VSL Sodba VII Kp 51015/2018

I. Pritožbama zagovornikov obdolženega se deloma ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v odločbi o kazenski sankciji spremeni tako,

da se pogojna obsodba, izrečena obdolžencu s pravnomočno sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VIII K 54685/2013, v kateri je bila obdolženemu zaradi kaznivega dejanja ropa po prvem odstavku 206. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1, kaznivega dejanja hude telesne poškodbe po prvem odstavku 123. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1 in kaznivega dejanja samovoljnosti po četrtem in drugem odstavku 310. člena KZ-1 v zvezi z 20. členom KZ-1

določena enotna kazen 2 (dve) leti zapora s preizkusno dobo 5 (petih) let, ne prekliče.

II. Obdolženemu se na podlagi prvega odstavka 135. člena KZ-1 izreče kazen 5 (pet) mesecev zapora.

III. V preostalem pa se pritožbi zagovornikov obdolženega zavrneta kot neutemeljeni in se v nespremenjenih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

1Okrajno sodišče v Ljubljani je obdolženega A. A. spoznalo za krivega kaznivega dejanja grožnje po prvem odstavku 135. člena KZ-1. Za kaznivo dejanje mu je določilo kazen petih mesecev zapora, pogojno obsodbo, izrečeno obdolžencu s pravnomočno sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VIII K 54685/2019, v kateri je bila določena enotna kazen dveh let zapora s preizkusno dobo petih let je preklicalo in izreklo, upoštevaje kazen dveh let zapora iz preklicane pogojne obsodbe in kazen petih mesecev zapora določeno v izpodbijani sodbi, enotno kazen dveh let in štirih mesecev zapora.

Odločilo tudi je, da se obdolženega oprosti plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), stroškov in nagrade zagovornika, postavljenega z odločbo o Bpp.

2Zoper takšno sodbo so se pritožili zagovorniki obdolženega iz vseh pritožbenih razlogov; pritožbenemu sodišču so predlagali, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženega oprosti obtožbe oziroma izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3Pritožbi sta delno utemeljeni.

4Po presoji razlogov izpodbijane sodbe, pritožbenih navedb zagovornikov ter proučitvi spisovnega gradiva, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je odločitev prvostopenjskega sodišča pravilna in zakonita, da pa je treba poseči v odločbo o kazenski sankciji.

K pritožbi zagovornikov iz Odvetniške pisarne B.

5Pritožbena navedba, da je prvostopenjsko sodišče storilo kršitev po 3. točki prvega odstavka 370. člena ZKP ni utemeljena. Pritožbeno sodišče se strinja z ugotovitvami prvostopenjskega sodišča, da je obdolženi kritičnega dne oškodovanki izrekel grožnje, ki so pri oškodovanki utemeljeno povzročile strah, povod za te grožnje pa je bil spor okrog psa. Izrečene grožnje so bile objektivno zmožne povzročiti ustrahovanje in so povzročile vznemirjanje ter občutek strahu za življenje in telesno celovitost.¹

Tudi pritožbeno sodišče se strinja z ugotovitvami in zaključki prvostopenjskega sodišča, da je obdolženi kritičnega dne oškodovanki po telefonu izrekel grožnje, da bo prišel na njen začasni naslov na ... v ... in da zaradi tega ne bo naredila nobenega plesnega koraka več, oškodovanka je te grožnje potrdila, smiselno jih je potrdila tudi njena sestra C. C. in utemeljeno je prvostopenjsko sodišče zaključilo, da se je oškodovanka počutila ogroženo.

