VSL Sodba II Cp 920/2020

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki nosita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 73.220,54 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 9. 2018 dalje in za povračilo stroškov pravdnega postopka (I. točka izreka). Tožnici je naložilo povračilo 3.339 EUR pravdnih stroškov tožencev, v primeru zamude s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2Zoper sodbo se pritožuje tožnica zaradi absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) in nepravilne ugotovitve dejanskega stanja. Višjemu sodišču predlaga spremembo sodbe z ugoditvijo tožbenemu zahtevku. Ne strinja se s presojo sodišča, da je bila kupnina za stanovanje v X. v celoti poravnava. Med pravdnimi strankami ni bilo sporno, da so za stanovanje sklenile 15. 10. 2016 prodajno pogodbo za kupnino v višini 207.400 EUR; pogodba pa je vsebovala navedbo, da je kupnina v celoti plačana. Tudi ni sporno, da sta tožnica in prvi toženec leta 2008 sklenila predpogodbo za kupnino v višini 410.000 EUR in da je ta znesek predstavljal resnično dogovorjeno kupnino med strankami. Bistveno za presojo je bilo, ali je bila kupnina za stanovanje po resnično dogovorjeni kupnini iz predpogodbe v celoti poravnana. Zaključek sodišča o poravnavi celotne kupnine je zmoten in posledica nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja. Tožnica je tekom postopka trdila, da je prava in resnična kupnina za stanovanje tista, ki sta jo pravdni stranki dogovorili v predpogodbi. Te trditve so potrjene z izpovedbo njenega prokurista A. A. in prvega toženca na naroku 17. 10. 2019. Izpovedala sta, da je bila kupnina za stanovanje dogovorjena v predpogodbi, zapisana kupnina v pogodbi pa stvar dogovora in ne resnična kupnina. Ugotovitve sodišča prve stopnje, da sta se višina kupnine in način plačila med pogovori spreminjala in je v pogodbi navedeni znesek posledica medsebojnih pogajanj, je nepravilna. Kupnina se ni spreminjala, temveč je bila dogovorjena že s predpogodbo. Sodišče prve stopnje je zaključek, da tožnica resničnosti zapisa v prodajni pogodbi ni izpodbila, oprlo na več dejanskih okoliščin. Zmotno je prepričanje sodišča, da je bil zapis v pogodbi o plačani kupnini resničen. Tožnica je dokazala, da sta se pravdni stranki za prodajo stanovanja dogovorili že s predpogodbo za kupnino v znesku 407.000 EUR. Po njeni sklenitvi pa sta se dogovorili, da ceno v prodajni pogodbi navidezno znižata na znesek 207.400 EUR. Stranki sta se nadalje dogovorili, da bo preostanek kupnine poravnan s sklenjeno kompenzacijo med tožnico in družbo F., d. o. o., katere lastnik in zakoniti zastopnike je prvi toženec. Račun, izdan na podlagi prodajne pogodbe, mora imeti enako vsebino kot sama pogodba. Ravno zaradi navedenega je tudi na računu navedba, da je kupnina v celoti poravnana. Tožnica je skupaj z računom posredovala tožencu v podpis kompenzacijo. Šele s prejemom tožbe F., d. o. o. za plačilo zneska, ki je bil zajet z dogovorjeno kompenzacijo za preostanek kupnine, je ugotovila, da se tožena stranka ne bo držala dogovora. Zato je tudi vložila predmetno tožbo za plačilo preostanka kupnine za stanovanje. Teh okoliščin sodišče prve stopnje pri presoji utemeljenosti zahtevka ni vzelo v obzir, temveč je svojo odločitev oprlo izključno na navedbo o poplačilu v računu in prodajni pogodbi. Tožena stranka je obljubljala in zatrjevala, da bo kompenzacijo podpisala. Ker pa se tega dogovora ni držala in je zoper tožnico vložila tožbo za plačilo računov, ki so bili zajeti v kompenzaciji, s katero bi bil poravnan preostanek kupnine, je del kupnine ostal odprt. Ob pravilni ugotovitvi dejanskega stanja bi moralo takó zaključiti tudi prvostopenjsko sodišče. Protispisnost napadene odločitve se kaže v dejstvu, da je tožnica opravila delno knjižbo kupnine dva meseca po sklenitvi prodajne pogodbe, ko je bilo v pogodbi že napisano, da je obveznost poravnava. Naslovno sodišče to ignorira. Nepojasnjeno ostaja dejstvo, zakaj verižna kompenzacija ni bila sklenjena. Verižna kompenzacija predstavlja nadomestno izpolnitev. Tožnica je prepričana, da se je trditveno in dokazno breme glede na predložena dokazila prevalilo na toženo stranko. Toženec je zatrjeval tretje dogovore, ki pa z „zapiranjem kupnine“ niso povezani. Čeprav se je sodišče oprlo tudi na izpisek odprtih postavk (v nadaljevanju: IOP) z dne 3. 4. 2017, pa je bil ta podpisan v korist družbe F., d. o. o. in ne v korist tožene stranke; sodišče pa tudi pozabi pojasniti izostanek plačila vtoževane kupnine po znesku verižne kompenzacije z dne 19. 12. 2016. IOP je bil podpisan zaradi medsebojnega dogovora, ki pa se na strani tožencev ni realiziral.

