VSK Sodba I Cp 108/2020

I. Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti 373,32 EUR stroškov pritožbenega postopka v petnajstih dneh po prejemu te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku tega roka do plačila

1Sodišče prve stopnje (v nadaljevanju sodišče) je z izpodbijano odločbo: - zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim tožnik zahteva ugotovitev, da je izvršba Okrajnega sodišča v Novi Gorici VL xx/yy na nepremičnino z ID znakom 1-1 k.o. R. nedopustna in da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti pravdne stroške v višini 1.901,26 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne zamude dalje do plačila in - sklenilo, da se predlog za prekinitev postopka zavrne.

2Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožeča stranka (v nadaljevanju tožnik), in sicer iz vseh pritožbenih razlogov iz 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga, da se izpodbijana sodba spremeni tako, da se tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, toženki pa naloži plačilo stroškov postopka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, podrejeno, da se izpodbijana sodba razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je on lastnik obravnavane nepremičnine, ki jo je pridobil s priposestvovanjem, kot je to ugotovljeno s pravnomočno zamudno sodbo, ki jo je izdalo Okrajno sodišče v Novi Gorici P 2/2. V postopku P 2/2 toženka res ni sodelovala. Vendar je dolžno sodišče pri izdaji take sodbe upoštevati, da je ne sme izdati, če gre za zahtevke, s katerimi stranke ne morejo razpolagati. Sodišče je videlo dejstvo, da imata obe pravdni stranki iz zadeve P 2/2 bivališče na istem naslovu in da je v zemljiški knjigi na obravnavani parceli zaznamovana izvršba, pa je kljub temu sodbo izdalo. Toženka zatrjuje, da je bila sodba izdana le za potrebe preprečitve izvršbe na obravnavani parceli. V zvezi s tem je vložila tožbo za izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj P 7/7, katero pa je umaknila in tudi predlog za pregon tožnika in B.Ž., ki ga je državno tožilstvo zavrglo, toženka pregona ni nadaljevala. Vse navedeno je razvidno iz spisa. Očitki, na katerih toženka temelji nezakonitost sodbe, ne zdržijo resne presoje in so že bili zavrženi s strani pristojnih organov. Sodba P 2/2 je zakonita in ni nepravilna, ker tožena stranka ni sodelovala v postopku. Z navedeno sodbo ni poseženo v premoženje toženke in ne v njeno sodno varstvo, saj ni odvzeta možnost prisilne izvršitve njene terjatve. Le obravnavana nepremična ni več last njenega dolžnika. Glede na navedeno bi sodišče skladno z napotki pritožbenega sodišča lahko presojalo le, ali je bila sodba P 2/2 izdana zgolj zaradi preprečitve izvršbe na sporni nepremičnini, kar pa je bilo že ovrženo s strani pristojnih organov, in ne ali so izpolnjeni pogoji za priposestvovanje. O tem je že pravnomočno odločeno in sodišče nima pristojnosti na tak način posegati v pravnomočno sobo. Pridobitev lastninske pravice na podlagi priposestvovanja se uveljavlja proti zemljiškoknjižnemu lastniku in ne proti vesoljnemu svetu. Zato ima tudi le zemljiškoknjižni lastnik pravico temu oporekati. Take pravice nima toženka. Le če bi toženka uspela dokazati, da je do spremembe lastnika prišlo samo zaradi preprečitve nepremičninske izvršbe, bi to lahko privedlo do zavrnitve tožbenega zahtevka. Toženka pa tega ni uspela dokazati, saj so bili vsi postopki, ki jih je sprožila v tej smeri, zavrženi. Tožnica se v celoti strinja z zaključki sodišča glede obstoja in veljavnosti darilne pogodbe. Je pa sodišče nezakonito in v nasprotju z obstoječo sodno prakso presojalo pomanjkanje dobe vere. Sodišče neutemeljeno in v nasprotju s sodno prakso nalaga tožniku nesorazmerne obveznosti in od njega zahteva stopnjo skrbnosti, ki se je ne da pripisati strokovnjaku, kaj šele povprečno skrbnemu gospodarju. Glede na to, da je ded napisal darilno pogodbo potem, ko je napisal oporoko, zapis v oporoki nikakor ne more vzbuditi nikakršnega dvoma pri tožniku o obljubi pokojnega, da bo poskrbel za vknjižbo lastninske pravice na njegovo, tožnikovo ime. Tožniku dobroverne lastniške posesti oz. lastninske pravice nihče nikoli ni oporekal ali omejeval, ne pokojni ded ne njegovi dediči. Zato tožnik ni imel nikakršnega razloga, da bi dvomil v to, da ni vknjižen v zemljiško knjigo kot lastnik. Dejstvo, da mu nihče ni oporekal lastninske pravice na obravnavani nepremičnini, utrjuje njegovo dobro vero tudi po dedovi smrti leta 2008 in je ne izničuje, kot to pojasnjuje sodišče. Tudi dejstvo, da ni prejemal davčnih odločb za navedeno nepremičnino nima takega pomena, kot to meni sodišče

3Toženka je na pritožbo odgovorila. Prereka pritožbene navedbe, predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe ter priglaša stroške pritožbenega postopka.

4Pritožba ni utemeljena.

