VSRS Sklep VIII Ips 17/2020

I. Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje in ugodilni del sodbe ter sklep o stroških sodišča prve stopnje (prvi odstavek I. točke izreka in III. točka izreka) se razveljavijo in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

1Sodišče prve stopnje je toženi stranki s sodbo naložilo, da tožniku v roku 8 dni plača znesek 3.124,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 7. 2014 dalje do plačila, zavrnilo pa je višji zahtevek, ki se nanaša na plačilo zneska 276,32 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 7. 2014 do plačila (I. točka izreka). S sklepom je ustavilo postopek v delu tožbenega zahtevka tožnika za plačilo davkov in prispevkov (II. točka izreka) in toženi stranki naložilo, da tožniku povrne njegove pravdne stroške, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

2Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo, potrdilo izpodbijani del sodbe in sklepa sodišča prve stopnje (I. točka izreka) in odločilo, da je dolžna tožena stranka tožniku povrniti stroške odgovora na pritožbo, svoje pritožbene stroške pa krije sama (II. točka izreka).

3Vrhovno sodišče je s sklepom VIII DoR 285/2019 z dne 11. 2. 2020 dopustilo revizijo glede vprašanja, ali sta sodišči bistveno kršili določbe pravdnega postopka glede trditvenega in dokaznega bremena ter glede oblikovanja dokazne ocene.

4Zoper sodbo sodišča druge stopnje in zoper odločitev o stroških je tožena stranka vložila revizijo, v kateri navaja, da bi moral tožnik, ki od tožene stranke zahteva plačilo odškodnine, v skladu s pravili odškodninskega prava izkazati, da prostega dne na misiji ni imel. Opozarja tudi na sklep Vrhovnega sodišča VIII Ips 32/2019 z dne 19. 11. 2019. V trditveni podlagi bi moral tožnik natančno navesti dela in naloge, ki jih je opravljal na dneve, za katere je tožena stranka z mesečnimi evidencami in drugimi dokazi dokazala, da so bili za tožnika prosti dnevi in svoje trditve tudi dokazati. Tega trditvenega in dokaznega bremena pa v okoliščinah konkretnega primera ni zmogel. Do prvega naroka za glavno obravnavo ni podal nobenih konkretnih navedb, katere naloge in opravila je opravljal na dneve, ki jih je tožena stranka opredelila kot dela proste dneve. To je tožena stranka konkretizirano ugovarjala tudi v pritožbi in navajala, da je glede na predložene evidence prostih dni dokazno breme o nezagotavljanju prostih dni prešlo na tožnika. To razlogovanje tožene stranke pa je sodišče druge stopnje zavrnilo kot nesprejemljivo, pri čemer tega svojega stališča, ki je tudi v nasprotju s stališčem iz zadeve Pdp 1078/2018, ni obrazložilo. S tem je zagrešilo bistveno kršitev določb postopka po 8. in 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS št. 26/99 in nadalj.; ZPP) in kršilo tudi 7. in 212. člen ZPP, kar je vplivalo na pravilnost in zakonitost sodbe. Tožena stranka je z mesečnimi evidencami, pričama A. D. in M. R. ter pisnima izjavama R. K. in G. V. (ki so bili tožniku nadrejeni) dokazala, da je bil tožniku omogočen tedenski počitek, sodišče pa nekaterih od teh dokazov sploh ni povzelo. Sodišče prve stopnje dokazne ocene ni nikjer obrazložilo. Iz obrazložitve ni razvidno, na katere zadolžitve je sodišče prve stopnje oprlo kršitev pravice do tedenskega počitka, saj ocene vseh dokazov skupaj sploh ni podalo. Izpovedbe tožnika in z njegove strani zaslišanih prič so diametralno povsem nasprotne izpovedbam in pisnim izjavam tožnikovih nadrejenih, sodišče pa ni obrazložilo, zakaj je verjelo prvim. Zato sodbe sodišča prve stopnje ni mogoče preizkusiti. Sodišče prve stopnje v bistvu dokazne ocene sploh ni napravilo, saj je zgolj povzelo (pa še to le delno) izpovedi tožnika in prič. Ker se sodišče druge stopnje do pritožbenih ugovorov tožene stranke v zvezi s temi kršitvami ni opredelilo oziroma jih je neobrazloženo zavrnilo, je tudi samo zagrešilo bistveno kršitev določb postopka po 8. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP oziroma bistveno kršitev določb postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP v zvezi z 8. členom ZPP. Iz izpovedb prič M. R. in A. D., ki sta bila s tožnikom v vsakodnevnem stiku, izhaja, da tožnik na dneve, ko je bil prost, ni opravljal nobenih delovnih zadolžitev (ni vzdrževal vozil, ni imel obveznosti s pregledom opreme in orožja, ni bil v pripravljenosti, ni izvajal operativnih nalog), na proste dneve pa udeležba na sestankih ni bila obvezna. Odsotni so za vsebino sestankov izvedeli od pripadnikov, ki so bili na teh sestankih prisotni. Ti sestanki so bili sklicani na željo pripadnikov, pri čemer ni šlo za sestanke, kjer bi se napovedovale akcije.