Sodišče prve stopnje je pri dokazni oceni izpoved zakonitega zastopnika tožnice B. B. iztrgalo iz konteksta. Zakoniti zastopnik je namreč pojasnil, da do določene mere poslovanje tožnice še vedno vodi prokurist A. A., ki je seznanjen z okoliščinami glede prodaje stanovanja. Izpovedal je, da je prodajno pogodbo podpisal kljub zapisu, da je kupnina v celoti plačana, saj je vedel za dogovor med prokuristom A. A. in prvim tožencem o delni poravnavi kupnine s kompenzacijo. Sodišče, ki je oprlo odločitev samo na del izpovedbe zakonitega zastopnika, je bistveno kršilo določbo pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj odločitev nima razlogov o odločilnih dejstvih. Napačno je, sklicujoč se na podpisan IOP obrazec z dne 3. 4. 2017, zaključilo, da primerjava tega dokumenta z nepodpisano verižno kompenzacijo kaže, da na dan podpisa IOP obrazca dolg do prvega toženca ni več obstajal. Nasprotno, sodišče bi moralo ugotoviti, da dolg tožene stranke do tožnice obstaja, ker je družba F., d. o. o. od tožnice kljub drugačnemu dogovoru zahtevala plačilo IOP. Z izpovedjo prokurista je bilo potrjeno, da sta se tožnica in tožena stranka dogovorili, da bo preostanek kupnine za stanovanje zaprt s sklenitvijo verižne kompenzacije med tožnico in družbo v lasti prvega toženca. Sodišče se do teh navedb ni opredelilo, zato je podana bistvena kršitev določb postopka. Sodišče tudi ni napravilo jasne dokazne ocene o tem, zakaj ni sledilo izpovedi prokurista tožnice A. A. glede obstoja dogovora o verižni kompenzaciji. Ker se tožena stranka dogovora ni držala, še vedno obstaja njena obveznost za plačilo preostanka kupnine. Če bi se tožena stranka dogovora držala, bi bil njen dolg do tožnice pobotan z dolgom tožeče stranke do družbe F., d. o. o. Ker pa je družba F., d. o. o. vložila tožbo za plačilo zneska po IOP, ki je bil zajet v verižni kompenzaciji, je jasno, da je obveznost tožene stranke ponovno odprta.

3Toženca sta na pritožbo odgovorila in predlagata njeno zavrnitev, ker menita, da je neutemeljena. Priglašata pritožbene stroške.

4Pritožba ni utemeljena.

5Tožeča stranka vtožuje plačilo zneska 64.300 EUR z nateklimi zakonskimi zamudnimi obresti od dneva zapadlosti do dne 14. 9. 2018 v znesku 8.920,54 EUR, skupaj torej 73.220,54 EUR. Zahtevek je utemeljevala s trditvami, da sta toženca na podlagi sklenjene prodajne pogodbe z dne 15. 10. 2016 za nakup stanovanja v X., na kateri je bil podpis zakonitega zastopnika tožeče stranke overjen 19. 12. 2016, dolžna plačati še delno kupnino v višini 64.300 EUR. Trdila je, da je bila kupnina plačana le v višini 143.100 EUR, preostanek kupnine pa naj bi bil plačan z verižno kompenzacijo med prvim tožencem, tožnico in toženčevo družbo F., d. o. o. z dne 19. 10. 2016. Toženca sta temu nasprotovala in trdila, da je bila kupnina v celoti plačana, kar izhaja iz zapisa v pogodbi, da je kupnina plačana. Tudi v računu z dne 19. 12. 2016 je tožeča stranka potrdila plačilo kupnine. Nasprotovala sta tožničinim navedbam glede dogovarjanja/sklenitve verižne kompenzacije.

