VSM Sodba I Cpg 179/2020

I. Pritožba se zavrne in sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Pravdni stranki in prvi stranski intervenient sami krijejo svoje stroške pritožbenega postopka.

1Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 112957/2017 z dne 29. 11. 2017 razveljavilo v delu, s katerim je bilo toženi stranki (v nadaljevanju: toženki) naloženo, da tožeči stranki (v nadaljevanju: tožnici) plača glavnico 41.834,89 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 11. 2017 dalje do plačila in 156,00 EUR izvršilnih stroškov s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi ter tožbeni zahtevek zavrnilo (točka I izreka). Hkrati je tožnici naložilo povrnitev pravdnih stroškov toženki v znesku 6.127,15 EUR, prvemu stranskemu intervenientu v znesku 5.523,98 EUR in drugemu stranskemu intervenientu v znesku 4.494,05 EUR, vsem s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (točke II, III in IV izreka).

2Zoper sprejeto odločitev se pravočasno pritožuje tožnica iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov. Uvodoma obširno izpostavlja (ponavlja) navedbe o pravno odločilnih dejstvih v zadevi po kronološkem vrstnem redu. V tem okviru kot neizkazanim oporeka trditvam toženke o tem, da je obvestilo družbe T. Č. n. p. d.o.o. z dne 30. 5. 2017 (priloga A7 spisa) prejela šele 15. 6. 2017, pred tem, dne 9. 6. 2017 pa je prejela sklep o izvršbi upnika B. – I. d.o.o. Prav tako toženka ni izkazala, da ji je bil sklep o rubežu vročen dne 13. 6. 2017. Nadalje pritožba izpostavlja materialnopravno podlago spora, t.j. relevantna določila Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ), Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju: SPZ) in Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju: ZFPPIPP). Meni, da so izpolnjene vse predpostavke fiduciarne cesije, ki v skladu z 206. členom SPZ dajejo tožnici upravičenje zahtevati izpolnitev od toženke: veljavni pravni naslov (zavezovalni posel), veljavni razpolagalni posel in razpolagalna sposobnost fiducianta (drugega stranskega intervenienta) v času odstopa terjatev, kar je bilo pred začetkom postopka prisilne poravnave nad drugim stranskim intervenientom (19. 7. 2017) oz. kasnejšim začetkom stečajnega postopka (5. 3. 2018). Prav tako pritožnica meni, da je bil v konkretnem primeru izpolnjen tudi pogoj obličnosti (notarski zapis) iz drugega odstavka 209. člena SPZ, pri čemer teorija to določbo razlaga tudi tako, da ima enak učinek kot notarski zapis tudi naznanilo fiduciarnega odstopa dolžniku odstopljene terjatve. Kot datum cesije je treba šteti trenutek, ko je bil dolžnik o cesiji obveščen in ne trenutek, ko je bil sklenjen dogovor o cesiji. Kot je nesporno ugotovljeno, je bila toženka o odstopu terjatev obveščena dne 2. 6. 2017, ko je prejela obvestilo z dne 30. 5. 2017. Da je temu tako, dokazujejo tudi plačila toženke na račun tožnice z dne 6. 6., 8. 6. in 14. 6. 2017 v skupnem znesku 14.750,86 EUR. Sklenitev sporazuma o fiduciarni cesiji z dne 20. 6. 2017 v obliki notarskega zapisa pa je pomembna le v smislu zagotovitve varstva fiduciarja nasproti drugim fiduciantovim upnikom (tako tudi napram prvemu stranskemu intervenientu). Tako ne drži tolmačenje sodišča prve stopnje, da naj bi tožnica ločitveno pravico na terjatvah pridobila šele 20. 6. 2017, ko bi bile te iste terjatve že odstopljene. Pogodbe o odstopu terjatve so bile podpisane 10. 4. in 14. 4. 2017 in zatem zavedene v notarskem zapisu, toženka pa je bila o odstopu obveščena 2. 6. 2017 z dopisom z dne 30. 5. 2017. V podkrepitev svojih stališč se pritožba sklicuje na obrazložitev sodbe VSC Cpg 92/2019 z dne 19. 8. 2019. Bistvo le-te je v tem, da ima tožeča stranka (ki je ista kot tožnica v tem postopku) na podlagi določb 206. člena SPZ v zvezi z 208. in 209. členom istega zakona zakonito ločitveno pravico na odstopljeni terjatvi v zavarovanje, kar jih v skladu z 282. členom ZFPPIPP omogoča zunajsodno uveljavitev svoje pravice. Nadalje pritožba ocenjuje, da so razlogi sodišča prve stopnje o ničnosti fiduciarne cesije z dne 20. 6. 2017 zelo splošni in pavšalni (nekonkretizirani), pri čemer je sodišče prve stopnje prezrlo trditev tožnice iz njene šeste pripravljalne vloge, da v revizijskem postopku revizor, ki ga je imenovala upraviteljica v stečajnem postopku nad drugim stranskim intervenientom in ga je potrdilo sodišče, v poslovanju med stečajnim dolžnikom in tožnico ni ugotovil nepravilnosti, kar velja tudi za predmetne cesijske pogodbe. V dokaz svojim navedbam je tožnica k pritožbi predložila dnevnike bančnega prometa z dne 6. 6. 2017, 8. 6. 2017 in 14. 6. 2017. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi tako, da izpodbijano sodbo spremeni v smeri ugoditve tožbenemu zahtevku oz. jo podrejeno razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zahteva povrnitev priglašenih stroškov pritožbenega postopka.

V pravočasni dopolnitvi pritožbe dodatno izpostavlja, da sodišče prve stopnje ni izvedlo dokaza z vpogledom v revizijsko poročilo izvedenca A. M., ki je sestavni del stečajnega spisa pri Okrožnem sodišču v Murski Soboti St 2256/2017. Priloge tega poročila potrjujejo navedbe tožnice o transakcijah toženke z dne 6. 6. 2017, 8. 6. 2017 in 14. 6. 2017, ki jih je toženka zamolčala. Ker sodišče prve stopnje ni vpogledalo v poročilo o reviziji, tožnica dopolnjuje pritožbo z listinskimi dokazi, ki so sestavni del poročila.

3Toženka v odgovoru na pritožbo navedbe tožnice prereka kot prepozne in neutemeljene in kot pravilnim pritrjuje razlogom sodišča prve stopnje. Izpostavlja, da je tožnica s k pritožbi predloženimi dokazi prekludirana, glede spornega odstopa terjatev pa meni, da je bistvo zadeve v tem, da tožnica nima odstopljene terjatve v obliki notarskega zapisa (ker je le-ta delno ničen), ki edini v primeru stečaja dolžnika omogoča poplačilo neposredno mimo stečajnega postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne in sodbo sodišča prve stopnje potrdi, tožnici pa naloži povrnitev njenih stroškov odgovora na pritožbo.

4Prvi stranski intervenient je prav tako podal obsežen in argumentiran odgovor na pritožbo. V njem prvenstveno kot pravilnim pritrjuje razlogom sodišča prve stopnje, določena dejstva in dokaze pritožnice pa označuje kot nedopustne pritožbene novote. Izpostavlja še, da listine tožnice, ki so datirane pred notarskim zapisom z dne 20. 6. 2017, ob dejstvu, da niso v notarskem zapisu, ne morejo biti relevantne, tudi sicer pa kažejo na nedopusten namen pogodbenih strank – oškodovanje upnikov ter preusmeritev poslov na obvodno družbo (tožnico). Med drugim še poudarja, da se obvestilo o odstopu terjatev z dne 30. 5. 2017 nanaša na cesijo z dne 10. 4. 2017, ki je bila 20. 6. 2017 razveljavljena, medtem ko obvestila dolžniku v zvezi s fiduciarno cesijo (z dne 14. 4. 2017 oz. 20. 6. 2017) sploh ni bilo. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne in sodbo sodišča prve stopnje potrdi, tožnici pa naloži povrnitev njegovih stroškov odgovora na pritožbo.

5Pritožba ni utemeljena.

