UPRS Sodba I U 996/2019-23

I. Tožba se zavrne.

II. Stroškovna zahtevka tožeče stranke in stranke z interesom se zavrneta.

1Ministrstvo za gospodarski razvoj in tehnologijo (v nadaljevanju organ) je z izpodbijano odločbo zavrnilo predlog tožnika, da se odločba Urada RS za intelektualno lastnino, št. 31277-1/2008-129 z dne 11. 10. 2010, izreče za nično (1. točka izreka), zavrnilo predlog tožnika, da se odločba Urada RS za intelektualno lastnino, št. 31227-1/2008-231/105 z dne 6. 2. 2012, izreče za nično (2. točka izreka) in odločilo, da stroškov postopka ni bilo (3. točka izreka). V obrazložitvi je organ navedel, da je tožnik poslal vlogo, s katero je predlagal ugotovitev ničnosti navedenih odločb zaradi obstoja ničnostnih razlogov po 2., 5. in 6. točki prvega odstavka 279. člena ZUP. Po preizkusu formalnih pogojev za vložitev predloga za izrek ničnosti (vključno z oceno organa, da bi tožnik kot eden od soustanoviteljev Zavoda A. verjetno uspel izkazati pravni interes za vstop v postopek), je organ preveril utemeljenost tožnikovega predloga v okviru uveljavljanih razlogov. V zvezi z 2. točko prvega odstavka 279. člena ZUP je uvodoma navedel, da sta izpodbijani odločbi dovoljenji urada kolektivni organizaciji za upravljanje pravic na avdiovizualnih delih. S tem je Zavod A. pričel z delovanjem. Dovoljenju z dne 11. 10. 2010 nihče ni odvzel veljavnosti, četudi je bilo izdano novo dovoljenje z dne 6. 12. 2012, isti pravni osebi, s popolnoma istim izrekom. Ker izdaja novega dovoljenja ni imela popolnoma nobenega vpliva na prvo izdano dovoljenje, je to postalo dokončno in izvršljivo. Ne glede na to, opisano ravnanje urada ni nezakonito. Izpodbijani odločbi ne povzročata nobenega izmed dejanj, ki bi bilo kaznivo po Kazenskem zakoniku (v nadaljevanju KZ-1). Tega tudi ne utemeljujejo tožnikove navedbe. Če tožnik ter še nekateri soustanovitelji zavoda niso podali soglasja k spremembi statuta, to ne rezultira v nastanek kaznivih dejanj z izvrševanjem teh odločb. Te nepravilnosti bi lahko soustanovitelji uveljavljali v drugih upravnih in sodnih postopkih (tako tudi stališče v sklepu Višjega sodišča v Ljubljani, IV Cpg 1595/2015). Nepravilnosti glede vpisa zavoda v sodni register bi ustanovitelji lahko uveljavljali tudi s tožbo za ugotovitev ničnosti po 41. členu Zakona o sodnem registru (v nadaljevanju ZSReg).

2Tudi ničnostni razlog iz 6. točke prvega odstavka 279. člena ZUP po oceni organa ni podan. Ne ZASP, ne Zakon o kolektivnem upravljanju avtorske in sorodnih pravic (v nadaljevanju ZKUASP), kot tudi ne Zakon o zavodih (v nadaljevanju ZZ), na katerega se sklicuje tožnik, ne vsebuje določb, ki bi določal ničnost v primeru ugotovitve nepravilnosti odločbe. Enako velja tudi glede ničnostnega razloga iz 5. točke prvega odstavka 279. člena ZUP. Ta razlog tožnik utemeljuje z navedbami, da sta bili izpodbijani odločbi izdani na podlagi nedovoljenih ravnanj s strani Zavoda A. s tem, ko je ta v postopku njune izdaje predložil neveljaven statut ter neresnične podatke o repertoarju, ki naj bi ga zastopal, in o stroških poslovanja. Razlog za ničnost po tej točki je po mnenju organa (tako tudi v sodbi naslovnega sodišča, III U 285/2014), ko je odločba izdana, ker je nekdo uradno osebo prisilil, da je izdala prav tako odločbo, ali jo je nekdo izsiljeval ali izvajal različne oblike pritiska in podobno. Iz navedb tožnika pa slednje ne izhaja.