6Pravilna je pritožbena navedba, da je bila 13. 2. 2008 med tožnico in prvim tožencem (ne pa tudi z drugo toženko) za isto stanovanje najprej sklenjena predpogodba. Sodišče prve stopnje je na podlagi dokaznih listin pravilno presodilo, da so med takratnim zakonitim zastopnikom tožnice A. A. in prvim tožencem potekala dolgoletna pogajanja za nakup stanovanja. To izkazujejo elektronska sporočila v spisu in nepodpisani izvodi kupoprodajnih pogodb, ki sta jih predložili pravdni stranki. Znesek kupnine se je ves čas spreminjal, saj je bila v predpogodbi dogovorjena cena 407.000 EUR, v pogodbi pa 207.400 EUR. Ugotovitev sodišča prve stopnje o spreminjanju višine kupnine in o dogovorjeni kupnini v pogodbi z dne 15. 10. 2016 v višini 207.400 EUR temelji (tudi) na izpovedbah toženca in A. A. Pojasnila sta, da je na višino kupnine vplivalo medsebojno pogajanje in posli v vmesnem času med tožnico in toženčevo družbo F., d. o. o. Tudi iz predloženih elektronskih sporočil med njima izhaja, da sta se vsa ta leta pogovarjala o uskladitvi pogodbenih določil in dogovarjala o tehniki plačila in višini zneskov. Višina kupnine in način plačila sta se med pogovori ves čas spreminjala, spreminjanje pa je posledica medsebojnih pogajanj. Da je bila kupnina na podlagi medsebojnega usklajevanja na željo toženca dogovorjena v višini 207.400 EUR, je tožnica trdila že v tožbeni podlagi. Prvič v pritožbi pa navaja, da cena v prodajni pogodbi ne odraža prave volje in da je bila resnično dogovorjena kupnina v višini 407.000 EUR. Ker gre za pritožbeno novoto (prvi odstavek 337. člena ZPP), so neupoštevne pritožbene navedbe, da je šlo pri sklenitvi prodajne pogodbe glede kupnine za navidezno pogodbo (50. člen Obligacijskega zakonika – OZ). Ob odsotnosti trditvene podlage v tej smeri so brez pomena pritožbene trditve, da naj bi to izhajalo iz izpovedb zakonitega zastopnika in toženca. Velja dodati, da ustrezne trditvene podlage ni dopustno nadomeščati z izpovedbami strank ali prič. Bistveno za razsojo tako ni bilo, kot zmotno meni pritožba, ali je bila kupnina za stanovanje v X. po resnično dogovorjeni kupnini iz predpogodbe v celoti poravnana. Da je temu tako, izhaja že iz trditev tožnice, ki je utemeljevala izračun neplačanega dela kupnine, izhajajoč iz sklenjene kupne pogodbe. Bistveno za odločitev je, ali je bilo med strankami prodajne pogodbe dogovorjeno, da se del kupnine za stanovanje v višini 64.300 EUR plača na podlagi verižne kompenzacije med tožnico, prvim tožencem in družbo F., d. o. o. Tožnica je namreč trdila, da kupnina po prodajni pogodbi ni bila v celoti poravnana – da manjka še 64.300 EUR, ker prvi toženec ni želel izvesti predlagane verižne kompenzacije.

