VSRS Sodba XI Ips 47602/2020

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

A.

1Preiskovalni sodnik Okrožnega sodišča v Kopru je s sklepom I Kpd 47602/2020 z dne 10. 9. 2020 zoper obdolženega A. V., ki je utemeljeno sumljiv storitve kaznivega dejanja po tretjem odstavku 308. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju: KZ-1), odredil pripor iz pripornega razloga begosumnosti po 1. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju: ZKP). Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Kopru je pritožbo obdolženčevega zagovornika zavrnil kot neutemeljeno.

2Zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora je obdolženčev zagovornik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, v kateri uveljavlja bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitev kazenskega zakona in kršitev 20., 27. ter 29. člena Ustave RS. Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep razveljavi in obdolženca izpusti na prostost.

3Vrhovni državni tožilec mag. Andrej Ferlinc je skladno z drugim odstavkom 423. člena ZKP odgovoril na zahtevo in predlagal njeno zavrnitev. Obstoj utemeljenega suma je opredelil kot prvenstveno dejansko vprašanje, glede katerega zahteve po določbi drugega odstavka 420. člena ZKP ni mogoče vložiti. Ocenil je, da so v izpodbijanem sklepu natančno navedene okoliščine, iz katerih izhaja utemeljen sum storitve očitanega kaznivega dejanja, ter poudaril, da preiskovalni sodnik pri ugotavljanju utemeljenega suma praviloma ne presoja verodostojnosti dokazov. V povezavi z očitano kršitvijo domneve nedolžnosti in nepravilno uporabo testa sorazmernosti vrhovni državni tožilec ugotavlja, da zagovornik teh kršitev v pritožbi zoper sklep o odreditvi pripora ni uveljavljal. Tudi sicer pa po pregledu spisovnega gradiva meni, da domneva nedolžnosti ni bila kršena in da je bil pripor odrejen skladno z določbami ZKP.

4Z odgovorom vrhovnega državnega tožilca sta bila seznanjena zagovornik, ki se o njem ni izjavil, in obdolženec, ki se je pridružil zagovornikovim navedbam iz zahteve.

B.

5Vložnikove navedbe, da utemeljen sum storitve očitanega kaznivega dejanja v konkretni zadevi ni podan in da okoliščine, ki jih navaja izpodbijani sklep, ne zadostujejo za dosego tega dokaznega standarda, niso utemeljene. Preiskovalni sodnik, ki se mu je pridružil tudi zunajobravnavni senat, se je v obrazložitvi pravnomočnega sklepa oprl na podatke iz uradnih zaznamkov, iz katerih izhaja, da so policisti dne 9. 9. 2020 v naselju Butari prijeli 26 državljanov Pakistana, ki so v Slovenijo vstopili na nedovoljen način; da je eden izmed tujcev po imenu A. I. kot vodiča skupine po fotografijah prepoznal obdolženca A. V. (tedaj osumljenca) ter povedal, da mu je bila za vodenje obljubljena nagrada; da so morali tujci za pot iz Bihaća do Italije plačati; kot tudi, da je bil obdolženec pred tem že trikrat prijet na območju Slovenije, vsakokrat z vsaj enim ilegalnim prebežnikom. Vrhovno sodišče sprejema razloge pravnomočnega sklepa, da naštete okoliščine zadoščajo za utemeljen sum storitve kaznivega dejanja po tretjem odstavku 308. člena KZ-1, saj je verjetnost, da je obdolženec storil očitano kaznivo dejanje, večja od verjetnosti, da ga ni. Zagovornik navaja, da v konkretni zadevi ni izkazano, da bi obdolženec za svoje ravnanje prejel plačilo, a pri tem prezre, da se mu to v opisu dejanja ne očita. Državna tožilka ga bremeni izvršitve kaznivega dejanja v sostorilstvu z drugimi neznanimi storilci, pri čemer naj bi plačilo za vodenje tujcev prejel šele po prihodu v Italijo, ko bi dobil 7.500 EUR od skupnega zneska 60.000 EUR, ki so ga tujci plačali organizatorju, zato zagovornikova graja o izostanku zakonskih znakov očitanega kaznivega dejanja ni utemeljena. Vložnik v obrazložitvi izpodbijanega sklepa pogreša tudi utemeljitev, zakaj je izjava tujca A. I. za sodišče bolj prepričljiva od izjav 19 drugih tujcev o tem, da niso imeli vodiča, vendar neutemeljeno. V fazi odreditve pripora sodišče ne ocenjuje dokazov po načelu proste presoje dokazov in se ne spušča v presojo njihove verodostojnosti, temveč ugotavlja le, ali zbrano dokazno gradivo zadošča za utemeljen sum storitve kaznivega dejanja, kar je bilo v konkretni zadevi ugotovljeno in v sklepu tudi obrazloženo. Zagovornikovi očitki o kršitvi 201. člena ZKP, bistveni kršitvi določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP in kršitvi 29. člena Ustave RS po vsem navedenem torej niso utemeljeni.

