VSRS Sklep I Up 35/2020

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrglo tožbo tožnice zoper sklep toženke, št. 62200-2/2016/80 z dne 20. 8. 2018. S tem sklepom je toženka odločila, da mora Javni zavod A. A. – sedaj tožnica – takoj po vročitvi tega sklepa nakazati prejeto kupnino za nepremičnine v ... v višini 110.777,00 EUR na podračun proračuna Republike Slovenije (1. točka izreka) ter da začne ta sklep veljati z dnem izdaje in zapade v plačilo na podlagi prejetega elektronskega zahtevka (2. točka izreka).

2V obrazložitvi izpodbijanega sklepa sodišče prve stopnje navaja, da je bil izpodbijani sklep toženke izdan na podlagi 80. člena Zakona o javnih financah (v nadaljevanju ZJF). Ob sklicevanju na 2. in 5. člen ZUS-1 pojasnjuje, da je izpodbijani sklep toženke po svoji naravi le akt poslovanja, ki služi nadaljnjim postopkom v zvezi z javno-finančnimi predpisi. Z njim se ni odločalo o pravicah, obveznostih ali pravnih koristih oseb na področju upravnega prava in tako ne pomeni oblastnega ravnanja, temveč se je odločalo v okviru poslovanja toženke, to je glede upravljanja s stvarnim premoženjem.

3Tožnica (v nadaljevanju pritožnica) zoper izpodbijani sklep vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Poudarja, da izpodbijani sklep toženke vzpostavlja obveznost plačila, s čimer se posega v njen pravni položaj. Če je sporni sklep toženke oblastni akt, ki je izdan kot posledica nadzora uresničevanja 80. člena ZJF, potem je sklep izdal nepristojni organ. Ni mogoče trditi, da je toženka sprejela izpodbijani sklep v okviru upravljanja s stvarnim premoženjem, če sploh ni lastnica stvarnega premoženja, glede katerega je odločala. Pritožnica kot samostojni pravni subjekt je bila lastnica te nepremičnine in ji ta nepremičnina ni bila dana v upravljanje, saj so bile nepremičnine, katerih upravljavec je, izrecno določene s Sklepom o ustanovitvi javnega zavoda A. A. (v nadaljevanju Sklep). Ker se sodišče prve stopnje ni opredelilo do vprašanja, ali je bila sporna nepremičnina stvarno premoženje države v ožjem pomenu besede, ali pritožnice kot samostojne pravne osebe, je zagrešilo absolutno bistveno kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), s tem pa je poseglo tudi v pritožničino pravico do enakega varstva pravic (22. člen Ustave Republike Slovenije, v nadaljevanju Ustava). V dopolnitvi pritožbe pritožnica pojasnjuje predhodne pritožbene navedbe. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj pritožbi ugodi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje ter odločitev o stroških pritožbe pridrži do končne odločitve.

4Toženka v odgovoru na pritožbo pritrjuje stališčem in obrazložitvi izpodbijanega sklepa. Poudarja, da izpodbijani sklep z dne 20. 8. 2018 ni upravni akt, temveč je akt poslovanja, s katerim toženka zgolj vzpostavlja terjatev do pritožnice, ker meni, da je ta po 80. členu ZJF dolžna prejeto kupnino od prodaje nepremičnine – za katero toženka trdi, da je (bila) last države – nakazati v državni proračun. Javni zavod je oblika organizacije premoženja države, z namenom opravljanja javne službe in dejavnosti v javnem interesu, pri čemer je pristojnost za zagotavljanje stvarnega premoženja, z namenom izvajati javne službe, v domeni ustanovitelja ter posledično tudi sklepanje pravnih poslov v zvezi s tem. Predlaga, naj Vrhovno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

K I. točki izreka

5Pritožba ni utemeljena.

6V tem pritožbenem postopku je sporna pravilnost odločitve sodišča prve stopnje, da izpodbijani sklep toženke ni upravni akt oziroma akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu, in posledično zavrženje tožbe iz tega razloga.