7Trditveno in dokazno breme o plačilu kupnine za nakup stanovanja je na kupcu. Materialno dokazno breme določa materialno pravo. Dokazno breme glede tega dejstva leži na toženi stranki in ga sodišče ni prevalilo na tožnico. Iz celote razlogov izpodbijane sodbe je razvidno, da pa je prišlo do prevalitve procesnega dokaznega bremena na tožnico. V konkretnem primeru je bilo s trditvami in dokazili tožencev o poplačilu celotne kupnine – nedvoumna zapisa v pogodbi in v računu z dne 19. 12. 2016 – izkazano, da je bila kupnina v celoti plačana. Dokazno breme za izpodbijanje resničnosti potrjenega v pogodbi in v računu pa je bilo prevaljeno na tožnico. Zapis na računu, da je obveznost poravnana, sicer ni obvezna sestavina računa; je pa poslovno običajen in razumljiv takšen zapis v situaciji, ko je obveznost ob izstavitvi računa plačana. Pritožbeno sodišče v celoti sprejema prepričljivo dokazno oceno sodišča prve stopnje, ki temelji na celoviti oceni izvedenih dokazov: tako dokaznih listin kot izpovedi zakonitega zastopnika in prokurista tožnice ter izpovedi toženca. Ni dvoma v pravilnost presoje, da je bila kupnina za stanovanje poravnana, saj tožnica ni uspela s stopnjo prepričanja dokazati, da temu ne bi bilo tako. Tožnica ni uspela prepričati, da bi bil med deležniki (tožnico, prvim tožencem in njegovo družbo) sklenjen dogovor o verižni kompenzaciji. Sodišče prve stopnje je popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje, ki ga tožnici s pritožbenimi očitki ne uspe ovreči.

8Pritožnica ob grajanju procesnih kršitev večkrat doda, da gre obenem za kršitvi postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Za kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP gre v primeru, ko sodbe zaradi napak v izreku ali v obrazložitvi objektivno sploh ni mogoče preizkusiti. Ta vrsta kršitve ne zajema primerov, ko se sodišče ni v zadostni meri odzvalo na dejanske in pravne trditve strank. Navedeno bi lahko kvečjemu predstavljalo kršitev pravice do izjave iz 5. člena ZPP in s tem absolutno bistveno kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Za protispisnost oziroma za kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP pa gre v primeru napačnega povzemanja določenega podatka iz listinskega dokaznega gradiva v sodbo. Če se zatrjevana protislovnost med podatki iz spisa in obrazložitvijo nanaša na sodnikovo sklepanje, ne gre za protispisnost, pač pa za izpodbijanje dokazne ocene. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da izpodbijana sodba vsebuje izrek in razloge, ki omogočajo njen preizkus tako glede uporabe materialnega prava kot glede med strankama spornih dejstev, zato kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana. Podobno velja glede uveljavljane kršitve iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Na mestih, kjer tožnica v pritožbi izpodbijani sodbi očita protispisnost, pravzaprav izraža svoje nestrinjanje z dokazno oceno izvedenih dokazov.

9Pritožba obširno ponavlja že na nižji stopnji podane trditve in ponuja svoje videnje zadeve. Vse bistvene trditve je prvostopenjsko sodišče obravnavalo. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe, v kateri je podana dokazna ocena, ki ni oprta le na račun in prodajno pogodbo, izhaja, da sodišče prve stopnje sklenitve dogovora o verižni kompenzaciji ni ugotovilo. To je prepričljivo pojasnilo ob upoštevanju izpovedb v postopku, pa tudi v povezavi z izpisom odprtih postavk na dan 27. 12. 2016, ki je bil 3. 4. 2017 potrjen s strani zakonitega zastopnika tožnice. Ta listina jasno izkazuje stanje terjatev/obveznosti med družbo prvega toženca in tožnico. Pri tem ne gre prezreti vsebine IOP, v kateri je med drugim zapisan enak znesek, kot ga vsebuje nepodpisana verižna kompenzacija, ki jo je tožnica sestavila pred potrditvijo IOP obrazca. Tudi po presoji pritožbenega sodišča, upoštevajoč celovito izjavo zakonitega zastopnika B. B., ki je potrdil, da po njegovem vedenju v računovodskih listinah ni odprt noben dolg do tožencev na podlagi sklenjene prodajne pogodbe¹, je prepričljiv zaključek, da na dan podpisa IOP obrazca, ki potrjuje odprte terjatve med tožnico in toženčevo družbo, dolg toženca (očitno) ni več obstajal. Tudi nobeno elektronsko sporočilo med zastopnikom tožnice A. A. in tožencem ne potrjuje, da je še odprt dolg za plačilo dela kupnine v višini, ki je predmet tega postopka. Račun za plačilo kupnine, ki ga je tožnica izdala 19. 12. 2016, je bil sestavljen na isti dan kot predlog verižne kompenzacije. Račun, ki vsebuje izrecen zapis o poravnavi celotne kupnine, ni v skladu s predlogom verižne kompenzacije, po kateri naj bi prvi toženec dolgoval tožnici znesek 64.002,80 EUR. Prav noben dokaz, izveden v postopku, ne potrjuje obstoja dolga prvega toženca do tožnika v isti višini, drugega dokumenta pa tožnica ni predložila.

