VSC Sodba in sklep Cp 233/2020

I. Pritožba tožene stranke se zavrne, medtem ko se pritožbi tožeče stranke ugodi in se torej izpodbijana odločba sodišča prve stopnje delno potrdi, delno pa tako spremeni, da se v drugem odstavku II. točke izreka odločbe sodišča prve stopnje glasi:

„Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki 1.091,56 EUR pravdnih stroškov in povrniti v korist proračuna Republike Slovenije na TRR Okrožnega sodišča v Celju, organa za Bpp, št. 0110 0637 0421 586, sklicna številka 00 36-914-2013, 1.582,09 EUR pravdnih stroškov, oboje v roku 15 dni od prejema te odločbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila.“

II. Tožena stranka, ki sama krije svoje pritožbene stroške, mora v 15 dneh od vročitve te odločbe povrniti tožeči stranki njene pritožbene stroške v znesku 62,22 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano odločbo sklenilo, (prvi odstavek točke I. izreka) da se zaradi delnega umika tožbe za plačilo 7.600,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 3.100,00 EUR od 16.3.2012 dalje do plačila in od zneska 4.500,00 EUR od 24.3.2010 do 16.6.2017 pravdni postopek v tem obsegu ustavi in (drugi odstavek točke I. izreka) da se dovoli sprememba tožbe z dne 28.3.2019, ter razsodilo, (prvi odstavek II. točke izreka) da je tožena stranka (toženka) dolžna v roku 15 dni plačati tožeči stranki (tožniku) 5.611,70 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 5.600,00 EUR od 24.3.2010 dalje do plačila, od zneska 11,70 EUR od 14.5.2010 dalje do plačila in od zneska 4.500,00 EUR od 17.6.2017 do 27.6.2018, (drugi odstavek II. točke izreka) da je toženka dolžna v roku 15 dni povrniti v korist proračuna (na račun Bpp) 2.175,86 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila, in (tretji odstavek II. točke izreka) da se zavrne zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti od 4.500,00 EUR za čas od 28.6.2018 dalje do plačila.

2Zoper predmetno odločbo oziroma zoper odločitev o povrnitvi pravdnih stroškov je tožnik vložil pravočasni pritožbo in njeno dopolnitev (pritožbo) iz vseh pritožbenih razlogov in s predlogom, naj se odločitev o pritožbenih stroških spremeni na način, da je dolžna toženka nagrado za (izvensodni) pravni posel z 22% DDV (532,53 EUR) in nagrado za pritožbeni postopek z 22% DDV (559,03 EUR) plačati tožniku. Povzeto strnjeno v pritožbi navaja, da se tožniku izdana odločba o Bpp z dne 23.5.2013 glede pravnega svetovanja in zastopanja v predmetnem postopku na prvi stopnji sojenja ne nanaša na tožniku nastale pravdne stroške za predpravdni odškodninski zahtevek in za pritožbeni postopek. Skladno s tem se zavzema, da se uporabi višji količnik kot velja za stroške na podlagi Bpp ter da se predmetni stroški priznajo v korist tožnika in ne proračuna.

3Toženka na tožnikovo pritožbo ni odgovorila.

4Zoper predmetno odločbo oziroma zoper dopuščeno spremembo tožbe, ugodilni del sodbe v višini 5.600,00 EUR s pripadki in posledično še odločitev o povrnitvi pravdnih stroškov je tudi toženka vložila pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in s predlogom, naj se izpodbijana sodba spremeni tako, da se sporni zahtevek v celoti zavrne, podredno pa, naj se izpodbijana sodba razveljavi in zadeva vrne v novo sojenje. V pritožbi konkretizirano nasprotuje prisojeni glavnici iz naslova premoženjske škode na vozilu v višini 5.600,00 EUR, zakonskim zamudnim obrestim od zneska glavnice v višini 4.500,00 EUR od 24.3.2010 dalje do plačila in dopustitvi spremembe tožbe. Pritožbeno sodišče na tem mestu ne povzema toženkinih podrobnih in tudi ponavljajočih se pritožbenih navedb, se pa v nadaljevanju obrazložitve opredeli do vseh tistih, ki so pravno relevantne oziroma bistvene.

5Tožnik na toženkino pritožbo ni odgovoril.

6Pritožba toženke ni utemeljena, medtem ko je pritožba tožnika utemeljena.