5Tožnik je podal odgovor na revizijo, v katerem prereka revizijske navedbe tožene stranke in predlaga vrhovnemu sodišču, da revizijo kot neutemeljeno zavrne.

6Revizija je utemeljena.

7Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena (371. člen ZPP).

8Ker revizija ni bila dopuščena v zvezi z bistvenimi kršitvami določb postopka po 8. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jih tožena stranka tudi uveljavlja v reviziji, revizijsko sodišče na te revizijske navedbe ne odgovarja.

- glede trditvenega in dokaznega bremena

9Prvi odstavek 7. člena ZPP določa, da morajo stranke navesti vsa dejstva, na katere opirajo svoje zahtevke, in predlagati dokaze, s katerimi ta dejstva dokazujejo. Po 212. členu ZPP mora vsaka stranka navesti dejstva in predlagati dokaze, na katere opira svoj zahtevek, ali s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika. Navedeni določbi opredeljujeta pravilo o trditvenem in dokaznem bremenu. Bistvo trditvenega in dokaznega bremena je torej v tem, da mora vsaka od strank podati trditve o dejstvih, za katera meni, da so odločilna za njen uspeh v sodnem sporu, pri čemer mora za ugotavljanje teh dejstev ponuditi dokaze, ki bodo potrjevali resničnost zatrjevanih dejstev.

10Tožnik je v postopku zatrjeval, da mu tožena stranka v obdobju, ko je bil napoten na misijo na Kosovo (od 29. 3. 2013 do 30. 9. 2013), ni omogočila niti enega dneva tedenskega počitka v neprekinjenem trajanju 24-ih ur. Te svoje trditve je dokazoval s svojo izpovedbo, izpovedbami prič in pisnimi izjavami prič. Tožena stranka je že v odgovoru na tožbo temu ugovarjala z navedbo konkretnih dni, v katerih naj bi tožniku omogočila koriščenje tedenskega počitka. Te svoje trditve je dokazovala z mesečnimi evidencami dnevne delovne obremenjenosti tožnika in drugih pripadnikov, izpovedbama dveh prič, ki sta bili nadrejeni tožniku ter pisnima izjavama drugih dveh prič.

11Tožnik je te navedbe tožene stranke prerekal in oporekal verodostojnost teh podatkov o dela prostih dnevih, ki so izhajali iz predloženih evidenc (tudi zato, ker z njimi ni bil seznanjen, oziroma ker niso bile podpisane in datirane), pri čemer ni podal trditev, katera konkretna delovna opravila naj bi v dneh, ki jih je imela tožena stranka evidentirane kot dela proste dneve, opravljal¹. Vztrajal pa je pri svojih navedbah, da je moral opravila, ki jih je konkretno opisal, opravljati dnevno, torej tudi v dneh, za katere je tožena stranka zatrjevala, da so bili za tožnika prosti dnevi (pri čemer velika večina teh opravil niti ni pomenila opravljanja delovnih dolžnosti – npr. nošenje uniforme, spoštovanje pravil obnašanja v bazi in hišnega reda, nedovoljenost zasebnih izhodov iz baze, osebna urejenost,...)² in za dokazovanje trditev o teh dejstvih ponovno (s konkretnim navajanjem) predlagal v izvedbo dokaze, ki so bili vsebovani že v njegovi tožbi. S tem pa je zadostil svojemu trditvenemu in dokaznemu bremenu, saj je glede na navedbe tožene stranke o prostih dnevih tožnika in dokazih za te trditve podal svoje navedbe o teh dejstvih in za njihovo ugotavljanje ponudil tudi dokaze. Stvar dokazne ocene, ki jo je moralo sprejeti sodišče v skladu z 8. členom ZPP, pa je, ali je tožniku uspelo dokazati, da je opravljal delovne zadolžitve tudi v dnevih, za katere je tožena stranka navajala in dokazovala, da mu je omogočila tedenski počitek.