10Obrazec IOP na prvi pogled nima zveze s tožnico in tožencema, vendar je sodišče prve stopnje pravilno zaznalo, da je pod zaporedno številko 4 vsebovan enak znesek dolga tožnice do toženčeve družbe F., d. o. o., kot ga je nato vseboval predlog verižne kompenzacije, v katerega pa je bila kot stranka vključen tudi prvi toženec. V tej kompenzaciji je tožnica predlagala ugotovitev, da ji toženec iz naslova prodajne pogodbe dolguje še 64.002,80 EUR, preko toženca pa bi se njen dolg do F., d. o. o. v isti višini pobotal. Da do takšnega dogovora ni prišlo, izhaja iz kasnejše tožničine potrditve njenega dolga do družbe F., d. o. o. v IOP, v katerem je bila sporna postavka pod zaporedno številko 4 še vedno vključena. Očitno tudi tožnica ni štela, da imata toženca do nje še kakšen dolg, saj je celo po izdaji računa in zapisu v njem, da je kupnina po pogodbi plačana, 3. 4. 2017 pripoznala terjatev toženčeve družbe, ki naj bi bila po tožničinih zatrjevanih sicer vključena v verižno kompenzacijo. Če bi tožnica menila, da je njena terjatev v višini 64.002,08 EUR do družbe F., d. o. o verižno pobotana oziroma ne obstoji več, ali vsaj da bi morala biti pobotana, kot trdi, obrazca IOP, ki je to terjatev poleg drugih še vedno vseboval, ne bi podpisala. Medsebojna analiza listinskih dokazov, upoštevaje izpovedbo zakonitega zastopnika tožnice B. B., ovrže izpoved priče A. A., da je obstajal dolg toženca do tožnice iz naslova plačila kupnine, ki bi bil lahko plačan s kompenzacijo. Iz izpodbijane sodbe je razbrati, da prvo sodišče ni sledilo izpovedi prokurista o dogovoru glede verižne kompenzacije, saj listine izkazujejo drugače. Ob tem, da je tožnica s podpisom pogodbe potrdila plačilo kupnine in z naknadno izdajo računa, ki prav tako vsebuje zapis, da je kupnina v celoti plačana, potrdila izpolnitev pogodbene obveznosti tožencev. Očitno pa tudi tožnica kompenzacije ni štela za dogovorjene oz. veljavno sklenjene, na kar nakazuje 3. 4. 2017 podpisani obrazec, s katerim je tožnica potrdila obstoj dolga do toženčeve družbe F., d. o. o., in to po računih, ki naj bi bili predmet kompenzacije. Zato je pravilen zaključek izpodbijane sodbe o neizkazanosti obstoja dolga tožene stranke iz naslova delnega plačila kupnine. Predlog verižne kompenzacije, ki med (zatrjevanimi) tremi akterji ni bila dogovorjena, in potrjen IOP ne dokazujeta, da bi dolg v višini 64.002,80 EUR obstajal; obstajajo pa nasprotni dokazi, da je bila kupnina v celoti poravnana.

11Ker pritožba ni utemeljena, pritožbeno sodišče pa tudi ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

12Odločitev o pritožbenih stroških temelji na drugem odstavku 165. člena ZPP. Ker tožnica s pritožbo ni uspela, toženca pa z odgovorom na pritožbo v bistvenem nista prispevala k razjasnitvi zadeve na pritožbeni stopnji (155. člen ZPP), pravdni stranki nosita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

¹ Ni pa izpovedal, kot izkrivlja pritožba, da je vedel, da sta bila prokurist tožnice A. A., ki je vodil prodajo, in prvi toženec dogovorjena, da bo kupnina poravnana s kompenzacijo.