6Vložnik uveljavlja kršitev domneve nedolžnosti iz 27. člena Ustave RS, ker da utemeljitvi prvostopenjskega in drugostopenjskega sklepa prejudicirata njegovo udeležbo pri očitanem kaznivem dejanju oziroma pri kaznivih dejanjih iz leta 2019. Vrhovno sodišče ugotavlja, da zagovornik navedene kršitve v pritožbi zoper sklep o odreditvi pripora ni uveljavljal, čeprav bi jo lahko, zato se nanjo z ozirom na obrazložitev prvostopenjskega sklepa v zahtevi ne more sklicevati (peti odstavek 420. člena ZKP). Njegove navedbe so lahko upoštevne le, kolikor se nanašajo na obrazložitev sklepa zunajobravnavnega senata, ki mu zahteva očita sklicevanje na sum, da je obdolženec že v letu 2019 vodil skupine ilegalnih prebežnikov preko ozemlja Republike Slovenije, čeprav v nobenem primeru ni bil pravnomočno obsojen zaradi storitve kaznivega dejanja. Po presoji Vrhovnega sodišča z izpostavljenim zapisom domneva nedolžnosti ni bila kršena, saj zunajobravnavni senat obdolžencu v 5. točki sklepa po vsebini ne očita, da bi že v letu 2019 storil kaznivo dejanje po 308. členu KZ-1, temveč na podlagi dejstva, da je bil že trikrat prijet z ilegalnimi prebežniki, kar je objektivna okoliščina in izhaja iz uradnih zaznamkov policije, samo dodatno potrjuje utemeljenost suma, da je storil sedaj očitano kaznivo dejanje.

7Zagovornik trdi, da bi moralo sodišče glede na določbo drugega odstavka 192. člena ZKP podrobno in argumentirano utemeljiti izrek najstrožjega izmed ukrepov, česar ni storilo, zato je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Vrhovno sodišče teh navedb ne sprejema, saj sta preiskovalni sodnik in zunajobravnavni senat v pravnomočnem sklepu utemeljila, da je pripor ob ugotovljeni obdolženčevi begosumnosti nujno potreben za uspešno izvedbo kazenskega postopka (9. in 10. točka prvostopenjskega sklepa v povezavi s 7. in 9. točko drugostopenjskega sklepa), po ustaljeni sodni praksi pa utemeljitev neogibnosti pripora že sama po sebi vključuje presojo, da milejši ukrep ne pride v poštev.¹

8Zagovornik graja tudi tehtanje sorazmernosti, kot sta ga pri odreditvi pripora opravili sodišči nižje stopnje. V tej zvezi trdi, da je preiskovalni sodnik najprej kršil kazenski zakon, ker očitano kaznivo dejanje ne varuje javnega reda in miru ter zdravja ljudi, temveč suverenost Republike Slovenije. Nadalje pa opozarja, da se z odreditvijo pripora iz pripornega razloga begosumnosti lahko zasleduje zgolj nemoten potek kazenskega postopka, ne pa tudi varstvo kazenskopravnih dobrin, zato je bila pri presoji sorazmernosti kršena določba 20. člena Ustave RS.

9Vrhovno sodišče ugotavlja, da vložnik kršitve kazenskega zakona v pritožbi zoper sklep o odreditvi pripora ni uveljavljal, zato je ta očitek materialnopravno neizčrpan (peti odstavek 420. člena ZKP). V ostalem zagovornik utemeljeno navaja, da se z odreditvijo pripora iz pripornega razloga begosumnosti zasleduje cilj nemotenega poteka kazenskega postopka, kar pomeni, da je pri presoji t.i. sorazmernosti v ožjem smislu relevantno le tehtanje med posegom v obdolženčevo pravico do osebne varnosti na eni strani in zagotavljanjem učinkovite izvedbe kazenskega postopka na drugi strani, ne pa tudi ocenjevanje ukrepa z vidika varnosti ljudi. Vložnikovi očitki kljub navedenemu ne omajejo zakonitosti izpodbijanega sklepa v konkretni zadevi, saj je bil pripor zoper obdolženca odrejen v skladu z zahtevami prvega odstavka 20. člena Ustave RS.

10Kot je razvidno iz razlogov pravnomočnega sklepa, sta nižji sodišči pri presoji sorazmernosti v ožjem smislu tehtali med obdolženčevo pravico do osebne varnosti in potrebo po učinkoviti izvedbi kazenskega postopka, dodatno pa vzeli v obzir tudi varnost potencialnih oškodovancev (9. točka drugostopenjskega sklepa v povezavi z 10. točko prvostopenjskega sklepa). Glede na to, da se z odreditvijo pripora iz pripornega razloga begosumnosti cilj varnosti ljudi sploh ne zasleduje, na tehtanje v konkretnem primeru že pojmovno ni moglo vplivati dejstvo, da sta se nižji sodišči v pravnomočnem sklepu sklicevali tudi na te okoliščine. Za zakonitost izpodbijanega sklepa je odločilno, da je bilo tehtanje med potrebo po učinkoviti izvedbi kazenskega postopka in obdolženčevo pravico do osebne svobode v konkretni zadevi opravljeno, Vrhovno sodišče pa sprejema tudi zaključek sodišč, da je pripor zoper obdolženca v luči zagotavljanja nemotenega poteka kazenskega postopka sorazmeren ukrep.

C.

11Ker uveljavljane kršitve zakona iz prvega odstavka 420. člena ZKP niso podane, deloma pa so očitki tudi materialnopravno neizčrpani, je Vrhovno sodišče zahtevo zavrnilo (425. člen ZKP).

12Če bo za obdolženca nastopila taksna obveznost, bo sodno takso za zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti zoper pravnomočen sklep o odreditvi pripora po tarifni številki 74014 Taksne tarife v zvezi s petim odstavkom 3. člena in 17. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1) odmerilo sodišče prve stopnje po pravnomočnosti sodbe.

¹ Prim. sodbi Vrhovnega sodišča XI Ips 7032/2015-174 z dne 9. 7. 2015, XI Ips 46879/2012-72 z dne 9. 10. 2012 in druge.