3Tožnik je vložil tožbo zaradi nepopolne in zmotne ugotovitve dejanskega stanja, napačne uporabe materialnega prava ter bistvene kršitve določb postopka. Predlagal je, da sodišče tožbi ugodi, izpodbijano odločbo spremeni tako, da odloči, da sta odločbi Urada RS za intelektualno lastnino, št. 31227-1/2008-129 z dne 11. 10. 2010, in, št. 31227-1/2008-231/105 z dne 6. 2. 2012, nični z učinki, kot jih določa prvi odstavek 281. člen ZUP oziroma podrejeno, da odločbo odpravi in vrne zadevo v ponovno odločanje toženki, v obeh primerih pa naloži toženki povrnitev stroškov postopka. Tožnik je v tožbi navedel, da je razlog iz 2. točke prvega odstavka 279. člena ZUP podan, ker tožnik kot soustanovitelj Zavoda A. ni podal soglasja k statutu zavoda, na tej podlagi pa je zavod pridobil dovoljenji za kolektivno upravljanje. S tem je povzročeno kaznivo dejanje po 209. členu KZ-1 - poneverba in neupravičena uporaba tujega premoženja oziroma kaznivo dejanje po 310. členu KZ-1 - samovoljnost. Po 46. členu ZZ mora biti statut zavoda sprejet s soglasjem ustanoviteljev. Tožnik soglasja ni podal, kar ni sporno. Sprememba statusa, ki ureja organizacijo Zavoda A., je predpogoj za pridobitev dovoljenja. Torej je moral zavod za pridobitev statusa kolektivne organizacije priložiti statut, ki določa organe upravljanja avtorskih pravic in njihova pooblastila in ki mora biti v skladu z ZASP. Tako tudi sodba, IV Cg 1595/2015. S takim statutom in z dovoljenjem so ustanovitelji izgubili vsa upravljavska in premoženjska upravičenja, ki so jih imeli kot soustanovitelji v zavodu. S pridobitvijo statusa kolektivne organizacije je Zavod A. postal članska organizacija avtorjev oziroma imetnikov avtorske in sorodnih pravic, ki imajo skladno z ZASP oziroma sedaj ZKUASP vse upravljavske in premoženjske pravice, soustanoviteljem pa so te pravice prenehale. Z izdajo dovoljenj je tožniku tako prenehala pravica do upravljanja z Zavodom A., kot tudi vse pravice na premoženju zavoda. Ker tožnik soglasja k statutu, ki je privedel do izdaje dovoljenja, ni podal in so mu z izdajo dovoljenj prenehale upravljavske in premoženjske pravice, to pomeni, da so bile z izdajo dovoljenj tožniku protipravno odvzete njegove upravljavske in premoženjske pravice v Zavodu A., kar ima vse znake kaznivega dejanja po 209. členu KZ-1. Izvršitev teh dovoljenj pa je povzročilo tudi kaznivo dejanje po 310. členu KZ-1. Enako je po mnenju tožnika lahko nastalo tudi dejanje, ki ima znake kaznivega dejanja goljufije po 211. členu KZ-1. Kaznivi dejanji protipravnega odvzema upravljavskih in premoženjskih pravic po 209. členu KZ-1 oziroma po 310. členu KZ-1 se še vedno izvršujeta. Poleg tega je treba še upoštevati, da je bil ta statut sprejet na skupščini zavoda, ki ni bila sklepčna in ki se je soustanovitelji zavoda sploh niso udeležili. Tako izhaja tudi iz priložene kazenske ovadbe, ki jo je podal B.B. in se tožnik nanjo v celoti sklicuje. Iz te ovadbe tudi izhaja, da je Zavod A. pridobil dovoljenji na podlagi neresničnih navedb v postopku pred uradom (neresnični podatki o repertoarju, neresnični podatki glede stroškov poslovanja, itd). Po vpogledu v javno objavljena letna poročila zavoda pa tudi izhaja, da zavod zbranih sredstev ne deli. Tožnik z izdanim dovoljenjem tudi ni bil seznanjen in je zanj izvedel šele po poteku vseh rokov za vložitev tožbe v upravnem sporu ali kakšno drugo pravno sredstvo. Tožnik svojih pravic iz razloga zamude roka tudi ni mogel uveljavljati v sodnem registrskem postopku, kot to izhaja iz sklepa, IV Cpg 1595/2015.