6V skladu s 350. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) preizkusi pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov, po uradni dolžnosti pa pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke (razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje), 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Po opravljenem preizkusu v navedenem obsegu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi na podlagi pravilno in v zadostni meri ugotovljenega dejanskega stanja sprejelo materialnopravno pravilno odločitev, pri tem pa ni zagrešilo v pritožbi uveljavljenih oz. po uradni dolžnosti upoštevnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka (drugi odstavek 350. člena ZPP).

7V obravnavanem gospodarskem sporu, ki se je začel v izvršilnem postopku na podlagi verodostojne listine tožnica od toženke terja plačilo terjatev, ki so ji bile odstopljene v zavarovanje s strani toženkinega upnika (drugega stranskega intervenienta). Toženka je v postopku sicer priznala, da ima dolg do drugega stranskega intervenienta iz naslova dobav krmil, vendar je zahtevku kljub temu nasprotovala v bistvenem s trditvami, da so bile vtoževane terjatve, preden so bile odstopljene tožnici, zarubljene v izvršilnem postopku v korist prvega stranskega intervenienta, s čemer je slednji na njih pridobil zastavno pravico (ta mu je bila tudi priznana s strani upraviteljice v stečajnem postopku nad drugim stranskim intervenientom). Ker je drugi stranski intervenient s terjatvami razpolagal v korist tožnice, čeprav mu je to bilo s sklepom o rubežu prepovedano, je notarski sporazum z dne 20. 6. 2017 delno ničen.

8Kot izhaja iz obrazložitve izpodbijane sodbe, je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenega dokaznega postopka primarno ugotovilo, da sta tožnica kot prevzemnik in drugi stranski intervenient kot odstopnik terjatev sklenila, med drugim naslednje pogodbe: dne 10. 4. 2017 Pogodbo o odstopu terjatev (priloga A3 spisa), dne 14. 4. 2017 Sporazum o odstopu terjatev v zavarovanje - fiduciarna cesija (priloga A 5 spisa) in nato dne 20. 6. 2017 še Sporazum o odstopu terjatev – fiduciarna cesija, slednji v obliki notarskega zapisa notarja S. G. opr. št.: SV 582/17 (priloga A6 spisa). Nadalje je v posledici dejstva, da se je nad odstopnikom terjatev začel stečajni postopek, presodilo, da bi tožnica na odstopljenih terjatvah lahko pridobila (zgolj) ločitveno pravico pod pogojem, da je sporazum o odstopu terjatev v zavarovanje sklenjen v obliki notarskega zapisa, kar pomeni, da je za odločitev lahko relevanten zgolj že citiran notarski zapis z dne 20. 6. 2017. V tej zvezi je prvenstveno ugotovilo, da so bile terjatve, ki jih tožnica vtožuje v tem gospodarskem sporu (in so predmet notarskega zapisa), zarubljene v korist prvega stranskega intervenienta s sklepom o rubežu I 69/2017 z dne 5. 6. 2017. Ker je z dnem vročitve tega sklepa dolžnikovemu dolžniku (toženki), kar se je zgodilo 9. 6. 2017, opravljen rubež terjatev v skladu z določbo 107. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju: ZIZ), je bilo dolžnikovemu dolžniku (toženki) prepovedano poravnati terjatve, dolžniku (drugemu stranskemu intervenientu) pa med drugim prepovedano s terjatvami kakorkoli razpolagati. S kasnejšo sklenitvijo notarskega zapisa, predmet katerega je bil odstop teh (predhodno zarubljenih) terjatev sta zato stranki kršili kogentno zakonsko določilo, zato je slednji delno ničen v skladu s prvim odstavkom 86. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ). Posledično ni prišlo do veljavnega odstopa vtoževanih terjatev tožnici, kar je privedlo do zavrnitve tožbenega zahtevka.

9Z navedenimi zaključki in presojo v celoti soglaša tudi pritožbeno sodišče, ki v izogib ponavljanju kot pravilne in zadostne povzema razloge prvostopenjskega sodišča, ki izpodbijano odločitev utemeljujejo (predvsem v točkah 15 do vključno 20 obrazložitve). Glede na izrecne pritožbene navedbe pa še dodaja:

10Uvodoma pritožbeno sodišče ugotavlja, da pritožba v pretežnem delu predstavlja povzemanje (ponavljanje) prvostopenjskih navedb in stališč tožnice in v manjšem delu dejansko (konkretizirano) grajo razlogov izpodbijane sodbe.