12Kljub deloma nejasni obrazložitvi sodbe sodišča prve stopnje je iz nje razbrati, da je sodišče prve stopnje upoštevalo pravilo o trditvenem in dokaznem bremenu obeh strank. Presojalo je utemeljenost vseh relevantnih navedb tožnika in tožene stranke in dokazno ocenilo dokaze, ki jih je izvedlo na predlog obeh strank (glede pravilnosti te dokazne ocene več v nadaljevanju). Dokazno je ocenilo tudi predložene evidence in o tožbenem zahtevku tožnika odločilo tudi glede na ta dokaz. Ocenilo je, da te evidence same po sebi še ne dokazujejo, da je bil tožniku v dnevih, ki iz teh evidenc izhajajo, dejansko omogočen tedenski počitek. Presodilo je, da je tožnik uspel dokazati, da prostih dni v spornem obdobju ni imel in da mu posledično ni bil omogočen 24-urni tedenski počitek. Glede na to sodišču prve stopnje ni mogoče očitati, da bi pravilo o trditvenem in dokaznem bremenu uporabilo nepravilno. Sodišče druge stopnje je ob sicer zmotnem omenjanju dokaznega bremena presojalo pravilnost odločitve sodišča prve stopnje in (tudi) njegovo dokazno oceno glede na navedbe obeh strank in izvedene dokaze, ki sta jih predlagali obe stranki (tudi v zvezi z evidenco tožene stranke). To pomeni, da je tudi sodišče druge stopnje pravilo o trditvenem in dokaznem bremenu uporabilo v skladu s 7. in 212. členom ZPP. Odgovor na prvi del dopuščenega vprašanja se torej glasi, da sodišči glede trditvenega in dokaznega bremena nista bistveno kršili določb pravdnega postopka.

- glede dokazne ocene

13V skladu z 8. členom ZPP sodišče odloči o tem, katera dejstva se štejejo za dokazana, po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka. Iz navedenega člena izhaja, da je dokazna ocena prosta in predstavlja skupek celovite presoje vseh izvedenih dokazov in celotnega postopka. Dokazna ocena mora biti rezultat vestnega, skrbnega in analitično sintetičnega ovrednotenja vsakega od dokazov in vseh dokazov skupaj, kot tudi uspeha celotnega postopka. Sodišče mora najprej argumentirano ovrednotiti vsak dokaz posebej (pri čemer morajo biti ti argumenti logično prepričljivi in življenjsko sprejemljivi), tako ovrednotene dokaze mora nato primerjati med seboj. Vsi dokazi, ki govore za resničnost ali neresničnost trditve o določenem dejstvu, se združijo v celoto. Sledi še končna ocena, ki upošteva tudi uspeh celotnega postopka (s tem je mišljena celota procesnega dogajanja, npr. procesna dejanja strank, itd.)³. Dokazna ocena pa mora biti tudi ustrezno obrazložena. Pravila logike, življenjska izkustva, ki so vodila sodišče pri analizi izvedenih dokazov in njihovi sintezi v obliki ugotovljenega pravno pomembnega dejstva, morajo biti zato preverljiva tudi s strani instančnega sodišča.⁴ Iz obrazložitve sodbe mora torej razumno in preverljivo izhajati, zakaj je sodišče posameznim dokazom dalo določeno težo glede njihove verodostojnosti, da je opravilo primerjavo oziroma tehtanje med dokazi, ki govorijo v prid določenega dejstva in dokazi, ki temu dejstvu nasprotujejo ter katere okoliščine so pretehtale, da je svojo odločitev oprlo na te dokaze in štelo dejstva, ki jih je ugotavljalo, za resnična oziroma neresnična.

14Iz evidenc, ki jih je vložila v spis tožena stranka, izhaja, da je bil tožnik del in nalog prost v dneh (dnevi, ko naj bi imel zagotovljen tedenski počitek), ki jih je že v odgovoru na tožbo navedla tožena stranka. Sodišče prve stopnje pa teh evidenc ni upoštevalo (ker niso bile podpisane in datirane oziroma ker tožnik z njimi ni bil seznanjen). Ob tem je po drugi strani ugotovilo, da sta priči A. D. in M. R. (ki sta bili tožniku nadrejeni in v spornem obdobju z njim v dnevnem stiku) izpovedali, da evidence odražajo dejansko stanje in da iz pisnih izjav prič R. K. in G. V. izhaja, da predstavljajo te evidence uradni dokument.