6Pritožniki tudi ne morejo uspeti s pritožbeno navedbo, da je klic obdolženca na oškodovankino telefonsko številko kritičnega dne posledica dejstva, da je bil obdolženi tedaj bolan in ga je odvzem psa še toliko bolj prizadel, ker so navedbe pritožbe protispisne. Iz podatkov kazenskega spisa namreč izhaja, da je obdolženi za posledicami izgube vida trpel koncem leta 2016, pri čemer se mu je vid delno povrnil sredi leta 2017. Zato ni upoštevna pritožbena navedba, da prvostopenjsko sodišče dejanja ni obravnavalo celovito, ob presoji vseh pomembnih okoliščin v zvezi z obdolženčevo boleznijo. Pri tem pa pritožbeno sodišče še dodaja, da četudi bi obdolženi v kritičnem obdobju imel zdravstvene težave, to ne bi v ničemer opravičevalo njegove nasilne komunikacije in izrečenih groženj. Prvostopenjsko sodišče je tudi utemeljeno sledilo in ocenilo izpoved oškodovanke, ki jo je potrdila njena sestra C. C. in na podlagi vsebine groženj pravilno ocenjevalo njihovo objektivno in subjektivno resnost, tudi na podlagi opisa stanja oškodovanke po prejetem sporočilu.

V zvezi z zatrjevano okoliščino obdolženčevega zdravstvenega stanja, je prvostopenjsko sodišče tudi utemeljeno sledilo izpovedim D. D. in E. E., pa tudi ugotovljeni okoliščini, da je po teh grožnjah obdolženi poslal še SMS sporočila z grozilno vsebino, s katerimi pa je po prepričanju pritožbenega sodišča le še potrdil svoj namen ustrahovanja in vznemirjenja oškodovanke. Pri tem pa tudi pritožbeno sodišče ni imelo zaradi izrečenih besed nobenega pomisleka o tem, da se je oškodovanka obdolženčevih groženj ustrašila in se utemeljeno zbala za svoje življenje in zdravje.

Še posebej ob dejstvu, da je obdolženi že pred kritičnim dogodkom grozil oškodovanki in v posledici tega dejstva sta se s sestro tudi odselili od doma. Da ni šlo le za grožnje temveč „totalno sovražen odnos“ obdolženca do oškodovanke je prav tako potrdila sestra oškodovanke, zato je prvostopenjsko sodišče utemeljeno sprejelo zaključek, da je obdolženi z oškodovanko že pred kritičnim dogodkom nasilno komuniciral in ob vedenju oškodovanke o obdolženčevih prestanih zapornih kazni, je prvostopenjsko sodišče utemeljeno sprejelo dokazni zaključek, da je v tem primeru šlo za grožnjo, ki je po oceni tudi pritožbenega sodišča objektivno zmožna, da doseže strah in vznemirjenje in je tak učinek pri oškodovanki tudi dosegla.

7Pritožniki zatrjujejo kršitev po 1. točki 372. člena ZKP z lastnim navajanjem, da je šlo za alkoholne blodnje obdolženca, ki ne predstavljajo resne grožnje. Pritožbeno sodišče se strinja z ugotovitvami in dokaznimi zaključki prvostopenjskega sodišča o resnosti groženj na strani 5 izpodbijane sodbe, pri čemer so bile grožnje zmožne brez dvoma objektivno ustvariti občutek ustrahovanja in vznemirjanja pri oškodovanki in zato pritožniki neutemeljeno vnašajo dvom v zaključke prvostopenjskega sodišča glede namenov in vzgibov oškodovanke pri podaji kazenske ovadbe.

Sodna praksa instančnih sodišč je namreč oblikovala stališče, da mora biti grožnja resna in objektivno zmožna, da doseže strah in vznemirjenje pri drugem, izražena pa je lahko neposredno s kretnjami, besedami ali drugače. Po oceni pritožbenega sodišča so izrečene grožnje izpolnjevale te kriterije, pri čemer so se grožnje na račun oškodovanke stopnjevale tudi do groženj „s prihajajočo ekipo“. Pritožniki tako ne morejo uspeti z navedbo, da zakonski znak „resnost groženj“ zaradi zapletajočega govora obdolženca, blodenj in mrmranja ni resen, saj so se v konkretnem glasovnem sporočilu grožnje stopnjevale, poleg tega pa je obdolženi oškodovanki po glasovnem sporočilu poslal še SMS sporočila z žaljivo vsebino.

