe v ugovoru proti sklepu o izvršbi), ki so bile le pavšalne. Pritožnica je v ugovoru v bistvenem navedla le, da kupec (tožnica) pri nakupu nepremičnine, ki jo je potem dala toženki v najem, ni v celoti izpolnila pogodbenih obveznosti in je dolžna prodajalcu še 77.500,00 EUR, zato jo je toženka seznanila, da najemnine ne bo poravnala, dokler v celoti ne izpolni prodajne pogodbe. V katerem delu in zakaj prodajna pogodba ni bila izpolnjena, toženka ni v ničemer konkretizirala in na konkretne trditve v dopolnitvi tožbe ni več odgovorila. Višje sodišče tudi dodaja, da kakšnega ugovora zaradi pobota terjatve iz prodajne pogodbe s terjatvijo iz najemne pogodbe ni postavila. Zato je sodišče prve stopnje na podlagi pravila iz drugega odstavka 214. člena ZPP ta dejstva (o najemu in obstoju obveznosti plačila najemnine) pravilno štelo za dokazana in jih vzelo za podlago sodbe. Ni utemeljeno pritožbeno stališče, da je toženkin ugovor v zvezi s kupoprodajno pogodbo ostal neodgovorjen in neraziskan.

10Drugi ugovor toženke v ugovoru zoper sklep o izvršbi je bil, da je toženka zavrnila tožničin račun, ker so bili neupravičeno zaračunani stroški rezervnega sklada. V zvezi s tem pritožba nima nobenih razlogov. Višje sodišču le dodaja, da je tudi na ta ugovor tožnica v dopolnitvi tožbe odgovorila in pojasnila, da je to že upoštevala pri oblikovanju zahtevka. To je povedala še v pripravljalni vlogi, vloženi na naroku, kot tudi ustno na samem naroku (več gl. 5. točko te obrazložitve). Tega konkretno pritožnica v postopku pred sodiščem prve stopnje ni več izpodbijala. Enako velja za pritožbo.

O ugovoru zaradi pobota

11Ugovor zaradi pobota je toženka temeljila na trditvi, da je bilo med strankama dogovorjeno, da naj bi tožnica pisarniško pohištvo, ki je bilo v najetih prostorih, odkupila. Pravilna in v ničemer konkretno izpodbijana je ugotovitev sodišča prve stopnje, da toženka v tej smeri ni podala zadostnih trditev. Toženka je ugovor zaradi pobota dala šele na naroku za glavno obravnavo, v bistvenem pa le priložila svoj račun (izdan po vložitvi ugovora zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine), na katerem je navedla, za katero pohištvo gre, in odgovor tožnice, v katerem ta terjatvi nasprotuje. Na naroku je tožnica ugovoru zaradi pobota nasprotovala, navedla, da ni bilo nikakršnega dogovora in da je bil račun ustvarjen le za potrebe pravde. Toženka je predlagala, da se o zatrjevanem dogovoru zasliši zakonitega zastopnika toženke in pričo. Vendar več kot pavšalne trditvi o sklenitvi dogovora ni dala. Ni pa sporno, da ta ni bila sklenjena hkrati s prodajno pogodbo za nepremičnino (gl. drugo stran zapisnika naroka z dne 4. 12. 2019). Ni navedla niti okoliščin zatrjevane pogodbe (kdo je dogovor sklepal, kdaj je do dogovora prišlo), pri čemer višje sodišče dodaja, da je toženka račun izdala šele po vložitvi ugovora proti sklepu o izvršbi na podlagi verodostojne listine, kar ob vsem povedanem potrjuje tožničino navedbo, da je toženka nasprotno terjatev ustvarila zaradi potreb te pravde. Predvsem pa toženka ni dala nobene konkretne trditve o bistvenih sestavinah prodajne pogodbe: dogovor o predmetu in ceni (trditev, da vrednost pohištva izhaja iz njenih poslovnih knjig, ni trditev o dogovorjeni ceni). Višje sodišče se v celoti strinja s sodiščem prve stopnje, da je bil predlagan dokaz po zaslišanju toženke in priče dan v informativne namene – da se v celoti dopolni pomanjkljivo trditveno podlago, na kar je tožnica takoj opozorila. Sodišče prve stopnje tako predlaganega dokaza upravičeno ni izvedlo (prim. 212. člen ZPP).

12V tem delu odločitev višjega sodišča temelji na 353. členu ZPP.

13Sodišče prve stopnje je o ugovoru zaradi pobota odločilo tako, da je pobotni ugovor zavrnilo, kar ni pravilno. Če se toženka brani z ugovorom zaradi pobota in sodišče ugotovi, da ugovor zaradi pobota ni utemeljen, o ugovoru zaradi pobota odloči tako, da ugotovi, da v ugovor uveljavljena terjatev ne obstoji (tretji odstavek 319. člena ZPP). Zato je višje sodišče spremenilo odločitev sodišča prve stopnje o ugovoru zaradi pobota kot izhaja iz I. točke izreka (prvi odstavek 354. člena ZPP).

14Višje sodišče je tudi spremenilo odločitev o stroških v delu, ki se nanaša na zakonske zamudne obresti od zneska 44,00 EUR s pripadki. Sodišče prve stopnje je prisodilo zakonske zamudne obresti od stroškov tako, da je od dela stroškov (44,00 EUR, kar predstavlja sodno takso za vložitev predloga za izvršbo na podlagi verodostojne listine) prisodilo zakonske zamudne obresti od 16. 9. 2018 dalje. Ker pa je sodišče prve stopnje v postopku pred COVL-om skladno z drugim odstavkom 62. člena ZIZ sklep o izvršbi z dne 4. 9. 2018 razveljavilo v celoti, tj. tudi v naložitvenem delu (gl. sklep VL 73089/2018 z dne 4. 10. 2018), za takšno odločitev ni več podlage. Rok za izpolnitev stroškov iz sklepa o izvršbi ne more teči, če je sklep o izvršbi v celoti razveljavljen. Toženka je v zamudo s plačilom teh stroškov prišla šele s potekom roka za prostovoljno izpolnitev, šteto od vročitve izpodbijane sodbe. Da bi bila končna odločitev o stroških prvostopenjskega postopka jasna, je višje sodišče III. točko izreka v celoti ponovno napisalo.

15Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 154. člena ZPP. Toženka je s pritožbo propadla, mora pa tožnici povrniti stroške odgovora na pritožbo, ki jih je višje sodišče priznalo po stroškovniku, ki je skladen z Odvetniško tarifo – OT.