15Izpovedbe tožnika in z njegove strani predlaganih prič so v nasprotju z izpovedbami prič, ki jih je predlagala tožena stranka. Sodišče prve stopnje je poklonilo vero prvim in navedlo, da je verjelo njihovim izpovedbam, ker so skladne, čeprav sta tudi tožnikova nadrejena, A. D. in M. R. o istih dejstvih izpovedovala skladno. Iz njunih izpovedb med drugim izhaja, da so bili tožniku zagotovljeni prosti dnevi in da udeležba na sestankih v prostih dneh ni bila obvezna. Poleg tega je priča A. D. izpovedala, da tožniku na proste dneve ni bilo treba skrbeti za vozila (za vozila niti ni bilo treba skrbeti dnevno), priča M. R. pa, da pripadniki na proste dneve niso imeli nobenih obveznosti s pregledom opreme in orožja. Sodišče prve stopnje dokazne presoje teh dokazov ni izvedlo, niti ni teh dokazov presojalo skupaj z preostalimi dokazi. Tudi verodostojnost evidenc bi moralo sodišče prve stopnje dokazno oceniti v skladu z 8. členom ZPP (torej tudi v primerjavi z izpovedbama prič A. D. in M. R., pa tudi glede na pisni izjavi prič R. K. in G. V. ter nato sprejeti celovito dokazno oceno).

16Sodišče prve stopnje ni vestno in skrbno ocenilo vsakega od teh dokazov in vse dokaze skupaj ter (glede na uspeh celotnega postopka) sprejelo dokazno oceno o tem, ali je bilo tožniku omogočeno koriščenje tedenskega počitka. S tem ni zadostilo metodološkemu napotku iz 8. člena ZPP, kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, ki bi lahko vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe. Ker je sodišče druge stopnje izrecne pritožbene ugovore tožene stranke o metodološki pravilnosti dokazne ocene sodišča prve stopnje neutemeljeno zavrnilo, je tudi samo storilo to kršitev (odgovor na drugi del dopuščenega vprašanja).

17Ker sta sodišči druge in prve stopnje zagrešili bistveno kršitev določb postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP v zvezi z 8. členom ZPP glede oblikovanja dokazne ocene (to je tudi odgovor na dopuščeno revizijsko vprašanje), je vrhovno sodišče na podlagi prvega odstavka 379. člena ZPP reviziji ugodilo, izpodbijani odločitvi sodišč druge in prve stopnje razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V novem postopku bo moralo sodišče prve stopnje odpraviti te pomanjkljivosti in nato ponovno odločiti o utemeljenosti tožnikovega tožbenega zahtevka.

18Odločitev o revizijskih stroških temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

19Vrhovno sodišče je odločalo v sestavi, ki je navedena v uvodu tega sklepa. Odločitev je sprejelo soglasno.

¹ Zatrjeval je, da lahko le na splošno pove, kaj je vsak dan delal: organizirano se je prehranjeval; moral je v uniformi hoditi na zajtrk; bila je organizirana obvezna telovadba, ki se je štela v delovni čas – takrat je moral obvezno nositi službeno trenerko; v času nošenja uniforme je moral nositi službeno pokrivalo; biti je moral osebno urejen (obrit); uniforma in obutev sta morala biti čisti; v času nošenja uniforme je bilo prepovedano piti alkohol; v času nošenja uniforme in službene trenerke je moral pozdravljati nadrejene; vsak dan je bil obvezen postroj v uniformi in dvig zastave, po vstajanju je moral pospraviti posteljo; vsakodnevno se je čistil bivalni prostor; tudi ko niso bili na nalogah, so morali biti nastanjeni v vojaških bazah in niso imeli prostega izhoda (razen ob posebni odobritvi nadrejenega); ves čas je moral biti razpoložljiv za opravljanje vojaških nalog, zato je moral vsakodnevno pripravljati in čistiti opremo, orožje, obutev,...; udeleževal se je vsakodnevnih obveznih sestankov in kratkotrajnih brifingov; vojaki so bili ves čas pod nadzorom nadrejenih. Nadalje je navajal, da je bila njegova vsakodnevna zadolžitev skrb za vsa bojna motorna vozila njegove enote, da je pregled vozil trajal več ur, pri čemer so mu pomagali tudi drugi pripadniki enote. Navajal je tudi, da se je vsak dan udeleževal operativnih sestankov glede varnostnih ocen, ki so bili obvezni, kot tudi, da se je vsakodnevno usposabljal s področja individualnih veščin.
² Primerjaj npr. s sodbama VSRS VIII Ips 11/2019 in VIII Ips 31/2019 z dne 8. 10. 2019
³ J. Zobec v L. Ude idr., Pravdni postopek - zakon s komentarjem, 1. knjiga, GV Založba Ljubljana 2005, str. 91 – 92.
⁴ Sklep vrhovnega sodišča VIII Ips 31/2018 z dne 19. 3. 2019