Sicer pa tudi obdolženi ni zanikal, da je oškodovanki poslal navedeno glasovno sporočilo vendar pod vplivom alkohola, ki naj bi njegovo ravnanje ekskulpiral. Prisotnost alkohola pri obdolženemu se sicer s poslušanjem sporočila nakazuje vendar ni z ničemer dokazana, niti zagovorniki dokaznega predloga v tej smeri tekom postopka niso podali.

8Prav tako ni upoštevna pritožbena navedba, da obdolženčeve grožnje niso bile resne, ker do sedaj še ni bil nasilen do oškodovanke. Iz ugotovitev prvostopenjskega sodišča izhaja, to pa potrjuje tudi izpisek iz kazenske evidence za obdolženega, da je bil obdolženi do sedaj že obsojen za kazniva dejanja z elementi nasilja. Za to okoliščino je vedela tudi oškodovanka, zato je prvostopenjsko sodišče utemeljeno zaključilo, da se je izrečenih besed v luči tega vedenja še bolj ustrašila. Pritožbeno sodišče pa v zvezi s to okoliščino še dodaja, da je dokazano, da obdolženi konfliktne situacije rešuje agresivno, z dejanji in z besedami.

9Pritožniki izpodbijajo sodbo tudi iz razloga po 5. točki 372. člena ZKP zaradi odločbe o kazenski sankciji. Strinjati se je z ugotovitvami in zaključki prvostopenjskega sodišča glede agresivne narave obdolženca, saj so potrjeni z izpiskom iz kazenske evidence, obdolženi je bil namreč že večkrat obsojen za kazniva dejanja z elementi nasilja, izrečene pa so mu bile sankcije opozorilne narave in tudi zaporne kazni.

Res je za očitano kaznivo dejanje zagrožena kazen od enega do šestih mesecev zapora, vendar pritožbeno sodišče, glede na ugotovljene subjektivne in objektivne okoliščine zavrača navedbe pritožnikov, da bi bilo potrebno obdolžencu izreči pogojno obsodbo. Prvostopenjsko sodišče je, ob ugotovitvi, da olajševalnih okoliščin na strani obdolženca ni našlo, obdolženemu utemeljeno izreklo zaporno kazen, saj tudi po prepričanju pritožbenega sodišča niso izpolnjeni pogoji za izrek sankcije opozorilne narave. Izrečeni kazenski sankciji ni moč odrekati niti pravilnosti niti pravičnosti.

Okoliščino, ki jo izpostavlja pritožba, da v konkretnem primeru ne gre za dejanje s takšno težo, ki bi terjalo izrek zaporne kazni, zato je utemeljen izrek sankcije opozorilne narave pa pritožbeno sodišče ocenjuje na način, da v konkretnem primeru ne gre niti za eno takšno okoliščino, ki bi terjala izrek sankcije opozorilne narave. Sodišče namreč izreče pogojno obsodbo, če glede na osebnost storilca, njegovo prejšnje življenje, njegovo obnašanje po storjenem kaznivem dejanju, stopnjo krivde in druge okoliščine, v katerih je dejanje storil, spozna, da je mogoče pričakovati, da kaznivih dejanj ne bo več ponavljal. Do vseh teh pogojev se je prvostopenjsko sodišče opredelilo na strani pet izpodbijane sodbe.

10Pritožbeno sodišče pa je pritožnikom delno ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo ter izrečene pogojne obsodbe s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani opr. št. VIII K 54685/2012 ni preklicalo. Obdolženi je namreč obravnavano kaznivo dejanje storil prej preden je bil pogojno obsojen po sodbi Okrožnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VIII K 54685/2012 in po prepričanju pritožbenega sodišča, tudi prvostopenjsko sodišče, če bi vedelo za obravnavano kaznivo dejanje, ki je milejše, zaporne kazni ne bi izreklo.

