VSK Sodba II Kp 957/2018

I. Pritožba zagovornika se kot neutemeljena zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obtoženko se oprosti plačila sodne takse.

1Okrožno sodišče v Novi Gorici je z izpodbijano sodbo obtoženo MD spoznalo za krivo kaznivega dejanja omogočanja uživanja prepovedanih drog ali nedovoljenih snovi v športu po prvem v zvezi z drugim odstavkom 187. člena KZ-1 in ji po 57. in 58. členu KZ-1 izreklo pogojno obsodbo, v kateri ji je določilo eno leto zapora, ki pa ne bo izrečena, če v preizkusni dobi enega leta ne bo storila novega kaznivega dejanja. Po tretjem odstavku 187. člena KZ-1 je odvzelo prepovedano drogo, ki je bila zasežena JR. Po četrtem odstavku 95. člena ZKP je obtoženko oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1 do 6. točke 92. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP).

2Zoper takšno sodbo se pritožuje obtoženkin zagovornik zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 8. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, in sicer zaradi kršitve prvega odstavka 215. člena ZKP v zvezi s 236.f členom Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (v nadaljevanju ZIKS-1G) in osmim odstavkom 76. člena Pravilnika o izvrševanju pooblastil in nalog pravosodnih policistov, zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 3. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, in sicer kršitve 29. člena Ustave RS v zvezi s tretjim odstavkom 307. člena ZKP, ker je bila glavna obravnava izvedena v nenavzočnosti obtoženke, s čimer ji je bila kršena pravica do obrambe in zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in predlaga, da višje sodišče pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtoženko oprosti obtožbe.

3Pritožba ni utemeljena.

4Po mnenju zagovornika je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke 371. člena ZKP, ker se sodba opira na odredbo za osebni pregled obsojenca št. 722-588/2017 z dne 19.10.2017 ter na njeni podlagi zbrane dokaze, ki bi morali biti izločeni. Pritožnik citirani odredbi očita nezakonitost, ker v njej ni bil opisan razlog za pregled, poleg tega pa po mnenju pritožnika sporna odredba zadostuje za najdbo in odvzem prepovedanih snovi priporniku, ne more pa mimo določb ZKP zadostovati za uporabo zaseženih predmetov kot dokaz v kazenskem postopku proti neki povsem tretji osebi. Sodišče prve stopnje se je glede nezakonitosti citirane odredbe in posledično dokazov zbranih na podlagi te odredbe izjasnilo že v sklepu z dne 3.7.2019, s katerim je predlog zagovornika za izločitev teh dokazov zavrnilo. Takšen sklep je dne 19.9.2019 potrdilo tudi Višje sodišče. V 7. točki izpodbijane sodbe se sodišče prve stopnje sklicuje na razloge, ki jih je navedlo že v sklepu, s katerim je zavrnilo zagovornikov predlog za izločitev dokazov in na sklep Višjega sodišča z dne 19.9.2019, ki je ta sklep potrdilo. Višje sodišče je v citiranem sklepu zaključilo, da je bila sporna odredba izdana za osebni pregled pripornika na podlagi 74. člena Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (v nadaljevanju ZIKS-1), ki se na podlagi 213.č člena ZKP smiselno uporablja tudi za pripornike in osebnega pregleda pripornika ni mogoče enačiti z osebnim pregledom na podlagi ZKP, saj je obravnavani ukrep namenjen zagotavljanju varnosti, reda in discipline v zavodu za prestajanje kazni zapora (pripora) ter ga opravijo pravosodni policisti. V izpodbijani odredbi je kot razlog za izdajo odredbe naveden sum, da pripornik pri sebi skriva nedovoljene stvari in teh z varnostnim pregledom ni mogoče ugotoviti. Višje sodišče se je v citiranem sklepu opredelilo tudi glede obrazloženosti sporne odredbe in zavzelo stališče, da je obrazloženost in s tem zakonitost odredbe potrebno presojati skupaj z vsebino uradnega zaznamka, ki ga je 19.10.2017 sestavil pravosodni policist AS ter zaključilo, da dokazi, ki so bili pridobljeni na podlagi te odredbe, niso nezakoniti in jih ni potrebno izločiti. Pritožnik s pritožbo, v kateri ponavlja razloge iz katerih je zahteval izločitev sporne odredbe in na njeni podlagi pridobljenih dokazov, zato ne more biti uspešen.