7Nejasno in neizkazano je toženkino pritožbeno polemiziranje, kdaj naj bi bil tožnik seznanjen s celotno višino nastale materialne škode. Za tožnika, kljub dejstvu, da je šlo za njegovo vozilo, ni podatka v spisu, da bi bil vešč znanj iz področja avtomobilske stroke. Gre torej za laika, ki se je kot takšen opravičljivo lahko oprl na ugotovitve sodnega izvedenca avtomobilske stroke o pošteni tržni vrednosti njegovega vozila in nastali škodi. Vsakršno drugačno toženkino zavzemanje je neutemeljeno. Obenem toženka tudi ne pojasni, kako naj bi navedeno sploh vplivalo na zakonitost in pravilnost izpodbijane odločitve oziroma ne pojasni pravne relevantnosti zatrjevanja, da naj bi tožnik že ob nastanku škode vedel tudi za njen celoten obseg.

8Neutemeljena je toženkina obširna in lastna kritika dela angažiranega sodnega izvedenca. Sodni izvedenec ni prekoračil svojih pooblastil in je odgovoril na vsa vprašanja, ki mu jih je postavilo sodišče prve stopnje. Ker ne gre za pravnega strokovnjaka, ampak za pomočnika sodišča, ki ne sodi, temveč na podlagi strokovnega znanja, s katerim sodišče ne razpolaga (op. praviloma s strokovnim znanjem tudi stranke ne razpolagajo), ugotavlja dejstva, je neutemeljeno pritožbeno zavzemanje, da bi moral biti izvedenec ob izdelavi ekspertize vezan na trditveno podlago pravdnih strank v smislu pravil Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Tudi sicer ni šlo za nobeno prekoračitev tožnikove trditvene podlage. Tožnik je namreč pravočasno in kot laik postavil povsem zadostne trditve, da naj izvedenec podredno, če ne gre za tako imenovano totalko, škodo na vozilu ugotovi na podlagi ocenjene vrednosti popravila. Ob tem se je skliceval na obseg škode, ki je razviden iz zapisnika o ogledu in fotografij, ter (laično) ocenil vrednost svojega vozila in hkrati predlagal, naj pravo vrednost vozila oceni izvedenec. Izrecno je še dodal, da bo tožbeni zahtevek prilagodil po prejemu ekspertize, kar je storil s sporno spremembo (zvišanjem) tožbe. Upoštevanje, višina in vir (uradna spletna stran SURS) stopnje inflacije so pojasnjeni in v izvedenski ekspertizi in v izpodbijani sodbi. Gre za povsem enostaven izračun, ki ga na podlagi zadostnih pojasnil, ni treba še izrecno zapisati, da bi bil razumljiv povprečnemu splošno izobraženemu človeku. Drugačna stališča toženke so neutemeljena. Izvedenec je imel nalogo ugotoviti (pošteno) tržno vrednost vozila pred nezgodo in vrednost škode (popravila) na dan nezgode, zato z upoštevanjem inflacije ni deloval izven postavljenih okvirov in izven siceršnje trditvene podlage tožnika. Obenem je že iz prvotne ekspertize razvidna vrednost nastale škode (stroškov popravila) brez upoštevanja inflacije, zato je izvedenec že v prvotnem mnenju izpolnil kasnejše navodilo sodišča prve stopnje. Upoštevanje inflacije je nenazadnje toženki v korist, saj je bil na tej podlagi ugotovljen obseg škode na dan škodnega dogodka (po, zaradi upoštevanja inflacije, nižjih cenah materiala in storitev). Zato tudi, če se škoda odmerja po cenah ob izdaji sodne odločbe, razen če zakon določa drugače, kar kaže na zmotno uporabo materialnega prava (glej drugi odstavek 168. člena Obligacijskega zakonika (OZ)) s strani sodišča prve stopnje, v tem delu pritožbi toženke ni mogoče ugoditi. Zoper sodbo se je namreč pritožila le toženka, zato je ni mogoče spremeniti v njeno škodo, saj pri odločanju pritožbenega sodišča velja prepoved tako imenovane reformatio in peius iz 359. člena ZPP (op. iz prvotne izvedenske ekspertize so brez upoštevanja inflacije razvidni stroški za popravilo (škoda) v višini 11.222,31 EUR). Ni podane neupravičene obogatitve, saj tožnik vsekakor ni obogaten za stopnjo inflacije. Inflacija je upoštevana toženki v korist, medtem ko ji zakonske zamudne obresti niso v korist. Podobno sta in izvedenec in sodišče v sodbi pojasnila zaokrožitev ocene nastale škode iz 10.101,00 EUR na 10.100,00 EUR, kar je zopet toženki v korist. Gre za zaokrožitev, saj gre za oceno škode in ne za eksaktno ugotovitev višine škode. Le v tem okviru, to je zavoljo dodatnega pojasnila, da gre le za oceno, je izvedenec v dopolnitvi mnenja izpostavil razpon urnih postavk delovnih ur. V tem delu velja slediti stališčem sodišča prve stopnje, da gre za strokovnjaka, ki pozna dejanske razmere na trgu, pri čemer toženka izraža le pavšalno kritiko njegovega dela. V tem delu velja še pripomniti, da toženka kljub pozivu in opozorilu o prekluziji v še pravočasnih pripombah zoper prvotno izvedensko ekspertizo ugotovljeni vrednosti vozila in konkretnim urnim postavkam ni nasprotovala. Predmetno je zanjo postalo sporno šele ob dopolnitvi izvedenske ekspertize. Toženka vsekakor lastne vrednosti spornih urnih postavk ne ponudi, zato niso možni drugačni zaključki, kot da se sledi izvedenski ekspertizi, ki lahko temelji tudi le na izkušnjah oziroma vedenju izvedenca. Na pritožbeno spraševanje, koliko je znašala cena delovne ure na dan škodnega dogodka, pa je odgovorjeno že z zgornjimi pojasnili o upoštevanju inflacije. Izračun toženke o vrednosti vozila po sistemu Eurotax je sodišče prve stopnje zavrnilo iz utemeljenih razlogov, ki pritožbeno niso grajani, zato na tej podlagi toženka ne more doseči zaključka, da je izvedenec svoje delo opravil napačno in nestrokovno. Kot je bilo že poudarjeno je predmetni izračun toženka podala šele v pripombah zoper dopolnitev izvedenskega mnenja, velja pa le še pripomniti, da je izvedenec v obrazloženi ekspertizi upošteval, da je bilo z vozilom opravljenih (precej) manj kilometrov, kot je navedeno v vnešenih podatkih iz izračuna Eurotax, ki ga je pribavila in predložila toženka. Izvedensko mnenje je tudi po presoji pritožbenega sodišča popolno, razumljivo, logično in povsem preverljivo, zato je vsakršno drugačno pritožbeno zavzemanje neutemeljeno. Skladno z navedenim je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo toženkin predlog za dodatno dopolnitev ekspertize oziroma za angažiranje novega izvedenca. Predmetni dokazni predlog je bil zavrnjen na zadnjem naroku za glavno obravnavo, medtem ko so razlogi za zavrnitev obširno pojasnjeni v izpodbijani odločbi. Procesne kršitve v tej smeri zato niso podane. Najmanj nejasno je pritožbeno izpostavljanje, da naj bi bila prekoračena trditvena podlaga, ker je izvedenec ugotavljal pošteno tržno vrednost, tožnik pa naj bi se skliceval le na ugotavljanje tržne vrednosti. Ne gre za nobeno prekoračitev trditvene podlage, saj je jasno, da pomeni ugotavljanje tržne vrednosti ugotavljanje poštene in ne morebiti kakšne druge (npr. nepoštene) tržne vrednosti.

9Sodišče prve stopnje je spremembo tožbe dopustilo iz razlogov smotrnosti za dokončno ureditev spornega razmerja med pravdnima strankama, kar s pritožbo toženke niti ni grajano. Poudarilo je še, da se je s tem mogoče nasloniti na že zbrano procesno gradivo in se izogniti vložitvi nove tožbe. Gre za pravilne in utemeljene razloge (glej prvi odstavek 185. člena ZPP). V tem delu je nerelevantno ponovno pritožbeno izpostavljanje, kdaj naj bi tožnik izvedel za obseg nastale škode in na katero je pritožnici odgovorjeno že zgoraj. Tožnik je po pridobitvi ekspertize zvišal tožbeni zahtevek in se obenem skliceval na ugotovitve angažiranega izvedenca, zato ne gre za odločanje mimo tožnikove trditvene podlage.

10Neutemeljeno je tudi pritožničino zavzemanje, da naj bi šle tožniku od zvišanega tožbenega zahtevka zakonske zamudne obresti šele od spremembe tožbe dalje in ne že od nastanka premoženjske škode dalje. Pri reparacijah, torej pri zahtevkih za povračilo raznih vrst prikrajšanja, tako pri obogatitvenih kot pri odškodninskih, zamuda zaradi narave obveznosti ni odvisna od ravnanja oškodovanca, ampak izključno od ravnanja dolžnika. Odškodninsko razmerje nastane takoj, ko nastane škoda kot posledica škodnega dogodka. Ker obveznost nastane zaradi nedopustnega ravnanja, je storilec (oziroma zanj zavarovalnica) takoj v zamudi in ni potreben opomin, da nastane zamuda. Prav zato ima OZ posebno določbo v 165. členu. Ta določa, da odškodninska obveznost šteje za zapadlo od trenutka nastanka škode, in je umeščena v poglavje o povrnitvi premoženjske škode.¹ Povedano drugače, zakonske zamudne obresti so pravilno prisojene od (zapadlosti) nastanka premoženjske škode dalje.

11Po ugotovitvi, da niso podani s strani toženke uveljavljani pritožbeni razlogi, niti ob zgoraj pojasnjeni izjemi po uradni dolžnosti preizkušene kršitve materialnega in procesnega prava, je pritožbeno sodišče pritožbo toženke zavrnilo kot neutemeljeno in izpodbijani del odločbe potrdilo (353. člen ZPP).

12Tožnik v pritožbi zoper stroškovno odločitev utemeljeno izpostavlja, da odločba Okrožnega sodišča v Celju Bpp 914/2013 z dne 23.5.2013, s katero mu je bila dodeljena Bpp v obliki zastopanja pred sodiščem prve stopnje in oprostitvi plačila stroškov pravdnega postopka (razen plačila sodne takse), ne obsega nagrade za (izvensodni) pravni posel (sestavo predpravdnega odškodninskega zahtevka) in nagrade za pritožbeni postopek, oboje skupaj z 22% DDV. Predmetno izhaja iz drugega odstavka 11. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči in vsebine izdane odločbe o Bpp. Pritožnik se zato utemeljeno zavzema, da naj se njemu, in ne v korist proračuna, prizna predmetne stroške po vrednosti storitev, ki ne veljajo za Bpp. V tem delu je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo relevantne predpise o povrnitvi stroškov v pravdnem postopku in je pritožbeno sodišče posledično ugodilo pritožbi tožnika ter ustrezno spremenilo odločitev o povrnitvi pravdnih stroškov (3. točka 365. člena ZPP). Tožniku pripadajo tako na prvi stopnji sojenja priglašeni oziroma pritožbeno sporni stroški s pripadki za predpravdni zahtevek po 12. členu Zakona o odvetniški tarifi (291,00 EUR) s količnikom 1,5 iz tarifne številke 2200 (436,50 EUR) in 22% DDV (532,53 EUR) ter stroški nagrade za pritožbo (stroški odgovora na pritožbo v zvezi z vmesno sodbo) s količnikom 1,6 po tarifni številki 3210 (456,60 EUR) in 22% (559,03 EUR), kar skupaj znaša 1.091,56 EUR. V korist proračun mora tako (glej tudi razloge iz odločbe sodišča prve stopnje) toženka povrniti le 1.582,09 EUR s pripadki.

13O stroških pritožbenega postopka je pritožbeno sodišče odločilo v skladu s prvim in drugim odstavkom 165. člena, prvim odstavkom 154. člena in 155. členom ZPP. Toženka, ki s pritožbo ni uspela in sama krije svoje pritožbene stroške, mora tožniku povrniti njegove stroške v zvezi z uspešno pritožbo. Tožnik je zahteval 50,00 EUR nagrade za postopek, pavšalnih 20,00 EUR za fotokopiranje in tiskanje, 20,00 EUR za poštne in telekomunikacijske storitve in 22% DDV. Skladno z Zakonom o odvetništvu (glej tudi 12., 13. in 14. člen Odvetniške tarife (OT)) se mu prizna (upoštevaje nesporni delni umik tožbe je pritožbeni pcto. 5.611,70 EUR) nagrada za pritožbo v priglašeni višini 50,00 EUR (za pritožbo zoper procesni sklep), 1 EUR za materialne stroške (2% od nagrade) in 22 % DDV, kar skupaj znaša 62,22 EUR. Pritožbeno sodišče je torej upoštevalo tarifo, ki velja za pritožbeni postopek, in priglašeno višino nagrade, pri čemer velja dodati, da so materialni stroški neizkazani oziroma priglašeni pavšalno.

¹ Tako tudi Končina Peternel Mateja, Zamudne obresti od denarne terjatve za nepremoženjsko škodo, Pravna praksa, št. 44, 2007, str. 7-9.