K pritožbi zagovornika odvetnika F. F.

11Pritožnik izpodbija sodbo prvostopenjskega sodišča iz razloga 1. točke 372. člena ZKP z navedbo, da pri obdolženemu ni podan naklep storitve očitanega mu kaznivega dejanja. S pritožbenimi navedbami se pritožbeno sodišče ne strinja, prvostopenjsko sodišče je naklep obdolženca ugotovilo na podlagi vseh okoliščin historičnega dogodka, ob upoštevanju dejstva, da so se grožnje 22. 3. 2018 v glasovnem sporočilu stopnjevale, po glasovnem sporočilu pa je oškodovanka prejela še SMS sporočila. Glede ocene resnosti groženj pa se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju v celoti sklicuje na točko 6 te sodbe.

12V ugotovljeni naklep pritožbeno sodišče nima dvoma, posebej ob dejstvu, da je tudi sestra oškodovanke izpovedala, da je bil že v preteklosti odnos obdolženca do oškodovanke "popolnoma in totalno sovražen", kar je pri oceni naklepa upoštevalo tudi prvostopenjsko sodišče. Prav tako ugotovitev sodišča in njegovih zaključkov, ki jim pritrjuje tudi pritožbeno sodišče ne morejo izpodbiti pritožbene navedbe, da je do groženj prišlo zaradi psa, ki je bil odpeljan v zavetišče. Nenazadnje oškodovanka obdolžencu psa ni odvzela iz posesti, temveč iz podatkov kazenskega spisa izhaja, da je psa odvzelo zavetišče v ..., ki pa je pozvalo oškodovanko naj ga pride iskat.

Kritične presoje ne vzdržijo niti pritožbene navedbe, da obdolženi ni imel v svoji zavesti in volji, da stori naklepno kaznivo dejanje, saj so se grožnje stopnjevale in niso prenehala le z glasovnim sporočilom.

13Glede izrečene kazenske sankcije, ki jo izpodbija pritožnik, se pritožbeno sodišče sklicuje na točko 10 obrazložitve te sodbe, pri čemer še dodaja, da je prvostopenjsko sodišče vse okoliščine na strani obdolženega in kaznivega dejanja ustrezno ovrednotilo in izreklo primerno in pravilno kazensko sankcijo, ki jo sprejema tudi pritožbeno sodišče. Pritožbeno sodišče tudi zavrača argument pritožnika, da izrečena kazen zapora ne bo dosegla resocializacijskega namena, ker je bil obdolženi že v zaporu. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da do sedaj izrečene zaporne kazni za kazniva dejanja z elementi nasilja pri obdolženemu še niso dosegle tega namena.

Pritožbena navedba za alternativno prestajanje zaporne kazni pa tudi nima podlage v kazenskem spisu, saj do sedaj zagovorniki obdolženega niso podali predloga za alternativno prestajanje zaporne kazni.

14Pritožniki s sprejemanjem lastne drugačne dokazne ocene zaključkov prvostopenjskega sodišča ne morejo omajati, še manj izpodbiti. Prvostopenjsko sodišče je vsa odločilna dejstva ugotovilo, napravilo utemeljene dejanske in pravne zaključke ter jih ustrezno obrazložilo, sprejema pa jih tudi pritožbeno sodišče. Tudi pri preizkusu izpodbijane sodbe v okviru določb 383.člena ZKP, ki ga mora pritožbeno sodišče vselej opraviti, ni ugotovilo kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti. Vse te ugotovitve so pritožbenemu sodišču narekovale zavrnitev pritožb zagovornikov obdolženega kot neutemeljenih in potrditev sodbe v nespremenjenem delu.

¹ M. Sosič: Veliki znanstveni komentar Posebnega dela kazenskega zakonika, Uradni list RS, Ljubljana, 2019, prva knjiga, str. 604