7Po presoji Vrhovnega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje o zavrženju tožbe iz razloga po 4. točki prvega odstavka 36. člena ZUS-1 pravilna.

8Kot je pojasnilo že sodišče prve stopnje, ZUS-1 v prvem odstavku 2. člena določa, da sodišče v upravnem sporu odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v tožnikov pravni položaj, o zakonitosti drugih aktov odloča sodišče v upravnem sporu samo, če tako določa zakon. Pri tem upravni akt opredeljuje kot upravno odločbo in drug javnopravni, enostranski, oblastveni posamični akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta (drugi odstavek istega člena). V drugem odstavku 5. člena ZUS-1 pa je določeno, da se v upravnem sporu lahko izpodbijajo tisti sklepi, s katerimi je bil postopek odločanja o izdaji upravnega akta obnovljen, ustavljen ali končan.

9Sklep, s katerim je toženka pritožnici naložila nakazilo prejete kupnine za prodano nepremičnine, tudi po presoji Vrhovnega sodišča ni upravni akt iz 2. členu ZUS-1, saj ne izpolnjuje materialnega pogoja za opredelitev takega akta. V upravnem sporu se lahko izpodbijajo tisti akti, ki vsebujejo meritorno odločitev, torej vsebinsko opredelitev pravic ali obveznosti stranke oziroma zavrnitev strankinega zahtevka o priznanju pravice ali pravne koristi, ki izhaja iz materialnega prava. Upravni akti po ZUS-1 torej niso akti, ki ne vsebujejo vsebinske odločitve o materialni pravici, obveznosti ali pravni koristi stranke.

10Treba je poudariti, da pritožnici ni bila naložena javnopravna obveznost, ki bi bila iztožljiva na podlagi določb Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), zato naložena obveznost vzpostavlja zgolj obligacijsko razmerje. Zahteva toženke pritožnici o nakazilu prejete kupnine za prodano nepremičnino ne predstavlja odločanja v upravni zadevi v smislu 2. člena ZUP. Gre namreč za postopek v zvezi z upravljanjem javnega premoženja, ki pa ne pomeni oblastnega ravnanja (ex iure imperii), temveč ravnanje organa kot vsakega drugega lastnika (ex iure gestionis). V takem postopku se ne izdajajo posamični upravni akti, temveč akti poslovanja, oblikovanja soglasij, usklajevanja mnenj in podobno. Tovrstnih aktov pa ni mogoče šteti za "upravne odločbe", saj se z njimi ne odloča o pravicah, obveznostih in pravnih koristih na področju upravnega prava (prvi odstavek 2. člena ZUP).¹ Zato izpodbijani sklep ni "drug javnopravni, enostranski, oblastveni posamični akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika" (drugi odstavek 2. člena ZUS-1). Poleg tega ZJF, Zakon o stvarnem premoženju države in samoupravnih lokalnih skupnosti (v nadaljevanju ZSPDSLS) in Uredba o stvarnem premoženju države in samoupravnih lokalnih skupnosti ne določajo, da se za postopke, ki jih urejajo, vodi upravni postopek, odloča v upravnem postopku ali izda upravno odločbo.

11Ker torej v obravnavanem primeru ne gre za upravni akt iz 2. člena ZUS-1, ki bi ga bilo mogoče izpodbijati v upravnem sporu, je za odločitev v tej zadevi nerelevanten ugovor pritožnice, da naj bi sklep izdal nepristojni organ in da naj sploh ne bi šlo za stvarno premoženje Republike Slovenije. Zato je v zvezi s tem neutemeljen tudi pritožbeni očitek o kršitvi 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in 22. člena Ustave.

12Ker ostale pritožbene navedbe za odločitev niso pomembne, niti niso podani razlogi, na katere mora Vrhovno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep (76. člen v zvezi z drugim odstavkom 82. člena ZUS-1).

K II. točki izreka

13Pritožnica s pritožbo ni uspela, zato sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena in prvi odstavek 165. člena ZPP, v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

¹ Sklep Vrhovnega sodišča I Up 153/2014 z dne 11. 11. 2015.