11V delu, v katerem pritožba izpostavlja, da naj bi toženka poravnavala odstopljene terjatve po fakturah tožnici z nakazili dne 6. 6. 2017, 8. 6. 2017 in 14. 6. 2017 in v tej zvezi prilaga (nova) listinska dokazila, ki naj bi dokazovala, da je toženka dobro vedela za odstop terjatev in komu mora dolg poravnati, gre za nedopustne pritožbene novote (prvi odstavek 337. člena ZPP), saj teh trditev/dokazov tožnica ni podala pravočasno v postopku na prvi stopnji, v pritožbi pa niti ne zatrjuje, da tega ni mogla storiti brez svoje krivde. Posledično so te trditve in dokazi neupoštevni in se z njimi pritožbeno sodišče (vsebinsko) ni ukvarjalo.

12Neutemeljeno je nadalje pritožbeno izpostavljanje, da toženka ni izkazala svojih trditev o tem, da je prejela sklep o rubežu terjatev dne 9. 6. 2017, saj tožnica te trditve v postopku na prvi stopnji sploh ni prerekala, zaradi česar je sodišče prve stopnje to navedbo toženke utemeljeno vzelo v dejstveno podlago izpodbijane sodbe. Tožnica je v tej zvezi zgolj vztrajala pri tem, da je toženka pred prejemom sklepa o rubežu prejela obvestilo o odstopu terjatev z dne 30. 5. 2017 (to naj bi prejela dne 2. 6. 2017) in da sklep o rubežu ni postal pravnomočen.

13Prav tako je neutemeljeno pritožbeno poudarjanje pomena pogodb, sklenjenih dne 10. 4. in 14. 4. 2017 ter dejstva, da naj bi bili dolžniki o odstopu obveščeni z obvestilom z dne 30. 5. 2017. Ker navedeni pogodbi nista sklenjeni v obliki notarskega zapisa, tožnici zaradi učinkov stečajnega postopka nad odstopnikom terjatev ne nudita pravice do poplačila iz odstopljenih terjatev, saj na tej podlagi ni pridobila zastavne pravice (prim. drugi odstavek 206. člena SPZ v zvezi z drugim odstavkom 209. člena SPZ), kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje.

14V tej zvezi ne gre slediti pritožbenemu stališču oz. povzemanju stališča teorije, da ima enak učinek kot notarski zapis tudi naznanilo fiduciarnega odstopa dolžniku odstopljene terjatve (naznanilo zastave naj bi prav tako zagotavljalo „gotov datum“). Zakonsko besedilo je v tem delu jasno: v primeru plačilne nesposobnosti cedenta ima cesionar ločitveno pravico samo, če je sporazum o odstopu terjatve v zavarovanje sklenjen v obliki notarskega zapisa. Namen te določbe o najstrožji obličnosti je preprečitev morebitnih zlorab in zaščita drugih fiduciantovih upnikov¹. Glede na navedeno nobena dodatna razlaga oz. dodajanje/rahljanje zahtevanih pogojev za pridobitev ločitvene pravice ni dopustno.

15V konkretnem primeru pa obvestilo dolžnikom o odstopu z dne 30. 5. 2017 ni pravno relevantno tudi iz razloga, ker se nanaša izrecno na odstop terjatev po Pogodbi o odstopu terjatev z dne 10. 4. 2017, ta pa je bila po pritožbeno negrajanih ugotovitvah sodišča prve stopnje s kasnejšim notarskim zapisom z dne 20. 6. 2017 med strankama sporazumno razveljavljena. Z obsežnim poudarjanjem pomena tega obvestila in z izkazovanjem, kdaj naj bi toženka to obvestilo prejela, pritožba tako ne more biti uspešna.