5Glede na vsebino zadnjega stavka 7. točke sklepa pritožbenega sodišča z dne 15.1.2019, ne drži pritožbena navedba, da bi sodišče v skladu z napotki pritožbenega sodišča lahko presojalo le, ali je bila sodba P 2/2 izdana zgolj zaradi preprečitve izvršbe na sporni nepremičnini.

6Sodišče z izpodbijano sodbo tudi ni poseglo v sodbo P 2/2, ampak je odločalo le o tem, ali je izvršba na obravnavano nepremičnino dopustna ali ne. Da bi to lahko ugotovilo, pa je pravilno postopalo, ko je ugotavljalo, ali je tožnik sporno nepremičnino priposestvoval. Toženka je namreč zatrjevala in dokazovala, da je ni, saj ni bil dobroveren.

7Sodišče je sicer v izpodbijani sodbi ugotovilo, da je bila med tožnikom in njegovim dedom sklenjena darilna pogodba¹, ki sta jo podpisala tako ded kot tožnik. Vendar do priposestvovanja ni prišlo, ker tožnik ni bil v dobri veri.

8Pritožbeno sodišče se s takim zaključkom sodišča strinja. Kot izhaja iz tožbenih navedb, je ded tožniku obljubil, da bo poskrbel za vpis sklenjene darilne pogodbe v zemljiško knjigo. Glede na to, da se lastninsko pravico na podlagi pravnega posla pridobi z vpisom v zemljiško knjigo, kar tožniku glede na njegovo izobrazbo² in starost ne bi smelo biti neznano, bi tožnik moral preveriti, ali je do vpisa njegove lastninske pravice dejansko prišlo. To bi se pričakovalo od povprečno skrbne osebe. Sploh glede na to, na kar opozarja toženka v odgovoru na pritožbo, da je tožnik zaslišan izpovedal, da je "dedek vedno govoril, da bo parcela moja in da bo on vse to uredil. To je govoril do svoje smrti." (listovna št. 41). Torej bi se tožnik moral zavedati, da ded do svoje smrti (2.3.2008, priloga B6) vpisa ni uredil (tožniku ni povedal, da je vse urejeno). Zato bi moral tožnik najkasneje leta 2008, ko je ded umrl, preveriti, ali je ded uresničil svojo obljubo, da bo v zvezi s to parcelo vse uredil, da bo njegova. Ker tega ni storil, najkasneje od dedove smrti dalje ni bil v dobri veri, potrebna deset letna priposestvovalna doba pa od sklenitve darilne pogodbe v letu 2001 oz. od leta 2004, ko je ded postal zemljiškoknjižni lastnik te parcele³, ko je šele lahko začelo teči priposestvovanje, do leta 2008 tudi ni mogla poteči.

9Toženka je v vlogi z dne 12.12.2016 (listovna št. 28) navajala, da bi za preprečitev izvršbe na sporni nepremičnini, tožnik moral dokazati, da je na nepremičnini pridobil lastninsko pravico s priposestvovanjem pred začetkom izvršilnega postopka, in da v obravnavanem primeru o desetletni dobroverni lastniški posesti, ki je potrebna za priposestvovanje nepremičnine, ne moremo govoriti. Pritožbeno sodišče se strinja s toženko, da bi moral tožnik izkazati, da je na sporni nepremičnini pridobil lastninsko pravico s priposestvovanjem pred vknjižbo njene hipoteke v zemljiško knjigo, da bi lahko preprečil izvršbo. Glede na zemljiškoknjižne podatke je toženka pridobila hipoteko 4.12.2013. Navedeno pa pomeni, da potrebna desetletna priposestvovalna doba od 10.6.2004, ko je ded tožnika postal lastnik sporne nepremičnine in je sploh lahko začela teči priposestvovalna doba, do 4.12.2013 ni potekla. Tako je tožnik, tudi če je bil dobroveren, pridobil lastninsko pravico na obravnavani nepremičnini po poteku priposestvovalne dobe, to je 11.6.2014, ko je bila ta že obremenjena. To pa pomeni, da izvršba na obravnavano nepremičnino ni nedopustna, kot se vtožuje s tožbenim zahtevkom.

10Glede na vse navedeno so ostale pritožbene navedbe za odločitev v tej zadevi nerelevantne in ne terjajo odgovora pritožbenega sodišča.

11Pritožbeno sodišče je zato neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

12Ker tožnik s pritožbo ni uspel, sam trpi svoje stroške pritožbenega postopka, mora pa toženki povrniti stroške odgovora na pritožbo (165. in 154. člen ZPP), ki jih je pritožbeno sodišče, upoštevaje veljavno Odvetniško tarifo, odmerilo na znesek 373,32 EUR, ki predstavlja odgovor na pritožbo v višini 300,00 EUR, materialne stroške v višini 6,00 EUR in 22 % DDV v višini 67,32 EUR. Tožnik je odmerjene stroške dolžan plačati v roku 15 dni od prejema te odločbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kot je bilo predlagano.

¹ Iz povzetkov izpovedb tožnika in prič, je to bilo leta 2001, ko je bil ded v bolnici.
² Po poklicu je diplomirani inženir gozdarstva (listovna št. 40/2).
³ kot izhaja iz zemljiškoknjižnega izpiska (priloga B 4), je to bilo 10.6.2004.