VSM Sodba IV Kp 58104/2017

I. Pritožba okrožnega državnega tožilca se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Stroški pritožbenega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku ter potrebni izdatki obdolženca in potrebni izdatki ter nagrada njegovega zagovornika, se izplačajo iz proračuna.

1Okrajno sodišče v Mariboru je z izpodbijano sodbo obdolženega S.Š. po 358. členu Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) oprostilo obtožbe, da naj bi storil kaznivo dejanje goljufije po prvem odstavku 211. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Po tretjem odstavku 105. člena ZKP je oškodovanko N.P. s premoženjskopravnim zahtevkom v znesku 9.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 3. 10. 2016 napotilo na pravdo. Po prvem odstavku 96. člena ZKP je odločilo, da stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena tega zakona ter nagrada in potrebni izdatki obdolženčevega zagovornika, bremenijo proračun.

2Zoper sodbo se je pritožil državni tožilec iz razlogov, kot navaja, bistvene kršitve določb kazenskega postopka in kršitve kazenskega zakona, s predlogom višjemu sodišču, da sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da obdolženega S.Š. spozna za krivega očitanega kaznivega dejanja in mu izreče predlagano kazensko sankcijo v zaključni besedi državnega tožilca, podrejeno pa izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje in odločitev.

3Pritožba ni utemeljena.

4Državni tožilec uvodoma zatrjuje bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ki jo v nadaljevanju utemelji z navedbami, da je izrek sodbe nerazumljiv. Te svoje trditve z ničemer ne pojasni, višje sodišče pa ugotavlja, da je opis dejanja v izpodbijani sodbi povsem identičen na zadnjem naroku spremenjeni obtožbi državnega tožilca. Izrek sodbe je sicer nerazumljiv, če se iz njega ne da ugotoviti, za kakšno kaznivo dejanje gre, pri čemer se mora nerazumljivost nanašati na odločilna dejstva, ki so zakonski znaki kaznivega dejanja. Če v opisu dejanja kateri izmed zakonskih znakov kaznivega dejanja manjka, je izrek sodbe prav tako nerazumljiv, vendar gre v tem primeru za kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP, ki ima vselej za posledico izrek oprostilne sodbe po 1. točki 358. člena ZKP, ker v obtožbi očitano dejanje po zakonu ni kaznivo dejanje. Ničesar od navedenega državni tožilec ne zatrjuje, temveč v nadaljevanju pritožbe zatrjevano kršitev opira na dejanske ugotovitve in razloge izpodbijane sodbe, kar pa pomeni uveljavljanje samostojnega, drugega pritožbenega razloga. Očitana kršitev torej ni podana.

5Tudi kršitev kazenskega zakona uveljavlja državni tožilec v posledici, po njegovem mnenju zmotno ugotovljenih dejstev sodišča prve stopnje. To pa ni mogoče, saj je kršitev kazenskega zakona podana samo takrat, kadar sodišče na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje kazenski zakon uporabi zmotno ali pa ga sploh ne uporabi. V obravnavani zadevi ne gre za tak primer.

6Bistvena vsebina pritožbenih navedb državnega tožilca sicer pomeni nestrinjanje z dejanskimi ugotovitvami sodišča prve stopnje, na podlagi katerih je obdolžencu izreklo oprostilno sodbo. To pa pomeni uveljavljanje pritožbenega razloga zmotne ugotovite dejanskega stanja. Vendar državnemu tožilcu ni mogoče pritrditi. Sodišče prve stopnje je namreč dejansko stanje v obravnavani zadevi ugotovilo pravilno in popolno. Razjasnilo je vsa odločilna dejstva, zbrane dokaze in zagovor obdolženca je pravilno ocenilo, na tej osnovi pa zanesljivo zaključilo, da ni dokazov, ki bi podprli trditve iz vložene oziroma spremenjene obtožbe, zato je obdolženca v skladu s 3. točko 358. člena ZKP utemeljeno oprostilo obtožbe.

7Po pritožbenih trditvah državnega tožilca je sodišče prve stopnje razmišljalo v povsem zgrešeni smeri, pri čemer je sicer pravilno ugotovilo, da je obdolženec že od vsega začetka imel namen (domnevno L. namenjen) denar obdržati, ob tem pa sodišče obtožbenim očitkom oziroma obtožnemu aktu pripisuje (nikjer zapisano ali zatrjevano) domnevo, da bi se naj namen po zadržanju denarja pojavil šele potem, ko ga je dejansko prejel od L..