16Za odločitev v zadevi tudi ni bistveno, kar izpostavlja pritožba, da toženka svoj dolg po vtoževanih računih priznava po temelju in višini, odločilno je zgolj, komu izmed „potencialnih“ upnikov je dolžna ta dolg poravnati, to pa je bilo v zadevi sporno.

17Neutemeljeno je nadalje sklicevanje pritožbe na odločitev VSC v zadevi I Cpg 92/2019 (sodba z dne 18. 9. 2019). Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje v 20. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, v citirani zadevi tožena stranka ni podala enakih ugovorov (zlasti ne glede ničnosti notarskega zapisa sporazuma o odstopu terjatev v zavarovanju), zaradi česar, kljub podobnosti dejanskega stanja, ni primerljiva z obravnavanim gospodarskim sporom. Stališča VSC o prednosti upnika, ki ima terjatev zavarovano z ločitveno pravico, ki jo lahko uveljavi zunajsodno, pri poplačilu odstopljene terjatve, tako niso uporabljiva, saj temeljijo na izhodišču, da je (tam) tožeča stranka pridobila ločitveno pravico na podlagi (veljavnega) sporazuma o odstopu terjatev v obliki notarskega zapisa, medtem ko je v predmetni zadevi temelj pridobitve pravice (notarski zapis sporazuma z dne 20. 6. 2017) ugotovljen za ničnega.

18Očitno neutemeljene pa so pritožbene navedbe, da so razlogi izpodbijane sodbe o ničnosti notarskega zapisa sporazuma o fiduciarni cesiji „pavšalni, splošni in z ničemer konkretizirani“. Sodišče prve stopnje je namreč v 18. točki obrazložitve izpodbijane sodbe podrobno utemeljilo svojo presojo glede ničnosti notarskega zapisa sporazuma; bistvo teh razlogov je v tem, da sta drugi stranski intervenient in tožnica s sklenitvijo te pogodbe dne 20. 6. 2017 neposredno kršila kogentno določbo prvega odstavka 107. člena ZIZ, ki prepoveduje razpolaganje z (predhodno) zarubljeno denarno terjatvijo. Nasprotno pa so povsem posplošeni pritožbeni razlogi v tej zvezi, saj pritožba konkretizirano ne nasprotuje nobenemu razlogu (dejanske ali pravne narave) glede presoje ničnosti predmetnega sporazuma z dne 20. 6. 2017.

19Glede na dejstvo, da so bile predmetne terjatve predhodno v izvršilnem postopku zarubljene, kar sta očitno vedeli tudi tožnica in drugi stranski intervenient, ko sta dne 20. 6. 2017 sklepali Sporazum o odstopu terjatev v notarskem zapisu (nasprotnega pritožnica niti ne trdi, očitno zgolj zmotno meni, da zaradi nepravnomočnosti sklep o rubežu še ni učinkoval), je presoja sodišča prve stopnje, da je ta sporazum zaradi nasprotovanja določbi prvega odstavka 107. člena ZIZ, v delu, v katerem so bile odstopljene (predhodno zarubljene) terjatve, ničen, materialnopravno pravilna.

20Na koncu pritožba neutemeljeno izpostavlja še, da je sodišče prve stopnje pri svoji presoji prezrlo navedbe tožnice o tem, da je bil v stečajnem postopku nad drugim stranskim intervenientom imenovan revizor, ki je pregledal poslovanje med stečajnim dolžnikom in tožnico in pri tem ni ugotovil nepravilnosti, kar velja tudi za cesijske pogodbe. Gre za navedbe, ki ne morejo v ničemer vplivati na odločitev v obravnavani zadevi, zaradi česar se sodišču prve stopnje ni bilo potrebno posebej opredeljevati v tej zvezi.

21Glede na obrazloženo je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

22Ker tožnica s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Prav tako sama krijeta svoje stroške odgovora na pritožbo toženka in prvi stranski intervenient, saj z navedbami nista pripomogla k razjasnitvi oz. odločitvi v tej zadevi na pritožbeni stopnji, zato pritožbeno sodišče teh stroškov ne ocenjuje kot potrebnih v smislu določbe 155. člena ZPP.

¹ Tako tudi VSL sodba I Cpg 637/2011 z dne 6. 12. 2011