4Podan je tudi ničnostni razlog po 6. točki prvega odstavka 279. člena ZUP. Po 46. členu ZZ je soglasje ustanoviteljev k statutu obvezno in zakonsko predpisano. Če soglasja k statutu ni, potem je takšen statut ničen, ker nasprotuje prisilnim predpisom in nenazadnje tudi moralnim načelom. Torej je bilo dovoljenje izdano na podlagi neobstoječega statuta, kar je razlog za ničnost. Vsa nedovoljena ravnanja zavoda v postopku (predložitev neveljavnega statuta, navedba neresničnih podatkov o repertoarju in stroškov poslovanja) pa predstavljajo ničnostni razlog po 5. točki prvega odstavka 279. člena ZUP, ker sta bili dovoljenji izdani na podlagi nedovoljenih ravnanj s strani Zavoda A.

5Toženka je v odgovoru na tožbo prerekala vse tožbene navedbe in predlagala zavrnitev tožbe. Dodala je še, da se presoja ničnostnega razloga po 2. točki prvega odstavka 279. člena ZUP nanaša na presojo še ne izvršene odločbe, ne pa odločbe, ki je že bila izvršena (tako tudi Vrhovno sodišče RS v I Up 442/2002). Toženka je še opozorila na 150. člen ZASP. Za nadzor nad delitvijo zbranih sredstev pa je pristojen urad za intelektualno lastnino.

6Priglasitev udeležbe v postopku kot stranka z interesom je podal Zavod A. po svojem pooblaščencu, kateremu je sodišče posredovalo tožbo z ostalimi listinami. V odgovoru na tožbo je stranka z interesom uvodoma navedel, da v celoti prereka tožbene navedbe in predlaga, da sodišče tožbo zavrže ali zavrne, tožniku pa naloži povrnitev njegovih stroškov postopka. Po ZKUASP mora kolektivna organizacija (v nadaljevanju KO) prilagoditi svoje akte s tem zakonom, ta zakon pa tudi velja izključno v zvezi s sprejemom statuta in njegovim izvrševanjem. Iz tega razloga (ker je subjekt vpisa KO), tožnik ni več upravičen izvajati svoja ustanoviteljska upravičenja za čas obstoja dovoljenja, zato mu ni mogoče priznati pravnega interesa za kakršenkoli zahtevek. Tožniku tudi ni mogoče priznati prizadetosti kakršnekoli pravice. Bistven element kolektivnega upravljanja je v članskih pravicah in skupščinskem odločanju. Ustanovitelji nimajo upravljavskih pravic, za presojo pristojnosti posameznih organov KO se izključno uporablja ZKUASP, gre za lex specialis, noben predpis ne določa soglasja ustanovitelja k spremembi statuta, KO je po ZKUASP kogentna oblika organiziranja. Že iz tega razloga so vse tožbene navedbe glede ničnosti aktov zgrešene. Izdani dovoljenji sta dokončni in pravnomočni, izdani na podlagi vloge, s katero je takrat nedvomno soglašal tožnik, saj je bil zavod ustanovljen ravno iz razloga, da se pridobi dovoljenje za kolektivno upravljanje. Z razlago, ki jo želi uvesti tožnik, bi se poseglo v že pridobljene pravice subjekta vpisa. Relevantno je tudi, da ZASP, sedaj ZKUASP natančno opredeljuje način upravljanja KO, med drugim vsebino statuta, iz katerega mora izhajati, da je upravljanje v rokah njenih članov, ki pa niso nujno (le) ustanovitelji, temveč imetniki pravic, s katerimi KO upravlja. KO deluje izključno na podlagi mandata in zaupanja avtorjev, torej so avtorji člani njenih ustreznih upravnih organov in ne ustanovitelji. Pojem skupščine je treba razlagati po ZKUASP kot skupščino članov in ne skupščino ustanoviteljev. Tako tudi Statut v svoj 3. člen jasno vnaša zakonsko domnevo iz ZKUASP, da so s pridobljenim statusom ustanovitelji izgubili upravljavska upravičenja (tako tudi že omenjeni sklep, IV Cpg 1595/2015).

7V zvezi z uveljavljanimi ničnostnimi razlogi je stranka z interesom še navedel, da bi moral tožnik v zvezi z ničnostnim razlogom po 2. točki prvega odstavka 279. člena ZUP predložiti pravnomočno kazensko obsodilno sodbo. V tem primeru ne obstoji nobeno kaznivo dejanje, niti ni bilo izvršeno v nobeni obliki. Prav tako ne obstaja nobena kazenska sodba. Na popoln konstrukt tožnika nakazuje že njegovo sklicevanje na sodbo III U 426/2010, kjer sodišče navaja, da je bistveno, da z izvršitvijo odločbe nastopi izpolnitev zakonskih znakov kaznivega dejanja. Izdaja dovoljenja, ki je dokončno in pravnomočno, ne pomeni kaznivega dejanja. Niti ni jasno, kaj to dovoljenje krši. Zakonit odvzem upravljavskih pravic ustanovitelju z ustanovitvijo KO in izdajo dovoljenja ni kaznivo dejanje, saj gre za ravnanje in posledice po zakonu. V zvezi s 5. točko prvega odstavka 279. člena ZUP tožnik ne navaja ničesar oziroma ni jasno, katero konkretno dejanje stranke z interesom naj bi urad prisililo v izdajo dovoljenja. Četudi bi bili ob vlogi predstavljeni napačni podatki, to še ne pomeni nedovoljenega ravnanja. Tudi morebitna kršitev materialnega prava ne pride v poštev. Izmišljene so tudi trditve tožnika glede skupščine z dne 14. 4. 2010. Stranka z interesom je v spis priložil še strokovno mnenje dr. C.C.

8Tožba ni utemeljena.

9Sodišče najprej v zvezi z ugovorom aktivne legitimacije stranke z interesom za tožnika ugotavlja, da lahko ničnost kot izredno pravno sredstvo uveljavljajo vse osebe, na katerih pravice ali pravne koristi vpliva odločba, ki je predmet izreka odločbe za nično. Kot je navedlo Ustavno sodišče v svoji odločbi, št. Up 666/10, Up-1153/10 z dne 12. 5. 2011, so vse osebe v enakem pravnem položaju, ne glede na to, ali so te osebe imele formalni status stranke v postopku izpodbijane odločbe ali ne. Zato je organ imel podlago, da je vsebinsko obravnaval vlogo tožnika.

10Po presoji sodišča je odločitev organa pravilna in zakonita, organ pa je zanjo navedel izčrpne in utemeljene razloge, na katere se sodišče v izogib ponavljanju sklicuje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu - v nadaljevanju ZUS-1), v zvezi s tožbenimi navedbami pa še navaja:

11V tem primeru je sporno, ali so podani ničnostni razlogi iz 2., 5. in 6. točke prvega odstavka 279. člena ZUP za izrek dovoljenj Urada za intelektualno lastnino, št. 31277-1/2008-129 z dne 11. 10. 2020, in št. 31277-1/2008-231/105 z dne 6. 2. 2012, za nični. Člen 279 ZUP v prvem odstavku predpisuje razloge, zaradi katerih je mogoče odločbo izreči za nično. Tako se za nično izreče odločba: - ki bi s svojo izvršitvijo lahko povzročila kakšno dejanje, ki je kaznivo po kazenskem zakonu (2. točka), - ki je bila izdana kot posledica prisiljenja, izsiljevanja, posebnega primera izsiljevanja, pritiska, ali drugega nedovoljenega dejanja (5. točka), in - v kateri je taka nepravilnost, ki je po kakšni posebni zakonski določbi razlog za ničnost (6. točka).

12Tudi po presoji sodišča je organ pravilno presodil, da ničnostni razlog po 2. točki 279. člena ZUP ni podan. Ne drži sicer (kot to navaja stranka z interesom v odgovoru na tožbo), da bi moral tožnik za uspešno uveljavitev tega razloga predložiti pravnomočno obsodilno kazensko sodbo, saj mu tega ta določba ne nalaga, vendar pa, kot izhaja iz sodne prakse (npr. sodba Vrhovnega sodišča RS, I Up 446/2002 z dne 28. 10. 2004, na katero se je sklicevala tudi toženka v odgovoru na tožbo) in Komentarja Upravno procesno pravo - Upravni postopek in upravni spor (GV Založba, Ljubljana, 2018, str. 465, 466) je ta ničnostni razlog mogoče uveljavljati le v primeru še neizvršene odločbe, ne pa v primeru odločbe, ki je že bila izvršena (za kar pa gre v tem primeru). Gre za presojo, ali bi z izvršitvijo dispozitiva odločbe, če bi do nje prišlo, lahko nastala takšna situacija, ki bi pomenila povzročitev kaznivega dejanja. Tako že iz tega razloga ni mogoče slediti tožbenim očitkom v tem delu. Ker pa je organ tožnikove navedbe obravnaval tudi vsebinsko (in jih zavrnil), se sodišče do teh razlogov tudi vsebinsko opredeljuje. Tožnik kot poglavitno v tožbi (in kar je utemeljeval tudi že v upravnem postopku) ugovarja, da ker k spremembi statuta stranke z interesom kot soustanovitelj ni podal soglasja (kar bi glede na 46. člen ZZ moral, da bi bila sprememba veljavna), na tej podlagi pa je bilo stranki z interesom izdano dovoljenje za kolektivno upravljanje, kar pa je privedlo do izgube upravljavskih in premoženjskopravnih upravičenj tožnika (glede na določbe ZASP, sedaj ZKUASP), so podani znaki kaznivih dejanj po 209., 211. ter 310. členu KZ-1 (pri tem se je skliceval še na sklep VSL, IV Cpg 1595/2015). Člen 209 KZ-1 opredeljuje kaznivo dejanje poneverbe in neupravičene uporabe tujega premoženja, člen 211 goljufijo, člen 310 pa samovoljnost.

13Tudi sodišče se strinja z organom, da opisano ravnanje stranke z interesom (sprememba statuta brez soglasja tožnika kot soustanovitelja ter druge zatrjevane nepravilnosti pri njegovem sprejemanju) ne predstavlja storitve očitanih kaznivih dejanj. Sprememba statusa zavoda po določbah ZASP oziroma sedaj ZKUASP v KO je namreč zakonsko dopustna in zanjo zakon tudi določa pogoje (prej 146. v zvezi s 148. členom ZASP, sedaj 13. v zvezi s 14. členom ZKUASP). Če pa je v postopku (ali v postopku po ZZ in posledično v postopku vpisa v sodni register ali v postopku po ZASP oziroma ZKUASP) prišlo do nepravilnosti, pa bi jih tožnik (oziroma jih lahko) uveljavljal v upravnih in sodnih postopkih (npr. tožba na ugotovitev ničnosti vpisa v register po 41. členu Zakona o sodnem registru (kot izhaja že iz sklepa VSL, IV Cpg 1595/2015 z dne 23. 12. 2015) ali v upravnem sporu zoper izdani dovoljenji po 150. členu ZASP oziroma po 14. členu ZKUASP). Zaradi zamude rokov za uveljavljanje ustreznih pravnih sredstev po Zakonu o sodnem registru in po ZUS-1 pa tožnik ne more doseči zanj pozitivne odločitve z uveljavljanjem drugih pravnih sredstev, če za to niso izpolnjeni predpisani zakonski pogoji.

14Na drugačen zaključek tako tudi ne morejo vplivati navedbe, da je bil statut sprejet na nesklepčni skupščini 14. 4. 2010, kot tudi, da stranka z interesom ne deli svojih sredstev, kot bi jih moral (slednje spada pod nadzor urada za intelektualno lastnino - 69. člen ZKUASP). V podkrepitev svojih navedb se tožnik v tožbi sklicuje na kazensko ovadbo z dne 21. 10. 2016, ki jo je podal B.B., ki jo k tožbi tudi prilaga, vendar sodišče navedb iz priložene ovadbe (ki jih tožnik ni izrecno ponovil v tožbi) ne bo vzelo v obravnavo. Tožba v upravnem sporu je namreč samostojno pravno sredstvo in v njej mora tožnik navesti vse razloge, zaradi katerih toži (30. člen ZUS-1).

15Tožnik je uveljavljanje ničnostnega razloga po 5. točki prvega odstavka 279. člena ZUP utemeljeval z navedbami, da je stranka z interesom dovoljenji pridobil na podlagi neveljavnega statuta in neresničnih podatkov (v zvezi z repertoarjem, ki naj bi ga zastopal, stroškov poslovanja, ipd.), kar naj bi predstavljalo nedovoljeno ravnanje (oziroma nedovoljena ravnanja) stranke z interesom, na podlagi katerih je Urad za intelektualno lastnino izdal sporni dovoljenji. Tudi v tem delu tožnik ne more biti uspešen. Ta zakonski razlog je namreč podan le, če je prišlo do vplivanja na odločanje upravnega organa s strani strank ali drugih oseb, ki so za dosego določene odločitve uporabile silo, grožnjo, zvijačo ali drugo nedovoljeno dejanje, zaradi česar izdana odločba ne predstavlja pravega izraza volje oblastvenega organa in zato ne more obstati. Pri tem je treba upoštevati, da mora biti vsebina take odločbe posledica uporabe sile, grožnje ali drugega nedovoljenega dejanja - obstajati mora torej vzročna zveza. Za nedovoljeno ravnanje je sicer mogoče šteti tudi primer, če stranka zlorabi svoje pravice z namernim zavajanjem uradne osebe (kot smiselno uveljavlja tožnik), kar pripelje do napačne odločbe (Komentar Upravno procesno pravo - Upravni postopek in upravni spor, GV Založba, Ljubljana, 2018, str. 466 in 467). Vendar pa mora biti dejstvo, da je stranka upravnemu organu dejansko dala neresnične podatke zaradi tega, da bi organ namerno zavedla, v dokaznem postopku nedvomno ugotovljeno (tako sodba Vrhovnega sodišča RS, I Up 179/2003 z dne 19. 1. 2006). To pa iz v tem upravnem sporu presojanega upravnega postopka ne izhaja, pri čemer se - kot že povedano - tožnik na kazensko ovadbo B.B. z dne 21. 10. 2016 ne more sklicevati.

16Sodišče tudi sodi, da je organ pravilno presodil, da ni izkazan ničnostni razlog po 6. točki prvega odstavka 279. člena ZUP. Tožnik se pri tem konkretno sklicuje na 46. člen ZZ, po kateri statut oziroma pravila zavoda sprejme svet zavoda s soglasjem ustanovitelja (oziroma v tem primeru soustanovitelja - op. sod.) (prvi odstavek). Kot izhaja že iz same zakonske določbe, ki opredeljuje ta ničnostni razlog, je ta ničnostni razlog podan le, če je v odločbi taka nepravilnost, ki je po izrecni zakonski določbi razlog za ničnost. To pomeni, da mora zakon kot posledico kršitve te določbe predpisati ničnost. Iz 46. člena ZZ pa takšna posledica kršitve te določbe ne izhaja. Zato tožbeni ugovor, da sta dovoljenji nični zato, ker k spremembi statuta ni bilo soglasja tožnika kot soustanovitelja, kar pomeni ničnost statuta, to pa nasprotuje prisilnim predpisom in moralnim načelom, tudi ni sprejemljiv in ga sodišče zavrača.

17Glede na povedano je sodišče tožbo tožnika zavrnilo, ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo odločbe zakonit, odločba je pravilna in utemeljena na zakonu, sodišče pa tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (prvi odstavek 63. člena ZUS-1).

18Sodišče v zadevi ni opravilo glavne obravnave (kljub predlaganim dokazom – vpogledom v priložene listine), temveč je odločilo na nejavni seji, ker sta predlagani listini (izpodbijana odločba in predlog tožnika) del upravnega spisa, v katerega je sodišče vpogledalo v okviru presoje pravilnosti in zakonitosti izpodbijane odločbe. Vpogleda v spis, št. 31227-1/2008-129 in št. 31227-1/2008-231/2015, ter v kazensko ovadbo B.B. pa sodišče ni izvedlo, ker gre za dokaze, ki niso bili pomembni za odločitev v tem upravnem sporu (v katerem je bila opravljena presoja zakonitosti odločitve v zvezi z izrednim pravnim sredstvom - ničnostjo dovoljenj za kolektivno upravljanje).

19Odločitev o zavrnitvi stroškovnega zahtevka tožnika temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

20Stroškovni zahtevek stranke z interesom je sodišče (ker ZUS-1 vprašanja povrnitve stroškov strank z interesom posebej ne ureja) zavrnilo na podlagi 154. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1. Po prvem odstavku 154. člena ZPP mora stranka, ki v pravdi ne uspe, nasprotni stranki in njenemu intervenientu povrniti stroške. Stranka z interesom je predlagal zavrnitev tožbe, kar bi, upoštevajoč citirano določbo prvega odstavka 154. člena ZPP, pomenilo, da je s svojim zahtevkom uspel in mu stroški gredo. Vendar pa sodišče pri odločanju o tem, kateri stroški naj se povrnejo, upošteva samo tiste stroške, ki so bili potrebni za pravdo; o tem, kateri stroški so bili potrebni in koliko znašajo, odloči sodišče po skrbni presoji vseh okoliščin (prvi odstavek 155. člena ZPP). Stranka z interesom je sodišču posredoval odgovor na tožbo, s katerim pa ni bistveno prispeval k razjasnitvi in rešitvi zadeve. Sodišče je zato odločilo, da stranki z interesom stroškov ne prizna.