8Takšnih navedb oziroma razlogov izpodbijana sodba po ugotovitvah višjega sodišča nima. V točki 8 obrazložitve sodbe je namreč sodišče prve stopnje primarno pravilno utemeljilo svoje prepričanje in oceno, da je oškodovanka obdolžencu izročila denar v znesku 9.000,00 EUR v prepričanju, da je posojilo za njegovega prijatelja M.L., in ni sledilo zagovoru obdolženca, da si denarja ni izposodil. Glede na izvedene dokaze pa je utemeljeno verjelo tudi M.L. in prepričljivo obrazložilo, da si slednji s posredovanjem obdolženca ni sposodil denarja od oškodovanke, da je obdolženec slednjo spravil v zmoto, saj je bila prepričana, da je denar za L., ki je sicer zatem, ko je oškodovanka obdolžencu že izročila denar, podpisal posojilno pogodbo. L. je torej šele potem, ko je obdolženec oškodovanko že spravil v zmoto, da mu je misleč, da je denar za L., navedeni znesek tudi izročila, zgolj "posodil ime" za potrebe podpisa posojilne pogodbe, denarja od obdolženca pa nikoli ni prejel in mu ga z namenom vrnitve oškodovanki tudi ni vrnil, kot je izrecno opisano v dejanju v obtožbi. Po pravilnih ugotovitvah sodišča prve stopnje je bil namreč denar, ki ga je L. predal obdolžencu, denar od prodaje K. stanovanja. Na podlagi takšnih pravilnih dejanskih ugotovitev je sodišče prve stopnje razumno in prepričljivo zaključilo, da je obdolženec denar nameraval zadržati zase že v trenutku, ko je oškodovanko prosil za posojilo za L. in ga temu ni nameraval izročiti, niti mu ga ni izročil. Glede na ugotovitev, da je bil obdolženčev namen že od vsega začetka, da denar, ki mu ga je oškodovanka misleč, da je za L., izročila, zadrži zase, in to ne šele potem, ko mu ga L. vrne, je pravilno ocenilo, da obdolžencu očitan način izvršitve kaznivega dejanja v opisu vložene oziroma spremenjene obtožbe, ne omogoča izreka obsodilne sodbe. Opis dejanja namreč zajema trditev, da si je obdolženec denar od oškodovanke dejansko izposodil za M. L., ga slednjemu tudi izročil, L. pa mu ga je nato z namenom vrnitve oškodovanki vrnil, obdolženec pa denarja oškodovanki ni izročil. Takšnega poteka dogodkov oziroma ravnanja obdolženca, kot posrednika za L., namreč dokazni postopek po pravilni oceni sodišča prve stopnje ni pokazal.

9Pravilna pa je tudi utemeljitev sodišča prve stopnje, da bi v primeru samostojne oprave spremembe obtožbe glede navedenih odločilnih dejstev in okoliščin, s takim posegom v obtožbo le-to prekoračilo v škodo obdolženca. V zvezi s tem nikakor ni mogoče pritrditi drugačnim pritožbenim navedbam državnega tožilca, da bi sodišče lahko in je imelo možnost oziroma je bilo dolžno opraviti spremembo obtožbe, pri čemer ne bi šlo za prekoračitev obtožbe. Odgovornost za spremembo opisa kaznivega dejanja je namreč prvenstveno na državnem tožilcu. Med obtožbo in sodbo mora biti poleg subjektivne identitete podana tudi objektivna identiteta (prvi odstavek 354. člena ZKP), kar pomeni, da je sodba vezana na dejanje, kot je opisano v obtožbi, in ne na historični dogodek, ki se je v resnici zgodil oziroma, kot ga je ugotovilo sodišče. Zahteva po objektivni identiteti med obtožbo in sodbo omogoča obdolžencu učinkovito obrambo, sodišču pa preprečuje, da bi se spremenilo v organ kazenskega pregona. Sodišče prekorači obtožbo, če opis dejanja spremeni tako, da med obtožbo in sodbo ni več objektivne identitete. Sodna praksa Vrhovnega sodišča Republike Slovenije je že zavzela stališče, da lahko sodišče tudi sámo spremeni opis dejanja, ki je vsebovan v obtožbi, vendar pri tem ne sme prekoračiti ali spremeniti meje opisa tega dogodka glede pravno relevantnih dejstev, ki obsegajo subjektivne in objektivne znake kaznivega dejanja. Spremenjeni opis mora ostati v mejah dejstev in okoliščin, na katere se opira obtožba in iz katerih izhajajo zakonski znaki kaznivega dejanja.

10Čeprav je sodišče vezano na načelo iskanja materialne resnice, ne sme obsoditi obdolženca za dejanje, ki ga je dejansko storil, če tožilec ni ustrezno spremenil obtožbe. Pravilne dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje v obravnavani zadevi torej ne dajejo podlage za izrek obsodilne sodbe obdolžencu za dejanje, kot je opisano v obtožbi. Morebiten poseg sodišča prve stopnje v opis obdolžencu očitanega dejanja glede odločilnih dejstev in okoliščin, to je posredovanje za L. in v zvezi s tem izročanje ter vračanje denarja, česar pa sodišče prve stopnje ni ugotovilo, bi glede na povzeta stališča oziroma zahtevo po objektivni identiteti med obtožbo in sodbo, pomenilo nedopusten poseg sodišča oziroma prekoračitev obtožbe.

11Ker pritožba državnega tožilca ne vsebuje ničesar drugega, kar bi lahko omajalo izrek oprostilne sodbe obdolžencu, in ker višje sodišče tudi pri uradnem preizkusu izpodbijane sodbe ni ugotovilo kršitev zakona iz prvega odstavka 383. člena ZKP, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (391. člen ZKP).

12Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določbah prvega odstavka 98. čelna v zvezi s prvim odstavkom 96. člena ZKP.