213.č člen ZKP

Glede problematiziranega postopanja pravosodnih policistov pritožbeno sodišče pojasnjuje, da ZKP v členu 213.č določa, da če s tem zakonom in predpisi, izdanimi na njegovi podlagi, ni drugače določeno, se glede spremljanja, zasledovanja, nadziranja, vzdrževanja reda in discipline, uporabe prisilnih sredstev, osebne preiskave in preiskave bivalnih prostorov za pripornike (obtoženec je bil v kritičnem času v priporu v drugi kazenski zadevi), smiselno uporabljajo določbe zakona, ki urejajo izvrševanje kazenskih sankcij, in na njegovi podlagi izdanih predpisov. Zakon, ki ureja izvrševanje kazenskih sankcij, je ZIKS-1, ki v prvem odstavku 238. člena določa, da smejo pravosodni policisti za zagotovitev varnosti, reda in discipline, med drugim opraviti tudi pregled bivalnih prostorov. Pravilnik o izvrševanju pooblastil in nalog pravosodnih policistov, sprejet na podlagi ZIKS-1, pa v 26. členu podobno določa, da smejo pravosodni policisti za zagotovitev varnosti, reda in discipline ter izvajanje hišnega reda v zavodu med drugim opravljati preglede bivalnih in drugih prostorov. Dodatno 236.c člen ZIKS-1 določa, da se, če obstaja sum, da je v prostoru nedovoljena stvar na podlagi pisne od

Sporna odredba je bila izdana za osebni pregled pripornika na podlagi 74. člena Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (v nadaljevanju ZIKS-1), ki se na podlagi 213.č člena ZKP smiselno uporablja tudi za pripornike in osebnega pregleda pripornika ni mogoče enačiti z osebnim pregledom na podlagi ZKP, saj je obravnavani ukrep namenjen zagotavljanju varnosti, reda in discipline v zavodu za prestajanje kazni zapora (pripora) ter ga opravijo pravosodni policisti. V izpodbijani odredbi je kot razlog za izdajo odredbe naveden sum, da pripornik pri sebi skriva nedovoljene stvari in teh z varnostnim pregledom ni mogoče ugotoviti. Med ustavno zagotovljenimi pravnimi jamstvi v kazenskem postopku je obtoženčeva pravica, da se mu sodi v njegovi navzočnosti (29. člen Ustave RS). Tej pravici pa se lahko odpove izrecno, bodisi s konkludentnim ravnanjem, kamor je mogoče šteti tudi izostanek iz glavne obravnave. Obtoženka je vedela, da bo na glavni obravnavi vpogledan tudi videoposnetek njenega obiska v ZPKZ, saj je prejela obtožbo, v kateri državno tožilstvo sodišču predlaga izvedbo tega dokaza, pa kljub temu na glavno obravnavo ni pristopila. Tej pravici se je obtoženka torej odpovedala s

Vodja oddelka priporov v Novem mestu je pravilno predlagal premestitev obtoženca v skladu s 55. členom Pravilnika o izvrševanju pripora, ki v tretjem odstavku določa, da o predlogu izda pristojno sodišče pisni sklep, tretji odstavek 212. člena ZKP pa, da pristojno sodišče na tak predlog lahko premesti pripornika iz enega v drug zavod, pri čemer ne določa oblike odločbe, kar niti ni potrebno, saj citirani pravilnik kot obliko izrecno določa sklep, zoper katerega pa je v skladu s prvim odstavkom 399. člena ZKP dovoljena pritožba. Čeprav morajo strokovni delavci zavoda priporniku pomagati pri reševanju družinskih zadev in drugih vprašanj, ki so nastala zaradi izvrševanja pripora, pa je vendarle njihova primarna skrb namenjena zagotavljanju varnosti, reda in discipline, kar je lahko ogroženo zaradi prezasedenosti zavoda, pristojen za odločanje o teh okoliščinah pa je v skladu z drugim odstavkom 55. člena citiranega pravilnika upravnik zavoda, oziroma vodja oddelka, ki je tudi podal predlog za premestitev. V zvezi s pritožbenimi navedbami, da bi smelo sodišče obtoženca premestiti šele po pravnomočnosti izpodbijane odločbe, pritožbeno sodišče pripominja, da prvi odstavek 2

Disciplinsko kaznovanje pripornika zaradi napada na delavca zavoda ne izključuje odgovornosti za kaznivo dejanje po čl. 303/I KZ.