5Zagovornik sodišču prve stopnje očita tudi kršitev 3. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker je dne 19.11.2019 opravilo glavno obravnavo v nenavzočnosti obtoženke, pa zato niso bili podani razlogi iz tretjega odstavka 307. člena ZKP, saj je bila navzočnost obtoženke na glavni obravnavi nujna, ker se je na glavni obravnavi izvedel dokaz z vpogledom videoposnetka, iz katerega je po mnenju državnega tožilstva vidno, da je obtoženka priporniku R med obiskom dne 19.10.2017 nekaj izročila. Gre za ključni dokaz, s katerim obtoženka ni bila seznanjena, zato se o njem ni mogla izjasniti in je bila s tem kršena njena pravica do obrambe iz 29. člena Ustave R Slovenije, ki zahteva, da mora biti obtožencu zagotovljena možnost izjavljanja o celotnem procesnem gradivu in možnost primernega sodelovanja v dokaznem postopku. Iz spisovnih podatkov je razvidno, da je bila obtoženka prisotna na glavni obravnavi dne 3.7.2019, ko je podala svoj zagovor, na tem naroku pa so bile zaslišanje tudi priče DD, AS, JV, JR in NR. Sodišče je novo glavno obravnavo razpisalo za dne 19.11.2019, s čimer je bila obtoženka tudi seznanjena, saj je vabilo za glavno obravnavo prejela dne 22.10.2019. Obtoženka na glavno obravnavo dne 19.11.2019 ni pristopila, svojega izostanka pa tudi ni opravičila. Je pa na preloženo glavno obravnavo pristopil njen zagovornik, ki je nasprotoval nadaljevanju glavne obravnave v njeni nenavzočnosti, vendar je senat prvostopenjskega sodišča sprejel sklep, da se glavna obravnava opravi v nenavzočnosti obtoženke. Razloge za sojenje v nenavzočnosti obtoženke je sodišče prve stopnje obrazložilo v točki 2 izpodbijane sodbe. Pritožbeno sodišče se s temi razlogi v celoti strinja in jih sprejema. Tudi po oceni pritožbenega sodišča obtoženkina navzočnost na glavni obravnavi dne 19.11.2019 ni bila nujna, saj je bila obtoženka zaslišana tako v preiskavi kot tudi na glavni obravnavi dne 3.7.2019. Na glavni obravnavi dne 3.7.2019 so bile zaslišane vse priče, med njimi tudi obremenilna priča AS, ki je izpovedal, da je obisk pripornika R nadzoroval preko videonadzora v sobi za obiske in je pri tem videl, da je obtoženka R, preden so se usedli, nekaj izročila, pripornik pa je to dal v žep kratkih hlač, kasneje pa v mednožje. Na glavni obravnavi obtoženka za to pričo ni imela vprašanj in pripomb na njeno izpovedbo. Je pa predsednica senata na isti glavni obravnavi obtoženki predočila dejstvo, da je iz videoposnetka razvidno, da naj bi na prikrit način nekaj izročila R, kar je obtoženka potrdila in povedala, da je vedno, ko je bila na obisku pri R, le-temu izročila denar. Zanikala pa je, da bi R izročila drogo konopljo. Glede na navedeno torej ni sporno, da je obtoženka med obiskom v ZPKZ R nekaj izročila, temveč kaj mu je izročila. To, kar naj bi obtoženka izročila R, iz videoposnetka ni vidno, zato tudi, če bi bila obtoženka prisotna na glavni obravnavi dne 19.11.2019, na kateri je sodišče predvajalo videoposnetek njenega obiska v ZPKZ, sodišče ne bi prišlo do drugačnega zaključka. Med ustavno zagotovljenimi pravnimi jamstvi v kazenskem postopku je obtoženčeva pravica, da se mu sodi v njegovi navzočnosti (29. člen Ustave RS). Tej pravici pa se lahko odpove izrecno, bodisi s konkludentnim ravnanjem, kamor je mogoče šteti tudi izostanek iz glavne obravnave. Obtoženka je vedela, da bo na glavni obravnavi vpogledan tudi videoposnetek njenega obiska v ZPKZ, saj je prejela obtožbo, v kateri državno tožilstvo sodišču predlaga izvedbo tega dokaza, pa kljub temu na glavno obravnavo ni pristopila. Tej pravici se je obtoženka torej odpovedala s tem, ko iz neutemeljenih razlogov na glavno obravnavo ni pristopila, zato po mnenju pritožbenega sodišča zatrjevana kršitev ni podana.

6Po mnenju zagovornika je dejansko stanje zmotno in nepopolno ugotovljeno, saj na podlagi izvedenega dokaznega postopka ni mogoče s potrebno gotovostjo zaključiti, da je obtoženka R izročila prav sporno konopljo, niti da bi R to konopljo v priporu užival, kar je eden od zakonskih znakov očitanega kaznivega dejanja. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi (točki 6 in 8) natančno in prepričljivo obrazložilo kako je prišlo do zaključka, da je obtoženka R ob obisku v ZPKZ izročila konopljo, v točki 9 obrazložitve izpodbijane sodbe pa tudi razumno in prepričljivo obrazložilo kako je prišlo do zaključka, da je bila konoplja namenjena za R osebno uporabo. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje, na podlagi take dokazne ocene, pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, kar pomeni, da so bila vsa odločilna dejstva, ki sodijo med objektivne in subjektivne zakonske znake obravnavanega kaznivega dejanja, pravilno in popolno ugotovljena. Glede na navedeno pritožnik z lastno oceno izvedenih dokazov ne more biti uspešen.

7Tudi preizkus izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti je pokazal, da prvostopenjsko sodišče z izpodbijano sodbo ni zagrešilo kršitev iz 1. in 2. točke prvega odstavka 383. člena ZKP.

8Pritožbeno sodišče je po uradni dolžnosti preizkusilo izpodbijano sodbo tudi glede odločbe o kazenski sankciji. Pri tem je ocenilo, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo in ustrezno ovrednotilo vse okoliščine, ki vplivajo na izrek kazenske sankcije obtoženki. V zadostni meri je upoštevalo številne olajševalne okoliščine, pri čemer obteževalnih okoliščin na strani obtoženke ni zasledilo ter ji izreklo primerno kazensko sankcijo – pogojno obsodbo, v kateri ji je za očitano kaznivo dejanje določilo kazen zapora na zakonskem minimumu in primerno dolžino preizkusne dobe tako, da v odločbo o kazenski sankciji ni bilo potrebno poseči.

9Na podlagi vsega povedanega je višje sodišče zaključilo, da pritožba zagovornika obtožene MD ni utemeljena, zato jo je kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (391. čl. ZKP). Iz enakih razlogov kot sodišče prve stopnje je tudi pritožbeno sodišče obtoženko oprostilo plačila stroškov pritožbenega postopka (prvi odstavek 98. člena v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP).