VSL Sodba II Cp 424/2017

I. Pritožbama se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v II./3, V., VI. in VII. točki izreka spremeni tako, da v skupno premoženje pravdnih strank sodijo samo nepremičnine, navedene v točki V. A), delež tožnika na njih je 70 %, toženke pa 30 %, višji in drugačni zahtevki obeh pa se zavrnejo.

II. Sicer se pritožbi zavrneta in se sodba sodišča prve stopnje v I., II./1., 2. in 4., III. in IV. točki potrdi.

III. Toženka je dolžna tožniku plačati 16.238,45 EUR za pravdne stroške, vključno s pritožbenimi, v roku 15 dni, sicer pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od naslednjega dne dalje do plačila.

Izpodbijana odločitev in bistveni poudarki strank v pritožbenem postopku

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da sodijo v skupno premoženje pravdnih strank nepremičnine, in sicer pet parcel, v sodbi opisanih z ID številkami v k. o. X (v naravi hiša s pripadajočim zemljiščem na naslovu N.), in 88,4202 % poslovni delež tožnika v družbi D., d. o. o., z osnovnim vložkom 2.925.937,90 EUR (V. točka izreka). Določilo je deleže na skupnem premoženju v razmerju 75 % tožnik in 25 % toženka (VI.), vse ostale drugačne zahtevke obeh strank pa zavrnilo (II., III., IV.). Odločilo je, da vsaka stranka sama krije svoje pravdne stroške (VIII.).

2Zoper sodbo se pritožujeta tako tožnik kot toženka, vsak proti delu, s katerim ni uspel, predlagata spremembo oz. razveljavitev ter opredeljujeta vsak svoje pritožbene stroške.

3Tožnik najprej navaja, da je toženka navedla premajhno vrednost spora po svoji nasprotni tožbi in zato oškodovala proračun zaradi premalo plačane sodne takse. Sicer pa kot bistveno izpodbija ugotovitev, da so bila sredstva za povečanje vložka za 2.925.937,90 EUR v družbi D. skupno premoženje zakoncev. Trdi, da je šlo za njegovo posebno premoženje iz naslova kupnine za delež v družbi A., ki je znašala 5.808.713,00 EUR. Pravi, da se to premoženje ni pomešalo s skupnim, čeprav ga je imel na svojem računu, kar pa naj ne bi bilo sploh pomembno. Navaja, da toženka ni imela nobenih sredstev pred zakonsko zvezo, tekom nje pa plačo 2100 EUR, ki naj je sicer niti ne bi dokazala, a to tekom celotne zakonske zveze znaša 214.500,00 EUR. Za del že omenjene kupnine pravi, da ga je vložil v nakup hiše v N., in sicer 413.000,00 EUR, ostalo pa je bilo ves čas njegovo osebno premoženje in s tem je dokapitaliziral družbo. Meni, da toženka ni izkazala svojega prispevka z delom in z denarjem, kaj šele v višini 1/4 vložka, ki ga sodišče šteje za njen delež, kar je izračunano 731.484,47 EUR. Pravi še, da delež, kot ga zahteva toženka, sploh ne obstaja. Poslovni deleži z osnovnim vložkom 1.377,07 EUR, 2.519.400,00 EUR in 405.510,83 EUR po njegovem torej niso bili pridobljeni z delom pravdnih strank tekom trajanja njune zakonske zveze.

Tožnik se strinja, da so nepremičnine v k. o. X skupno premoženje, vendar nasprotuje določenim deležem zakoncev na njem. Kupljene so bile z njegovim posebnim premoženjem v letu 2005 in so postale skupno premoženje. Tekom zakonske zveze je dokazal izjemno visoke dohodke, 641.571,00 EUR, kar je izkazal z dohodninskimi odločbami in kar vse je bilo vloženo v skupno gospodinjstvo, toženka pa svojih dohodkov ni izkazala. Opozarja na ugotovitev sodišča, da so pomoč v gospodinjstvu nudile številne gospodinjske pomočnice in varuške, kar vse naj bi plačeval sam, zato vztraja, da je bila skrb toženke za vzgojo otrok in gospodinjstvo minimalna, toženka naj bi bila tudi veliko na službenih poteh. Nasprotuje navedbam sodišča, da bi trdil, da toženka nikoli ni nič delala, saj je izrecno priznaval in navajal, da je bila direktorica družbe Y, sicer pa je bila zaposlena tudi s svojim doktoratom. A vztraja, da je svoj zaslužek zadržala zase in ga ni vlagala v gospodinjstvo ter tega tudi ni dokazala.

Nasprotuje tudi razlogom glede vrnitve darila, saj naj bi bilo nesporno, da se je toženka s svojim ljubimcem kasneje poročila, to pa je huda nehvaležnost napram zakoncu, ki jo je obdaril. Tudi ne drži, da bi polovica hiše ne bila nesorazmerno veliko darilo.

4Toženka pa meni, da je sodišče prekoračilo tožnikov zahtevek in odločilo v nasprotju z njim, saj je kljub večkratnim spremembam zahteval na skupnem premoženju polovičen delež, sodišče pa mu je prisodilo 75 %. Sicer pa meni, da sodišče svoje odločitve o deležih praktično ni obrazložilo, saj ni pojasnilo materialnih in nematerialnih prispevkov pravdnih strank. Tu očita kršitev določb postopka po 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP. Trdi, da je dokazala, da je bila prodaja deleža v družbi A. fiktivna in je bila le sredstvo tožnika za izogibanje davčnim obveznostim. Kupnino, ki naj bi jo bil tožnik prejel od D., naj bi ta takoj vrnil nazaj D., nato naj bi ta isti znesek nakazala nazaj tožniku in naj bi to tako spet bilo posojilo in tako dalje. Transakcija ni imela nobenega smisla oz. ekonomske logike. Pri vračilu posojila je šlo za dejansko izplačilo dohodka, ki ga je tožnik ustvaril z delom, navaja toženka. Pogodbo o prodaji poslovnega deleža v družbi A. naj bi tožnik sklenil sam s seboj. Toženka nato še nadrobneje navaja, koliko sredstev naj bi tožnik imel na svojem računu v času nakupa hiše v N., da je bila kupnina za delež družbe A. nerealna, da je bila ta družba visoko zadolžena. Pravi, da je z delom obeh prišlo do vračila kredita družbe D. in da je bila zato kupnina za hišo v N. plačana iz skupnega premoženja. Sklene, da je sodišče napačno upoštevalo prejeto kupnino kot tožnikov vložek v skupno premoženje, posledično pa napačno določilo deleže na njem, ki bi po njenem morali biti 50 % od obeh, saj da tožnik te domneve ni izpodbil.

5Tako tožnik kot toženka sta odgovorila na pritožbo drug drugega in oba predlagata zavrnitev pritožbe nasprotnika ter opredeljujeta vsak svoje nadaljnje stroške. Oba zanikata navedbe nasprotnika in ponavljata svoje lastne.

6Pritožbi sta delno utemeljeni.

7Prvostopenjsko sodišče je storilo nekaj napak pri uporabi materialnega prava, delno pomanjkljivo pa je ugotovilo tudi dejansko stanje. Pritožbeno sodišče je storjene napake odpravilo na pritožbeni obravnavi, ko je ponovilo vse že pred sodiščem prve stopnje izvedene dokaze in tako ob pravilni uporabi materialnega prava dopolnilo ugotovitev nekaterih pravno pomembnih dejstev, zlasti na podlagi neposredne ocene izpovedb obeh pravdnih strank (355. in 5. odst. 348. čl. ZPP).

Glede zahtevkov

8Očitek, da je sodišče prve stopnje prekoračilo tožbeni zahtevek oz. odločilo mimo njega (torej da bi mu prisodilo nekaj drugega, kot je tožnik zahteval), ni utemeljen. Res je tožnik primarno zahteval ugotovitev, da je nepremičnina njegovo posebno premoženje oz. da je skupno le polovica nepremičnin, ker je zahteval tudi preklic darila in vrnitev (druge) polovice. Vendar je podredno zahteval po več spremembah tožbe, ki so bile vse dovoljene (kar je smotrno) tudi, da se ugotovi, da gre za skupno premoženje, na katerem je njegov delež 99 % (glej njegovo 6. vlogo, vloženo na naroku 29. 2. 2016, nato še 11. vlogo z dne 20. 6. 2016). Sodišče prve stopnje je sicer storilo napako, ko je nominalno (na videz oz. formalno) zavrnilo vse njegove zahtevke, primarne in sekundarne, čeprav je nato s svojo vsebinsko odločitvijo glede obsega skupnega premoženja delno ugodilo tudi tožnikovemu podrednemu zahtevku (II./3.). Vsebinsko gre za eno in isto so se v tem tožnikovi zahtevki delno prekrivali. Pritožbeno sodišče je pri svoji odločitvi to tudi upoštevalo.

Glede vračila darila

9Pritrditi je sicer treba pritožniku v njegovi kritiki uporabe materialnega prava glede preklica darila. Določba 84. čl. Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR) je jasna; po prenehanju zakonske zveze (le) običajnih daril ni treba vračati, sicer pa se morajo darila, zlasti taka, ki so nesorazmerna premoženjskemu stanju darovalca, vrniti (1. oz. 2. odst. 84. čl.). Torej zlasti taka, a ne zgolj taka. Ne vračajo se samo običajna darila. Ne glede na to, da je tožnik očitno in nesporno izredno premožen, ocena, da polovica nepremičnin, kupljenih za protivrednost 413.000,00 EUR, ni neobičajno ali tudi ne nesorazmerno darilo, prima facie ni pravilna. Tak zaključek bi bil na mestu le ob ugotovitvi, da je tožnik imel in običajno podarjal razne nepremičnine takih vrednosti.

10Vendar pa tudi ta napaka za pravilnost končne odločitve ni bila pomembna. Tudi če je toženka dolžna vrniti polovico podarjenih ji nepremičnin, ki sta jih bila s tožnikom kot zakonca skupaj kupila in jih skupaj uživala (nesporno gre za družinsko hišo s pripadajočim zemljiščem in garažo), tudi ta drugi polovični lastniški delež sodi pod režim skupnega premoženja, kakor je sodišče prve stopnje naposled tudi pravilno upoštevalo in presojalo. Brez pomena bi bilo zato posegati v izrek prvostopenjske sodbe glede vračila darila in izstavitve listine za ponoven vpis tožnika na polovici spornih nepremičnah, in pritožbeno sodišče glede na odločitev, da je nepremičnina skupno premoženje, na ta način v izrek prvostopenjske sodbe ni posegalo.

Materialno pravno izhodišče in odločilna ugotovljena dejstva

11Materialnopravno izhodišče prvostopenjskega sodišča glede obsega skupnega premoženja in deležev na njem je pravilno in ni sporno. Po določbi 51. čl. Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR) zakonca v času trajanja zunajzakonske skupnosti z delom pridobivata skupno premoženje, posebno premoženje pa je vse drugo premoženje in ostane last vsakega izmed partnerjev in z njim samostojno razpolagata. Velja izpodbojna domneva, da sta deleža zakoncev na skupnem premoženju enaka (59. čl. ZZZDR). Dokazno breme za utemeljitev drugačnega razmerja deležev je na tisti pravdni stranki, ki ga zatrjuje, pri čemer se upošteva dohodek in druge okoliščine (prispevek k varstvu in vzgoji otrok, pomoč drugemu zakoncu, opravljanje domačih del, ipd.).

12Odločilna dejstva tega primera, ki jih je nekatere zanesljivo ugotovilo sodišče prve stopnje, sicer pa pritožbeno sodišče, ali pa niso bila sporna, so sledeča:

- tožnika in toženka sta bila zakonca od ... 2002 do ... 2014, pri čemer je njuna življenjska skupnost prenehala v l. 2012;

- v zakonski zvezi sta se jim rodila dva otroka, l. 2004 in l. 2006, ki sta bila ob razvezi s sodno poravnavo zaupana v vzgojo in varstvo materi, torej toženki;

- v l. 2005 sta zakonca skupaj (vsak polovico) kupila hišo v N. z garažo in pripadajočim zemljiščem (tedaj parc. št. 27/4, sedaj parceli 1/4 in 1/6 v k. o. X za kupnino 413.000,00 EUR (preračunano iz SIT); kupnina je bila nakazana iz tožnikovega računa;

- naslednje leto je tožnik svojo polovico te nepremičnine podaril toženki;

- tri parcele v k. o. X, 29/2, 29/24 in 1/8, je toženka kupila l. 2009;

- pred sklenitvijo zakonske zveze, in sicer od l. 2000, je imel tožnik poslovni delež v družbi A., d. o. o., ki ga je v l. 2004 prodal za kupnino 5.808.713,00 EUR (preračunano iz SIT);

- poslovni delež družbe A. je tožnik prodal družbi D., katere direktor in družbenik je bil sam;

- kupnino je prejel na svoj račun, na katerega je dobival tudi plačo, sejnine ter druge prihodke;

- tožnik je v času zakonske zveze povečal svoj delež v družbi D., d. o. o., in sicer 30. 3. 2011 za 1377,07 EUR, 27. 7. 2009 za 2.519.040,00 EUR in v l. 2007 za 405.410,84 EUR, kar je skupaj 88,4202 % delež od 89,9524 % deleža, kolikor v celoti pripada tožniku;

- do teh deležev je tožnik prišel tako, da je unovčeval svoje terjatve, ki jih je imel iz prodaje svojih deležev v drugih gospodarskih družbah;

- toženka je bila tekom zakonske zveze večinoma zaposlena v družbah Y, Slovenija, Hrvaška in Bosna; službeno je potovala, imela je dobro plačo, okoli 2000 do 3000 EUR na mesec;

- v času zakonske zveze je pridobila znanstveni naziv doktorice znanosti;

- za varstvo otrok sta skrbeli dve varuški, za gospodinjstvo pa tudi pomočnica oz. čistilka, vendar sta se tako tožnik kot toženka ukvarjala z otrokoma (toženka ju je oba npr. tudi dojila);

- toženka ni dokazala, da bi kakorkoli prispevala oz. pomagala pri poslovanju družb v tožnikovi lasti;

- tožnikovi dohodki so od l. 2004 do l. 2011 znašali 641.571,00EUR (od česar je plačal 84.259,00 EUR dohodnine);

13Neutemeljen je očitek toženke, da je bila prodaja deleža v družbi A. fiktivna. Toženka za to ne ponudi ne nobene prepričljive oz. logične razlage ne nobenega dokaza, nasprotno pa je prodaja izkazana s pogodbo in nakazilom kupnine.

Presoja pritožbenega sodišča glede deleža v gospodarski družbi; tožnikovo posebno premoženje

14Na podlagi gornjih dejstev pritožbeno sodišče ocenjuje, da 88,4202 % poslovni delež tožnika v družbi D., d. o. o., ni skupno premoženje zakoncev, pač pa je to tožnikovo posebno premoženje.

15Le delež v gospodarski družbi, ki ga zakonca pridobita s sredstvi skupnega premoženja, spada v skupno premoženje zakoncev. Prav tako spada v skupno premoženje zakoncev podjetniško premoženje zakonca podjetnika, če je pridobljeno s sredstvi skupnega premoženja ali na podlagi dela v času trajanja zakonske zveze.¹ Na poslovni delež zakonca bi razvezani zakonec lahko posegel le v primeru, če je bil vložek v družbo plačan iz skupnih sredstev.² V skupno premoženje bi tako lahko spadal le del povečane vrednosti poslovnega deleža (tisti, ki je dosežen z delom), za kar pa v konkretnem primeru ne gre.³

16Če zakonec sredstva za ustanovitev ali na nakup deleža družbe zagotovi iz posebnega premoženja, je on izključni imetnik tega deleža v družbi.⁴ Po oceni pritožbenega sodišča gre za to tudi v tem konkretnem primeru. Pomemben je izvor sredstev za pridobitev deležev, za kar pa je pritožbeno sodišče prepričano, da so bila vir ravno prodaja deležev druge gospodarske družbe. O tem je tožnik prepričljivo izpovedal, pa tudi sicer je glede na višino pridobljenih sredstev iz prodaje deleža A. in vrednost pridobljenih deležev v družbi D. življenjsko edino verjetno, da je šlo za ena in ista denarna sredstva. Tožnik je prepričljivo pojasnil, da je svoje terjatve, ki so nastale iz prodaj(e), spremenil v lastniški delež. Na kakšen drug način naj bi tožnik prišel sicer do večmilijonskega zneska, ki ga je vplačal za nakup deležev D., d. o. o., toženka tudi ne pojasni oz. ji o tem izrecno ni bilo nič niti znanega. To samo dejstvo tudi pobija njeno tezo o "fiktivnosti" prodaje deleža v družbi A.

17V sodni praksi je uveljavljeno načelo realne subrogacije, po katerem so del skupnega premoženja tudi stvari in pravice, ki so bile pridobljene z zamenjavo ali z izkupičkom za prodano stvar iz skupnega premoženja.⁵ Logično je, da to velja tudi za posebno premoženje: premoženje oz. pravice, ki so bile pridobljene z zamenjavo ali z izkupičkom za prodano stvar iz posebnega premoženja enega od zakoncev, je prav tako njegovo posebno premoženje, če ni vloženo v skupno premoženje. In ker je bil delež v družbi A. nesporno tožnikovo posebno premoženje, saj je bilo nesporno pridobljeno pred zakonsko zvezo pravdnih strank, je tudi delež v družbi D. njegovo posebno premoženje.

18Še drugi argument, čeprav tesno povezan s pravkar navedenim: čeprav je tožnik sporne deleže v D., d. o. o., pridobil tekom trajanja zakonske zveze, jih ni pridobil z delom, pač pa s kapitalom. Tega pa je imel, čeprav v drugačni obliki, še pred sklenitvijo zakonske zveze in je zato bil (ter ostal) njegovo posebno premoženje. Le če bi to vložil v skupno premoženje, bodisi v skupno družbo ("družinsko podjetje") ali pa (skupno) nepremičnino, bi šlo za vložek posebnega premoženja v skupno premoženje in bi vse postalo skupno, tožnikov delež na tem premoženju pa bi se na ta račun lahko povečal.⁶

Presoja pritožbenega sodišča glede nepremičnin - skupno premoženje

19Drugače pa velja glede nepremičnin, torej hiše v N. s pripadajočim zemljiščem. Četudi je bila kupnina za pretežni del teh nepremičnin nakazana iz tožnikovega računa, več okoliščin govori za to, da ni šlo za njegovo posebno premoženje, pač pa za skupno premoženje zakoncev. Šlo je za nakup skupnega doma, družinske hiše. Ni šlo za prelivanja denarja iz ene nepremičnine, ki bi bila posebno premoženje tožnika, v drugo nepremičnino. Toženka je prepričljivo izpovedala, da sta se za polovični delež ob nakupu s tožnikom dogovorila, da ji je rekel, da želi tako (da je skupno oz. od vsakega polovica), ker si to zasluži, saj sta nekaj že skupaj naredila. Kljub temu, da volja za nastanek skupnega premoženja ni pomembna (glej spodaj), to dokazuje tudi navzven artikulirano medsebojno zavedanja, da vlagata in pridobivata skupaj, kot zakonca. V kupnini za hišo se je torej zrcalil zaslužek obeh zakoncev pred in po njenem nakupu. Četudi je tožnik morda nakazal kupnino (in četudi bi si jo izposodil, kot je izpovedala toženka), je pač toženkin zaslužek (tekom celotne zakonske zveze, torej pred in po nakupu hiše) šel za druge potrebe družine, razmerje med njunim zaslužkom pa za sam obstoj skupnega premoženja ni bistven. Tožniku ni uspelo dokazati, da bi bila kupnina za hišo plačana iz sredstev, ki niso bila rezultat njegovega dela tekom zakonske zveze, tako kot mu je to uspelo pri nakupu deleža D., d. o. o.

20Kot že omenjeno, je pri tem nepomembno opozarjanje na okoliščino, da sta pravdni stranki v času obstoja njune zakonske zveze samostojno razpolagali vsaka s svojo plačo, saj za obstoj skupnega premoženja ni potrebna volja zakoncev, da pridobivata skupaj. Nasprotno, zakonca se sploh ne moreta dogovoriti, da premoženje, ki ga pridobita z delom med zakonsko zvezo, ne bi bilo skupno. Ni pa sploh sporno, da sta oba zakonca tekom zakonske zveze pridobivala dohodek z delom, torej je skupno premoženje sproti samodejno nastajalo, ne glede na to, kako konkretno je bil kateri evro porabljen. Nepremičnine so torej s trenutkom pridobitve, torej nakupa, postale skupne. Že zgoraj je omenjeno, da je vprašanje vračila tožnikovega darila ene polovice hiše toženki v končni posledici nepomembno, saj je celotna nepremičnina skupna.

Deleži zakoncev na skupnem premoženju

21Ker torej nepremičnine, predmet spora, sodijo v skupno premoženje nekdanjih zakoncev, je bilo treba preveriti tudi, ali so deleži na tem premoženju ustrezno določeni in pritožbeno sodišče ocenjuje, da niso. Utemeljeni so tudi pritožbeni očitki, da razlogi sodišča prve stopnje o tem, zakaj delež 25-75, niso bili dovolj jasno artikulirani.

22Pravno podlago o tem, kaj vse se upošteva pri ugotavljanju deleža na skupnem premoženju vsakega od zakoncev, je prvostopenjsko sodišče korektno navedlo v tč. 32. na strani 15 in dalje pravilno pojasnilo tudi v tč. 33, da posebna volja za nastanek skupnega premoženja zakoncev pri tem ni pomembna. Pomembni so dohodki, a ne le ti, pomembna je tudi medsebojna pomoč, skrb za družino, vzgoja in varstvo otrok, opravljanje domačih del in drugo navedeno.

23Na podlagi tožnikovih dohodninskih odločb za leta 2004 do 2011 je mogoč izračun, da je povprečno iz naslova dohodkov, ki so predmet dohodnine, zaslužil nekaj več kot 80.000,00 EUR na leto. Toženka pa je izpovedala, da je imela v tem času pri družbi Y dobro plačo, in to precizirala na 3000 oz. dva do tri [tisoč evrov mesečno]. Tudi toženec je posredno to potrdil, saj ni izrazil dvoma, da je imela dobro plačo, čeprav mu je to sicer povedala ona sama. Toženka je predložila potrdilo o plači le za dva meseca, in še to ne od delodajalca, za katerega je delala večino zakonske zveze, zato pritožbeno sodišče tega ne šteje za reprezentativno. Prepričano je, da je predložila dve najvišji izkazani plači, kot povprečje pa jemlje to, kar je zatrjevano in skladno z izpovedjo, med dva in tri tisoč evri neto na mesec oz. aritmetično sredino - 2500 EUR (zanesljivejšega dokaza o toženkinih dohodkih nobena od strank ni predlagala). Brez dvoma gre za "dobro plačo", saj je to približno 2,5 x neto povprečne plače v RS na zaposlenega. To pomeni, da je toženkina letna povprečno neto plača znašala 30.000,00 EUR. Njen delež izkazanega denarnega zaslužka v skupnem povprečnem letnem zaslužku zakoncev je približno 27% (30.000,00 EUR od 110.000,00 EUR, kolikor sta zakonca na leto skupaj zaslužila s svojim delom), toženčev pa približno 73 %.

24Vrhovno sodišče je večkrat presodilo, da se bistveno višji dohodki enega od zakoncev (tožnik je imel skoraj trikrat višje dohodke kot toženka) ob izenačenem prispevku obeh zakoncev k skupnemu gospodinjstvu in skrbi za družino morajo odraziti v večjem solastniškem deležu. Le če zakonec z višjimi dohodki ne bi prav ničesar prispeval k skupnemu gospodinjstvu oz. skrbi za družino, bi se lahko višji dohodki enega od zakoncev izenačili z bistveno večjim (nematerialnim) prispevkom drugega zakonca k skupnemu gospodinjstvu in skrbi za družino. Glede na drastično razliko v dohodkih v konkretnem primeru je tožniku uspelo izpodbiti domnevo o enakem deležu na skupnem premoženju. Tudi večja angažiranost toženke tega ne more izenačiti, še zlasti ne zato, ker je tožnik utemeljeno opozoril, da je bila tudi njena lastna, osebna skrb za družino razmeroma omejena oz. je bila nudena ob izdatni pomoči za to posebej plačanih tretjih oseb, kjer se je (najmanj logistično, finančno) angažiral tudi tožnik. Ta je tudi sicer, manj od toženke, a vendarle, skrbel za družino, npr. nakupoval je, kar je prepričljivo izpovedal. Res je bila toženka dvakrat noseča, otroka je tudi dojila in zanju neposredno kljub pomoči več skrbela od toženca. A hkrati je bila v dobro plačani službi, ki je terjala veliko potovanj, zaposlena tudi sama, ob tem pa je svoj čas in energijo posvečala še lastnemu študiju, saj je tekom zakonske zveze doktorirala. Vse to ob zgoraj ugotovljenem razmerju dohodkov po presoji pritožbenega sodišča vodi do tega, da je njen delež na skupnem premoženju 30 %, tožnikov pa 70 %.

Podlaga za odločitev

25Na podlagi povedanega je pritožbeno sodišče pritožbama delno ugodilo in izpodbijano sodbo na podlagi 6. alineje 358. čl. v zvezi z 2. odst. 347. čl. ZPP spremenilo tako, da je kot skupno premoženje nekdanjih zakoncev ugotovljeno le predmetno nepremično premoženje, deleža pravdnih strank na njem sta 70-30%, drugačne zahtevke pa je zavrnilo. V preostalem delu je pritožbeno sodišče pritožbi obeh na podlagi 353. čl. ZPP zavrnilo ter sodbo prvostopenjskega sodišča v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo.

Pravdni stroški

26Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 2. odst. 154. čl. v zvezi 2. odst. 165. čl. ZPP; Če sodišče spremeni odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, odloči o stroških vsega postopka. Če stranka delom zmaga v pravdi, lahko sodišče glede na doseženi uspeh odloči, da krije vsaka stranka svoje stroške, ali pa ob upoštevanju vseh okoliščin primera naloži eni stranki, da povrne drugi stranki ustrezen del stroškov. Tožnik je s svojo tožbo in pritožbo delno uspel, toženka pa s svojo nasprotno tožbo ni, je pa delno uspela s pritožbo. Tožnikov uspeh na obeh stopnjah je skupno gledano bistveno večji od toženkinega. Ker je bil sporen tudi obseg skupnega premoženja, ne le deleži zakoncev na njem, tu pa velja še zakonska domneva polovičnih deležev, poleg tega pa je bilo sporno še darilo, predmet katerega je nato ugotovljen kot skupno premoženje, uspeha strank glede na njune zahtevke ni niti mogoče niti primerno matematično natančno izraziti. Treba je namreč upoštevati tudi vrednost spornega premoženja, tako skupnega kot tega, za katerega toženka ni uspela doseči, da bi se ugotovilo kot skupno. Pri tem je pomembno še to, da tožnik ni posebej označeval vrednosti spora glede na posamezne zahtevke, vrednost, ki jo je ocenila toženka za svojo nasprotno tožbo, pa bistveno odstopa od vrednosti denarnega deleža, da katerega je merila. Pritožbeno sodišče upoštevajoč vse okoliščine ocenjuje, da je tožnikov uspeh vsaj 80%, zaradi česar mu mora toženka povrniti temu ustrezen delež njegovih stroškov, potrebnih za to pravdno, on pa njej 20 %.

27Tožniku se priznajo kot potrebni naslednji od priglašenih stroškov: sodna taksa za postopek pred sodiščem prve stopnje 5325 in 32 EUR, 2262,30 EUR za postopek pred sodišče prve stopnje, 2089,20 EUR nagrade za narok, 522 nagrade za postopek v zvezi z začasno odredbo in enak znesek za narok, 20 EUR materialnih stroškov ter potni stroški odvetnice 5 x 15,84 EUR. 2785,60 EUR za pritožbo, 20 EUR materialnih stroškov v pritožbenem postopku, 2910,40 EUR za pritožbeno obravnavo, 15,84 EUR za potne stroške ter 5865 EUR takse za pritožbeni postopek, na odvetniške storitve še 22% pribitka zaradi DDV, skupaj 24.818,28 EUR. Postopka s tožbo in nasprotno tožbo sta bila združena v skupno obravnavanje ravno zaradi racionalizacije, zato pritožbeno sodišče ni priznalo stroškov obema odvetnikoma posebej za postopek v zvezi s tožbo in posebej za postopek v zvezi z nasprotno tožbo. Toženki se kot potrebni priznajo naslednji od priglašenih stroškov: 2364,70 EUR za postopek pred sodišče prve stopnje, 2182,80 EUR nagrade za narok, 20 EUR materialnih stroškov, 2785,60 EUR za pritožbo, 2910,40 EUR za pritožbeno obravnavo, 20 EUR materialnih stroškov v pritožbenem postopku ter 5535 EUR takse za pritožbeni postopek, na odvetniške storitve še 22% pribitka zaradi DDV, skupaj 18.080,86 EUR.

28Pobota se 80 % stroškov tožnika, kar je 19.854,62 EUR, in 20 % stroškov toženke, kar je 3616,17 EUR. Po pobotanju mora toženka tožniku plačati na račun stroškov torej še 16.238,45 EUR. Priznane stroške mora toženka tožniku plačati v 15 dneh (1. in 2. odst. 313. čl. v zvezi s 332. čl. ZPP), če zamudi, pa gredo od izteka tega roka še zahtevane zakonske zamudne obresti (1. odst. 299. čl. in 1. odst. 378. čl. OZ).

¹ Dugar G., Podjetniško premoženje kot skupno premoženje zakoncev, Pravni letopis, 2015, str. 55.
² Primerjaj Hudej, J., in Ščernjavič, I., naved. delo (2010), str. 762. Primerjaj tudi odločbo Vrhovnega sodišča II Ips 306/2009 z dne 24. februarja 2011.
³ S tem vprašanjem se je Vrhovno sodišče prvič ukvarjalo v zadevi II Ips 387/2011 z dne 12. septembra 2013 in zavzelo stališče, da zakonec ne more biti udeležen pri povečanju vrednosti poslovnega deleža drugega zakonca, kar je utemeljilo z naslednjimi razlogi: "V sistemu zasebne lastnine spada namreč povečanje vrednosti kapitala v premoženje tistega, ki ima v lasti kapital, saj je temelj za prisvajanje lastninska pravica, in ne delo. Zato tudi v tem primeru morebitno povečanje vrednosti poslovnega deleža spada v posebno premoženje zakonca, ki je imetnik poslovnega deleža (kapitala)." Glej tudi Dugar, str. 180.
⁴ Dugar G., Podjetniško premoženje zakoncev, Scientia Iustitia, GV Založba Ljubljana 2014, str. 38.
⁵ Sodba Vrhovnega sodišča RS II Ips 427/2010.
⁶ Primerjaj že navedeno odločbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 387/2011.