VSM Sodba IV Kp 18374/2019

I. Pritožba obdolženega J.L. se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženega se oprosti plačila stroškov pritožbenega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje obdolženega J.L. spoznalo za krivega, ker je storil dve nadaljevani kaznivi dejanji po drugem v zvezi s prvim odstavkom 204. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) v zvezi s prvim odstavkom 54. člena KZ-1 in mu po istem zakonskem določilu za vsako kaznivo dejanje izreklo kazen štiri mesece zapora, nato pa mu po 4. točki drugega odstavka 53. člena KZ-1 izreklo enotno kazen šest mesecev zapora. Po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obdolženega oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP. Na podlagi drugega odstavka 105. člena ZKP je obdolženec dolžan oškodovani družbi M.D. d.o.o. plačati priglašeni premoženjskopravni zahtevek v višini 498,74 EUR, oškodovani družbi D.M. d.o.o. pa plačati priglašeni premoženjskopravni zahtevek v višini 676,61 EUR.

2Proti taki sodbi se je z laično pritožbo pritožil obdolženec zaradi načina prestajanja izrečene mu kazenske sankcije zapora. Pritožbenemu sodišču predlaga, da mu dovoli kazen zapora prestati na odprtem oddelku ZPKZ Maribor - Rogoza ali pa mu dovoli kazen zapora prestati na alternativen način tako, da bi opravil delo v splošno korist.

3Pritožba ni utemeljena.

4Z izvršitvijo kazenske sankcije se uresničuje splošen namen izrekanja kazenskih sankcij, to je zagotoviti spoštovanje prava in preprečiti grobe kršitve ali ogrožanje pravnih vrednot, zavarovanih s kazensko zakonodajo. S kaznijo (še posebej zaporno, kot edino prostostno kaznijo) se uveljavljata dva temeljna namena: povračilnost (retribucija) in preprečevanje (prevencija). Oba navedena namena je mogoče doseči z ustrezno individualizacijo kazni, to je z njeno prilagoditvijo nevarnosti konkretnega kaznivega dejanja in storilčeve osebnosti ali drugače povedano: s prilagoditvijo kazni teži dejanja in krivdi ter primerjavo z enakimi dejanji drugih storilcev (pravičnost) in kaznijo, ki vpliva na storilčevo bodoče vedenje in vedenje drugih, da ne bi delali kaznivih dejanj (smotrnost).

Individualizacija kazni ima posebno vsebino v postopku izvrševanja kazni zapora, torej tudi pri odločanju o njegovi nadomestitvi z delom v splošno korist oziroma hišnim zaporom (86. člen KZ-1). Oba navedena ukrepa širita možnost individualizacije v fazi izvrševanja kazni. Tudi z izvršitvijo zaporne kazni na alternativni način se uresničuje tako generalna kot specialna prevencija ter resocializacija storilca, kolikor in če jo sprejemajo. Ob tem mora izvršitev kazni zapora ohraniti svoje bistvo (povračilnost v smislu sodobnega pojmovanja), to je neodobravanje kršitev norm na način, ki obsojenca tako ali drugače prizadene in ki je v določenih primerih celo nujen ukrep, potreben za izločitev nevarnih storilcev iz okolja. Tako kot velja za predpisovanje in izrek kazni, mora tudi način njene izvršitve odvračati obsojenca in druge od izvrševanja kaznivih dejanj; skratka, biti mora koristen tako za kaznovano osebo, kot za družbo. Kadar se torej sodišče odloči o načinu izvrševanja zaporne kazni, mora odločanje temeljiti na poglobljenem, analitičnem in celovitem preverjanju in oceni okoliščin, povezanih tako z osebnostjo storilca, kot tudi njegovim dejanjem, torej vseh tistih okoliščin (olajševalnih, obteževalnih in drugih), ki so bile odločilne pri izbiri in odmeri kazni.

5Po mnenju pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da s predlaganim alternativnim načinom izvršitve kazni ne bi bil uresničen namen izrekanja kazenskih sankcij, to je zagotovitev spoštovanja prava in preprečitev grobih kršitev ali ogrožanja pravnih vrednot, zavarovanih s kazensko zakonodajo. Obrazložilo je, da je obdolženec specialni povratnik, že večkrat obsojen na zaporne kazni, kar sicer izhaja iz potrdila Ministrstva za pravosodje o izrečenih kazenskih sankcijah obdolžencu (list. št. 23 - 27), prav tako pa obdolženec tudi ni poravnal povzročene škode oškodovanima družbama. Obdolžencu tako ni moč zaupati, da med opravljanjem dela v splošno korist s kaznivimi dejanji ne bi nadaljeval.

6Glede obdolženčeve prošnje v pritožbi, da mu naj pritožbeno sodišče dovoli prestajati kazen zapora na odprtem oddelku ZPKZ Maribor - Rogoza, pa je potrebno povedati, da je pritožbeno sodišče ne more obravnavati niti o njej odločiti, ampak bo o prošnji, ki jo bo vložil obdolženec, odločil ZPKZ Maribor, ko bo obdolženec nastopil izrečeno mu kazen zapora.

7Po obrazloženem, in ker pritožbeno sodišče pri uradnem preizkusu napadene sodbe ni ugotovilo kršitev zakona, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je o pritožbi obdolženega odločilo, kot je razvidno iz izreka te sodbe (člen 391 ZKP).

8Iz istih razlogov kot pred njim že sodišče prve stopnje, je tudi pritožbeno sodišče obdolženca oprostilo plačila stroškov pritožbenega postopka (prvi odstavek 98. člena v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP).